Švedska

Kraljevina Švedska
Kraljevina Švedska; Konungariket Sverige
	Moto: (kraljevo) För Sverige – i tiden; »Za Švedsko – s časi«
	Himna: Du gamla, Du fria; »Ti starodavna, ti svobodna«;
	Lega Švedske (temno zeleno); na Evropski celini (sivo) — v Evropski uniji (svetlo zeleno)
Glavno mesto; (in največje mesto)	Stockholm; 59°21′N, 18°4′E
Uradni jeziki	švedščina
Demonim	Šved
Upravljanje	parlamentarna monarhija
Vstop v EU	1. januarja 1995
Površina
Prebivalstvo
BDP (PKM)	ocena 2019
BDP (nominalno)	ocena 2019
Gini (2018)	27,0 (nizek)
HDI (2018)	0,937 (visok) (8.)
Valuta	švedska krona (SEK)
Časovni pas	CET (UTC+1)
Vrhnja domena (TLD)	.se
Klicna koda	+46

Kraljevina Švedska (švedsko Konungariket Sverige) je obmorska in največja (tako po površini - 450.000 kv. km, kot po prebivalstvu - okoli 10 milijonov) Nordijska država v Skandinaviji v severni Evropi. Na zahodu meji na Norveško, na severovzhodu na Finsko, na jugozahodu pa ima morsko mejo z Dansko; preostanek meje poteka po Baltskem morju in Kattegatu. Zaradi sorazmerno male poseljenosti je švedska narava znana po svojem miru, velikih gozdovih in hriboviti divjini.

ZgodovinaUredi

Zemljevid Švedske iz leta 1797.

Švedsko povezuje z Dansko in Norveško jezikovna in kulturna sorodnost ter državna preobrazba v parlamentarno monarhijo. V preteklosti so bili odnosi med Švedsko in Dansko pogosto napeti in celo sovražni. Zagrizen boj za prevlado na območju Baltskega morja je večkrat temeljito spremenil politični zemljevid severne Evrope. Švedska je bila več kot stoletje del tedanje velike Danske. Toda tudi Švedska, ki jo danes spoštujemo kot miroljubno državo, je občasno vodila napadalno politiko velike sile. Finska je bila več stoletij v mejah švedskega kraljestva, ki se je od 16. stoletja naprej občasno razširilo do Estonije, Karelije in zgodovinske pokrajine Livonije, in je po tridesetletni vojni prištevalo k ozemlju pod svojo suverenostjo tudi dele Pomorjanske in Mecklenburga.

Švedska je bržkone dobila ime po ljudstvu Svear, ki je izpričano v osrednji Švedski nekako od leta 300, O njegovi kulturi pričajo ostanki svetišč in grobne gomile pri Uppsali, kjer je bilo v 5. in 6. stoletju oblastno središče. Svearom se je do 10. stoletja posrečilo spraviti pod svojo oblast severnogermanske Gaute, ki so živeli na območju jezera Vănem, ter otoka Götland in Öland. lz te še ne trdne tvorbe, ki so jo zaokrožili okrog leta 1.100 in se je imenovala Svea Rike, se je razvila država Sverige, današnja Švedska.

Med 9. in 11. stoletjem so švedski pomorski Normani, znani kot Varjagi, ki so se ukvarjali deloma s trgovino in deloma z ropanjem, vdrli čez Baltsko morje proti jugovzhodu v povirje Volge in Dnepra. Čez Črno morje so dosegli Bizanc in po Donavi navzgor Madžarsko. S Kaspijskega morja so potovali do Bagdada. Tiste čase se je v njihovi domovini po prvih, komajda uspelih poskusih misijonarskega dela svetega Ansgarja vse bolj širilo krščanstvo. Pokristjanjenje se je v glavnem končalo z ustanovitvijo škofije v Uppsali leta 1164.

Skozi zgodovino so švedsko zaznamovale številne vojne, slika prikazuje bitko pri Poltavi.

Ob koncu 14. stoletja je prišla Švedska pod oblast norveško-danske kraljice Margarete I. Švedi se niso hoteli sprijazniti z izgubo samostojnosti, ki jo je leta 1397 zapečatila Kalmarska zveza, in z okrutnim ravnanjem danskih oblastnikov. Ko je danski kralj leta 1520 ukazal v t. i. stockholmski krvavi kopeli pobiti privržence narodnega odpora, je prišlo do množične vstaje, v kateri je Gustav Ericksson Vasa Švedsko osvobodil izpod danske oblasti. Leta 1523 so ga kot Gustava I. izvolili za kralja ponovno samostojne švedske. To je bil začetek trdo vodene švedske nacionalne države, ki se je v 17. stoletju pod Gustavom II. Adolfom povzpela med evropske velesile. Medtem ko je Švedska v nordijski vojni (1700-1721) izgubila vodilno vlogo na območju Baltskega morja, se je na znotraj začelo t. i. obdobje svobode, vladavina državnega zbora (parlamenta) in državnega sveta. Državni zbor je leta 1810 izvolil za švedskega prestolonaslednika francoskega maršala Jean-Baptista Bernadotta. Pod njegovim vodstvom je Švedska po uspešnem vojnem pohodu proti Napoleonu in njegovim danskim zaveznikom, zadnji švedski vojni, leta 1814 izsilila personalno linijo z Norveško, ki je obstajala do leta 1905.

Industrializacija, ki je v začetku temeljila na domačih surovinah, seje na Švedskem začela razmeroma pozno in seje prav uveljavila šele v sedemdesetih letih 19. stoletja. Družbeni razvoj sprva ni šel v korak z gospodarskim vzponom. Poldrugi milijon ljudi si je poiskal novo domovino v Severni Ameriki, ideje o družbenih spremembah so se razmahnile že v začetku 20. stoletja in dobile široko podporo. Družbeno prenovo, ki jo je zahtevala leta 1889 ustanovljena Socialistična delavska stranka je v dvajsetih letih postavila temelje za družbo blaginje in socialno državo, iz tistega časa izvira ideja t. i. ljudski Švedski, ki jo je izoblikoval Per Albin Hansson in v kateri naj bi skupnost skrbela za to da bi bili vsakemu posamezniku kolikor je le mogoče zagotovljeni socialna varnost in blaginja. V naslednjih desetletjih se je Švedska razvila v državo socialne varnosti.

Politika in družbaUredi

Švedski kralj Carl XVI. Gustaf.

Kralj Karl XVI. Gustav, ki je leta 1973 nasledil starega očeta, sicer predstavlja Švedsko doma in v tujini, odločilni politični organ pa je parlament. Kraljevina Švedska je od leta 1917 ustavna monarhija na demokratičnih parlamentarnih temeljih. Od srede 19. stoletja se dežela oklepa politike dosledne nevtralnosti, ki je do današnjega dne preprečevala, da bi se Švedska zapletla v vojno. Zaveza k nevtralnosti se nanaša samo na vojaško področje in je ne gre zamenjevati z mnenjsko nevtralnostjo. Zato je Švedska ob vsej strpnosti nenehno buden sodnik v boju proti podrejanju in izkoriščanju. Zlasti nekdanji švedski ministrski predsednik Olof Palme, ki se je vneto ukvarjal s problemi v mednarodni politiki, je bil dosleden v boju proti apartheidu v južni Afriki, za osvobodilno vojno sandinistov v Nikaragvi in tudi proti politiki velesil ZDA in ZSSR v Vietnamu in Afganistanu. Olofa Palmea je leta 1969 nasledil Tageja Erlanderja kot vodja Socialdemokratske stranke in ministrski predsednik, vendar ni bil nikoli tako priljubljen. Pod Erlanderjem je švedski socializem, ki se je razvil znotraj kapitalističnega gospodarskega sistema in s podporo meščanskih strank, dosegel simboličen pomen v svetovnem merilu.

Država poskuša z davčno politiko, ki močno zajema iz visokih dohodkov, doseči visoko stopnjo socialne pravičnosti. Z dobro izdelanim sistemom socialnega skrbstva omogoča skoraj vsakomur življenje brez gmotnih stisk. Švedska pa ne daje pomoči samo svojim državljanom, temveč z velikimi prispevki v obliki razvojne pomoči tudi številnim ljudem v nerazvitih deželah. Kritika tega vzorca države je postala glasna šele po Erlangerjevem odstopu. Financiranje švedske države blaginje je zahtevalo vedno več denarja, ki ga je bilo treba dobivati z zviševanjem davkov. Meščanski blok, ki so ga sestavljale stranka centra, liberalna stranka in konservativci, je leta 1976 zmagal tudi zaradi vse večje birokratizacije in rastoče moči oblasti. Socialdemokrati, ki so vodili državo od leta 1932, so morali prvič v opozicijo. A že leta 1982 se je socialdemokrat Olof Palme s podporo komunistov vrnil na položaj šefa vlade, kjer je ostal do smrti. Prvega marca 1986 so ga na presenečenje vseh umorili.

Glede jezika in izvora je bilo švedsko prebivalstvo še pred nekaj desetletji zelo enovito. Homogena manjšina je samo skupina Laponcev na severu dežele s 15.000 do 17.000 pripadniki. Njihov jezik je soroden finščini. Večina Laponcev še danes živi v sosednji Norveški, s tradicionalno rejo severnih jelenov pa se ukvarjajo le redki. Laponci živijo v vaških skupnostih in so deležni posebnih pravic, ki jim zagotavljajo, da ohranjajo svojo nomadsko kulturo. Od manjšinskega zakona imajo korist tudi priseljenci. Po drugi svetovni vojni si je tu poiskalo drugo domovino veliko ljudi iz vzhodnega dela srednje Evrope. Iz Finske so prišli predvsem pripadniki švedsko govoreče manjšine. V šestdesetih letih so jim sledili številni delavci iz južne Evrope. V zadnjem času je Švedska vedno bolj priljubljeno zatočišče prosilcev za azil in političnih beguncev iz Azije in južne Amerike.

Miroljubna politikaUredi

Švedska je bila v preteklosti dolgo časa bojevita država. Švedski Vikingi so že od 9. stoletja napadali naselja ob Baltskem morju in vzhodnoevropskih rekah. Kralj Gustav II. je med tridesetletno vojno velikokrat zmagal in razširil švedsko oblast na obširne dele Evrope. V 18. stoletju se je Švedska kljub hudemu porazu pri Poltavi leta 1709 vojskovala z Rusijo. Po napoleonskih vojnah v 19. stoletju pa je Švedska opustila militaristično politiko. Ni sodelovala v evropskih vojnah v 19. stoletju in v obeh svetovnih vojnah v 20. stoletju je ostala nevtralna.

Švedska vodi od srede 19. stoletja dosledno politiko svobodnega povezovanja v mirnem času in nevtralnosti v vojnah. V tem stoletju se je vztrajno trudila za mir med narodi in je odločno podpirala Društvo narodov in njegovo naslednico, Organizacijo združenih narodov. Dosledno švedsko nevtralnost v drugi svetovni vojni so hudo kritizirali, še posebno po tistem, ko je dovolila prehod nemških čet čez svoje ozemlje. Med drugo svetovno vojno se je Grof Falke Bernadotte, predsednik švedskega Rdečega križa, pogajal z nacističnim režimom, da bi dosegel izpustitev tisoče Skandinavcev in drugih vojnih ujetnikov iz koncentracijskih taborišč. Leta 1944 je diplomat Raoul Wallenberg priskrbel švedske potne liste Judom iz Budimpešte, ki bi morali v taborišča smrti. Ocenjujejo, da je rešil okrog 100.000 Judov.

Svojo miroljubno politiko je Švedska nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni. To politiko sta predstavljala Dag Hammarskjöld, ustanovitelj mirovnih sil Združenih narodov, ki je izgubil življenje v letalski nesreči v osrednji Afriki, in Olof Palme, čigar uboj je leta 1986 pretresel svet. Od bojevnic za mir je vidnejša še Alva Myrdal, ustanovna članica Stockholmskega mednarodnega inštituta za mirovno raziskovanje (SIPRI) in dobitnica Nobelove nagrade za mir leta 1982.

Nobelove nagradeUredi

Glavni članek: Nobelova nagrada.

Alfred Nobel, izumitelj dinamita in ustanovitelj Nobelove nagrade

Od leta 1901 podeljujejo v Oslu vsako leto Nobelovo nagrado za mir tistim ljudem, ki so v očeh odbora največ prispevali za mir na svetu. Kandidate za nagrado voli mednarodni odbor, ki ima sedež na Norveškem. Druge Nobelove nagrade podeljujejo v Stockholmu za dosežke na področju fizike, kemije, psihologije ali medicine, literature in od leta 1969 gospodarskih ved. Vse te nagrade so mednarodno zelo ugledne, vendar je najodmevnejša Nobelova nagrada za mir. Prvi, ki so mu leta 1901 podelili to nagrado, je bil švicarski človekoljub Henri Dunant. Leta 1990 je dobil nagrado sovjetski predsednik Mihail Gorbačov za uspehe pri odpravljanju spopadov in napetosti po svetu.

Toda Nobelove nagrade temeljijo na neverjetnem nasprotju. Njihov ustanovitelj, švedski iznajditelj in veletrgovec Alfred Nobel, je iznašel izredno eksplozivni dinamit in druge kemične eksplozivne snovi in ga imajo na splošno za očeta cvetoče švedske oboroževalne industrije. Švedska ima kljub svoji politiki nevtralnosti in svobodnih povezav močno oboroževalno industrijo in spada med največje države izvoznice orožja na svetu. Za to se lahko še najbolj zahvali prav industrijski zapuščini Alfreda Nobela. O Švedski pa gre dober glas tudi kot o podpornici miru in razoroževanja, zatočišču za begunce in prosilce za azil ter kot izredno radodarni dajalki denarja za dežele tretjega sveta.

Švedske družbene reforme, ki sojih uvajali od tridesetih let naprej, izražajo nacionalno prizadevanje za socialno pravičnost. ki so jo doslej uresničili na številnih področjih. Mednje spadajo tudi pravice žensk in t. i. zeleni problemi. Tradicionalno zavzemanje Švedske za zapostavljene se je že zdavnaj preneslo na mednarodno prizorišče, na katerem ni še nobena država naredila toliko kot Švedska. Poleg tega pa spada Švedska tudi med gospodarske velesile, spodbuja svobodno podjetništvo in zagrizeno industrijsko tekmovanje za svetovne trge. Tako si švedska želja po miru podaja roko z napadalnim trženjem in industrijskim prizadevanjem, kar ima za posledico zdravo, na svobodnem podjetništvu temelječe gospodarstvo.

Upravna delitevUredi

Glavni članek: Švedske province.

Švedska je upravno razdeljena na 25 provinc (švedsko landskap). Nimajo upravne funkcije, ostajajo pa zgodovinska dediščina in sredstvo kulturne identifikacije, na primer za narečja in folkloro.

V nekaterih primerih upravna okrožja skoraj natančno ustrezajo provincam, tako kot Blekinge okrožju Blekinge in Gotland, ki je provinca, okrožje in občina. Čeprav se občina Härjedalen ne ujema ravno s provinco, je poleg Gotlanda edina občina, poimenovana po pokrajini. V drugih primerih ne, kar potem povečuje kulturni pomen provinc. Poleg tega se upravne enote nenehno spreminjajo – v 90. letih prejšnjega stoletja je bilo na primer ustanovljenih več novih okrožij – medtem ko so imele province svoje zgodovinske meje začrtane že stoletja. Od leta 1884 so vse province tudi ceremonialne vojvodine, vendar kot take nimajo nobenih upravnih ali političnih funkcij.

Švedske province se še vedno uporabljajo v pogovornem govoru in kulturnih referencah, zato jih ni mogoče obravnavati kot arhaičen koncept. Glavna izjema je Laponska, kjer se prebivalci vidijo kot del Västerbotten ali Norrbotten, glede na okrožja.

Posebno za Stockholm in Göteborg je dejstvo, da imata obe mesti meje provinc skozi njih: Stockholm je razdeljen med Uppland in Södermanland, medtem ko je Göteborg razdeljen med Västergötland in Bohuslän. Glede na raziskavo GfK iz leta 2011 se prebivalci velikih mest — Stockholm, Göteborg in v manjši meri Malmö — identificirajo predvsem s svojim mestom in ne s pokrajino, v kateri živijo. ^[1]

Vsakemu okrožju načeluje okrožni administrativni odbor (länsstyrelse), ki ga imenuje vlada. Vsako okrožje ima tudi svet (landsting), v katerem so zastopani izvoljeni predstavniki občin. Vsaka provinca je razdeljena na občine. Leta 2002 je Švedska imela skupno 289 občin. Obstajajo tudi zgodovinske razdelitve Švedskega kraljestva na province in dežele.

ProvinceUredi

Švedske zgodovinske province

Swedish	Latin
Ångermanland	Angermannia
Blekinge	Blechingia
Bohuslän	Bahusia
Dalarna	Dalecarlia
Dalsland	Dalia
Gästrikland	Gestricia
Gotland	Gotlandia
Halland	Hallandia
Hälsingland	Helsingia
Härjedalen	Herdalia
Jämtland	Jemtia
Lappland	Lapponia Suecana
Medelpad	Medelpadia
Närke	Nericia
Norrbotten	Norbothnia
Öland	Olandia
Östergötland	Ostrogothia
Skåne	Scania
Småland	Smolandia
Södermanland	Sudermannia
Uppland	Uplandia
Värmland	Wermlandia
Västerbotten	Westrobothnia
Västergötland	Westrogothia
Västmanland	Westmannia

DemografijaUredi

PrebivalstvoUredi

Po podatkih iz začetka leta 2007, ima Kraljevina Švedska 9.131.425 prebivalcev. 17% prebivalcev je bilo rojenih v tujini ali ima vsaj enega od staršev, priseljenca. Iz države odseljevanja, se je Švedska po Drugi svetovni vojni, spremenila v državo visokega priseljevanja. Poleg manjšine Fincev na severu države, je največ priseljencev iz Iraka, Srbije, Bosne in Hercegovine, Somalije, Nemčije, Turčije, Danske, Rusije in Irana. Delež imigrantov je v stalnem porastu, najvišje število v zgodovini pa je dosegel v letu 2006.

ReligijaUredi

Enako kot preostale Severno-evropske dežele, je tudi Švedska po tradicionalni usmeritvi, večinsko Protestantska država. 56,4% prebivalcev pripada Protestantski veri^[2], število teh pa se vsako leto zniža za skoraj odstotek. 92.000 prebivalcev pripada Rimokatoliški veri. Zaradi imigracij je na Švedskem 100.000 Pravoslavcev in več kot 500.000 pripadnikov Islamske veroizpovedi. Velika večina slednjih pripada omenjeni veri zaradi tradicije, le 5% (25.000) naj bi jih izvajalo obrede vsakodnevno, kot to zahteva islamska sveta knjiga.

Narava in pokrajinaUredi

Nacionalni park Stora Sjöfallet

Švedska meri 450.295km² in se razteza 1.500 kilometrov daleč od tundre na visokem severu do poleti tople jugozahodne obale. S svojimi obširnimi gozdovi, nešteto otoki, velikimi jezeri in hitro tekočimi gorskimi rekami je dežela pravi raj za ljubitelja narave. Skupaj s Finsko in južnejšim delom Norveške večina Švedske geološko spada k Baltskemu ščitu, najstarejšemu delu Evrope. Celo precej mlajši kamninski sloji iz zemeljskega srednjega veka, ki sestavljajo površje zahodnega dela osrednje Švedske okrog Östersunda, posamično pa tudi na otokih Gotland in Öland, so daleč starejši kot večina preostale Evrope. Značilne kamnine Baltskega ščita so povečini gnajsi in graniti v črno-belih slojih ali grahastih tvorbah. Kamnine, ki so nastale v precejšnji globini, ležijo tu na površju, ker je erozija v milijonih let odnesla nekaj tisoč metrov visoko krovno kamnino. Gorske verige vzdolž meje z Norveško, imenovane Kjö ali Skanden, so ostanek nekdanjega kaledonskega gubanja. Od nastanka v zemeljskem starem veku so se skoraj povsem zravnale, današnjo obliko pa so dobile v ledenih dobah in zaradi dviganja v terciarju. Od gorovja, v katerem segajo najvišji s snegom in ledom pokriti vrhovi čez 2000 metrov visoko, se pokrajina zlagoma spušča proti Botniškemu zalivu. Švedske pokrajine so nazadnje zgladili ledeniki v ledenih dobah. Švedska je bila skupaj s Finsko središče velikanskih gmot celinskega ledu, ki so od tod večkrat segle v srednjo in zahodno Evropo. Pritisk počasi polzečega, do 3600 metrov debelega ledenega sloja je pri tem odnašal in oblikoval površje. V osrednji Švedski so dobro opazne posamezne stopnje umikanja ledu v zadnji ledeni dobi. Zelo pogoste, posebno severno od jezera Mälaren, so nanosi grušča in peska, ki so marsikje nasute tudi v kilometer dolge hrbte. S seboj jih je nosila ledeníška voda in nabirale so se v lednih razpokah, ko pa se je led stalil, so se pokazale kot razpotegnjeni nasipi. S švedskim izrazom oser jih označujejo tudi na drugih poledenitvenih območjih. Tam, kjer je odneslo površje, je trda kamnina marsikje zbrušena v grbaste klade. Na območjih, kjer je te kamnine pozneje deloma preplavila prodirajoča voda iz Baltskega morja, je nastala komaj pregledna zmešnjava manjših in najmanjših skalnih otokov oz. čeri ob vzhodni obali osrednje Švedske. Tudi večina izmed neštetih švedskih jezer je nastala v ledenih dobah. Nekatera zapolnjujejo kotline, ki so jih izdolbli ledeniki, druga ležijo v globelih, v katerih so se počasi stalili posamezni ledeni čoki. Preostala so nastala, ko so nanosi ledeniških rek pregradile cele doline in zajezile vodo. Kjer je voda pozneje tak jez predrla, je na neprepustnih tleh precej pogosto nastalo močvirje ali barje.

Baltski ščit se je dvigal že v geološki preteklosti, dviganje pa se je še okrepilo, ko so je stalila več kilometrov debele ledena površina. To je posebno opazno na obalnem območju Botniškega zaliva. Dviganje kopnega se nadaljuje še danes, kar dokazuje primer jezera Mälaren, ki je bilo še okrog leta 1200 morski zaliv, danes pa je celinsko jezero.

Ko so se ledene gmote stalile, je rastlinski svet spet hitro prodrl z juga na sever. Rastlinskih vrst pa je na Švedskem vseeno malo. Večino dežele (Norrland) prekriva severni iglasti gozd. Gozdovi so proti severu vse manj gosti, smreke in bori se vedno bolj umikajo shiranim brezam, dokler ne postanejo glavna značilnost pokrajine brezdrevesni pašniki na fjelih in gola tundra. Za južno Švedsko (Svealand in Gotland), kjer so razmere ugodne tudi še za rast hrasta in bukve, je značilen mešani gozd. Vendar so tu s krčenjem širili naselitvena območja in naravno vegetacijo bolj ali manj spremenili. A tudi na severu je nedotaknjeni pragozd le še redkost in je zato zavarovan z zakonom.

Skandinavsko gorovje

PodnebjeUredi

Podnebje je na Švedskem v primerjavi z drugimi območji na isti zemljepisni širini precej ugodno. Prostor Baltskega morja sicer ločuje od Atlantika, Skandinavsko gorovje, vendar je blažeči učinek oceanskega podnebja čutiti tudi na Švedskem. Od juga proti severu je podnebje vse bolj celinsko, to pomeni, da se večajo nasprotja med pogosto prav toplimi poletji in ledeno mrzlimi zimami na Laponskem, količine snežnih in deževnih padavin pa se v isti smeri zmanjšujejo. Posebnost je otok Öland, kjer imajo veliko manj padavin kot v drugih delih dežele. Poleg tega je kamninska podlaga otoka iz apnenca, v katerem voda hitro ponikne, zato lahko Öland znan kot sušni otok.

StockholmUredi

Glavni članek: Stockholm.

Fotografije Stockholma.

Stockholm je znan kot: mesto med mostovi, na vodi plavajoče mesto ali kar Severne Benetke. Mesto ki so ga prvotno postavili na petnajstih otokih, se je že zdavnaj razširilo na celinsko obalo. Za mesto je značilno, da se na enem mestu mešajo voda, gozd in skalovje ter bogata arhitektura najrazličnejših obdobij. Območje Mälarena je z naselitvenimi središči Birka, Uppsala, Sigruna, iz poznejšega časa pa Eskilstuna. Enköping in Västeräs, zgodovinsko jedro Švedske. Norström, najkrajša reka sveta, je omogočila rečni promet do Saltsjöna, zaliva Baltskega morja. Tam, kjer se reka razcepi na dvoje, leži na otoku Stadsholmen najstarejše jedro Stockholma. Tukaj pretovarjajo tovor s ploskih čolnov, ki vozijo po Mälarenu, na morske ladje.

Zgodovina mesta je izredno pestra in sega v čase Vikingov. Leta 1252 je dobil Stockholm mestne pravice, obenem pa so dali varstvo in davčne svoboščine trgovcem hanzeatskega mesta Lübecka. Stockholm sicer ni bil nikakršno hanzeatsko naselje, vpliv nemškega trgovstva pa je bil še v 16. stoletju zelo velik. Zakon iz leta 1350 je celo določal, da mora biti polovica izmed šestih županov in 30 članov mestnega sveta Nemcev. Na tiste čase še danes spominjajo mnoga imena ulic v Gamlastanu, slikovitem starem delu mesta z vratnimi loki, dvorišči in majhnimi trgi, in imena stavb, kot je Tyska kyrkan (Nemška cerkev). Z vzponom Švedske med evropske velesile je rasel tudi pomen Stockholma, ki je bil od leta 1634 stalno glavno in rezidenčno mesto kraljestva. Vedno bolj se je širilo čez okvire nekdanjega jedra. Norrmalm, ki se je razvil opirajoč se na dva že v 13. stoletju ustanovljena samostana, je prešel v mestno območje leta 1635, malo pozneje sta sledila Östermalm in Kugnsholmen. Na jugu je proti koncu 17. stoletja zrasel Södermalm, načrtno zgrajeno mesto s pravokotno ulično mrežo. Stockholm je postal evropsko baročno mesto s čudovitimi plemiškimi in upravnimi palačami, pod Gustavom III. pa so ga spremenili v pomembno kulturno središče. Prva industrijska podjetja so v Stockholmu nastala že v 18. stoletju. V 19. stoletju so z uvedbo parniških in železniških prog izboljšali promet, vendar je mesto le s težavo zmoglo vsrkavati hitro naraščajoče prebivalstvo. Šele ob koncu 19. stoletja so našli rešitev z daljnosežnim načrtovanjem mesta. V tisti čas spada tudi sprememba namembnosti starega dela mesta. Iz ozkega otoškega okvira se je dejansko središče mesta preselilo v Norrmalm. Nova, velika bivalna območja so nastajala na obrobju mesta posamezno že pred drugo svetovno vojno, predvsem pa v petdesetih in šestdesetih letih. Hkrati so gradili podzemsko železnico in ta je bivalna predmestja povezala s središčem.

Čeprav je Stockholm tudi eno izmed najpomembnejših švedskih industrijskih mest, v mestni podobi ne zbujajo posebne pozornosti tovarne kovinske in elektrotehnične, oblačilne, živilske in kemične industrije ter tiskarniške in založniške zgradbe. Zaradi pomanjkanja prostora se je veliko podjetij naselilo v predmestjih. V primerjavi z Malmöjem in Göteborgom ima ladjedelništvo v Stockholmu podrejeni pomen. Tudi pri pretovarjanju ladijskega tovora so Stockholm prehitela pristanišča z ugodnejšo lego. Danes ima švedsko trgovsko in kongresno mesto čez 700.000 prebivalcev. Če prištejemo še prebivalce sosednjih občin, se število ljudi poveča na 1,45 milijona. Nadregionalni kulturni pomen mesta, ki je sedež luteranskega in rimskokatoliškega škofa, poudarjajo univerza, številne visoke šole, znanstveni inštituti in knjižnice, kakršna je Kraljeva knjižnica, zgrajena v dvajsetih letih tega stoletja, ter Nobelova ustanova, Kraljeva opera, več gledališč in čez 50 muzejev. Med najpomembnejšimi muzeji sta Narodni muzej in Skansen, muzej na prostem.

Med najstarejše stockholmske stavbe spadata Velika cerkev (Storkyrkan) in Riddarholmska cerkev iz 13. stoletja, petladijska stolnica z grobnico švedskih kraljev. Večina zgodovinskih gradbenih spomenikov je bila zgrajena od 16. do 18. stoletja, med njimi tudi baročna Viteška hiša (Riddarhuset) in monumentalno učinkujoči kraljevi grad, ki ga je leta 1697 uničil požar in so ga ponovno pozidali šele v 18. stoletju. Med živahno gradbeno dejavnostjo v drugi polovici 19. stoletja so zrasle številne javne zgradbe. K najpomembnejšim stavbam moderne prištevajo Mestno hišo (Stadshuset), simbol Stockholma.

GospodarstvoUredi

Švedska je visoko razvita industrijska država z zelo donosnim kmetijstvom. Njeno izredno učinkovito gospodarstvo jo uvršča po narodnem dohodku na prebivalca med deset vodilnih držav sveta. Seveda pa je Švedska dosegla to blaginjo šele v zadnjih desetletjih. Še proti koncu 19. stoletja je v mnogih pokrajinah kmetijske dežele vladala huda revščina, zaradi katere se je veliko kmetov in ribičev izselilo v Severno Ameriko. Gospodarski napredek je izhajal iz dobro izrabljene moči voda kot energetskega vira za izvozno usmerjeno industrij, industrijske uporabe lesa in nahajališč železove rude, jeklo in papir iz Švedske. Že v 14. stoletju so začeli izrabljati bogate zaloge zelo kakovostne železove rude v osrednji Švedski, iz dežele kovačnic in prvih visokih peči in fužin v 16. stoletju je Švedska napredovala v vodilno proizvajalko železa na svetu, iz fužin so se pozneje razvile železarne in jeklarne. Šele v novejšem času sta se starim pridružili novi lokaciji v Halmstadu in Oxelösundu. V severni Švedski je leta 1940 zrasla v mestu Luleă velika jeklarna za predelavo rude iz nahajališč v Kiruni in Gällivareju. Z železarnami in kovačnicami je bilo deloma že v 18. stoletju povezano izdelovanje orodja in naprav za kmetijstvo, iz tega se je po prodoru industrializacije v sedemdesetih letih 19. stoletja razvila močno specializirana industrija, na primer izdelovanje nožev, rezil in škarij v Eskilstuni. Sodobna kovinska industrija pa se je selila proti jugu na široko nižavje ob velikih jezerih med Stockholmom in Göteborgom. Tako se je preselila tudi slovita tovarna orožja iz Finspânga v osrednji Švedski, kjer so že v 17. stoletju izdelovali topove, v Bofors vzhodno od jezera Vänern.

Najpomembnejše veje kovinske industrije so danes strojegradnja, ladjedelništvo in avtomobilska industrija. Med industrijske veje, ki so značilne za deželo, spada tudi lesnopredelovalna industrija. Sprva je bila omejena na žage, a je hitro postala zelo pomembna, ko so iznašli postopek, po katerem so iz lesa pridobljeno celulozo uporabili za izdelovanje papirja. Ob koncu 19. stoletja so ob jezeru Vänern zrasle prve tovarne celuloze. Danes so najpomembnejša središča lesnopredelovalne industrije obalna mesta na severu. V preteklosti so drevesna debla splavljali na obalo po rekah, danes se prevažanje lesa vedno bolj seli na ceste in železnice. Pomembna surovina lesnopredelovalne industrije je tudi voda, ki je je na Švedskem obilo. Zelo ugodna je preskrba z električno energijo iz velikih hidroelektrarn na severu. ki pokrivajo okrog polovico švedskih potreb po energiji. Drugo polovico dobivajo z uvozom nafte in z jedrsko energijo, za katero pridejo prav lastna nahajališča urana.

Čeprav je sever s svojo obilico vodne energije, rudnim bogastvom in lesom najpomembnejši dobavitelj energije in surovin za visoko specializirano industrijo, so švedska gospodarska središča na jugu dežele. Tam so tudi glavna pridelovalna območja tehnično izredno opremljenega kmetijstva. Čeprav je kmetijsko uporabna samo desetina vsega švedskega površja, lahko na njem zagotovijo okrog 80 odstotkov potreb po živilih. Kljub težnjam po združevanju večjih in učinkovitejših obratov prevladujejo tako v kmetijstvu kot v industriji manjši in srednje veliki obrati, ki so povečini v zasebni lasti. Poleg zmanjšanja števila obratov je opazno tudi zmanjšanje števila delovnih mest v industriji in kmetijstvu. Daleč največji del družbenega produkta že dolgo prinašajo terciarne dejavnosti, torej trgovina, promet, storitvene dejavnosti in uprava. Na teh področjih je zaposlena tudi večina ljudi, kar izhaja tudi iz dejstva, da švedska še posebno podpira ustanove socialnega in zdravstvenega varstva ter izobraževanje. Nekdanja kmetijska dežela, ki se je razvila v najsodobnejšo industrijsko državo, je na poti v poindustrijsko družbo.