Wikipedija

Kopernicij

kemični element z vrstnim številom 112

Kopernicij je sintetični kemični element s simbolom Cn in atomskim številom 112. Njegovi znani izotopi so izredno radioaktivni in so bili ustvarjeni le v laboratoriju. Najstabilnejši znani izotop, kopernicij-285, ima razpolovni čas približno 28 sekund. Kopernicij je bil prvič ustanovljen leta 1996 v Centru za raziskave težkih ionov GSI Helmholtz blizu Darmstadta v Nemčiji. Ime je dobil po astronomu Nikolaju Koperniku.

Kopernicij, 112Cn
Kopernicij
IzgovarjavaIPA: [kopernicij]
Masno število[285]
Kopernicij v periodnem sistemu
Vodik Helij
Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon
Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon
Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton
Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon
Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon
Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson
Hg
↑
Cn
↓
(Uhh)
rentgenij ← kopernicij → nihonij
Vrstno število (Z)112
Skupinaskupina 12
Periodaperioda 7
Blok  blok d
Razporeditev elektronov[Rn] 5f14 6d10 7s2 (napovedano)[1]
Razporeditev elektronov po lupini2, 8, 18, 32, 32, 18, 2 (napovedano)
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STPkapljevina (napovedano)[2]
Tališče10 ± 11 °C (napovedano)[2]
Vrelišče67 ± 10 °C[2] (napovedano)
Gostota (blizu s.t.)14,0 g/cm3 (napovedano)[2]
Trojna točka10 °C, 25 kPa (napovedano)[2]
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja0, (+1), +2, (+4) (v oklepajih: napoved)[1][3][4]
Ionizacijske energije
  • 1.: 1155 kJ/mol
  • 2.: 2170 kJ/mol
  • 3.: 3160 kJ/mol
  • (več) (vse predvidene)[1]
Atomski polmerizračunano: 147 pm[1][5] (napovedano)
Kovalentni polmer122 pm (napovedano)[6]
Druge lastnosti
Pojavljanje v naraviumetno
Kristalna struktura ​heksagonalna gosto zložena (hgz)
Hexagonal close-packed kristalna struktura za kopernicij

(napovedano)[2]
Številka CAS54084-26-3
Zgodovina
Poimenovanjepo Nicolaus Copernicus
OdkritjeGesellschaft für Schwerionenforschung (1996)
Najpomembnejši izotopi kopernicija
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt
277Cn sint. 0,69 ms α 273Ds
281Cn sint. 0.18 s[7] α 277Ds
282Cn sint. 0.91 ms SF
283Cn sint. 4.2 s[8] 90% α 279Ds
10% SF –
EC? 283Rg
284Cn sint. 98 ms 98% SF –
2% α[9] 280Ds
285Cn sint. 28 s α 281Ds
286Cn sint. 8.45 s ? SF –
Kategorija Kategorija: Kopernicij
prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

V periodnem sistemu elementov je kopernicij transaktinoidni element v d-bloku in element 12. skupine. Med reakcijami z zlatom se je izkazalo[11], da je izredno hlapljiva snov, tako da je verjetno plin ali hlapljiva tekočina pri standardni temperaturi in tlaku.

Izračunano je, da ima kopernicij več lastnosti, ki se razlikujejo od njegovih lažjih homologov v 12. skupini, cinka, kadmija in živega srebra; zaradi relativističnih učinkov se lahko namesto s 7s veže s 6d elektroni in je morda bolj podoben žlahtnim plinom, kot je radon, kot pa homologom 12. skupine. Izračuni kažejo, da lahko kopernicij kaže oksidacijsko stanje +4, medtem ko ga živo srebro kaže samo v eni spojini spornega obstoja, cink in kadmij pa sploh ne. Prav tako naj bi bilo težje oksidirati kopernicij iz nevtralnega stanja kot druge elemente 12. skupine in dejansko naj bi bil kopernicij najžlahtnejša kovina v periodnem sistemu. Trden kopernicij naj bi bil vezan večinoma z disperzijskimi silami, tako kot žlahtni plini; napovedi o njegovi strukturi prepovedanega pasu so različne, od žlahtne kovine do polprevodnika ali celo izolatorja.

Uvod

uredi
 
Grafični prikaz jedrske fuzijske reakcije. Dve jedri se zlijeta v eno in oddajata nevtron. Reakcije, ki so do sedaj ustvarile nove elemente, so bile podobne, z edino možno razliko, da je včasih prišljo do emisije več singularnih nevtronov ali pa do emisije sploh ni prišlo. Neutron je angleška beseda za nevtron.

Najtežja[a] jedra nastanejo v jedrskih reakcijah, ki združijo dve drugi jedri neenake velikosti[b] v eno; v grobem velja, da bolj, kot sta jedri glede na maso neenaki, večja je možnost, da bosta reagirali.[17] Iz materiala iz težjih jeder se naredi tarča, ki jo nato bombardira snop lažjih jeder. Dve jedri se lahko združita v eno samo, če se dovolj približata; normalno se jedra (vsa pozitivno nabita) med seboj odbijajo zaradi elektrostatičnega odbijanja. Močna interakcija lahko to odbojnost premaga, vendar le na zelo kratki razdalji od jedra; jedra žarka se tako močno pospeši, da postane taka odbojnost nepomembna v primerjavi s hitrostjo jedra v snopu.[18] Samo približevanje ni dovolj, da se dve jedri zlijeta: ko se dve jedri približata, običajno ostaneta skupaj približno 10−20 sekunde in se nato ločita (ne nujno v isti sestavi kot pred reakcijo), namesto da tvorita eno jedro.[18][19] Če pride do fuzije, je začasna združitev, imenovana sestavljeno jedro, vzbujeno stanje. Da bi izgubilo energijo vzbujenja in doseglo stabilnejše stanje, se sestavljeno jedro razcepi ali izvrže enega ali več nevtronov,[c] ki odnesejo odvečno energijo.[20][d]

Žarek prehaja skozi tarčo in doseže naslednjo komoro – separator; če novo jedro nastane, potuje skupaj s tem žarkom.[23] V separatorju se novo nastalo jedro loči od drugih nuklidov (prvotnega žarka in vseh drugih reakcijskih produktov)[e] in prenese v pregradno-površinski detektor, ki jedro ustavi. Tam je zaznana natančna lokacija prihajajočega udarca na detektor; prav tako tudi njegova energija in čas prihoda.[23] Prenos traja približno 10−6 sekunde; da jo lahko zazna, jedro med tem ne sme razpasti.[26] Jedro se ponovno zabeleži, ko se zabeleži njegovo razpadanje in izmeri lokacija, energija in čas razpada.[23]

Stabilnost jedra zagotavlja močna interakcija, vendar je njegov obseg zelo kratek; ko jedra povečamo, vpliv močne interakcije na najbolj oddaljene nukleone (protone in nevtrone) oslabi. Prav tako jedro raztrga elektrostatično odbijanje med protoni, saj ima neomejen domet.[27] Za jedra najtežjih elementov je tako teoretično napovedan[28] in doslej opazovan[29] predvsem propad z razpadnimi načini, ki jih povzroča takšna odbijanje: alfa razpad in spontana cepitev;[f] ti načini prevladujejo za jedra supertežkih elementov. Alfa razpadi so zaznani z oddajanjem alfa delcev, produkte razpada pa je enostavno določiti pred dejanskim razpadom; če takšno razpadanje ali niz zaporednih razpadov ustvari znano jedro, lahko prvotni produkt reakcije aritmetično določimo.[g] Spontana cepitev proizvaja različna jedra kot produkte, zato prvotnega nuklida ni mogoče določiti od njegovih produktov.[h]

Informacije, ki so na voljo fizikom, katerih namen je sintetizirati enega najtežjih elementov, so torej informacije, zbrane na detektorjih: lokacija, energija in čas prihoda delca na detektor ter podatki o njegovem razpadu. Fiziki analizirajo te podatke in skušajo ugotoviti ali jih je dejansko povzročil nov element in ali jih ni mogel povzročiti drugačen nuklid od tistega, katerega so iskali. Pridobljeni podatki pogosto ne zadoščajo za sklep, da je bil nov element vsekakor ustvarjen in če za opažene učinke ni druge razlage, so bile narejene napake pri interpretaciji podatkov.

Zgodovina

uredi

Odkritje

uredi

Kopernicij so Sigurd Hofmann, Victor Ninov in drugi prvič ustvarili 9. februarja 1996 v Gesellschaftu für Schwerionenforschung (GSI) v Darmstadtu v Nemčiji. Ta element je nastal z obstreljevanjem tarče iz jeder svinca-208 s pospešenimi jedri cinka-70 v težkoionskem pospeševalniku. En sam atom (o drugem so poročali, vendar je bilo ugotovljeno, da je temeljil na podatkih, ki si jih je izmislil Ninov) kopernicija je bil pridobljen in imel masno število 277.[36]

208
82Pb + 70
30Zn → 278
112Cn* → 277
112Cn + 1
0Nt

Maja 2000 je GSI uspešno ponovil poskus za sintezo še enega atoma kopernicija-277.[37][38] Ta reakcija se je leta 2004 ponovila na RIKEN-u z uporabo s plinom napolnjenega odbojnega separatorja in leta 2013 so sintetizirali še tri atome in potrdili podatke o razpadu, ki jih je sporočila ekipa GSI.[39][40] To reakcijo so že poskusili leta 1971 na Združenem inštitutu za jedrske raziskave v Dubni v Rusiji, da bi dosegli 276Cn, vendar neuspešno.[41]

Skupna delovna skupina IUPAC/IUPAP (JWP) je ocenila trditev o odkritju kopernicija s strani skupine GSI v letih 2001[42] in 2003.[43] V obeh primerih so ugotovili, da ni dovolj dokazov za podporo njihove trditve. To je bilo v prvi vrsti povezano z nasprotujočimi si podatki o razpadu znanega nuklida raderfordija-261. Med letoma 2001 in 2005 je skupina GSI preučila reakcijo 248Cm(26Mg,5n)269Hs in lahko potrdila podatke o razpadanju hasija-269 in raderfordija-261. Ugotovljeno je bilo, da so bili obstoječi podatki o raderfordiju-261 za njegov izomer[44] zdaj imenovan raderfordij-261m.

Maja 2009 je JWP znova poročal o trditvah o odkritju elementa 112 in uradno priznal ekipo GSI kot odkritelje elementa 112.[45] Ta odločitev je temeljila na potrditvi lastnosti razpada jeder produktov, pa tudi na potrditvenih poskusih v podjetju RIKEN.[46]

Od leta 1998 so bili opravljeni tudi poskusi na Združenem inštitutu za jedrske raziskave v Dubni v Rusiji za sintezo težjega izotopa 283Cn v reakciji vroče fuzije 238U(48Ca,3n)283Cn; največ opaženih atomov 283Cn je razpadlo s spontano cepitvijo, čeprav je bila zaznana veja alfa razpada na 279Ds. Medtem ko so bili začetni poskusi namenjeni ugotovitvi nuklida z dolgim razpolovnim časom treh minut na podlagi njegovega kemičnega vedenja, je bilo ugotovljeno, da ni podoben živemu srebru, kot bi pričakovali (kopernicij je v periodnem sistemu pod živim srebrom) [46] in zdaj se zdi, da dolgoživa dejavnost morda sploh ne bi bila od 283Cn, temveč od njegovega produkta z zajetjem elektrona 283Rg, s krajšim 4-sekundnim razpolovnim časom, povezanim z 283Cn. (Druga možnost je dodelitev metastabilnemu izomernemu stanju, 283mCn.)[47] Medtem ko je s kasnejšim navzkrižnim bombardiranjem z reakcijama 242Pu + 48Ca in 245Cm + 48Ca uspelo potrditi lastnosti 283Cn in njegovih staršev 287Fl in 291Lv, kar je imelo pomembno vlogo pri sprejemanju odkritij flerovija in livermorija (elementa 114 in 116) s strani JWP leta 2011, je to delo nastalo po delu GSI na 277Cn in prednost je bila dodeljena GSI.

Poimenovanje

uredi
 
Nikolaj Kopernik, ki je oblikoval heliocentrični model s planeti, ki krožijo okoli Sonca, ki je nadomestil Ptolemejev prejšnji geocentrični model.

Z uporabo Mendelejeve nomenklature za neimenovane in neodkrite elemente bi moral biti koperncij poimenovan eka-živo srebro. Leta 1979 je IUPAC objavil priporočila, v skladu s katerimi naj bi se element imenoval ununbij (z ustreznim simbolom Uub),[48] tj. sistematično ime elementa kot začasno ime, dokler element ne bi bil odkrit (in odkritje nato potrjeno) ter določeno stalno ime. Čeprav so bila priporočila pogosto uporabljena v kemijski skupnosti na vseh ravneh, od učilnic kemije do poglobljenih učbenikov, so bila med znanstveniki s tega področja večinoma prezrta, ki so ga poimenovali "element 112" s simbolom E112, (112) ali celo preprosto 112.

Po potrditvi odkritja ekipe GSI jih je IUPAC zaprosil, naj predlagajo trajno ime za element 112.[46][49] Dne 14. julija 2009 so predlagali kopernicij s simbolom Cp, po Nikolaju Koperniku "v čast izjemnemu znanstveniku, ki je spremenil naš pogled na svet".[50]

V standardnem šestmesečnem času razprave med znanstvenimi skupnostmi o imenovanju[51][52] je bilo poudarjeno, da se simbol Cp prej poveže z imenom kasiopej (kasiopij), ki je zdaj znan kot Lutecij (Lu) in spojino ciklopentadien.[53][54] Iz tega razloga IUPAC ni dovolil uporabe Cp kot simbola, zaradi česar je skupina GSI kot alternativo predlagala simbol Cn. 19. februarja 2010, na 537. obletnico Kopernikovega rojstva, je IUPAC uradno sprejel predlagano ime in simbol.[55]

Izotopi

uredi

Kopernicij nima stabilnih ali naravnih izotopov. V laboratoriju je bilo sintetiziranih več radioaktivnih izotopov, bodisi z zlivanjem dveh atomov bodisi z opazovanjem razpada težjih elementov. Poročali so o sedmih različnih izotopih z masnimi števili 277 in 281–286, poročali pa so tudi o enem nepotrjenem metastabilnem izomeru 285mCn.[56] Večina teh razpada pretežno z alfa razpadom, nekateri pa s spontano cepitvijo, kopernicij-283 pa ima lahko vejo z zajetjem elektrona.[57]

Izotop kopernicij-283 je bil pomemben za potrditev odkritij elementov flerovija in livermorija.[58]

Razpolovna doba

uredi

Vsi potrjeni izotopi kopernicija so izredno nestabilni in radioaktivni; na splošno so težji izotopi stabilnejši od lažjih. Najbolj stabilni znani izotop, 285Cn, ima razpolovno dobo 29 sekund; 283Cn ima razpolovni čas 4 sekunde in nepotrjena 285mCn in 286Cn imata razpolovni čas približno 15 in 8,45 sekunde. Drugi izotopi imajo razpolovni čas krajši od ene sekunde. 281Cn in 284Cn imata razpolovni čas nekaj desetink sekunde, druga dva izotopa pa imata razpolovni čas malo pod eno milisekundo.[57] Predvideno je, da imata lahko težja izotopa 291Cn in 293Cn razpolovni dobi, daljši od nekaj desetletij, saj naj bi ležala blizu središča teoretičnega otoka stabilnosti in bi lahko nastala v r-procesu ter da bi ju lahko zaznali v kozmičnih žarkih, čeprav bi se pojavljala v količinah približno 10−12-krat toliko kot svinca.[59]

Najlažji izotopi kopernicija so bili sintetizirani z neposredno fuzijo med dvema lažjima jedroma in kot produkti razpada (razen 277Cn, za katerega ni znano, da je produkt razpada), medtem ko je za težje izotope znano, da nastanejo le z razpadom težjih jeder. Najtežji izotop, pridobljen z neposredno fuzijo, je 283Cn; tri težje izotope, 284Cn, 285Cn in 286Cn, smo opazili le kot produkte razpada elementov z večjimi atomskimi števili.[57]

Leta 1999 so ameriški znanstveniki z univerze v Kaliforniji Berkeley objavili, da jim je uspelo sintetizirati tri atome 293Og.[60] Poročali so, da so ta matična jedra zaporedoma oddala tri delce alfa, da so tvorila jedra kopernicija-281, za katera je trdila, da so bila podvržena alfa razpadu in izvržejo alfa delce z energijo razpada 10,68 MeV in razpolovno dobo 0,90 ms, vendar je bil njihov zahtevek umaknjen leta 2001.[61] Ta izotop je leta 2010 izdelala ista ekipa. Novi podatki so bili v nasprotju s prejšnjimi (izmišljenimi)[62] podatki. [63]

Predvidene lastnosti

uredi

Izmerjenih je bilo zelo malo lastnosti kopernicija ali njegovih spojin; to je posledica izjemno omejene in drage proizvodnje[64] ter dejstva, da kopernicij (in njegovi starši) zelo hitro razpadejo. Izmerjenih je bilo nekaj edinstvenih kemijskih lastnosti in tališče, vendar lastnosti kopernicija kot kovine na splošno ostajajo neznane in večinoma so na voljo le napovedi.

Kemične

uredi

kopernicij je deseti in zadnji član bloka 6d in je najtežji element 12. skupine v periodnem sistemu, pod cinkom, kadmijem in živim srebrom. Predvideva se, da se bo bistveno razlikoval od lažjih elementov iste skupine. Pričakuje se, da bodo valenčne s podlupine elementov 12. skupine in 7. periode najmočneje relativistično skrčene pri koperniciju. Zaradi tega in polne lupine je kopernicij verjetno zelo žlahtna kovina. Standardni potencial redukcije +2,1 V je napovedan za par Cn 2+/Cn. Kopernicijeva predvidena prva ionizacijska energija 1155 kJ/mol se skoraj ujema s žlahtnim plinom ksenonom, katerega je 1170,4 kJ/mol. Tudi kovinske vezi v koperniciju bi morale biti zelo šibke, zaradi česar bi lahko postal izredno hlapen, tako kot žlahtni plini, in bi lahko bil plin pri sobni temperaturi,[65] vendar bi moral biti sposoben tvoriti kovinske vezi z bakrom, paladijem, platino, srebrom in zlatom; te vezi naj bi bile le približno 15–20 kJ/mol šibkejše od analognih vezi z živim srebrom. V nasprotju s prejšnjimi predlogi[66] ab initio izračuni z visoko stopnjo natančnosti[67] napovedujejo, da je kemija enovalenčnega kopernicija bolj podobna kemiji živega srebra kot pa žlahtnih plinov. Slednji rezultat je mogoče razložiti z močno interakcijo med spinom in tirom, ki bistveno zniža energijo pri koperniciju nezasedenega bloka 7p1/2.

Ko je kopernicij ioniziran, se lahko njegova kemija razlikuje od cinka, kadmija in živega srebra. Zaradi stabilizacije elektronskih orbital 7s in destabilizacije 6d, kar povzročajo relativistični učinki, bo verjetno imel Cn2+ elektronsko konfiguracijo [Rn] 5f14 6d8 7s2, pri čemer bo 6d orbitale uporabil pred 7s, za razliko od homologov. Dejstvo, da 6d elektroni lažje sodelujejo pri kemijski vezi, pomeni, da se lahko, ko je kopernicij ioniziran, obnaša bolj kot prehodna kovina kot njegovi lažji homologi, zlasti v možnem oksidacijskem stanju +4. V vodnih raztopinah lahko kopernicij tvori oksidacijsko stanje +2 in morda tudi +4. Dvoatomni ion Hg2+
2, ki vsebuje živo srebro v oksidacijskem stanju +1, je dobro znan, toda Cn2+
2 ion naj bi bil nestabilen ali celo ne bi obstajal. Kopernicijev(II) fluorid, CnF2, bi moral biti bolj nestabilen kot analogna živosrebrna spojina, živosrebrov(II) fluorid (HgF2), in bi lahko celo spontano razpadel v sestavne elemente. V polarnih topilih naj bi prednostno tvoril anione CnF−
5 in CnF−
3 in ne analognih nevtralnih fluoridov (CnF4 oziroma CnF2), čeprav sta analogna bromidna ali jodidna iona morda bolj stabilna pri hidrolizi v vodni raztopini. CnCl2−
4 in CnBr2−
4 bi morala tudi obstajati v vodni raztopini. Kljub temu novejši poskusi dvomijo o morebitnem obstoju HgF4 in nekateri izračuni dejansko kažejo, da sta HgF4 in CnF4 dejansko nevezana in dvomljiva.[68] Tvorba termodinamično stabilnih fluoridov kopernicija(II) in (IV) bi bila analogna kemiji ksenona. Pričakuje se, da bo kopernicij, analogno živosrebrovemu(II) cianidu (Hg(CN)2), tvoril stabilen cianid, Cn(CN)2.[69]

Fizikalne in atomske

uredi

Kopernicij naj bi bil gosta kovina z gostoto 14,0 g/cm3 v tekočem stanju pri 300 K; to je blizu znani gostoti živega srebra, ki znaša 13,534 g/cm3. (Trdni kopernicij pri enaki temperaturi bi moral imeti večjo gostoto 14,7 g/cm3.) To je posledica učinkov izničenja večje atomske teže kopernicija zaradi večjih medatomskih razdalj v primerjavi z živim srebrom. Nekateri izračuni so napovedovali, da je kopernicij plin pri sobni temperaturi, zaradi česar bo zaradi zaprte lupine prva plinasta kovina v periodnem sistemu[65] (druga je flerovij, eka-svinec); razlog za to je elektronske konfiguracije kopernicija in flerovija.[70] Izračun leta 2019 se strinja s temi napovedmi o vlogi relativističnih učinkov, kar kaže, da bo kopernicij hlapna tekočina, ki jo v običajnih pogojih vežejo disperzijske sile. Njegovo tališče je ocenjeno na 283±11 K in njegovo vrelišče na 340±10 K, slednje je v soglasju z eksperimentalno ocenjeno vrednostjo 357+112
−108. Atomski polmer kopernicija naj bi bil približno 147 pm. Zaradi relativistične stabilizacije 7s orbitale in destabilizacije 6d orbitale se predvideva, da ioni Cn+ in Cn2+ namesto elektronov v 7s oddajo 6d elektrone, kar je nasprotno od vedenja njegovih lažjih homologov.

Poleg relativističnega krčenja in vezave podlupine 7s naj bi se orbitala 6d5/2 destabilizirala tudi zaradi interakcije med spinom in tirom, zaradi česar se po velikosti, obliki in energiji obnaša podobno kot 7s. Napovedi pričakovanega prepovedanega pasu kopernicija so različne. Izračuni v letu 2007 so pričakovali, da je lahko kopernicij polprevodnik[71] s prepovedanim pasom približno 0,2 eV[72] ter da kristalizira v heksagonalno gosto zloženi kristalni strukturi. Izračuni v letih 2017 in 2018 so predlagali, da bi moral biti kopernicij žlahtna kovina pri standardnih pogojih s ploskovno centrirano kubično kristalno strukturo: zato ne bi smel imeti prepovedanega pasu, kot jo ima živo srebro, čeprav naj bi gostota stanj na Fermijevem nivoju bila nižja za kopernicij kot za živo srebro.[73][74] Izračuni leta 2019 so nato nakazali, da ima dejansko kopernicij velik prepovedani pas 6,4 ± 0,2 V, ki je podoben tistemu pri žlahtnem plinu radonu (7,1 V) in bi bil izolator; Na podlagi teh izračunov naj bi kopernicij vezale večinoma disperzijske sile, kot pri žlahtnih plinih. Tako kot živo srebro, radon in flerovij, ne pa kot oganeson (eka-radon), tudi kopernicij nima elektronske afinitete.[75]

Eksperimentalna kemija v atomičnem plinu

uredi

Zanimanje za kemijo kopernicija so sprožile napovedi, da bo imel največje relativistične učinke v celotni 7. periodi in 12. skupini in dejansko med vsemi stoosemnajstimi znanimi elementi. Pričakuje se, da bo kot atom kopernicij imel elektronsko konfiguracijo [Rn] 5f14 6d10 7s2, zato bi moral po Aufbarjevem principu pripadati 12. skupini periodnega sistema. Kot tak se mora obnašati kot težji homolog živega srebra in tvoriti močne binarne spojine z žlahtnimi kovinami, kot je zlato. Preizkusi reaktivnosti kopernicija so bili osredotočeni na adsorpcijo atomov elementa 112 na zlato površino pri različnih temperaturah, da bi izračunali adsorpcijsko entalpijo. Zaradi relativistične stabilizacije elektronov 7s kopernicij kaže lastnosti, podobne radonu. Izvedeni so bili poskusi s hkratnim tvorjenjem radioizotopov živega srebra in radona, kar je omogočilo primerjavo adsorpcijskih lastnosti.[76]

Prvi kemijski poskusi na koperniciju so bili izvedeni z reakcijo 238U(48Ca,3n)283Cn. Zaznali so ga s spontano cepitvijo iskanega izotopa z razpolovno dobo 5 minut. Analiza podatkov je pokazala, da je kopernicij bolj hlapljiv kot živo srebro in da ima lastnosti žlahtnih plinov, vendar pa je zmeda glede sinteze kopernicija-283 povzročila nekaj dvoma o teh eksperimentalnih rezultatih.[76] Glede na to negotovost je med aprilom in majem 2006 na JINR skupina FLNR-PSI izvedla poskuse, ki so preskušali sintezo tega izotopa kot produkta v jedrski reakciji 242Pu(48Ca,3n)287Fl. (Fuzijska reakcija 242Pu + 48Ca ima nekoliko večji presek kot reakcija 238U + 48Ca, tako da je najboljši način za izdelavo kopernicija za kemično eksperimentiranje kot produkt flerovija.)[77] V tem poskusu sta bila nedvoumno identificirana dva atoma kopernicija-283 in raziskane so bile adsorpcijske lastnosti, ki kažejo, da je kopernicij zaradi šibke vezi med kovino in kovino z zlatom bolj hlapljiv homolog živega srebra. To je skladno s splošnimi navedbami nekaterih relativističnih izračunov, da je kopernicij "bolj ali manj" homologen živemu srebru,[78] vendar je bilo leta 2019 poudarjeno, da je ta rezultat lahko preprosto posledica močnih interakcij razpršitve.

Aprila 2007 so ta poskus ponovili in pozitivno identificirali nadaljnje tri atome kopernicija-283. Potrjena je bila adsorpcijska lastnost in navedeno je bilo, da ima kopernicij adsorpcijske lastnosti v soglasju s tem, da je najtežji član 12. skupine.[76] Ti poskusi so omogočili tudi prvo eksperimentalno oceno vrelišča na 84 +112
−108 °C, tako da gre lahko za plin pri običajnih pogojih.[71]

Ker se lažji elementi 12. skupine pogosto pojavljajo kot halkogenidne rude, so bili leta 2015 izvedeni poskusi, pri katerih se nanosilo atome kopernicija na površino selena, da so tvorili kopernicijev selenid CnSe. Opazili so reakcijo atomov kopernicija s trigonalnim selenom, da nastane selenid, z ΔHadsCn(t-Se) > 48 kJ/mol, pri čemer je kinetična ovira pri tvorbi selenida nižja za kopernicij kot za živo srebro. To je bilo nepričakovano, saj se stabilnost selenidov 12. skupine zmanjšuje navzdol po skupini od ZnSe do HgSe, medtem pa se povečuje navzdol 14. skupine od GeSe do PbSe.[79]

Glej tudi

uredi

Opombe

uredi
  1. ↑ V jedrski fiziki se element imenuje težek, če je njegovo atomsko število visoko; svinec (element 82) je en primer takega težkega elementa. Izraz "supertežki elementi" se običajno nanaša na elemente z atomskim številom, večjim od 103 (čeprav obstajajo tudi druge opredelitve, kot na primer, večje od 100[12] or 112;[13] sometimes, the term is presented an equivalent to the term "transactinide", which puts an upper limit before the beginning of the hypothetical superactinide series).[14] Izraz "težek izotop" (danega elementa) in "težko jedro" pomenita tisto, kar bi lahko razumeli v običajnem jeziku – izotop z veliko maso (za dani element) oziroma jedro z veliko maso.
  2. ↑ Leta 2009 je skupina pri JINR pod vodstvom Oganessiana objavila rezultate svojega poskusa ustvariti hasij s simetrično 136Xe + 136Xe reakcijo. V takšni reakciji niso opazili niti enega atoma, pri čemer je bila zgornja meja preseka, merilo verjetnosti jedrske reakcije, 2,5  pb.[15] Za primerjavo, reakcija, ki je privedla do odkritja hasija, 208Pb + 58Fe, je imela prerez ~ 20 pb (natančneje 19 + 19
    −11     pb), kot so ocenili odkritelji.[16]
  3. ↑ Večja kot je energija vzbujenja, več nevtronov se izvrže. Če je energija vzbujanja nižja od energije, ki veže posamezen nevtron na preostanek jedra, se nevtroni ne izvržejo; namesto tega se jedro spojine de-ekscitira z oddajanjem žarkov gama.[20]
  4. ↑ Definicija Skupne delovne skupine IUPAC-a in IUPAP-a pravi, da je kemični element mogoče prepoznati kot odkritega le, če njegovo jedro ne razpade v 10−14 sekunde. Ta vrednost je bila izbrana kot ocena, koliko časa jedro potrebuje, da pridobi svoje zunanje elektrone in tako prikaže svoje kemijske lastnosti.[21] To število označuje tudi splošno sprejeto zgornjo mejo za razpolovno dobo sestavljenega jedra.[22]
  5. ↑ Ta ločitev temelji na tem, da se nastala jedra počasneje premikajo mimo tarče kot nereagirana jedra žarka. Ločilec vsebuje električna in magnetna polja, katerih učinki na premikajoče se delce se pri določeni hitrosti izničijo. [24] Takšnemu ločevanju lahko pomaga tudi meritev časa potovanja delca in meritev energije odboja; kombinacija obeh lahko omogoči oceno mase jedra.[25]
  6. ↑ Vseh načinov razpada ne povzroča elektrostatični naboj. Na primer, razpad beta povzroča šibka jedrska sila.[30]
  7. ↑ Ker se masa jedra ne meri neposredno, temveč se izračuna na podlagi mase drugega jedra, se takšna meritev imenuje posredna. Možne so tudi neposredne meritve, ki pa večinoma niso na voljo za najtežja jedra.[31] O prvem neposrednem merjenju mase težkega jedra so poročali leta 2018 pri LBNL.[32] Masa je bila določena z lokacijo jedra po prenosu (lokacija pomaga določiti njegovo smer, ki je povezana z razmerjem med maso in nabojem jedra, saj je bil prenos opravljen v prisotnosti magneta).[33]
  8. ↑ Spontano fisijo je odkril sovjetski fizik Georgij Flerov,[34] glavni znanstvenik pri JINR in je bil to za ustanovo "hobi".[35] Za razliko so znanstveniki pri LBL menili, da informacije o cepitvi niso zadostne za trditev o sintezi elementa. Verjeli so, da spontana cepitev ni bila dovolj raziskana, da bi jo lahko uporabili za identifikacijo novega elementa, saj je bilo težko ugotoviti, da je jedro spojine izvrglo samo nevtrone in ne tudi nabite delce, kot so protoni ali delci alfa.[22] Tako so nove izotope raje povezali z že znanimi zaporednimi alfa razpadi.[34]

Sklici

uredi
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Hoffman, Darleane C.; Lee, Diana M.; Pershina, Valeria (2006). »Transactinides and the future elements«. V Morss; Edelstein, Norman M.; Fuger, Jean (ur.). The Chemistry of the Actinide and Transactinide Elements (3rd izd.). Dordrecht, The Netherlands: Springer Science+Business Media. ISBN 978-1-4020-3555-5.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 Mewes, J.-M.; Smits, O. R.; Kresse, G.; Schwerdtfeger, P. (2019). »Copernicium is a Relativistic Noble Liquid«. Angewandte Chemie International Edition. doi:10.1002/anie.201906966.
  3. ↑ Gäggeler, Heinz W.; Türler, Andreas (2013). »Gas Phase Chemistry of Superheavy Elements«. The Chemistry of Superheavy Elements. Springer Science+Business Media. str. 415–483. doi:10.1007/978-3-642-37466-1_8. ISBN 978-3-642-37465-4. Pridobljeno 21. aprila 2018.
  4. ↑ Fricke, Burkhard (1975). »Superheavy elements: a prediction of their chemical and physical properties«. Recent Impact of Physics on Inorganic Chemistry. Structure and Bonding. 21: 89–144. doi:10.1007/BFb0116498. ISBN 978-3-540-07109-9. Pridobljeno 4. oktobra 2013.
  5. ↑ Fricke, Burkhard (1975). »Superheavy elements: a prediction of their chemical and physical properties«. Recent Impact of Physics on Inorganic Chemistry. Structure and Bonding. 21: 89–144. doi:10.1007/BFb0116498. ISBN 978-3-540-07109-9. Pridobljeno 4. oktobra 2013.
  6. ↑ Chemical Data. Copernicium - Cn, Royal Chemical Society
  7. ↑ Utyonkov, V. K.; Brewer, N. T.; Oganessian, Yu. Ts.; in sod. (30. januar 2018). »Neutron-deficient superheavy nuclei obtained in the 240Pu+48Ca reaction«. Physical Review C. 97 (14320): 1–10. Bibcode:2018PhRvC..97a4320U. doi:10.1103/PhysRevC.97.014320.
  8. ↑ Chart of Nuclides. Brookhaven National Laboratory
  9. ↑ Såmark-Roth, A.; Cox, D. M.; Rudolph, D.; in sod. (2021). »Spectroscopy along Flerovium Decay Chains: Discovery of 280Ds and an Excited State in 282Cn«. Physical Review Letters. 126: 032503. doi:10.1103/PhysRevLett.126.032503.
  10. ↑ Soverna S 2004, 'Indication for a gaseous element 112,' in U Grundinger (ed.), GSI Scientific Report 2003, GSI Report 2004-1, p. 187, ISSN 0174-0814
  11. ↑ Eichler, R.; in sod. (2007). »Chemical Characterization of Element 112«. Nature. 447 (7140): 72–75. Bibcode:2007Natur.447...72E. doi:10.1038/nature05761. PMID 17476264.
  12. ↑ Krämer, K. (2016). »Explainer: superheavy elements«. Chemistry World. Pridobljeno 15. marca 2020.
  13. ↑ »Discovery of Elements 113 and 115«. Lawrence Livermore National Laboratory. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. septembra 2015. Pridobljeno 15. marca 2020.
  14. ↑ Eliav, E.; Kaldor, U.; Borschevsky, A. (2018). »Electronic Structure of the Transactinide Atoms«. V Scott, R. A. (ur.). Encyclopedia of Inorganic and Bioinorganic Chemistry. John Wiley & Sons. str. 1–16. doi:10.1002/9781119951438.eibc2632. ISBN 978-1-119-95143-8.
  15. ↑ Oganessian, Yu. Ts.; Dmitriev, S. N.; Yeremin, A. V.; in sod. (2009). »Attempt to produce the isotopes of element 108 in the fusion reaction 136Xe + 136Xe«. Physical Review C. 79 (2): 024608. doi:10.1103/PhysRevC.79.024608. ISSN 0556-2813.
  16. ↑ Münzenberg, G.; Armbruster, P.; Folger, H.; in sod. (1984). »The identification of element 108« (PDF). Zeitschrift für Physik A. 317 (2): 235–236. Bibcode:1984ZPhyA.317..235M. doi:10.1007/BF01421260. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. junija 2015. Pridobljeno 20. oktobra 2012.
  17. ↑ Subramanian, S. (2019). »Making New Elements Doesn't Pay. Just Ask This Berkeley Scientist«. Bloomberg Businessweek. Pridobljeno 18. januarja 2020.
  18. ↑ 18,0 18,1 Ivanov, D. (2019). »Сверхтяжелые шаги в неизвестное« [Superheavy steps into the unknown]. N+1 (v ruščini). Pridobljeno 2. februarja 2020.
  19. ↑ Hinde, D. (2014). »Something new and superheavy at the periodic table«. The Conversation. Pridobljeno 30. januarja 2020.
  20. ↑ 20,0 20,1 Krása, A. (2010). »Neutron Sources for ADS« (PDF). Czech Technical University in Prague. str. 4–8. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. marca 2019. Pridobljeno 20. oktobra 2019.
  21. ↑ Wapstra, A. H. (1991). »Criteria that must be satisfied for the discovery of a new chemical element to be recognized« (PDF). Pure and Applied Chemistry. 63 (6): 883. doi:10.1351/pac199163060879. ISSN 1365-3075. Pridobljeno 28. avgusta 2020.
  22. ↑ 22,0 22,1 Hyde, E. K.; Hoffman, D. C.; Keller, O. L. (1987). »A History and Analysis of the Discovery of Elements 104 and 105«. Radiochimica Acta. 42 (2): 67–68. doi:10.1524/ract.1987.42.2.57. ISSN 2193-3405.
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 Chemistry World (2016). »How to Make Superheavy Elements and Finish the Periodic Table [Video]«. Scientific American. Pridobljeno 27. januarja 2020.
  24. ↑ Hoffman 2000, str. 334.
  25. ↑ Hoffman 2000, str. 335.
  26. ↑ Zagrebaev 2013, str. 3.
  27. ↑ Beiser 2003, str. 432.
  28. ↑ Staszczak, A.; Baran, A.; Nazarewicz, W. (2013). »Spontaneous fission modes and lifetimes of superheavy elements in the nuclear density functional theory«. Physical Review C. 87 (2): 024320–1. arXiv:1208.1215. Bibcode:2013PhRvC..87b4320S. doi:10.1103/physrevc.87.024320. ISSN 0556-2813.
  29. ↑ Audi 2017, str. ;030001-128–030001-138.
  30. ↑ Beiser 2003, str. 439.
  31. ↑ Oganessian, Yu. Ts.; Rykaczewski, K. P. (2015). »A beachhead on the island of stability«. Physics Today. 68 (8): 32–38. Bibcode:2015PhT....68h..32O. doi:10.1063/PT.3.2880. ISSN 0031-9228. OSTI 1337838.
  32. ↑ Grant, A. (2018). »Weighing the heaviest elements«. Physics Today. doi:10.1063/PT.6.1.20181113a.
  33. ↑ Howes, L. (2019). »Exploring the superheavy elements at the end of the periodic table«. Chemical & Engineering News. Pridobljeno 27. januarja 2020.
  34. ↑ 34,0 34,1 Robinson, A. E. (2019). »The Transfermium Wars: Scientific Brawling and Name-Calling during the Cold War«. Distillations. Pridobljeno 22. februarja 2020.
  35. ↑ »Популярная библиотека химических элементов. Сиборгий (экавольфрам)« [Popular library of chemical elements. Seaborgium (eka-tungsten)]. n-t.ru (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. avgusta 2011. Pridobljeno 7. januarja 2020. Reprinted from »Экавольфрам« [Eka-tungsten]. Популярная библиотека химических элементов. Серебро — Нильсборий и далее [Popular library of chemical elements. Silver through nielsbohrium and beyond] (v ruščini). Nauka. 1977.
  36. ↑ Hofmann, S.; in sod. (1996). »The new element 112«. Zeitschrift für Physik A. 354 (1): 229–230. Bibcode:1996ZPhyA.354..229H. doi:10.1007/BF02769517.
  37. ↑ Hofmann, S.; in sod. (2002). »New Results on Element 111 and 112«. European Physical Journal A. 14 (2): 147–57. Bibcode:2002EPJA...14..147H. doi:10.1140/epja/i2001-10119-x.
  38. ↑ Hofmann, S.; in sod. (2000). »New Results on Element 111 and 112« (PDF). European Physical Journal A. Gesellschaft für Schwerionenforschung. 14 (2): 147–157. Bibcode:2002EPJA...14..147H. doi:10.1140/epja/i2001-10119-x. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. februarja 2008. Pridobljeno 2. marca 2008.
  39. ↑ Morita, K. (2004). Decay of an Isotope 277112 produced by 208Pb + 70Zn reaction. World Scientific. str. 188–191. doi:10.1142/9789812701749_0027.
  40. ↑ Sumita, Takayuki; Morimoto, Kouji; Kaji, Daiya; Haba, Hiromitsu; Ozeki, Kazutaka; Sakai, Ryutaro; Yoneda, Akira; Yoshida, Atsushi; Hasebe, Hiroo; Katori, Kenji; Sato, Nozomi (2013). »New Result on the Production of277Cn by the208Pb +70Zn Reaction«. Journal of the Physical Society of Japan. 82 (2): 024202. Bibcode:2013JPSJ...82b4202S. doi:10.7566/JPSJ.82.024202.
  41. ↑ Popeko, Andrey G. (2016). »Synthesis of superheavy elements« (PDF). jinr.ru. Joint Institute for Nuclear Research. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. februarja 2018. Pridobljeno 4. februarja 2018.
  42. ↑ Karol, P. J.; Nakahara, H.; Petley, B. W.; Vogt, E. (2001). »On the Discovery of the Elements 110–112« (PDF). Pure and Applied Chemistry. 73 (6): 959–967. doi:10.1351/pac200173060959. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. marca 2018. Pridobljeno 9. januarja 2008.
  43. ↑ Karol, P. J.; Nakahara, H.; Petley, B. W.; Vogt, E. (2003). »On the Claims for Discovery of Elements 110, 111, 112, 114, 116 and 118« (PDF). Pure and Applied Chemistry. 75 (10): 1061–1611. doi:10.1351/pac200375101601. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. avgusta 2016. Pridobljeno 9. januarja 2008.
  44. ↑ Dressler, R.; Türler, A. (2001). »Evidence for Isomeric States in 261Rf« (PDF). Annual Report. Paul Scherrer Institute. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. julija 2011.
  45. ↑ »A New Chemical Element in the Periodic Table«. Gesellschaft für Schwerionenforschung. 10. junij 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. avgusta 2009. Pridobljeno 14. aprila 2012.
  46. ↑ 46,0 46,1 46,2 Barber, R. C.; in sod. (2009). »Discovery of the element with atomic number 112« (PDF). Pure and Applied Chemistry. 81 (7): 1331. doi:10.1351/PAC-REP-08-03-05.
  47. ↑ Hofmann, S.; Heinz, S.; Mann, R.; Maurer, J.; Münzenberg, G.; Antalic, S.; Barth, W.; Burkhard, H. G.; Dahl, L. (2016). Remarks on the Fission Barriers of SHN and Search for Element 120. Exotic Nuclei. str. 155–164. ISBN 9789813226555.
  48. ↑ Chatt, J. (1979). »Recommendations for the naming of elements of atomic numbers greater than 100«. Pure and Applied Chemistry. 51 (2): 381–384. doi:10.1351/pac197951020381.
  49. ↑ »New Chemical Element in the Periodic Table«. Science Daily. 11. junij 2009.
  50. ↑ »Element 112 shall be named "copernicium"«. Gesellschaft für Schwerionenforschung. 14. julij 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. julija 2009.
  51. ↑ »New element named 'copernicium'«. BBC News. 16. julij 2009. Pridobljeno 22. februarja 2010.
  52. ↑ »Start of the Name Approval Process for the Element of Atomic Number 112«. IUPAC. 20. julij 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. novembra 2012. Pridobljeno 14. aprila 2012.
  53. ↑ Meija, Juris (2009). »The need for a fresh symbol to designate copernicium«. Nature. 461 (7262): 341. Bibcode:2009Natur.461..341M. doi:10.1038/461341c. PMID 19759598.
  54. ↑ van der Krogt, P. »Lutetium«. Elementymology & Elements Multidict. Pridobljeno 22. februarja 2010.
  55. ↑ »IUPAC Element 112 is Named Copernicium«. IUPAC. 19. februar 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 13. aprila 2012.
  56. ↑ Hofmann, S.; Heinz, S.; Mann, R.; Maurer, J.; Khuyagbaatar, J.; Ackermann, D.; Antalic, S.; Barth, W.; Block, M.; in sod. (2012). »The reaction 48Ca + 248Cm → 296116* studied at the GSI-SHIP«. The European Physical Journal A. 48 (5): 62. Bibcode:2012EPJA...48...62H. doi:10.1140/epja/i2012-12062-1.
  57. ↑ 57,0 57,1 57,2 Holden, N. E. (2004). »Table of the Isotopes«. V D. R. Lide (ur.). CRC Handbook of Chemistry and Physics (85. izd.). CRC Press. Section 11. ISBN 978-0-8493-0485-9.
  58. ↑ Barber, R. C.; in sod. (2011). »Discovery of the elements with atomic numbers greater than or equal to 113« (PDF). Pure and Applied Chemistry. 83 (7): 5–7. doi:10.1351/PAC-REP-10-05-01.
  59. ↑ Zagrebaev, Valeriy; Karpov, Alexander; Greiner, Walter (2013). Future of superheavy element research: Which nuclei could be synthesized within the next few years? (PDF). IOP Science. str. 1–15. Pridobljeno 20. avgusta 2013.
  60. ↑ Ninov, V.; in sod. (1999). »Observation of Superheavy Nuclei Produced in the Reaction of 86
    Kr
     with 208
    Pb
    «    . Physical Review Letters. 83 (6): 1104–1107. Bibcode:1999PhRvL..83.1104N. doi:10.1103/PhysRevLett.83.1104.
  61. ↑ Public Affairs Department (21. julij 2001). »Results of element 118 experiment retracted«. Berkeley Lab. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. januarja 2008. Pridobljeno 18. januarja 2008.
  62. ↑ At Lawrence Berkeley, Physicists Say a Colleague Took Them for a Ride George Johnson, The New York Times, 15 October 2002
  63. ↑ Public Affairs Department (26. oktober 2010). »Six New Isotopes of the Superheavy Elements Discovered: Moving Closer to Understanding the Island of Stability«. Berkeley Lab. Pridobljeno 25. aprila 2011.
  64. ↑ Subramanian, S. »Making New Elements Doesn't Pay. Just Ask This Berkeley Scientist«. Bloomberg Businessweek. Pridobljeno 18. januarja 2020.
  65. ↑ 65,0 65,1 "Chemistry on the islands of stability", New Scientist, 11 September 1975, p. 574, ISSN 1032-1233
  66. ↑ Pitzer, K. S. (1975). »Are elements 112, 114, and 118 relatively inert gases?«. The Journal of Chemical Physics. 63 (2): 1032–1033. doi:10.1063/1.431398.
  67. ↑ Mosyagin, N. S.; Isaev, T. A.; Titov, A. V. (2006). »Is E112 a relatively inert element? Benchmark relativistic correlation study of spectroscopic constants in E112H and its cation«. The Journal of Chemical Physics. 124 (22): 224302. arXiv:physics/0508024. Bibcode:2006JChPh.124v4302M. doi:10.1063/1.2206189. PMID 16784269.
  68. ↑ Brändas, Erkki J.; Kryachko, Eugene S. (2013). Fundamental World of Quantum Chemistry. Zv. 3. Springer Science & Business Media. str. 348. ISBN 9789401704489.
  69. ↑ Demissie, Taye B.; Ruud, Kenneth (25. februar 2017). »Darmstadtium, roentgenium, and copernicium form strong bonds with cyanide«. International Journal of Quantum Chemistry. 2017: e25393. doi:10.1002/qua.25393.
  70. ↑ Kratz, Jens Volker. The Impact of Superheavy Elements on the Chemical and Physical Sciences. 4th International Conference on the Chemistry and Physics of the Transactinide Elements, 5 – 11 September 2011, Sochi, Russia
  71. ↑ 71,0 71,1 Eichler, R.; Aksenov, N. V.; Belozerov, A. V.; Bozhikov, G. A.; Chepigin, V. I.; Dmitriev, S. N.; Dressler, R.; Gäggeler, H. W.; in sod. (2008). »Thermochemical and physical properties of element 112«. Angewandte Chemie. 47 (17): 3262–6. doi:10.1002/anie.200705019. PMID 18338360.
  72. ↑ Gaston, Nicola; Opahle, Ingo; Gäggeler, Heinz W.; Schwerdtfeger, Peter (2007). »Is eka-mercury (element 112) a group 12 metal?«. Angewandte Chemie. 46 (10): 1663–6. doi:10.1002/anie.200604262. PMID 17397075. Pridobljeno 5. novembra 2013.
  73. ↑ Gyanchandani, Jyoti; Mishra, Vinayak; Dey, G. K.; Sikka, S. K. (Januar 2018). »Super heavy element Copernicium: Cohesive and electronic properties revisited«. Solid State Communications. 269: 16–22. doi:10.1016/j.ssc.2017.10.009. Pridobljeno 28. marca 2018.
  74. ↑ Čenčariková, Hana; Legut, Dominik (2018). »The effect of relativity on stability of Copernicium phases, their electronic structure and mechanical properties«. Physica B. 536: 576–582. arXiv:1810.01955. Bibcode:2018PhyB..536..576C. doi:10.1016/j.physb.2017.11.035.
  75. ↑ Borschevsky, Anastasia; Pershina, Valeria; Kaldor, Uzi; Eliav, Ephraim. »Fully relativistic ab initio studies of superheavy elements« (PDF). www.kernchemie.uni-mainz.de. Johannes Gutenberg University Mainz. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 15. januarja 2018. Pridobljeno 15. januarja 2018.
  76. ↑ 76,0 76,1 76,2 Gäggeler, H. W. (2007). »Gas Phase Chemistry of Superheavy Elements« (PDF). Paul Scherrer Institute. str. 26–28. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. februarja 2012.
  77. ↑ Moody, Ken (30. november 2013). »Synthesis of Superheavy Elements«. V Schädel, Matthias (ur.). The Chemistry of Superheavy Elements (2. izd.). Springer Science & Business Media. str. 24–8. ISBN 9783642374661.
  78. ↑ Zaitsevskii, A.; van Wüllen, C.; Rusakov, A.; Titov, A. (september 2007). »Relativistic DFT and ab initio calculations on the seventh-row superheavy elements: E113 – E114« (PDF). jinr.ru. Pridobljeno 17. februarja 2018.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  79. ↑ Paul Scherrer Institute (2015). »Annual Report 2015: Laboratory of Radiochemistry and Environmental Chemistry« (PDF). Paul Scherrer Institute. str. 3.

Viri

uredi

Zunanje povezave

uredi
 
Poglejte si besedo kopernicij v Wikislovarju, prostem slovarju.
 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Kopernicij
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kopernicij&oldid=6142328«