Darmštatij

Darmštatij, tudi darmstadtij je kemični element s simbolom Ds in atomskim številom 110. Je izredno radioaktivni sintetični element. Najbolj stabilni znani izotop, darmštatij-281, ima razpolovni čas približno 12,7 sekund. Darmštatij je leta 1994 prvič ustvaril GSI Helmholtz Center za raziskave težkih ionov v bližini mesta Darmstadt v Nemčiji, po katerem je tudi dobil ime.

Darmštatij, 110Ds
Darmštatij
IzgovarjavaIPA: [darmštatij]
Masno število[281]
Darmštatij v periodnem sistemu
Vodik Helij
Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon
Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon
Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton
Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon
Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal (element) Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon
Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson
Pt

Ds

Uhq
majtnerijdarmštatijrentgenij
Vrstno število (Z)110
Skupinaskupina 10
Periodaperioda 7
Blok  blok d
Razporeditev elektronov[Rn] 5f14 6d8 7s2 (napovedano)[1]
Razporeditev elektronov po lupini2, 8, 18, 32, 32, 16, 2 (predvidena)[1]
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STPtrdnina (predvidena)[2]
Gostota (blizu s.t.)34,8 g/cm3 (predvidena)[1]
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja(0), (+2), (+4), (+6), (+8) (napovedano)[1][3]
Ionizacijske energije
  • 1.: 960 kJ/mol
  • 2.: 1890 kJ/mol
  • 3.: 3030 kJ/mol
  • (več) (vse predvidene)[1]
Atomski polmerempirično: 132 pm (predviden)[1][3]
Kovalentni polmer128 pm (predviden)[4]
Druge lastnosti
Pojavljanje v naraviumetno
Kristalna strukturatelesno centrirana kubična (tck)
Telesno centrirana kubična kristalna struktura za darmštatij

(predvidena)[2]
Številka CAS54083-77-1
Zgodovina
Poimenovanjepo Darmstadtu, Nemčija, mestu, kjer je bil odkrit
OdkritjeGesellschaft für Schwerionenforschung (1994)
Najpomembnejši izotopi darmštatija
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt
279Ds sint. 0,2 s 10% α 275Hs
90% SF
281Ds sint. 14 s 94% SF
6% α 277Hs
Kategorija Kategorija: Darmštatij
prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

V periodnem sistemu je transaktinoidni element v d-bloku. Je član sedme periode in je uvrščen v 10. skupino elementov, čeprav še niso bili izvedeni nobeni kemični poskusi, ki bi potrdili, da se obnaša kot težji homolog platine ali kot osmi član 6d serije prehodnih kovin. Izračunano je, da ima darmštatij podobne lastnosti kot njegovi lažji homologi, nikelj, paladij in platina.

UvodUredi

 
Grafični prikaz jedrske fuzijske reakcije. Dve jedri se zlijeta v eno in oddajata nevtron. Reakcije, ki so do sedaj ustvarile nove elemente, so bile podobne, z edino možno razliko, da je včasih prišljo do emisije več singularnih nevtronov ali pa do emisije sploh ni prišlo. Neutron je angleška beseda za nevtron.

Najtežja[a] jedra nastanejo v jedrskih reakcijah, ki združijo dve drugi jedri neenake velikosti[b] v eno; v grobem velja, da bolj, kot sta jedri glede na maso neenaki, večja je možnost, da bosta reagirali.[10] Iz materiala iz težjih jeder se naredi tarča, ki jo nato bombardira snop lažjih jeder. Dve jedri se lahko združita v eno samo, če se dovolj približata; normalno se jedra (vsa pozitivno nabita) med seboj odbijajo zaradi elektrostatičnega odbijanja. Močna interakcija lahko to odbojnost premaga, vendar le na zelo kratki razdalji od jedra; jedra žarka se tako močno pospeši, da postane taka odbojnost nepomembna v primerjavi s hitrostjo jedra v snopu.[11] Samo približevanje ni dovolj, da se dve jedri zlijeta: ko se dve jedri približata, običajno ostaneta skupaj približno 10−20 sekunde in se nato ločita (ne nujno v isti sestavi kot pred reakcijo), namesto da tvorita eno jedro.[11][12] Če pride do fuzije, je začasna združitev, imenovana sestavljeno jedro, vzbujeno stanje. Da bi izgubilo energijo vzbujenja in doseglo stabilnejše stanje, se sestavljeno jedro razcepi ali izvrže enega ali več nevtronov,[c] ki odnesejo odvečno energijo.[13][d]

Žarek prehaja skozi tarčo in doseže naslednjo komoro – separator; če novo jedro nastane, potuje skupaj s tem žarkom.[16] V separatorju se novo nastalo jedro loči od drugih nuklidov (prvotnega žarka in vseh drugih reakcijskih produktov)[e] in prenese v pregradno-površinski detektor, ki jedro ustavi. Tam je zaznana natančna lokacija prihajajočega udarca na detektor; prav tako tudi njegova energija in čas prihoda.[16] Prenos traja približno 10−6 sekunde; da jo lahko zazna, jedro med tem ne sme razpasti.[19] Jedro se ponovno zabeleži, ko se zabeleži njegovo razpadanje in izmeri lokacija, energija in čas razpada.[16]

Stabilnost jedra zagotavlja močna interakcija, vendar je njegov obseg zelo kratek; ko jedra povečamo, vpliv močne interakcije na najbolj oddaljene nukleone (protone in nevtrone) oslabi. Prav tako jedro raztrga elektrostatično odbijanje med protoni, saj ima neomejen domet.[20] Za jedra najtežjih elementov je tako teoretično napovedan[21] in doslej opazovan[22] predvsem propad z razpadnimi načini, ki jih povzroča takšna odbijanje: alfa razpad in spontana cepitev;[f] ti načini prevladujejo za jedra supertežkih elementov. Alfa razpadi so zaznani z oddajanjem alfa delcev, produkte razpada pa je enostavno določiti pred dejanskim razpadom; če takšno razpadanje ali niz zaporednih razpadov ustvari znano jedro, lahko prvotni produkt reakcije aritmetično določimo.[g] Spontana cepitev proizvaja različna jedra kot produkte, zato prvotnega nuklida ni mogoče določiti od njegovih produktov.[h]

Informacije, ki so na voljo fizikom, katerih namen je sintetizirati enega najtežjih elementov, so torej informacije, zbrane na detektorjih: lokacija, energija in čas prihoda delca na detektor ter podatki o njegovem razpadu. Fiziki analizirajo te podatke in skušajo ugotoviti ali jih je dejansko povzročil nov element in ali jih ni mogel povzročiti drugačen nuklid od tistega, katerega so iskali. Pridobljeni podatki pogosto ne zadoščajo za sklep, da je bil nov element vsekakor ustvarjen in če za opažene učinke ni druge razlage, so bile narejene napake pri interpretaciji podatkov.

ZgodovinaUredi

 
Središče mesta Darmstadt, po katerem je darmštatij dobil ime

OdkritjeUredi

Darmštatij je bil prvič ustvarjen 9. novembra 1994, na Inštitutu za raziskave težkih ionov (Gesellschaft für Schwerionenforschung, GSI) v Darmstadtu, Nemčija. Ustvarila sta ga Peter Armbruster in Gottfried Münzenberg, pod vodstvom Sigurda Hofmanna. Skupina je v pospeševalniku težkih ionov bombardirala svinec-208 s pospešenimi jedri niklja-62 in zaznala en atom izotopa darmštatija-269:[29]

208
82
Pb + 62
28
Ni → 269
110
Ds + 1
0
Nt

V isti seriji poskusov je ista ekipa izvedla tudi reakcijo z uporabo težjih ionov niklja-64. Med dvema potekoma je bilo s korelacijo z znanimi lastnostmi razpada njegovega produkta prepričljivo zaznanih 9 atomov 271Ds:[30]

208
82
Pb + 64
28
Ni → 271
110
Ds + 1
0
Nt

Pred tem so bili izvedeni neuspešni poskusi sinteze v letih 1986–87 na Združenem inštitutu za jedrske raziskave v Dubni (takrat v Sovjetski zvezi) in leta 1990 na GSI. Poskus leta 1995 v Narodnem laboratoriju Lawrence Berkeley je pokazal znake, ki kažejo (vendar ne dokončno), na odkritje novega izotopa 267Ds, ki je nastal pri bombardiranju 209Bi s 59Co. Podoben neprepričljiv poskus je leta 1994 na JINR pokazal znake proizvodnje 273Ds iz 244Pu in 34S. Vsaka ekipa je predlagala svoje ime za element 110: ameriška ekipa je predlagala hahnij po Ottu Hahnu, da bi rešila situacijo glede elementa 105 (za kar so že dolgo predlagali to ime), ruska ekipa je predlagala bekerelij po Henriju Becquerelu in nemška ekipa je predlagala darmštatij po Darmstadtu, kraju njihovega inštituta.[31] Skupna delovna skupina IUPAC / IUPAP (JWP) je skupino GSI v svojem poročilu za leto 2001 prepoznala kot odkritelje in jim dodelila pravico predlagati ime elementa.[32]

PoimenovanjeUredi

Z uporabo Mendelejeve nomenklature za neimenovane in neodkrite elemente bi moral biti darmštatij znan kot eka-platina. Leta 1979 je IUPAC objavil priporočila, v skladu s katerimi naj bi se element imenoval ununnilij (z ustreznim simbolom Uun),[33] tj. sistematično ime elementa kot začasno ime, dokler element ni odkrit (in odkritje nato potrjeno) ter določeno stalno ime. Čeprav so se priporočila pogosto uporabljajo v kemijski skupnosti na vseh ravneh, od učilnic kemije do poglobljenih učbenikov, so bila med znanstveniki s tega področja večinoma prezrta, ki so ga imenovali "element 110" s simbolom E110, (110) ali celo preprosto 110.

Leta 1996 je ruska ekipa predlagala ime bekerelij po Henriju Becquerelu.[34] Ameriška ekipa je leta 1997 predlagala ime hahnij[35] po Ottu Hahnu (prej je bilo to ime uporabljeno za element 105).

Ime darmštatij (Ds) je skupina GSI predlagala v čast mestu Darmstadt, kjer je bil element odkrit.[36] Skupina GSI je prvotno razmišljala tudi o poimenovanju elementa vikshavsij po predmestju Darmstadta, znanem kot Wixhausen, kjer je bil element odkrit, vendar se je na koncu odločila za darmštatij.[37] Policij je bil predlagan tudi za šalo, saj je bila telefonska številka v sili v Nemčiji 1-1-0. Novo ime darmštatij je uradno priporočil IUPAC 16. avgusta 2003.[38]

IzotopiUredi

Darmštatij nima stabilnih ali naravnih izotopov. V laboratoriju je bilo sintetiziranih več radioaktivnih izotopov, bodisi z zlivanjem dveh atomov bodisi z opazovanjem razpada težjih elementov. Poročali so o devetih različnih izotopov darmštatija z atomskimi masami 267, 269–271, 273, 277 in 279–281, čeprav darmštatij-267 ni potrjen. Trije izotopi darmštatija, darmštatij-270, darmštatij-271 in darmštatij-281, imajo tudi metastabilna stanja, čeprav stanje darmštatija-281 ni potrjeno.[39] Večina teh razpada pretežno z alfa razpadom, nekateri pa s spontano cepitvijo.[40]

Stabilnost in razpolovni časiUredi

Vsi izotopi darmštatija so izredno nestabilni in radioaktivni; na splošno so težji izotopi stabilnejši od lažjih. Najstabilnejši znani izotop darmštatija, 281Ds, je tudi najtežji znani izotop darmštatija; njegova razpolovna doba je 12,7 sekund. Izotop 279Ds ima razpolovno dobo 0,18 sekund in nepotrjeni 281mDs pa ima razpolovno doba 0,9 sekund. Preostalih sedem izotopov in dve metastabilni stanji imajo razpolovni čas med 1 mikrosekundo in 70 milisekundami.[40] Nekateri še neodkriti izotopi darmštatija bi lahko imeli lahko daljši razpolovni čas.[41]

Teoretični izračun v modelu kvantnega tuneliranja reproducira eksperimentalne podatke o razpolovni dobi alfa razpada za znane izotope darmštatija.[42][43] Prav tako se napoveduje, da bi imel neodkriti izotop 294Ds, ki ima magično število nevtronov (184), razpolovni čas alfa razpada približno 311 let; popolnoma enak pristop pa napoveduje ~3500-letni razpolovni čas alfa razpada za nemagični izotop 293Ds.[41][44]

Predvidene lastnostiUredi

Z izjemo jedrskih lastnosti niso bile izmerjene nobene lastnosti darmštatija ali njegovih spojin; to je posledica izjemno omejene in drage proizvodnje ter in dejstva, da darmštatij (in njegovi starši) zelo hitro propadejo. Lastnosti kovine darmštatija tako ostajajo neznane in na voljo so le napovedi.

KemičneUredi

Darmštatij je osmi član serije 6d prehodnih kovin in bi moral biti podoben kovinam iz platinske skupine.[36] Izračuni njegovih ionizacijskih energij ter atomskih in ionskih polmerov so podobni izračunom njegovega lažjega homologa platine, kar pomeni, da bodo osnovne lastnosti darmštatija podobne tistim od drugih elementov 10. skupine, niklja, paladija in platine.

Napovedovanju verjetnih kemijskih lastnosti darmštatija v zadnjem času niso posvetili veliko pozornosti. darmštatij bi moral biti zelo žlahtna kovina. Napovedan standardni potencial zmanjšanja za par Ds2+/Ds je 1,7 V. Na podlagi najstabilnejših oksidacijskih stanj lažjih elementov 10. skupine naj bi bila najstabilnejša oksidacijska stanja darmštatija +6, +4 in +2, vendar naj bi bilo nevtralno stanje najbolj stabilno v vodnih raztopinah. Za primerjavo, znano je, da le paladij in platina kažeta največje oksidacijsko stanje v skupini, +6, medtem ko sta najbolj stabilni stanji za nikelj in paladij +4 in +2. Pričakuje se tudi, da so lahko najvišja oksidacijska stanja elementov med borijem (element 107) in darmštatijem (element 110) stabilna v plinastem agregatnem stanju, ne pa tudi v vodni raztopini. Darmštatijev heksafluorid (DsF6) naj bi imel zelo podobne lastnosti kot njegov lažji homolog platinov heksafluorid (PtF6), ki ima zelo podobne elektronske strukture in ionizacijske energije.[45][46] Prav tako naj bi imel enako oktaedrsko molekularno geometrijo kot PtF6.[47] Drugi predvideni spojini darmštatija sta darmštatijev karbid (DsC) in darmštatijev tetraklorid (DsCl4), ki naj bi se obnašali kot njuna lažja homologa. Za razliko od platine, ki prednostno tvori kompleks s cianidom v svojem +2 oksidacijskem stanju, Pt(CN)2, naj bi darmštatij raje ostal v nevtralnem stanju in tvoril Ds(CN)2−
2
in tvoril močno povezavo Ds–C z nekaterimi znaki večkratne vezi.[48]

Fizikalne in atomskeUredi

Darmštatij naj bi bil v normalnih pogojih trdnina in kristaliziral v telesno centrirani kubični strukturi, za razliko od njegovih lažjih sorodnikov, ki kristalizirajo v ploskovno centrirani kubični strukturi, saj naj bi imel drugačno gostoto elektronskega naboja. Moral bi biti zelo težka kovina z gostoto približno 34,8 g/cm3. Za primerjavo ima najgostejši znani element, ki mu je bila izmerjena gostota, osmij, gostoto le 22,61 g/cm3. To je posledica velike atomske teže darmštatija, kontrakcije lantanidov in aktinidov ter relativističnih učinkov, čeprav bi bilo ustvarjanje dovolj darmštatija za merjenje te količine nepraktično in bi vzorec hitro propadel.

Valenčna elektronska konfiguracija darmštatija je izračunana, da je 6d8 7s2, kar upošteva Aufbaujevo načelo in ne sledi platinasti valenčni elektronski konfiguraciji 5d9 6s1. To je posledica relativistične stabilizacije elektronskega para 7s2 v celotni sedmi periodi, tako da ni pričakovati, da bi imel kateri koli od elementov od 104 do 112 elektronske konfiguracije, ki bi kršila Aufbaujevo načelo. Atomski radij darmštatija naj bi bil približno 132 pm.

Eksperimentalna kemijaUredi

Nedvoumna določitev kemijskih lastnosti darmštatija še ni bila ugotovljena[49] zaradi kratkega razpolovnega časa izotopov darmštatija in omejenega števila verjetnih hlapnih spojin, ki bi jih lahko preučevali v zelo majhnem obsegu. Ena redkih spojin darmštatija, ki je verjetno dovolj hlapna, je darmštatijev heksafluorid (DsF6); njegov lažji homolog platinov heksafluorid (PtF6) je hlapen nad 60 °C in zato je lahko tudi analogna spojina darmštatija dovolj hlapna;[36] hlapni oktafluorid (DsF8) je tudi možen. Da bi kemijske študije lahko opravili na transaktinoidih, morajo biti proizvedeni vsaj štirje atomi, razpolovna doba uporabljenih izotopov mora biti najmanj 1 sekunda, hitrost proizvodnje pa mora biti vsaj en atom na teden. Čeprav je razpolovna doba 281Ds, najbolj stabilnega potrjenega izotopa darmštatija, 12,7 sekunde, dovolj dolgo za izvedbo kemijskih študij, je še eno oviro potrebo premagati. Mora se povečati stopnja proizvodnje izotopov darmštatija in omogočiti izvajanje poskusov tedne ali mesece, da se lahko dobijo statistično relevantni rezultati. Ločevanje in odkrivanje je treba izvajati neprekinjeno, da se ločijo izotopi darmštatija, in imeti avtomatiziran sistemski kemični eksperiment v plinastem agregatnem stanju in raztopini darmštatija, saj naj bi bili donosi za težje elemente manjši od teh za lažje elemente; nekatere tehnike ločevanja, ki se uporabljajo za borij in hasij, bi lahko ponovno uporabili. Eksperimentalna kemija darmštatija ni prejela toliko pozornosti, kot težji elementi od kopernicija do livermorija.[50]

Bolj nevtronsko bogati izotopi darmštatija so najbolj stabilni[40] in so zato bolj obetavni za kemijske študije.[36] Lahko jih dobimo le posredno iz alfa razpada težjih elementov,[51][52][53] posredne metode sinteze pa niso tako ugodne za kemijske študije kot metode neposredne sinteze. Bolj nevtronsko bogata izotopa 276Ds in 277Ds bi lahko nastali neposredno v reakciji med torijem-232 in kalcijem-48, vendar naj bi bil donos nizek.[54][55] Poleg tega je bila ta reakcija že preizkušena brez uspeha, in novejši poskusi, ki so z indirektnimi metodami uspešno sintetizirali 277Ds, kažejo, da ima kratek razpolovni čas 3,5 ms, ne dovolj dolgo za izvajanje kemijskih študij. Edini znani izotop darmštatija z razpolovno dobo, dovolj dolgo za kemijske raziskave, je 281Ds, ki bi ga morali proizvesti kot produkt 289Fl.[56]

Glej tudiUredi

OpombeUredi

  1. V jedrski fiziki se element imenuje težek, če je njegovo atomsko število visoko; svinec (element 82) je en primer takega težkega elementa. Izraz "supertežki elementi" se običajno nanaša na elemente z atomskim številom, večjim od 103 (čeprav obstajajo tudi druge opredelitve, kot na primer, večje od 100[5] or 112;[6] sometimes, the term is presented an equivalent to the term "transactinide", which puts an upper limit before the beginning of the hypothetical superactinide series).[7] Izraz "težek izotop" (danega elementa) in "težko jedro" pomenita tisto, kar bi lahko razumeli v običajnem jeziku – izotop z veliko maso (za dani element) oziroma jedro z veliko maso.
  2. Leta 2009 je skupina pri JINR pod vodstvom Oganessiana objavila rezultate svojega poskusa ustvariti hasij s simetrično 136Xe + 136Xe reakcijo. V takšni reakciji niso opazili niti enega atoma, pri čemer je bila zgornja meja preseka, merilo verjetnosti jedrske reakcije, 2,5  pb.[8] Za primerjavo, reakcija, ki je privedla do odkritja hasija, 208Pb + 58Fe, je imela prerez ~ 20 pb (natančneje 19 + 19
    −11
     pb), kot so ocenili odkritelji.[9]
  3. Večja kot je energija vzbujenja, več nevtronov se izvrže. Če je energija vzbujanja nižja od energije, ki veže posamezen nevtron na preostanek jedra, se nevtroni ne izvržejo; namesto tega se jedro spojine de-ekscitira z oddajanjem žarkov gama.[13]
  4. Definicija Skupne delovne skupine IUPAC-a in IUPAP-a pravi, da je kemični element mogoče prepoznati kot odkritega le, če njegovo jedro ne razpade v 10−14 sekunde. Ta vrednost je bila izbrana kot ocena, koliko časa jedro potrebuje, da pridobi svoje zunanje elektrone in tako prikaže svoje kemijske lastnosti.[14] To število označuje tudi splošno sprejeto zgornjo mejo za razpolovno dobo sestavljenega jedra.[15]
  5. Ta ločitev temelji na tem, da se nastala jedra počasneje premikajo mimo tarče kot nereagirana jedra žarka. Ločilec vsebuje električna in magnetna polja, katerih učinki na premikajoče se delce se pri določeni hitrosti izničijo. [17] Takšnemu ločevanju lahko pomaga tudi meritev časa potovanja delca in meritev energije odboja; kombinacija obeh lahko omogoči oceno mase jedra.[18]
  6. Vseh načinov razpada ne povzroča elektrostatični naboj. Na primer, razpad beta povzroča šibka jedrska sila.[23]
  7. Ker se masa jedra ne meri neposredno, temveč se izračuna na podlagi mase drugega jedra, se takšna meritev imenuje posredna. Možne so tudi neposredne meritve, ki pa večinoma niso na voljo za najtežja jedra.[24] O prvem neposrednem merjenju mase težkega jedra so poročali leta 2018 pri LBNL.[25] Masa je bila določena z lokacijo jedra po prenosu (lokacija pomaga določiti njegovo smer, ki je povezana z razmerjem med maso in nabojem jedra, saj je bil prenos opravljen v prisotnosti magneta).[26]
  8. Spontano fisijo je odkril sovjetski fizik Georgij Flerov,[27] glavni znanstvenik pri JINR in je bil to za ustanovo "hobi".[28] Za razliko so znanstveniki pri LBL menili, da informacije o cepitvi niso zadostne za trditev o sintezi elementa. Verjeli so, da spontana cepitev ni bila dovolj raziskana, da bi jo lahko uporabili za identifikacijo novega elementa, saj je bilo težko ugotoviti, da je jedro spojine izvrglo samo nevtrone in ne tudi nabite delce, kot so protoni ali delci alfa.[15] Tako so nove izotope raje povezali z že znanimi zaporednimi alfa razpadi.[27]

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Hoffman, Darleane C.; Lee, Diana M.; Pershina, Valeria (2006). "Transactinides and the future elements". V Morss; Edelstein, Norman M.; Fuger, Jean (ur.). The Chemistry of the Actinide and Transactinide Elements (3rd izd.). Dordrecht, The Netherlands. ISBN 978-1-4020-3555-5.
  2. 2,0 2,1 Östlin, A.; Vitos, L. (2011). "First-principles calculation of the structural stability of 6d transition metals". Physical Review B. 84 (11). Bibcode:2011PhRvB..84k3104O. doi:10.1103/PhysRevB.84.113104.
  3. 3,0 3,1 Fricke, Burkhard (1975). "Superheavy elements: a prediction of their chemical and physical properties". Recent Impact of Physics on Inorganic Chemistry. Structure and Bonding. 21: 89–144. doi:10.1007/BFb0116498. ISBN 978-3-540-07109-9. Pridobljeno dne 4 October 2013. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani BFricke so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  4. Chemical Data. Darmstadtium - Ds, Royal Chemical Society
  5. Krämer, K. (2016). "Explainer: superheavy elements". Chemistry World. Pridobljeno dne 2020-03-15.
  6. "Discovery of Elements 113 and 115". Lawrence Livermore National Laboratory. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2015-09-11. Pridobljeno dne 2020-03-15.
  7. Eliav, E.; Kaldor, U.; Borschevsky, A. (2018). "Electronic Structure of the Transactinide Atoms". V Scott, R. A. (ur.). Encyclopedia of Inorganic and Bioinorganic Chemistry. John Wiley & Sons. str. 1–16. doi:10.1002/9781119951438.eibc2632. ISBN 978-1-119-95143-8.
  8. Oganessian, Yu. Ts.; Dmitriev, S. N.; Yeremin, A. V.; et al. (2009). "Attempt to produce the isotopes of element 108 in the fusion reaction 136Xe + 136Xe". Physical Review C. 79 (2): 024608. doi:10.1103/PhysRevC.79.024608. ISSN 0556-2813.
  9. Münzenberg, G.; Armbruster, P.; Folger, H.; et al. (1984). "The identification of element 108" (PDF). Zeitschrift für Physik A. 317 (2): 235–236. Bibcode:1984ZPhyA.317..235M. doi:10.1007/BF01421260. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7 June 2015. Pridobljeno dne 20 October 2012.
  10. Subramanian, S. (2019). "Making New Elements Doesn't Pay. Just Ask This Berkeley Scientist". Bloomberg Businessweek. Pridobljeno dne 2020-01-18.
  11. 11,0 11,1 Ivanov, D. (2019). "Сверхтяжелые шаги в неизвестное" [Superheavy steps into the unknown]. N+1 (ruščina). Pridobljeno dne 2020-02-02.
  12. Hinde, D. (2014). "Something new and superheavy at the periodic table". The Conversation. Pridobljeno dne 2020-01-30.
  13. 13,0 13,1 Krása, A. (2010). "Neutron Sources for ADS" (PDF). Czech Technical University in Prague. str. 4–8. Pridobljeno dne October 20, 2019.
  14. Wapstra, A. H. (1991). "Criteria that must be satisfied for the discovery of a new chemical element to be recognized" (PDF). Pure and Applied Chemistry. 63 (6): 883. doi:10.1351/pac199163060879. ISSN 1365-3075. Pridobljeno dne 2020-08-28.
  15. 15,0 15,1 Hyde, E. K.; Hoffman, D. C.; Keller, O. L. (1987). "A History and Analysis of the Discovery of Elements 104 and 105". Radiochimica Acta. 42 (2): 67–68. doi:10.1524/ract.1987.42.2.57. ISSN 2193-3405.
  16. 16,0 16,1 16,2 Chemistry World (2016). "How to Make Superheavy Elements and Finish the Periodic Table [Video]". Scientific American. Pridobljeno dne 2020-01-27.
  17. Hoffman 2000, str. 334.
  18. Hoffman 2000, str. 335.
  19. Zagrebaev 2013, str. 3.
  20. Beiser 2003, str. 432.
  21. Staszczak, A.; Baran, A.; Nazarewicz, W. (2013). "Spontaneous fission modes and lifetimes of superheavy elements in the nuclear density functional theory". Physical Review C. 87 (2): 024320–1. arXiv:1208.1215. Bibcode:2013PhRvC..87b4320S. doi:10.1103/physrevc.87.024320. ISSN 0556-2813.
  22. Audi 2017, str. 030001-128–030001-138.
  23. Beiser 2003, str. 439.
  24. Oganessian, Yu. Ts.; Rykaczewski, K. P. (2015). "A beachhead on the island of stability". Physics Today. 68 (8): 32–38. Bibcode:2015PhT....68h..32O. doi:10.1063/PT.3.2880. ISSN 0031-9228. OSTI 1337838.
  25. Grant, A. (2018). "Weighing the heaviest elements". Physics Today. doi:10.1063/PT.6.1.20181113a.
  26. Howes, L. (2019). "Exploring the superheavy elements at the end of the periodic table". Chemical & Engineering News. Pridobljeno dne 2020-01-27.
  27. 27,0 27,1 Robinson, A. E. (2019). "The Transfermium Wars: Scientific Brawling and Name-Calling during the Cold War". Distillations. Pridobljeno dne 2020-02-22.
  28. "Популярная библиотека химических элементов. Сиборгий (экавольфрам)" [Popular library of chemical elements. Seaborgium (eka-tungsten)]. n-t.ru (ruščina). Pridobljeno dne 2020-01-07. Reprinted from "Экавольфрам" [Eka-tungsten]. Популярная библиотека химических элементов. Серебро — Нильсборий и далее [Popular library of chemical elements. Silver through nielsbohrium and beyond] (ruščina). Nauka. 1977.
  29. Hofmann, S.; Ninov, V.; Heßberger, F. P.; Armbruster, P.; Folger, H.; Münzenberg, G.; Schött, H. J.; Popeko, A. G.; Yeremin, A. V.; Andreyev, A. N.; Saro, S. (1995). "Production and decay of 269110". Zeitschrift für Physik A. 350 (4): 277. Bibcode:1995ZPhyA.350..277H. doi:10.1007/BF01291181.
  30. Hofmann, S (1998). "New elements – approaching". Reports on Progress in Physics. 61 (6): 639. Bibcode:1998RPPh...61..639H. doi:10.1088/0034-4885/61/6/002.
  31. Barber, R. C.; Greenwood, N. N.; Hrynkiewicz, A. Z.; Jeannin, Y. P.; Lefort, M.; Sakai, M.; Ulehla, I.; Wapstra, A. P.; Wilkinson, D. H. (1993). "Discovery of the transfermium elements. Part II: Introduction to discovery profiles. Part III: Discovery profiles of the transfermium elements". Pure and Applied Chemistry. 65 (8): 1757. doi:10.1351/pac199365081757. (Note: for Part I see Pure Appl. Chem., Vol. 63, No. 6, pp. 879–886, 1991)
  32. Karol, P. J.; Nakahara, H.; Petley, B. W.; Vogt, E. (2001). "On the discovery of the elements 110–112 (IUPAC Technical Report)". Pure and Applied Chemistry. 73 (6): 959. doi:10.1351/pac200173060959.
  33. Chatt, J. (1979). "Recommendations for the naming of elements of atomic numbers greater than 100". Pure and Applied Chemistry. 51 (2): 381–384. doi:10.1351/pac197951020381.
  34. "Chemistry : Periodic Table : darmstadtium : historical information". January 17, 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne January 17, 2005.
  35. Albert, Ghiorso; Darleane, Hoffman C; Glenn, Seaborg T (2000-01-21). Transuranium People, The: The Inside Story. ISBN 9781783262441.
  36. 36,0 36,1 36,2 36,3 Griffith, W. P. (2008). "The Periodic Table and the Platinum Group Metals". Platinum Metals Review. 52 (2): 114–119. doi:10.1595/147106708X297486.
  37. "Chemistry in its element – darmstadtium". Chemistry in its element. Royal Society of Chemistry. Pridobljeno dne 17 October 2012.
  38. Corish, J.; Rosenblatt, G. M. (2003). "Name and symbol of the element with atomic number 110" (PDF). Pure Appl. Chem. 75 (10): 1613–1615. doi:10.1351/pac200375101613. Pridobljeno dne 17 October 2012.
  39. Hofmann, S.; Heinz, S.; Mann, R.; Maurer, J.; Khuyagbaatar, J.; Ackermann, D.; Antalic, S.; Barth, W.; Block, M.; Burkhard, H. G.; Comas, V. F. (2012). "The reaction 48Ca + 248Cm → 296116* studied at the GSI-SHIP". The European Physical Journal A. 48 (5): 62. Bibcode:2012EPJA...48...62H. doi:10.1140/epja/i2012-12062-1.CS1 vzdrževanje: display-authors (link)
  40. 40,0 40,1 40,2 Sonzogni, Alejandro. "Interactive Chart of Nuclides". National Nuclear Data Center: Brookhaven National Laboratory. Pridobljeno dne 2008-06-06.
  41. 41,0 41,1 P. Roy Chowdhury; C. Samanta; D. N. Basu (2008). "Search for long lived heaviest nuclei beyond the valley of stability". Phys. Rev. C. 77 (4): 044603. arXiv:0802.3837. Bibcode:2008PhRvC..77d4603C. doi:10.1103/PhysRevC.77.044603.
  42. P. Roy Chowdhury; C. Samanta; D. N. Basu (2006). "α decay half-lives of new superheavy elements". Phys. Rev. C. 73 (1): 014612. arXiv:nucl-th/0507054. Bibcode:2006PhRvC..73a4612C. doi:10.1103/PhysRevC.73.014612.
  43. C. Samanta; P. Roy Chowdhury; D.N. Basu (2007). "Predictions of alpha decay half lives of heavy and superheavy elements". Nucl. Phys. A. 789 (1–4): 142–154. arXiv:nucl-th/0703086. Bibcode:2007NuPhA.789..142S. CiteSeerX 10.1.1.264.8177. doi:10.1016/j.nuclphysa.2007.04.001.
  44. P. Roy Chowdhury; C. Samanta; D. N. Basu (2008). "Nuclear half-lives for α -radioactivity of elements with 100 ≤ Z ≤ 130". Atomic Data and Nuclear Data Tables. 94 (6): 781–806. arXiv:0802.4161. Bibcode:2008ADNDT..94..781C. doi:10.1016/j.adt.2008.01.003.
  45. Rosen, A.; Fricke, B.; Morovic, T.; Ellis, D. E. (1979). "Relativistic molecular calculations of superheavy molecules". Journal de Physique Colloques. 40: C4–218–C4–219. doi:10.1051/jphyscol:1979467.
  46. Waber, J. T.; Averill, F. W. (1974). "Molecular orbitals of PtF6 and E110 F6 calculated by the self-consistent multiple scattering Xα method". J. Chem. Phys. 60 (11): 4460–70. Bibcode:1974JChPh..60.4466W. doi:10.1063/1.1680924.
  47. Thayer, John S. (2010), "Relativistic Effects and the Chemistry of the Heavier Main Group Elements", Relativistic Methods for Chemists, Challenges and Advances in Computational Chemistry and Physics, 10, str. 82, doi:10.1007/978-1-4020-9975-5_2, ISBN 978-1-4020-9974-8
  48. Demissie, Taye B.; Ruud, Kenneth (25 February 2017). "Darmstadtium, roentgenium, and copernicium form strong bonds with cyanide" (PDF). International Journal of Quantum Chemistry. 2017: e25393. doi:10.1002/qua.25393.
  49. Düllmann, Christoph E. (2012). "Superheavy elements at GSI: a broad research program with element 114 in the focus of physics and chemistry". Radiochimica Acta. 100 (2): 67–74. doi:10.1524/ract.2011.1842.
  50. Eichler, Robert (2013). "First foot prints of chemistry on the shore of the Island of Superheavy Elements". Journal of Physics: Conference Series. 420 (1): 012003. arXiv:1212.4292. Bibcode:2013JPhCS.420a2003E. doi:10.1088/1742-6596/420/1/012003.
  51. Oganessian, Y. T.; Utyonkov, V.; Lobanov, Y.; Abdullin, F.; Polyakov, A.; Shirokovsky, I.; Tsyganov, Y.; Gulbekian, G.; Bogomolov, S.; Gikal, B.; et al. (2004). "Measurements of cross sections for the fusion-evaporation reactions 244Pu(48Ca,xn)292−x114 and 245Cm(48Ca,xn)293−x116". Physical Review C. 69 (5): 054607. Bibcode:2004PhRvC..69e4607O. doi:10.1103/PhysRevC.69.054607.
  52. Public Affairs Department (26 October 2010). "Six New Isotopes of the Superheavy Elements Discovered: Moving Closer to Understanding the Island of Stability". Berkeley Lab. Pridobljeno dne 2011-04-25.
  53. Yeremin, A. V.; et al. (1999). "Synthesis of nuclei of the superheavy element 114 in reactions induced by 48Ca". Nature. 400 (6741): 242–245. Bibcode:1999Natur.400..242O. doi:10.1038/22281.
  54. "JINR Publishing Department: Annual Reports (Archive)". www1.jinr.ru.
  55. Feng, Z; Jin, G.; Li, J.; Scheid, W. (2009). "Production of heavy and superheavy nuclei in massive fusion reactions". Nuclear Physics A. 816 (1): 33. arXiv:0803.1117. Bibcode:2009NuPhA.816...33F. doi:10.1016/j.nuclphysa.2008.11.003.
  56. Moody, Ken (2013-11-30). "Synthesis of Superheavy Elements". V Schädel, Matthias (ur.). The Chemistry of Superheavy Elements (2nd izd.). Springer Science & Business Media. str. 24–8. ISBN 9783642374661.

ViriUredi

Zunanje povezaveUredi