Sklenína ali emájl je zelo trda snov, ki pokriva zobovino (dentin) zobne krone.[1] Je najtrša snov v človeškem telesu, njena trdota je veliko večja od trdote kosti. V sklenino segajo le posamezni podaljški živčnih vlaken.[2] Ker ne vsebuje živih celic, se po morebitni poškodbi sama ne more obnoviti, za razliko na primer od kosti.[3]

Sklenina
Kočnik z označeno sklenino (angl. enamel)
Podrobnosti
Identifikatorji
Latinskoenamelum
MeSHD003743
TAA05.1.03.056
FMA55629
Anatomska terminologija

Funkcija

uredi

Sklenina ščiti zobje pred obrabo zaradi žvečenja in grizenja ter neprijetnimi toplotnimi in kemijskimi dejavniki iz okolja, ki bi lahko povzročili bolečino v zobovini.[3]

Sestava

uredi

Sklenina je najbolj mineralizirano tkivo v telesu in sestoji v 96 % iz anorganskega materiala, 4 % pa predstavljajo organske snovi in voda. Med anorganskimi snovmi je največ kalcijevega fosfata, in sicer v obliki hidroksiapatita s kemijsko formulo Ca10(PO4)6·2(OH). Prisotne so tudi manjše količine natrija, klora in magnezija.[4]

Sklici

uredi
  1. http://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5538840/sklenina?query=sklenina, Slovenski medicinski e-slover, vpogled: 16. 2. 2014.
  2. Unterlechner, Silva (1999). Zdravje zob in zdravje ustne votline. Obzornik zdravstvene nege, letnik 33, številka 5/6, str. 275–277.
  3. 3,0 3,1 http://www.webmd.com/oral-health/guide/tooth-enamel-erosion-restoration, vpogled: 16. 2. 2014.
  4. http://www.scielo.br/scielo.php?pid=S1516-14392003000300011&script=sci_arttext, vpogled: 16. 2. 2014.