Fluor

Flúor (latinsko fluorum - latinski glagol fluere pomeni pretakati se), je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol F, leži v 7 skupini 2. periode. Njegovo atomsko število pa je 9 relativna atomska masa pa 19,0. To je strupen bledo rumen, enovalenten plinski halogen, ki je najbolj kemijsko reaktiven in elektro-negativen od vseh elementov. Zato ga v naravi nikoli ni v čisti obliki, le v spojinah. Tudi njegove spojine so tudi zelo agresivne. Fluorovodikova kislina razžre celo steklo ali običajne zaščitne rokavice (iz lateksa). Tudi na koži fluor in številne njegove spojine povzročajo opekline. Zato je kemija fluora izredno nevarna in zahteva strokovno usposobljenost.

Fluor, ₉F

Tekoči fluor (pri izjemno nizkih temperaturah)
Fluor
Izgovarjava	IPA: [ˈfluːɔɾ]
Alotropi	alfa, beta (glej alotropi fluora)
Videz	plin: bledo rumen kapljevina: svetlo rumena trdnina: alfa je moten, beta je brezbarven
Standardna atomska teža Ar, std(F)	7001189984031630000♠18,998403163(6)
Fluor v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal (element) Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson – ↑ F ↓ Cl kisik ← fluor → neon
Vrstno število (Z)	9
Skupina	skupina 17 (halogeni)
Perioda	perioda 2
Blok	blok p
Razporeditev elektronov	[He] 2s2 2p5
Razporeditev elektronov po lupini	2, 7
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	plin
Tališče	(F2) −219,67 °C
Vrelišče	(F2) −188,11 °C
Gostota (pri STP)	1,696 g/L
v tekočem stanju (pri TV)	1,505 g/cm3
Trojna točka	−219,67 °C, 90 kPa
Kritična točka	−128,74 °C, 5,1724 MPa
Izparilna toplota	6,51 kJ/mol
Toplotna kapaciteta	Cp: 31 J/(mol·K) (at 21.1 °C) Cv: 23 J/(mol·K) (at 21.1 °C)
Parni tlak P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k pri T (°C) −235,2 −229,2 −223,2 −215,2 −204,2 −188,2
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	−1 (oksidirajoči kisik)
Elektronegativnost	Paulingova lestvica: 3,98
Ionizacijske energije	1.: 1681 kJ/mol 2.: 3374 kJ/mol 3.: 6147 kJ/mol (več)
Kovalentni polmer	64 pm
Van der Waalsov polmer	135 pm
Spektralne črte fluora
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	prvobitno
Kristalna struktura	​kubična
Toplotna prevodnost	0,02591 W/(m⋅K)
Magnetna ureditev	diamagnetik (−1.2×10−4)
Številka CAS	7782-41-4
Zgodovina
Poimenovanje	po mineralu fluoritu, katerega ime izhaja iz lat. fluo (pretakati se)
Odkritje	André-Marie Ampère (1810)
Prva izolacija	Henri Moissan (June 26, 1886)
Poimenoval po	Humphry Davy
Najpomembnejši izotopi fluora
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 18F sled 109,8 min β+ (97%) 18O ε (3%) 18O 19F 100% stabilen

Uporaba fluora

Fluor se največ uporablja v jedrski industriji, saj z njegovo pomočjo ločita uranova izotopa U(235)in U(238).

Zaradi visoke cene rafiniranja v čisti fluor se v večini komercialnih aplikacij uporabljajo fluorove spojine, pri čemer se približno polovica pridobljenega fluorita uporablja v jeklarstvu. Preostali del fluorita se pretvori v jedki vodikov fluorid na poti do različnih organskih fluoridov ali v kriolit, ki ima ključno vlogo pri prečiščevanju aluminija. Molekule, ki vsebujejo vez ogljik-fluor, imajo pogosto zelo visoko kemijsko in toplotno stabilnost; njihova glavna uporaba so hladilna sredstva, električna izolacija in posoda, zadnja kot PTFE (teflon). Farmacevtski izdelki, kot sta atorvastatin in fluoksetin, vsebujejo vezi C-F. Fluoridni ion iz raztopljenih fluoridnih soli zavira nastanek zobnih votlin in se zato uporablja v zobni pasti in fluoriranju vode. Globalna fluorokemična prodaja znaša več kot 15 milijard ameriških dolarjev letno.

Fluoroogljikovi plini so na splošno toplogredni plini s potencialom globalnega segrevanja, ki je od 100 do 23.500 krat večji od ogljikovega dioksida, pri čemer ima SF6 največji potencial globalnega segrevanja od katere koli znane snovi. Organofluorne spojine pogosto ostanejo v okolju zaradi močnih vezi ogljik-fluor. Fluor pri sesalcih nima znane presnovne vloge; nekaj rastlin in morskih gobic sintetizira organofluorove strupe (najpogosteje monofluoroacetate), ki pomagajo odvračati napadalce.

Fluoridni ioni so tudi v zobnih pastah, koristno je namreč, če z njimi nadomestimo hidroksi ione v mineralu apatitu, ki sestavlja zobno sklenino.Uporablja se tudi za ustvarjanje vročih plamenov (s plamenom vodika in fluora npr. se dosežejo 3700 C).

Sklici

Indeksirani sklici

• Cheng, H.; Fowler, D. E.; Henderson, P. B.; Hobbs, J. P.; Pascolini, M. R. (1999). »On the Magnetic Susceptibility of Fluorine«. The Journal of Physical Chemistry A. 103 (15): 2861–2866. Bibcode:1999JPCA..103.2861C. doi:10.1021/jp9844720.
• Cheng, K. K.; Chalmers, I.; Sheldon, T. A. (2007). »Adding Fluoride to Water Supplies« (PDF). BMJ. 335 (7622): 699–702. doi:10.1136/bmj.39318.562951.BE. PMC 2001050. PMID 17916854. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. marca 2016. Pridobljeno 19. februarja 2021.
• Compressed Gas Association (1999). Handbook of Compressed Gases (4th izd.). Boston: Kluwer Academic Publishers. ISBN 978-0-412-78230-5.
• Chisté, V.; Bé, M. M. (2011). »F-18« (PDF). V Bé, M. M.; Coursol, N.; Duchemin, B.; Lagoutine, F.; in sod. (ur.). Table de radionucléides (poročilo). CEA (Commissariat à l'énergie atomique et aux énergies alternatives), LIST, LNE-LNHB (Laboratoire National Henri Becquerel/Commissariat à l'Energie Atomique). Pridobljeno 15. junija 2011.
• Jaccaud, M.; Faron, R.; Devilliers, D.; Romano, R. (2000). »Fluorine«. Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry. Weinheim: Wiley-VCH. str. 381–395. doi:10.1002/14356007.a11_293.
• Johnson, Linda A. (28. december 2011). »Against Odds, Lipitor Became World's Top Seller«. The Boston Globe. Pridobljeno 24. oktobra 2013.
• Haynes, William M., ur. (2011). Handbook of Chemistry and Physics (92nd izd.). Boca Raton: CRC Press. ISBN 978-1-4398-5511-9.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: ref podvaja privzeto (povezava)
• Dean, John A. (1999). Lange's Handbook of Chemistry (15th izd.). New York: McGraw-Hill. ISBN 0-07-016190-9.
• Matsui, M. (2006). »Fluorine-containing Dyes«. V Kim, Sung-Hoon (ur.). Functional dyes. Orlando: Academic Press. str. 257–266. ISBN 978-0-12-412490-5.
• Yaws, Carl L.; Braker, William (2001). »Fluorine«. Matheson Gas Data Book (7th izd.). Parsippany: Matheson Tri-Gas. ISBN 978-0-07-135854-5.
• Mackay, Kenneth Malcolm; Mackay, Rosemary Ann; Henderson, W. (2002). Introduction to Modern Inorganic Chemistry (6th izd.). Cheltenham: Nelson Thornes. ISBN 0-7487-6420-8.
• Macomber, Roger (1996). Organic chemistry. Zv. 1. Sausalito: University Science Books. ISBN 978-0-935702-90-3.

Zunanje povezave

• Predstavnosti o temi Fluor v Wikimedijini zbirki
• Fluor (video), University of Nottingham