|
|
| Splošno
|
|---|
| Ime, simbol, vrstno število
|
radon, Rn, 86
|
| Kemijska vrsta |
žlahtni plini
|
| Skupina, perioda, blok
|
18, 6, p
|
| Izgled |
brezbarven
|
| Relativna atomska masa |
(222) g/mol
|
| Elektronska konfiguracija |
[Xe] 4f14 5d10 6s2 6p6 |
| e- na lupino |
2, 8, 18, 32, 18, 8
|
| Fizikalne lastnosti
|
|---|
| Agregatno stanje |
plin
|
| Tališče |
202 K
(-71 °C, -96 °F)
|
| Vrelišče |
211,3 K
(-61,7 °C, -79,1 °F)
|
| Talilna toplota |
3,247 kJ/mol
|
| Izparilna toplota |
18,10 kJ/mol
|
| Toplotna kapaciteta |
(25 °C) 20,786 J/(mol·K)
|
Parni tlak
| P/Pa |
1 |
10 |
100 |
1 k |
10 k |
100 k
| | pri T/K |
110 |
121 |
134 |
152 |
176 |
211
| |
| Lastnosti atoma
|
|---|
| Kristalna struktura |
kubični ploskovno-centriran
|
| Oksidacijska stanja |
0
|
| Elektronegativnost |
ni podatka (Paulingova lestvica)
|
| Ionizacijski potenciali
|
1.: 1037 kJ/mol
|
| Atomski polmer (izr.) |
120 pm
|
| Kovalentni polmer |
145 pm
|
| Razne lastnosti
|
|---|
| Magnetna urejenost |
nemagneten
|
| Toplotna prevodnost |
(300 K) 3,61 mW/(m·K)
|
| CAS število |
10043-92-2
|
| Pomembni izotopi
|
|---|
|
|
| Viri
|
|---|
Radon je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Rn in atomsko število 86. Ta radioaktivni žlahtni plin nastane z razpadom radija; radon je eden najtežjih plinov in škodljiv zdravju. Najbolj stabilni izotop, Rn-222, ima razpolovno dobo 3,8 dni in se ga uporablja v radioterapiji. Povzroča pljučnega raka.
Čeprav je bil radon odkrit že v začetku prejšnjega stoletja, so prve povezave med njegovimi potomci in pljučnim rakom nastale šele v šestdesetih letih. Zgodba o kancerogenosti tega plina sega že v 16. stoletje, ko so v Nemčiji in na Češkem številni rudarji umirali za tako imenovano »Schneberg krankheit«.
Visoka umrljivost rudarjev zaradi pljučnih bolezni se je nadaljevala tudi v 19. stoletju. Še v času druge svetovne vojne so v prid večjim dobičkom pri proizvodnji opreme za vojaške namene pospeševali delo v rudnikih urana in popolnoma zanemarili kakršnokoli zaščito pred radioaktivnostjo.
Šele leta 1956 so se na Švedskem začele sistematične raziskave na tem področju.
V prvem obdobju so avtorji v glavnem poročali o koncentraciji radona in njegovih razpadnih produktov v zraku delovnega in bivalnega okolja. Sledilo je obdobje iskanja in pojasnjevanja vzrokov povišanih koncentracij. Slovenija je geološko heterogena dežela in zato zanimiva za meritve koncentracije radona. Prvič so se s tem problemom soočili leta 1969 v zvezi z rudnikom urana v Žirovskem vrhu. Kasneje so ugotovili povišane koncentracije tudi v rudniku živega srebra v Idriji, rudniku svinca in cinka v Mežici, medtem ko so bile vrednosti v premogovnikih nižje zaradi učinkovitega prezračevanja. Meritve so prešle v podzemne jame, pri čemer so v nekaterih delih namerili do 20 kBqm-3. V Postojnski jami je koncentracija radona v območju od 2 so 4 kBqm-3, kar je za obiskovalca prispevek k letni dozi okrog 2 %, zaposleni pa morajo biti pod stalnim radiološkim nadzorom. Poleg meritev, ki potekajo v slovenskih zdraviliščih, so se leta 1986 pričele meritve radona v bivalnem okolju, pri čemer so se osredotočili predvsem na slovenske šole, vrtce in okrog 900 naključno izbranih stanovanj.
V Sloveniji do zdaj nimamo uradno določenih omejitev glede koncentracije radona v bivalnem in delovnem okolju, zato načeloma sledimo priporočilo ICRP (International Commission on Radiological Protection), ki dovoljuje koncentracijo radona v zraku bivalnega okolja od 200 do 600 Bqm-3 in od 500 do 1500 Bqm-3 v delovnem okolju.
