Odpre glavni meni

Hrvaška

država v Evropi
(Preusmerjeno s strani Hrvatska)

Hrvaška, uradno Republika Hrvaška (hrvaško Republika Hrvatska, O tem zvoku poslušaj ), je suverena država na stičišču Srednje Evrope, Jugovzhodne Evrope in Sredozemskega morja. Glavno mesto je Zagreb, ki tvori posebno administrativno območje, skupaj z dvajsetimi ostalimi upravnimi enotami, županijami. Ozemlje Hrvaške pokriva 56.594[4] km2 in ima sicer raznoliko, vendar večinoma celinsko in sredozemsko podnebje. Razprostira se od skrajnih vzhodnih robov Alp na severozahodu do Panonske nižine in bregov reke Donave na vzhodu, njen osrednji del pokriva Dinarski gorski masiv, južni in zahodni del pa se končujeta na obali Jadranskega morja. Na severu in severozahodu meji na Slovenijo, na severu na Madžarsko, na jugu in vzhodu na Bosno in Hercegovino, na jugu na Črno goro ter na vzhodu na Srbijo. Hrvaška obala Jadranskega morja je dolga 1778 km,[5] ob njej pa leži tudi več kot 1000 otokov. Prebivalstvo države znaša 4,16 milijona, večino od tega so Hrvati, prevladujoča veroizpoved pa je rimokatoliška. Številčno najpomembnejša manjšina so prebivalci srbske narodnosti.[6][2]

Republika Hrvaška
Republika Hrvatska
Zastava Hrvaške Grb Hrvaške
Zastava
HimnaLijepa naša domovino
Naša lepa domovina

Lega Hrvaške
Lega Hrvaške (temno zeleno)
na Evropski celini (sivo) — v Evropski uniji (svetlo zeleno)
Lega Hrvaške
Glavno mesto
(in največje mesto)
Zagreb
45°48′N, 16°0′E
Uradni jeziki hrvaščina[1]
Demonim Hrvàt, Hrvatíca
Upravljanje parlamentarna republika
 -  predsednik: Kolinda Grabar-Kitarović
 -  predsednik vlade: Andrej Plenković
Ustanovitev
 -  ustanovitev: v prvi polovici 7. stoletja 
 -  srednjeveška vojvodina: 4. marca 852 
 -  neodvisnost: 21. maja 879 
 -  povzdignjenje v kraljestvo: 925 
 -  unija z Madžarsko: 1102 
 -  pridružitev Habsburškemu cesarstvu: 1. januarja 1527 
 -  neodvisnost od Avstro-Ogrske:
29. oktobra 1918 
 -  pridružitev Jugoslaviji (soustanoviteljica):
1. decembra 1918 
 -  razglasitev neodvisnosti: 25. junija 1991 
Vstop v EU 1. julija 2013
Površina
 -  skupaj: 56.542 km² (126.
 -  voda (%): 0,2
Prebivalstvo
 -  ocena jul. 2018: 4.105.493[2] (114.)
 -  štetje 2011: 4.284.889 
 -  gostota: 79/km² (109.)
BDP (PKM) ocena jul. 2015
 -  skupaj: 89,674 milijarde USD[3] (68.)
 -  na prebivalca: 21.169[3] (50.)
BDP (nominalno) ocena jul. 2015
 -  skupaj: 48,874 milijarde USD (IMF))[3] 
 -  na prebivalca: 11.537 USD (IMF)[3] 
Gini (2005) 29 (nizek
HDI (2017) 0,831 (visok) (46.)
Valuta kuna (HRK)
Časovni pas CET (UTC+1)
 -  poletni (DST): CEST (UTC+2)
Vrhnja domena (TLD) .hr
Klicna koda +385
1 V Istri tudi italijanščina, sicer pa v občinah z manjšinskim prebivalstvom tudi srbščina, madžarščina, češčina, slovaščina itd.

Ozemlje Hrvaške je naseljeno že od paleolitika (krapinski človek), Hrvati pa so na ozemlje sedanje Hrvaške prispeli v začetku 7. stoletja. Državo so do 9. stoletja organizirali v dve vojvodstvi, Panonsko in Primorsko Hrvaško. Tomislav je postal kralj leta 925 in s tem Hrvaško povzdignil v kraljestvo. Hrvaško kraljestvo je ohranilo samostojnost skoraj 200 let (925–1102) in doseglo svoj vrh v času kraljev Petra Krešimirja IV. in Dimitrija Zvonimirja. Leta 1102 je Hrvaška vstopila v personalno unijo z Madžarsko. Leta 1527 je v vihri vojne z otomanskim imperijem hrvaški parlament okronal Habsburga Ferdinanda I. kot hrvaškega kralja. Po prvi svetovni vojni je leta 1918 Hrvaška postala del nepriznane države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je nastala na pogorišču Avstro-Ogrske, nato pa še Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in nato Jugoslavije. Med drugo svetovno vojno je obstajala fašistična Neodvisna država Hrvaška. Po vojni je Hrvaška postala ustanovni član in federalna enota (republika) najprej Federativne, nato pa Socialistične federativne republike Jugoslavije. Junija 1991 je skupaj s Slovenijo razglasila neodvisnost, ki je v veljavo stopila 8. oktobra istega leta. Navkljub neodvisnosti pa se je Hrvaška še štiri leta zatem s srbskimi in jugoslovanskimi (para)vojaškimi silami z orožjem borila za suverenost nad svojim celotnim ozemljem (glej: vojna na Hrvaškem). Spori in spopadi so se za diplomatsko mizo zaključili šele leta 1995 s podpisom daytonskega sporazuma med Hrvaško, Srbijo ter Bosno in Hercegovino.

Hrvaška je unitarna država, republika s parlamentarno demokracijo. Mednarodni denarni sklad Hrvaško definira kor državo v razvoju, Svetovna banka pa kot visokodohodkovno gospodarstvo. Hrvaška je članica Evropske unije (od 2013), zveze NATO, Sveta Evrope, Svetovne trgovinske organizacije ter ustanovni član Sredozemske zveze. Kot aktivni član OZN ter njenih mirovnih sil je sodelovala v Afganistanu ter v letih 2008–2009 delovala kot nestalna članica Varnostnega sveta pri OZN.

Leta 2017 je v gospodarstvu prevladoval storitveni sektor z okoli 70% BDP, sledi industrija z okoli 26,2 % in kmetijstvo z okoli 3,7 %. Temu ustreza tudi zaposlitev: storitve 70,8 %, industrija 27,3 %, kmetijstvo 1,9 %.[7] Pomemben storitveni sektor je (zlasti poletni) turizem,[8] saj se Hrvaška uvršča med dvajset najpriljubljenejših območij na svetu.[9] Hrvaško je recesija v letih 2009–2015 močno prizadela, z ne preveč optimističnimi obeti v prihodnje. Za Hrvaško je Slovenija po obsegu tretji zunanjetrgovinski partner (tako pri izvozu kot uvozu).[10] Najpomembnejši hrvaški zunanjetrgovinski partner so države EU, zlasti Italija in Nemčija, pomembno pa je tudi sodelovanje z BiH. Prisotnost državne regulative v gospodarstvu ter proračunska potrošnja sta še vedno visoka.

Hrvaška prebivalcem zagotavlja splošno dostopen zdravstveni in brezplačni osnovnošolski in srednješolski šolski sistem. Eden glavnih prebivalstvenih izzivov trenutne Hrvaške je nizka rodnost, izseljevanje mladih ter staranje preostalega prebivalstva.[11]

Vsebina

EtimologijaUredi

 
Branimirjev napis je najstarejši ohranjeni spomenik, ki vsebuje zapis o hrvaškem srednjeveškem vladarju kot hrvaškem vojvodi.

Ime Hrvaške izhaja iz srednjeveške latinske besede Croātia – v primerjavi z DUX CRUATORVM [sic] ("Vojvoda Hrvatov") izpričano v Branimirjevem napisu, ki je sam po sebi izpeljanka severozahodno slovanskega *Xrovat-, z metatezo likvidov, najverjetneje iz skupnoslovanskega izraza *Xorvat- in še prej najverjetneje iz praslovanskega *Xarwāt- (*Xъrvatъ) ali *Xŭrvatŭ (*xъrvatъ).[12]

 
Tanajska plošča B (po grškem naselju Tanais v Donovi delti), označeno je ime Khoroáthos.

Izvor imena je nejasen, vendar je najverjetneje gotski ali indo-arijanski izraz za slovanska plemena.[13] Najstarejši ohranjeni zapis hrvaške oznake za ljudstvo *xъrvatъ je iz Baške plošče v obliki zvъnъmirъ kralъ xrъvatъskъ ("Zvonimir, hrvaški kralj").[14]

Prva omemba latinskega imena je pripisana listini vojvode Trpimirja I. iz leta 852. Original je izgubljen, ohranjen je le prepis iz 1568, kar vodi k dvomom o resničnosti trditve.[15] Najstarejši ohranjeni zapis v kamnu je z Branimirjevega napisa iz 9. stoletja (ki so ga našli v bližini današnjega Benkovca), kjer vojvodo Branimirja naslavljajo z nazivom Dux Cruatorvm. Točen datum nastanka ni gotov, splošno pa velja, da je najverjetneje iz obdobja med letoma 879 in 892, kar sovpada z obdobjem Branimirjeve vladavine.[16]

ZgodovinaUredi

Prazgodovina in zgodnja antikaUredi

 
Muzej neandertalca v Krapini
 
Amfiteater v Puli iz 1. stoletja je bil šesti največji v rimskem cesarstvu

Ozemlje sedanje Hrvaške je bilo poseljeno že v prazgodovini. Izkopavanja v severni Hrvaški so razkrila fosilne ostanki neandertalcev, ki izhajajo iz obdobja srednjega paleolitika. Najbolj znano ter najbolje predstavljeno nahajališče se nahaja v Krapini (t.i. krapinski človek).[17][18] V vseh hrvaških regijah so našli tudi ostanke neolitskih in kalkolitskih kultur.[19] Največji del najdišč leži v rečni dolinah severne Hrvaške, med njimi so najbolj znane lasinjska kultura, vučedolska kultura in badenska kultura.[20][21][22] Iz železne dobe izhajajo ostanki ilirske halštatske kulture in keltske kulture.[23]

Obdobje Grkov in RimljanovUredi

 
Baška plošča, najstarejši ohranjeni zapis glagolice.
 
Prihod Hrvatov na Jadran slikarja Otona Ivekovića.

Precej kasneje so območje poselili Liburnijci in Iliri, medtem ko prve grške kolonije zasledimo na otokih Hvar (Pharos), Korčula (Melaina Korkyra)[24] in Vis (Issa).[25] Leta 9 našega štetja je ozemlje današnje Hrvaške postalo del Rimskega imperija (rimska provinca Dalmatia). Cesar Dioklecijan je po upokojitvi leta 305 na mestu današnjega Splita zgradil palačo, katere ostanki so vidni še danes; v Pulju pa še vedno stoji dobro ohranjen rimski amfiteater.[26]

V 5. stoletju je eden zadnjih vladarjev Zahodnega rimskega cesarstva, Julius Nepos, svojemu cesarstvu vladal iz splitske palače.[27] Obdobje se je zaključilo z vdori Avarov in Hrvatov v prvi polovici 7. stoletja, med katerimi so bila uničena skoraj vsa rimska mesta. Romanski staroselci so se umaknili v mesta na obali, otokih in gorah. Tako je mesto Dubrovnik nastalo iz preživelih iz mesta Epidaurum (današnji Cavtat).[28]

Prihod Hrvatov in srednji vekUredi

Etnogeneza Hrvatov je nezanesljiva in jo razlaga več teorij, med katerima sta v ospredju slovanska in iranska.[29] Najširše sprejeta, slovanska, govori o selitvi Belih Hrvatov z območja Bele Hrvaške v obdobju preseljevanja ljudstev. Nasprotno, iranska teorija govori o iranskem izvoru na osnovi plošče iz Tanaisa, kjer so v grščini zapisana imena Χορούαθ[ος], Χοροάθος in Χορόαθος (Khoroúathos, Khoroáthos, and Khoróathos) in njihova razlaga kot imena za Hrvate.[30]

 
V obdobju kneza Trpimirja so predniki Hrvatov verjetno doživeli razširitev tako na kopnem kot na morju
 
Kneževina Hrvaška (približno 850 AD) je bila vazalna država tako Frankom kot Bizantincem, dokler leta 879 knez Branimir ni od papeža Janeza VIII. prejel priznanja kot samostojni vladar.

Slovanski predniki današnjih Hrvatov in ostali Južni Slovani naj bi se ustalili na sedanjem območju tik pred začetkom 7. stoletja ali, po drugi teoriji, nekje do 9. stoletja. Hrvaška je bila prvič omenjena v frankovskih in bizantinskih kronikah v 9. stoletju, njene meje pa je prvi opisal bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet v 10. stoletju v delu De Administrando Imperio.[31] Nastali sta dve kneževini, Panonija (s sedežem v Sisku) in Hrvaška (s sedežem v Ninu.[32]), ki sta jima vladala Ljudevit in Borna, kot v svojih kronikah navaja Einhard v letu 818. Najvišji položaj v zgodnji hrvaški državi je zasedal knez, ki so ga izvolile pomembne hrvaške družine. Od začetka 10. stoletja pa je nosil naziv kralj, krona je postala nato dedna in večina poglavarjev v naslednjih 300 letih je izhajala iz dinastije Trpimirovićev. Od pogodbe v Aachnu v letu 812, ki je končala vojno med vzhodnim in zahodnim cesarjem, je Hrvaška postala vazalna država Karla Velikega in njegovih naslednikov.

Frankovska nadvlada se je končala med vladanjem kneza Mislava dve desetletji kasneje. V tem času se je območje med Savo in Dravo, poznano kot Spodnja Panonija, kasneje Slavonija, razvilo v kneževino pod svojimi domačimi knezi.[33] Prvi domači hrvaški kralj, ki ga je priznal papež, deloma po svojih močeh in sposobnostih, deloma pa zaradi nemoči zahodnih vladarjev, je bil knez Branimir, ki je priznanje papeža Janeza VIII. prejel 7. junija 879.[16]

Po Konstantinu VII. naj bi se pokristjanjevanje začelo v 7. stoletju, vendar teorija ni sprejeta in se pokristjanjevanje običajno povezuje z 9. stoletjem.[34]

 
Hrvaško kraljestvo (925–1102) okoli leta 925, med vladavino kralja Tomislava
 
Kronanje prvega hrvaškega kralja Tomislava slikarja Otona Ivekovića
 
Vinodolski zakonik, najstarejši ohranjeni zakonik v hrvaškem jeziku, iz leta 1288

Posebno mesto v hrvaški zgodovini so zasedali vladarji obalnih in otoških mest, ki so bila od 812. leta vključena v bizantinsko provinco Dalmacijo. Ta mesta Zadar, Split, Trogir, Dubrovnik, Kotor, Krk, Rab in Osor so bile nekakšne trdnjave tuje moči sredi hrvaškega kraljestva in so tako predstavljala določeno nevarnost. Zaradi tega je hrvaški kralj stopil na bizantinsko stran v njihovi vojni z Bolgari v 9. in 10. stoletju in kot nagrado za to pomoč so dobili pod svojo upravo provinco Dalmacijo, ki so ji vladali v bizantinskem imenu. Takšen položaj je bil v obdobju kralja Tomislava, ki je bil tudi prvi v virih izpričan kralj (v pismu papeža Janeza X., s katerim hrvaško kraljestvo datiramo v leto 925), ki je nosil naziv kralj Hrvaške in Dalmacije, in Štefana Držislava (969997). Med vladanjem kralja Petra Krešimirja IV. (10541074) in Dimitrija Zvonimirja (1075–1089) je bila Dalmacija dokončno vključena v hrvaško kraljestvo in se je s tem ločila od bizantinskega imperija, hrvaško kraljestvo pa je ta čas doseglo svoj največji obseg.[35] Ko je kralj Stjepan II. umrl leta 1091 in s tem postal zaključil dinastijo Trpimirovićev, je ogrski kralj Ladislav I. v imenu svoje sestre Helene, žene Dimitrija Zvonimirja, zahteval hrvaško krono. Odpor tej zahtevi je vodil do bitke na Gvozdu (sedaj Petrovi gori) 1097, katere končni rezultat – poraz Hrvatov in smrt kralja Petra Svačića – je bilo leta 1102 kronanje madžarskega kralja Kolomana za kralja Hrvaške in vstop v personalno unijo z Ogrsko; kralja je formalno izvolilo hrvaško plemstvo in nov kralj se jim je zahvalil v obliki oprostitve plačevanja davkov. To pa jim je zamerilo madžarsko plemstvo. Oblast na Hrvaškem je v tem času predstavljal sabor in ban, Hrvaška pa je bila skoraj štiri stoletja administrativno ločena od Ogrske.[36]

Dalmatinska mesta so bila predmet beneških interesov, zato so se mesta morala v času med 12. in 14. stoletju stalno bojevati za svojo svobodo. Kljub temu je Beneška republika do leta 1428 prevzela oblast nad Zadrom in Rabom (ne pa tudi nad Raguzo-Dubrovnikom), toda kralj in hrvaško plemstvo sta preprečila okupacijo celotne province. Ko je pričela moč madžarskih Arpadovičev slabeti, so postali hrvaški bani iz družine Šubič-Bribir (kasneje Zrinski) pravzaprav neodvisni vladarji. Pavel, pripadnik Anžuvinske dinastije iz Neaplja, kot novi vladar pa je moč teh hrvaških banov kmalu zlomil. Posledica tega je bilo beneško zavzetje vseh dalmatinskih mest, zato je kralj Ludvik Veliki začel z vojno proti Benečanom, ki se je končala v njegovo korist leta 1358 s pogodbo v Zadru, s katero je provinca Dalmacija zopet pripadla Hrvaški. Hkrati je to tudi rojstni datum Dubrovniške republike, ki je bila sicer pod oblastjo madžarsko-hrvaških kraljev, toda delovala je povsem avtonomno. Novo obdobje nazadovanja centralne kraljeve oblasti pod kraljem Sigismundom in njegovih naslednikov je omogočilo Benetkam v obdobju 14091480, da so za skoraj štiri stoletja zavzele nadzor nad dalmatinskimi mesti z izjemo Dubrovnika, vse do leta 1797.

Habsburška monarhija in Avstro-OgrskaUredi

 
Hrvaški ban Nikola Šubić Zrinski je zaradi svoje obrambe Szigetvárja leta 1566 med otomanskimi vdori narodni heroj tako za Hrvaško kot za Madžarsko.

Prelomen trenutek v hrvaški zgodovini je bil prihod Turkov na Balkan. Po srbskem porazu v Kosovski bitki (1389) in padcu bosanskega kraljestva (1463) se je turški imperij razširil do hrvaških meja. Država je bila izpostavljena številnim in pogostim turškim napadom, ki so povzročili številne človeške žrtve, nekatere ljudi so odvedli s sabo, v velikem delu populacije je prišlo do migracij, prav tako pa je prišlo do teritorialnih izgub. Proti koncu 16. stoletja so bile hrvaške in slavonske meje potisnjene daleč nazaj na zahod, tako oslabljeni Hrvaška in Slavonija sta bili ponovno združeni, od druge polovice 16. stoletja sta imeli tudi skupnega bana. Hrvaški poraz v bitki na Krbavskem polju v Liki leta 1493, madžarski poraz v bitki pri Mohaču (1526) in smrt kralja Ludvika II. so vnesli potrebo po izvolitvi novega vladarja. Hrvaško plemstvo je videlo edino upanje zoper Turke v podpori s strani Habsburžanov. Zato se je hrvaški parlament leta 1527 zbral v Cetini in izbral nadvojvodo Ferdinanda za kralja Hrvaške (1. 1. 1527), pod pogojem, da bo Hrvaško varoval pred otomanskim imperijem in hkrati ohranil njene politične pravice.[37][38] V tem obdobju se je uveljavilo plemstvo iz družin Frankopan in Zrinski, iz katerih so nato v prihodnosti izšli številni bani.[39] Madžarsko plemstvo pa je podpiralo Ivana Zapoljo, člana plemiške družine iz Slavonije, in po obdobju državljanske vojne je bil Ferdinand tudi s strani madžarskega plemstva potrjen za novega kralja. Habsburžani so tako vladali obema državama vse do leta 1918. V 16. stoletju so Habsburžani in hrvaško plemstvo organizirali in postavili obrambni pas proti Turkom, imenovan Vojna krajina.

Habsburška politika je pripeljala do upora vidnejšega hrvaškega in madžarskega plemstva, katerega cilj je bilo svobodno hrvaško kraljestvo v vazalnem odnosu do Osmanskega imperija. Zrinsko-Frankopanski upor je bil odkrit in zatrt, njegovi voditelji so bili leta 1671 obglavljeni, Turkom pa odprta pot za obleganje Dunaja 1683.

 
Ban Josip Jelačić se je bojeval proti madžarski revoluciji v letih 1848 in 1849.

V tem obdobju je prišlo tudi do znatnih demografskih sprememb. Hrvati so bežali v Avstrijo in sedanji gradiščanski Hrvati so njihovi neposredni potomci.[40] Da bi nadomestili bežeče prebivalstvo, so Habsburžani povabili krščansko prebivalstvo Bosne in Srbije. Dolžnost teh svobodnih poljedelskih naseljencev je bilo bojevanje proti Turkom, bili so oproščeni plačevanja davkov; po verski pripadnosti so bili deloma katoliki, deloma pa pripadniki pravoslavne veroizpovedi in ti so bili imenovani tudi kot Vlahi. Srbske migracije v to področje so dosegle vrhunec med velikimi srbskimi migracijami leta 1690 in v letih 1737–39.[41] Podoben proces se je dogajal tudi v Dalmaciji; po uspešnih vojnah v 17. in 18. stoletju proti Turkom in ponovni priključitvi večine delov srednjeveške Hrvaške so bili že pod Benečani naseljeni na območje Dalmacije srbski živinorejci kot mejni vojaki, največ okoli mesta Knin, kjer so kmalu prevladali nad krščansko večino.

Uspešna vojna proti Turkom (npr. bitka pri Sisku leta 1593, kjer so sodelovali tudi Slovenci pod vodstvom Andreja Turjaškega) se je končala s pogodbo v Sremskih Karlovcih (1699) in z mirom pri Požarevcu (1718; ta ureja mejo med Mljetsko republiko in Turčijo), nekateri deli Hrvaške in Slavonije so se osvobodili in meje ob Bosni in Hercegovini iz leta 1718 so ostale skoraj enake vse do danes.

 
Kraljestvo Hrvaška-Slavonija (št. 17) je bilo avtonomno kraljestvo znotraj Avstro-Ogrske, ustanovljeno 1868 na podlagi hrvaško-madžarskega dogovora

V letu 1712 je bil izglasovan zakon, ki je dovolil ženski članici Habsburške dinastije biti okronana za vladarico v primeru, če ni nobenega moškega naslednika, kar je kasneje Mariji Tereziji, kljub nasprotovanju madžarskega plemstva, omogočilo priti do madžarske krone. Hrvaško plemstvo je novo cesarico podprlo; Hrvaški je zavladala leta 1767 na kraljevem koncilu, ki je bil hkrati prva hrvaška vlada, ki je obstajala do leta 1779, cesarica pa se je za podporo oddolžila z ugodnostmi in pravicami za Hrvaško.

V času Napoleonovih vojn sta tako Mljetska kot Dubrovniška republika izgubili svojo neodvisnost, Francozi pa so zasedli ozemlje pod beneškim nadzorom in leta 1809 je ozemlje postalo del Ilirskih provinc s sedežem v Ljubljani.[38] Kot odgovor je britanska mornarica z otoka Visa izvajala blokado Jadranskega morja, ki je vodila do bitke pri Visu leta 1811.[42] Ilirske province so Avstrijci zavzeli leta 1813 in so po Dunajskem kongresu 1815 postale del Avstrijskega cesarstva. S tem so se vsa ozemlja osrednje in primorske Hrvaške zopet združila pod isto krono.[43]

1830. in 1840. so bila leta romantičnega nacionalizma, ki so navdihovala hrvaški nacionalni preporod, t.i. ilirsko gibanje, politično in kulturno gibanje, ki je zagovarjalo enotnost vseh južnih Slovanov v cesarstvu. Glavni cilj gibanja je bil uveljavitev standardnega slovanskega jezika kot protiutež madžarščini, skupaj z spodbujanjem hrvaške literature in kulture.[44] Med madžarsko revolucijo leta 1848 je bila Hrvaška na avstrijski strani, ban Josip Jelačić je leta 1849 pomagal poraziti madžarske sile in s tem spodbudil obdobje germanizacije.[45]

Do 1860. so posledice neuspešne germanizacije v cesarstvu postale vidne, kar je vodilo do avstrijsko-madžarskega kompromisa leta 1867 in nastanka personalne unije med Avstrijskim cesarstvom in madžarskim kraljestvom; ob takrat oslabljeni Avstriji po izgubah v vojni s Prusijo in Italijani je na moči v cesarstvu pridobila Madžarska in leta 1868 so bili hrvaški predstavniki prisiljeni v sprejetje sporazuma z Madžarsko. Dogovor je določal preoblikovanje Hrvaške v enotno državo, z združenima kraljestvoma Hrvaška in Slavonija, z lastnimi notranjimi organi, sodstvom in izobraževalnim sistemom, toda kot del Madžarskega kraljestva.[46] Kraljestvo Dalmacija je bilo pod avstrijskim nadzorom, medtem ko je Reka obdržala status Corpus separatum, uveljavljenem leta 1779.[36]

Ko je Avstro-Ogrska na podlagi Berlinskega dogovora iz leta 1878 okupirala Bosno in Hercegovino, je bilo do takrat obmejno vojaško področje leta 1881 zopet podrejeno neposredno hrvaškemu parlamentu[38], v skladu z hrvaško-madžarskim dogovorom.[47][48] Obnovljene napore za ponovno uveljavitev velike Avstrije s Hrvaško kot federalno enoto je ustavila prihajajoča 1. svetovna vojna.[49] Razdelitev države na Dalmacijo in ostalo Hrvaško, kot tudi položaj hrvaškega parlamenta, ki je bil izključen iz cesarskega, je v tem obdobju povzročilo krepitev moči politikov, ki so bili naklonjeni ideji o združenju Južnih Slovanov ter odcepitvi iz cesarstva.

Kraljevina SHS in JugoslavijaUredi

 
Stjepan Radić, vodja Hrvaške kmečke stranke in zagovornik hrvaške avtonomije od Kraljevine Jugoslavije, na parlamentarni skupščini v Dubrovniku, 1928
 
Banovine Kraljevine Jugoslavije med 1929 in 1939 – Hrvaška je bila razdeljena na več banovin
 
Z ustanovitvijo Hrvaške banovine 1939 je oblast želela rešiti hrvaško vprašanje v Jugoslaviji.

29. oktobra 1918 je hrvaški parlament (Sabor) razglasil neodvisnost in sprejel odločitev o pridružitvi novoustanovljeni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov,[37] ki je, z Zagrebom kot glavnim mestom, obstajala komaj mesec dni. Srbska populacija je želela hitro združitev s Srbskim kraljestvom, na drugi strani pa so italijanske grožnje po zavzetju obsežnih hrvaških območij v Dalmaciji prisilile Hrvaško, da je tudi sama prosila za pomoč Srbijo. Država je nato 1. decembra 1918 vstopila v unijo z Kraljevino Srbijo in oblikovala Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev s sedežem v Beogradu.[50] Hrvaški sabor v resnici ni nikoli pisno potrdil združitve s Srbijo in Črno goro.[37] Vidovdanska ustava iz leta 1921 je državo opredelila kot unitarno, razpust sabora pa je skupaj z brisanjem administrativnih meja dejansko zaključil obdobje hrvaške samostojnosti. Hrvaška je bila administrativno ločena na več področij in praktično na robu obstoja. Novi ustavi je nasprotovala najštevilčnejša hrvaška stranka, Hrvaška seljačka stranka (HSS; Hrvaška kmečka stranka) pod vodstvom Stjepana Radića.[51]

Politični položaj se je še poslabšal po Radićevem umoru v državnem parlamentu, kar je privedlo do uvedbe diktature kralja Aleksandra januarja 1929.[52] Diktature je sicer formalno bilo konec 1931, ko je kralj uveljavil še bolj unitarno ustavo, država pa je dobila manj z narodi povezano novo ime: Kraljevina Jugoslavija.[53] Hrvaške politične stranke so v obdobju kraljeve diktature delovale v opoziciji. HSS, ko jo je sedaj vodil Vladko Maček, je še naprej zagovarjala federalizacijo, kar je na koncu, ob naraščajoči grožnji 2. svetovne vojne, avgusta 1939 privedlo do dogovora princa Pavla z Vlatkom Mačkom in srbskim premierom Dragišo Cvetkovičemdogovor Cvetković–Maček – in s tem do avtonomije Banovine Hrvaške. Jugoslovanska vlada je zadržala nadzor nad obrambo, notranjo varnostjo, zunanjimi zadevami, trgovino in transportom, ostale stvari pa prenesla na Sabor in s strani kralja imenovanega bana.[54]

Neodvisna država Hrvaška (NDH)Uredi

 
Spominski park v Jasenovcu s spomenikom – okamenelim cvetom
 
Adolf Hitler se sreča s fašističnim diktatorjem Antejem Pavelićem po prihodu na Berghof kot del državniškega obiska, junij 1941
 
Obseg Neodvisne države Hrvaške med drugo svetovno vojno

Ko so aprila leta 1941 Nemci okupirali Jugoslavijo, je mnogo Hrvatov videlo v tem osvoboditev po dolgem obdobju zatiranja. Nemci in Italijani so se strinjali glede ustanovitve Neodvisne države Hrvaške (Nezavisna država Hrvatska) s fašistično vlado. Meje te države so vključevale Hrvaško, dele Bosne in Hercegovine in Srem ter nekaj ozemlja na južni meji današnje Slovenije, okoli Obrežja. Hrvaški fašisti so nemudoma sprejeli nürnberške zakone in pričeli z zatiranjem in preganjanjem Judov (ocena je, da jih je od 39.000 preživelo le 9.000) in Srbov; prišlo je do ustanovitve koncentracijskega taborišča Jasenovac ter spremembe rabe zaporov v Stari Gradiški.[55] Ocena števila med vojno s strani ustaškega režima NDH pobitih hrvaških Srbov je okoli 500.000.[56][57] Po drugi strani je ocena števila umrlih Hrvatov okoli 200.000, kar vključuje tako žrtve fašističnega režima, partizane, kot tudi medvojne žrtve in žrtve povojnih pobojev članov kolaborantske vojske.[58][59][60]

22. junija 1941 je bila blizu Siska ustanovljena prva hrvaška protifašistična partizanska skupina (prva v nemško zasedeni Evropi). Kljub temu pa so bile ob začetku vojne partizanske skupine politično nehomogene in komunisti so jih kmalu vključili pod svoj nadzor. Leta 1943 so hrvaški partizani ustanovili antifašistični parlament, ki je združeval Istro s Hrvaško. Po zmagi nad fašisti je to postal tudi uradni parlament, meje Hrvaške pa so bile na novo oblikovane. Ob meji z Bosno in Hercegovino je obveljala že dve stoletji stara mejna črta, meja s Srbijo pa je bila oblikovana skladno z nacionalno večino v regiji Srem. Hrvaška je dobila tudi provinco Baranjo z večinoma hrvaško populacijo ter že omenjeno Istro. Tako kot v Sloveniji je tudi precejšen del Hrvatov umrl v povojnih pobojih, od katerih se jih je zaradi umikanja kolaborantskih enot NDH ter civilnega prebivalstva proti Avstriji znaten del zgodil prav na ozemlju Slovenije in bližnje okolice (Tezno pri Mariboru, Pliberk, Teharje, Barbarin rov ....), kar na Hrvaškem pogosto označujejo z izrazom "križev pot" (hrv. križni put).[61]

Hrvaška kot del socialistične JugoslavijeUredi

 
Josip Broz Tito je vodil SFR Jugoslavijo od 1944 do 1980; na sliki na obisku v rojstnem Kumrovcu, Hrvaško Zagorje, 1961
 
Grb Socialistične republike Hrvaške

Po koncu 2. svetovne vojne je Hrvaška postala enostrankarska socialistična federalna enota (republika) SFR Jugoslavije, v kateri je bila na oblasti Komunistična stranka Hrvaške. Znotraj federacije je uživala določeno stopnjo samostojnosti. Leta 1967 so hrvaški pisci in jezikoslovci objavili Izjavo o statusu in imenu standardnega hrvaškega jezika, s čemer so želeli doseči večjo samostojnost hrvaščine.[62] Izjava je prispevala k razvoju narodnega gibanja za večje človekove pravice in decentralizacijo jugoslovanskega gospodarstva, ki je doseglo vrhunec z Hrvaškim poletjem leta 1971. Politični nasprotniki so gibanje imenovali MASPOK (masovni pokret). Najvidnejši vodje gibanja so bili Savka Dabčević-Kučar (1923–2009) in Miko Tripalo (1926–95), poleg njiju pa še Pero Pirker, Ivan Šibl, Dragutin Haramija, razumniki kot Vlado Gotovac in Marko Veselica, ter študentski vodje Dražen Budiša in Ivan Zvonimir Čičak. Zaradi sodelovanja je bilo obsojenih več kot 2000 oseb, več deset tisoč pa je izgubilo službo ali pa so bili premeščeni na nižja delovna mesta. Prepovedano je bilo delovanje Matice hrvatske ter ukinjeni številni časopisi in listi, vse po ukazu najvišjega jugoslovanskega vodstva.[63][64] Kljub vsemu je jugoslovanska ustava iz leta 1974 zveznim enotam podelila večjo samostojnost in s tem pravzaprav izpolnila cilje hrvaške pomladi ter pripravila pravno osnovo za neodvisnost federalnih enot.[65]

Po smrti jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita leta 1980 se je politično stanje v Jugoslaviji poslabšalo, mednarodnostne napetosti pa je še podžgal Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti (1986) ter prevrati v Vojvodini, Kosovu in Črni gori (1989).[66][67]

Samostojna državaUredi

 
Prizor iz vojne hrvaške vojne za neodvisnost – tank T-55 jugoslovanske ljudske armade
 
Franjo Tuđman je bil prvi demokratično izvoljeni hrvaški predsednik.

Januarja 1990 se je Komunistična stranka Jugoslavije razdrobila po narodnostnih linijah, pri čemer je hrvaški del zahteval ohlapnejšo federacijo.[68] Istega leta so na Hrvaškem izpeljali prve večstrankarske volitve po koncu 2. svetovne vojne, po katerih je zmaga Franja Tuđmana še dodatno zaostrila mednarodnostna nasprotja. Po desetletjih je ponovno začel delovati svobodno izvoljen parlament, sabor.[69] Kmalu po volitvah je parlament junija 1991 razglasil popolno suverenost Republike Hrvaške, sklicujoč se tudi na dejstvo, da Hrvaška kot država z več ali manj neodvisnosti obstaja že več kot 11 stoletij (z izjemo 15-letnega obdobja v predvojni Jugoslaviji). Neodvisnost je v veljavo stopila 8. oktobra 1991.

Nekateri izmed hrvaških Srbov so po tem zapustili sabor in razglasili neodvisnost območij, ki so kmalu postala znana kot nepriznana Republika Srbska krajina, s čemer so hoteli doseči polno neodvisnost teh območij od Hrvaške.[70][71] Navkljub neodvisnosti pa se je Hrvaška še štiri leta zatem s srbskimi in jugoslovanskimi (para)vojaškimi silami z orožjem borila za suverenost nad svojim celotnim ozemljem (glej: vojna na Hrvaškem).[72] Leta 2013 je Hrvaška postala polnopravna članica Evropske unije.

GeografijaUredi

 
Topografska karta Hrvaške

Hrvaška leži na stičišču Srednje in Jugovzhodne Evrope. Meji na Slovenijo in Italijo (morska meja) na severozahodu, Madžarsko na severovzhodu, Srbijo na vzhodu, Bosno in Hercegovino na jugovzhodu, Črno goro na skrajnem jugovzhodu ter Jadransko morje na jugozahodu. Večina ozemlja se razteza med geografskima širinama 42° in 47° severno ter dolžinama 13° in 20° vzhodno. Del ozemlja na skrajnem jugu okoli Dubrovnika je praktično eksklava, ki je z ostalim ozemljem povezana le preko teritorialnih voda, na kopnem pa dostop seka ozemlje kratke obale Bosne in Hercegovine pri Neumu.[73] Do tega ozemlja je trenutno brez prečkanja meja moč priti le preko trajektne povezave PločeTrpanj na polotoku Pelješac; na Pelješac pa je Hrvaška pričela graditi tudi most.[74]

Ozemlje obsega 56.594 km², od tega 56.414 km² kopna in 128 km² celinskih voda. Po površini je 127. država na svetu.[75] Nadmorska višina se giblje od vrhov v Dinarskem gorovju z najvišjim vrhom Dinara (1831 m) blizu meje z Bosno in Hercegovino[76] na jugu do obale Jadranskega morja, ki se razteza po celotni jugozahodni meji. Hrvaško obalo zaznamuje več kot 1000 otokov in otočkov različnih velikosti, od katerih je stalno naseljenih le 48. Največja otoka sta Cres in Krk,[76] vsak z okoli 405 km².

Gričevnati severni deli Hrvaškega Zagorja in ravnice Slavonije na vzhodu, ki je del Panonske nižine, so prepredeni z večjimi rekami, kot so Donava, Drava, Kolpa in Sava. Donava, druga najdaljša evropska reka, teče skozi mesto Vukovar na skrajnem vzhodu in predstavlja mejo s Srbijo. Osrednja in južna območja ob jadranski obali sestavljajo nižja gorovja in gozdnata višavja.

Kraška območja sestavljajo približno polovico Hrvaške in so zlasti prevladujoča na območju Dinarskega gorovja.[77] Na tem območju je tudi precej kraških podzemnih jam, izmed katerih je 49 globljih od 250 m, 14 od njih globljih od 500 m in 3 globlje od 1000 m. Najbolj znana hrvaška jezera so Plitvička jezera, sistem 16 jezer s slapovi, ki jezera povezujejo preko pregrad iz dolomita in apnenca. Jezera so znana po svoji značilnih barvah, ki se raztezajo od turkizne do globoko zelene, sive ali modre.[78]

Naravni viri, ki so na voljo v količinah, primernih za gospodarsko izkoriščanje, vključujejo nafto, premog, boksit, manj kvalitetno železovo rudo, kalcij, apno, naravni asfalt, siliko, glino, sol in hidroenergijo.[7]

Biotska raznovrstnostUredi

Hrvaško lahko zaradi podnebja in oblike površja razdelimo na več ekoregij. Zaradi tega dejstva je z vidika biotske raznovrstnosti ena izmed najbogatejših evropskih držav. Na hrvaškem ozemlju so zastopani štirje biogeografski tipi: mediteranski ob morski obali in v neposrednem zaledju, alpski po večini Gorskega Kotarja, panonski ob Dravi in Donavi ter celinski v ostalih predelih. Med bolj opaznimi so kraški habitati s podvodnim okoljem, kot npr. v reki Zrmanji in Krki, ter s podzemnimi habitati.

Kraško območje skriva okoli 7000 jam in manjših lukenj; nekatere izmed njih so, tako kot v Sloveniji, bivališče edinega znanega jamskega vretenčarja, človeške ribice. V državi so znatno zastopani tudi gozdovi, ki pokrivajo 2.490.000 hektarjev, kar predstavlja 44 % hrvaškega kopna. Drugi tipi življenjskega okolja vključujejo mokrišča, travnike, barja in močvirja, grmičevja ter obalna in morska okolja.[79]

V smislu fitogeografije Hrvaška leži v zmerno hladnem ter sredozemskem območju. Svetovni sklad za naravo (angleško World Wide Fund for Nature - WWF) deli Hrvaško v tri ekoregije: panonski mešani gozdovi, mešani gozdovi Dinarskega gorstva in ilirski hrastovi gozdovi.[80]

Na ozemlju Hrvaške je dokumentiranih 37.000 vrst živih bitij, ocenjena številka pa je med 50.000 in 100.000.[79] Trditev temelji na skoraj 400 novih vrstah, odkritih samo v letih med 2000 in 2005.[79] Od tega je več kot 1000 endemitov, zlasti na območju masivov Velebit in Biokovo ter na območju jadranskih otokov in kraških rek. Zakonodaja ščiti 1131 vrst.[79] Najresnejša grožnja tem vrstam so izgube in uničevanje njihovih naravnih življenjskih okolij. Dodaten problem predstavljajo tujerodne invazivne vrste, zlasti alge Caulerpa taxifolia.

Invazivne alge redno opazujejo in odstranjujejo ter s tem ščitijo domača življenjska okolja. Številne so tudi domače sorte kulturnih rastlin in pasme domačih živali, ki vključujejo tudi pet pasem konj, pet pasem goveda, osem pasem ovc, dve pasmi prašičev in pasmo perutnine. Tudi med temi domačimi pasmami jih je že devet ogroženih ali kritično ogroženih.[79]

Na ozemlju Hrvaške je 408 zaščitenih območij, kar predstavlja 9,2 % ozemlja. To vključuje osem narodnih parkov, dva naravna rezervata in enajst naravnih parkov.[81] Najbolj znan in hkrati najstarejši je narodni park Plitvička jezera, ki je tudi uvrščen na UNESCO-v seznam svetovne dediščine[82]. Narodni park Severni Velebit je del UNESCO-vega Program Človek in biosfera (Man and the Biosphere Programme). Zaščitene rezervate in posebne rezervate upravlja država, medtem ko so ostala območja upravljajo županije. Leta 2005 je bila vzpostavljena Nacionalna ekološka mreža kot prvi korak pri pridruževanju Evropski uniji in pridruževanju programu Natura 2000.[79]

Narodni parkiUredi

Kot narodni park so opredeljena naslednja območja:

PodnebjeUredi

Tipi podnebja na Hrvaškem po Köppnu
Orkanska burja v kraju Nin. Burja je suh veter, ki piha s kopnega v morje, in je močna zlasti v kanalu pod masivom Velebita v okolici mesta Senj

V večini Hrvaške prevladuje zmerno toplo in deževno celinsko podnebje, kot ga določa Köppnova podnebna klasifikacija. Srednja mesečna temperatura se giblje med −3 °C v januarju in 18 °C v juliju. Najhladnejša dela Hrvaške sta Lika in Gorski Kotar, kjer najdemo snežno gozdnato podnebje na nadmorskih višinah nad 1200 m. Najtoplejši deli Hrvaške so ob Jadranskem morju in v neposrednem zaledju, kjer prevladuje sredozemsko podnebje in temperaturne vrhunce umirja bližina morja. Posledično se najvišje temperature pojavljajo v celinskem delu: najnižjo temperaturo −35,5 °C so 3. februarja 1919 izmerili v Čakovcu, najvišjo, 42,8 °C, pa 4. avgusta 1981 v Pločah.[83][84]

Srednja letna količina padavin se giblje med 600 mm in 3500 mm, odvisno od geografskega področja in prevladujočega podnebnega tipa. Najmanj padavin tako beležijo na zunanjih otokih (Biševo, Lastovo, Svetac, Vis) in v vzhodnem delu Slavonije, pri čemer se v Slavoniji padavine pojavljajo zlasti v sezoni rasti poljščin. Najvišjo količino padavin pa beležimo v Dinari in Gorskem Kotarju.[83]

Prevladujoči vetrovi v notranjosti so šibki do zmerni severovzhodni ali jugozahodni, ob obali pa so odvisni od lokalne oblike površja. Močnejši vetrovi so pogostejši v hladnejših mesecih leta, največkrat v obliki burje ali, redkeje, široka. S soncem najbolj obdarjeni deli države so zunanji otoki, zlasti Hvar in Korčula, z okoli 2700 ur obsijanosti letno, sledijo pa Srednji in Južni Jadran ter severna jadranska obala z več kot 2000 urami sončne svetlobe letno.[85]

PolitikaUredi

 
Trg svetega Marka v Zagrebu – od leve proti desni: Banski dvori, uradna rezidenca hrvaške vlade, cerkev svetega Marka, Sabor – hrvaški parlament
 
Notranjščina hrvaškega parlamenta – Sabora

Republika Hrvaška je unitarna država s parlamentarnim sistemom upravljanja. Ob razpadu vladavine komunistične stranke v SFR Jugoslaviji je leta 1990 Hrvaška izvedla prve večstrankarske volitve in sprejela novo ustavo.[86] 9. oktobra 1991 je razglasila neodvisnost in s tem še prispevala k razpadu Jugoslavije ter v letu 1992 prejela priznanje s strani številnih držav in postala članica OZN.[87][88] V skladu z ustavo iz leta 1990 je Hrvaška delovala po pol-predsedniškem sistemu do leta 2000 (dolgoletni predsednik Franjo Tuđman je umrl leta 1999), ko je prešla na parlamentarni sistem.[89] Veje oblasti so zakonodajna, izvršna in sodna.[90]

Predsednik republike (hrvaško predsjednik Republike) vodi državo ter je voljen neposredno za petletno obdobje; po ustavi je lahko izvoljen največ dvakrat. Poleg vrhovnega poveljstva hrvaških oboroženih sil ima na podlagi soglasja parlamenta proceduralno vlogo imenovanja predsednika vlade ter ima nekaj vpliva na državno zunanjo politiko.[90] Trenutna hrvaška predsednica je od leta 2015 Kolinda Grabar-Kitarović.

Hrvaško vlado vodi predsednik vlade, ki ima štiri namestnike ter šestnajst ministrov, ki bdijo vsak nad svojim področjem.[91] Kot izvršna veja oblasti je vlada pristojna za predlaganje zakonodaje in proračuna, izvrševanje zakonov ter vodenje zunanje in notranje politike države. Sedež vlade je v Banskih dvorih v Zagrebu.[90] Od oktobra 2016 hrvaško vlado vodi Andrej Plenković.

Enodomni parlament (Sabor) nosi zakonodajno vlogo. Drugi dom parlamenta, Dom županij (Županijski dom), ki je bil vzpostavljen leta 1993, so opustili leta 2001. Predstavniki v Saboru, katerih število se giblje med 100 in 160, so voljeni za štiriletno obdobje. Seje Sabora potekajo med 15. januarjem in 15. julijem ter 15. septembrom in 15. decembrom.[92] Dve najmočnejši stranki sta HDZ (Hrvatska demokratska zajednica) in SDP (Socijaldemokratska partija Hrvatske)[93]

Upravna delitevUredi

Hrvaška je upravno razdeljena na 20 administrativnih enot, imenovanih županije, glavno mesto je Zagreb, ki pa ima poseben status.

Županija Sedež Površina (km2) Prebivalstvo po
popisu leta 2011
  Bjelovar-Bilogora / Bjelovarsko-bilogorska županija Bjelovar 2.652 119.743
  Brod-Posavina / Brodsko-posavska županija Slavonski Brod 2.043 158.559
  Dubrovnik-Neretva / Dubrovniško-neretvanska županija Dubrovnik 1.783 122.783
  Istra / Istrska županija Pazin 2.820 208.440
  Karlovac / Karlovška županija Karlovac 3.622 128.749
  Koprivnica-Križevci / Koprivniško-križevska županija Koprivnica 1.746 115.582
  Krapina-Zagorje / Krapinsko-zagorska županija Krapina 1.224 133.064
  Lika-Senj / Liško-senjska županija Gospić 5.350 51.022
  Međimurje / Medžimurska županija Čakovec 730 114.414
  Osijek-Baranja / Osiješko-baranjska županija Osijek 4.152 304.899
  Požega-Slavonija / Požeško-slavonska županija Požega 1.845 78.031
  Primorje-Gorski kotar / Primorsko-goranska županija Reka 3.582 296.123
  Sisak-Moslavina / Sisaško-moslavška županija Sisak 4.463 172.977
  Split-Dalmacija / Splitsko-dalmatinska županija Split 4.534 455.242
  Šibenik-Knin / Šibensko-kninska županija Šibenik 2.939 109.320
  Varaždin / Varaždinska županija Varaždin 1.261 176.046
  Virovitica-Podravina / Virovitiško-podravska županija Virovitica 2.068 84.586
  Vukovar-Srem / Vukovarsko-sremska županija Vukovar 2.448 180.117
  Zadar / Zadarska županija Zadar 3.642 170.398
  Zagreb / Zagrebška županija Zagreb 3.078 317.642
  Zagreb Zagreb 641 792.875

Mednarodni odnosiUredi

 
Skupinska fotografija voditeljev vlad Evropske unije ob 60. letnici Rimskega sporazuma; Rim, Italija

Hrvaška ima vzpostavljene diplomatske odnose s 194 državami.[94] Glede na stanje leta 2019 Hrvaška vzdržuje mrežo preko 54 veleposlaništev, 28 konzulatov in osem stalnih diplomatskih misij. Poleg tega je na Hrvaškem 52 tujih veleposlaništev in 69 konzulatov,[95] skupaj s pisarnami mednarodnih organizacij, kot so Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), Mednarodna organizacija za migracije, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), Svetovna banka, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Mednarodni tribunal za zločine na ozemlju bivše Jugoslavije (ICTY), Visoki komisar Združenih narodov za begunce in UNICEF.[96]

 
Svečanost ob dvigu zastave NATO ob pristopu Hrvaške k zvezi NATO leta 2009

Od leta 2003 dalje se je hrvaška zunanja politika osredotočala na strateški cilj pridružitve Evropski uniji.[97][98] 9. decembra 2011 je Hrvaška zaključila pridružitvena pogajanja in z Evropsko unijo podpisala pristopno izjavo.[99][100] Z dejanskim vstopom v EU 1. julija 2013 je Hrvaška zaključila proces, ki se je začel leta 2001.[101] Ponavljajoči se oviri med pridružitvenimi pogajanji sta bili hrvaško nesodelovanje z Mednarodnim sodiščem za zločine na ozemlju bivše Jugoslavije in slovensko zaustavljanje pogajanj zaradi nerešenih mejnih vprašanj.[102][103] Zadnje naj bi rešili z arbitražnim sporazumom, podpisanim leta 2009,[104] toda zaradi dogodkov med arbitražo Hrvaška ne priznava rezultatov. V začetku leta 2019 je stanje tako, da ima Hrvaška nerešena mejna vprašanja z vsemi državami z ozemlja bivše Jugoslavije, na katere meji (Slovenija, Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna gora).[105]

Drug hrvaški strateški cilj za to obdobje je bil članstvo v NATO.[97][98] Hrvaška se je leta 2000 vključila v Partnerstvo za mir, leta 2008 je bila povabljena v NATO, ki se mu je formalno pridružila 1. aprila 2009.[106][107] Hrvaška je v letih 2008–2009 bila tudi nestalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, kar je v letu 2008 vključevalo tudi predsedstvo.[108] Hrvaška se trenutno pripravlja za vstop v schengensko območje, kjer je problematična zlasti dolga meja z BiH.[109]

VojskaUredi

Oborožene sile Republike Hrvaške (OSRH) sestavljajo Hrvaško vojno letalstvo in protizračna obramba, Hrvaška kopenska vojska in Hrvaška vojna mornarica, poleg poveljstva za izobraževanje in podporo. OSRH vodi Vrhovni štab, ki poroča ministru za obrambo, ki pa nato na tem področju poroča predsedniku države. V skladu z ustavo je predsednik države tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil in v primeru grozeče nevarnosti med vojno poveljuje neposredno Vrhovnemu štabu.[110]

Hrvaško vojno letalstvo (MiG-21 v maskirnih barvah) in letala ameriške mornarice (F-14 in 3 x F-18) med mednarodnimi vojaškimi vajami, 2002
Vojaki hrvaške vojske med vajo Immediate Response 2012 (IR12) v bližini Slunja
Raketna topnjača Kralj Petar Krešimir IV hrvaške vojne mornarice

Po zaključku t.i. domovinske vojne med letoma 1991–95 so se obseg in izdatki za hrvaške oborožene sile ves čas zmanjševali. Tako je bila potrošnja leta 2005 2,39 % BDP,[76] leta 2017 pa le še 1,32 % BDP,[111] kar je znatno manj kot rekordna stopnja 11,1 % BDP leta 1994.[112] Številčna popolnjenost je tradicionalno temeljila na naborniškem sistemu, so pa hrvaške oborožene sile pred pridružitvijo zvezi NATO izvedle številne reforme, ki so se osredotočale na zmanjševanje kadra, prestrukturiranje sestave in profesionalizacijo. Leta 2016 je bilo v oboroženih silah 15.977 zaposlenih. Številka zajema 14.474 vojaških oseb, od tega 1539 ali 10,63 % žensk, in 1503 državnih uslužbencev in nameščencev, od tega 537 ali 35,73 % žensk, s čemer se nadaljuje rast deleža žensk v vseh kategorijah vojaškega in drugega osebja hrvaških oboroženih sil.[113]

Obvezno služenje vojaškega roka je bilo ukinjeno januarja 2008.[7] Dotlej je bil za moške nad 18 let obvezen šestmesečni vojaški rok, ki je že skrajšan s prejšnjih devet mesecev do leta 2001. Alternativa je bila osemmesečno civilno služenje roka.[114]

Leta 2018 je bilo v različnih vojaških misijah po svetu razporejenih 550 pripadnikov hrvaških oboroženih sil, od tega glavnina v okviru različnih NATO-vih operacij (Afganistan ...), poleg tega pa tudi misije v okviru Združenih narodov in Evropske unije.[115]

Na Hrvaškem deluje tudi relativno močna oborožitvena industrija. Tako je izvoz opreme in orožja leta 2016 znašal 224 milijonov EUR, kar je več kot 100% povečanje glede na predhodno leto. Tega leta je bila Hrvaška tretji največji izvoznik orožja v ZDA, zlasti na račun pištol HS2000 proizvajalca HS Produkt.[116]

DemografijaUredi

 
Razširjenost Srbov kot največje manjšine

PrebivalstvoUredi

 
Prebivalstvena piramida 2016

Ob popisu prebivalstva leta 2011 je Republika Hrvaška štela 4.284.889 prebivalcev. Ocenjeno število prebivalcev leta 2016 je 4,19 milijona, kar v svetovnem merilu Hrvaško uvršča na 125. mesto držav po številu prebivalcev. Povprečna gostota poselitve je 75,9 prebivalca na kvadratni kilometer. Pričakovana življenjska doba novorojenčka je v letu 2016 znašala 78,2 leta.[117]

Prebivalci (glede na zadnji popis) so Hrvati (90,42 %),[6] med pomembnejše etnične skupnosti v državi pa sodijo še:

Eden glavnih prebivalstvenih izzivov trenutne Hrvaške je nizka rodnost, izseljevanje mladih ter staranje preostalega prebivalstva. Tako naj bi se po nekaterih ocenah do leta 2050 število prebivalcev zmanjšalo kar za 17 %.[11]

Rodnost trenutno znaša 1,43 otroka na mater. kar je ena najnižjih rodnosti v svetovnem merilu. Od leta 1991 hrvaška stopnja smrtnosti neprestano presega stopnjo rodnosti.[73] Do leta 2008 je Hrvaška beležila pozitiven migracijski saldo (pozitivno razmerje med doseljenimi in izseljenimi), zlasti na račun priseljencev iz BiH,[118] od takrat dalje, še zlasti po pridružitvi EU, pa Hrvaška tudi tu beleži vedno višji negativni saldo, ki še dodatno pripomore k zmanjševanju števila prebivalcev.[119] Med letoma 2011 in 2018 se je prebivalstvo tako zmanjšalo za 170.491, od tega skoraj 150 tisoč po vstopu Hrvaške v EU.[2]

Največja mestaUredi

Hrvaška mesta po številu prebivalstva

 
Zagreb
 
Split
 
Rijeka
 
Osijek

Št. Mesto Županija Mestno prebivalstvo Prebivalstvo z zaledjem prikaži · pogovor · uredi · zgodovina

 
Zadar
 
Pulj
 
Slavonski Brod
 
Karlovac

1 Zagreb Mesto Zagreb 688.163 790.017
2 Split Splitsko-dalmatinska županija 167.121 178.102
3 Reka (Rijeka) Primorsko-goranska županija 128.314 128.624
4 Osijek Osješko-baranjska županija 83.104 108.048
5 Zadar Zadarska županija 71.471 75.082
6 Pulj (Pula) Istrska županija 57.460 57.460
7 Slavonski Brod Brodsko-posavska županija 53.531 59.143
8 Karlovac Karlovška županija 46.833 55.705
9 Varaždin Varaždinska županija 38.839 46.946
10 Šibenik Šibensko-kninska županija 34.302 46.332
11 Sisak Sisaško-moslavaška županija 33.332 47.768
12 Vinkovci Vukovarsko-sremska županija 32.032 35.312
13 Velika Gorica Zagrebška županija 31.553 63.517
14 Dubrovnik Dubrovniško-neretvanska županija 28.434 42.615
15 Bjelovar Bjelovarsko-bilogorska županija 27.024 40.276
16 Vukovar Vukovarsko-sremska županija 26.486 27.683
17 Koprivnica Koprivniško-križevska županija 23.955 30.854
18 Solin Splitsko-dalmatinska županija 20.212 23.926
19 Zaprešić Zagrebška županija 19.644 25.226
20 Požega Požeško-slavonska županija 19.506 26.248
Vir: Popis prebivalstva 2011[120]



ReligijaUredi

Hrvaška je večinsko katoliška država. Ob popisu leta 2011 se je 86,3 % prebivalcev izreklo za rimokatolike, 4,4 % za pravoslavce, za ostale kristjane 0,3 %, za agnostike 5 % prebivalcev in za muslimane 1,5 %. Pravoslavci v večini pripadajo srbski etnični manjšini, za muslimane pa se opredeljujejo Bošnjaki in Albanci, živeči na Hrvaškem.

Odnos do religije na Hrvaškem je kompleksen, kar velja tudi za ostale države bivše Vzhodne Evrope: vera se pojmuje kot osebno prepričanje in sredstvo identifikacije z narodnostjo, vendar zunanje obeleževanje vere (obiskovanje obredov ipd.) ni pogosto. Hkrati večina prebivalstva zagovarja ločevanje cerkve od države,[121] po drugi strani pa Hrvaška precej proračunskih sredstev nameni za delovanje verskih skupnosti, zaradi številčnosti zlasti katoliške Cerkve.[122]

GospodarstvoUredi

Osnovni kazalci in gospodarsko okoljeUredi

Največja hrvaška podjetja po prometu 2015[123][124]
Rank Name Prihodki
(Mil. €)
Dobiček
(Mil. €)
1 Agrokor   6,435   131
2 INA   2,476   122
3 Konzum   1,711   18
4 Hrvatska elektroprivreda (HEP)   1,694   260
5 Orbico Group   1,253   17
Največja hrvaška podjetja po prometu 2017[125]
Rank Name Prihodki
(Mil. €)
Dobiček
(Mil. €)
1 INA   2,413   191,7
2 Prvo plinarsko društvo (PPD)   1,029   34,1
3 Hrvatska elektroprivreda (HEP)   1,028   48,9
4 Hrvatski Telekom   837   113,1
5 Petrol   627   8,2

Po klasifikaciji Združenih narodov Hrvaška sodi med visokodohodkovna gospodarstva.[126] Mednarodni denarni sklad hrvaški nominalni BDP za leto 2017 ocenjuje na 53,5 milijarde USD ali 12.863 USD na prebivalca, medtem ko je po pariteti kupne moči BDP ocenjen na 100 milijard USD oziroma 24.095 USD na prebivalca.[127] Po podatkih Eurostat-a je hrvaški ocenjeni BDP na prebivalca po pariteti kupne moči za leto 2012 znašal 61 % povprečja EU,[128] leta 2018 pa 62 % povprečja EU; za primerjavo: slovenski BDP na prebivalca po pariteti kupne moči je v letu 2018 znašal 85 % povprečja EU.[129]

 
Vinogradi v Istri; praktično po vseh regijah Hrvaške pridelujejo vino.

Povprečna mesečna neto plača hrvaškega delavca v januarju 2017 je bila 5895 hrvaških kun (HRK) – približno 800 EUR, povprečna bruto plača pa 7911 HRK (približno 1070 EUR) mesečno.[130] Stopnja nezaposlenosti na Hrvaškem je v decembru 2018 v primerjavi z istim mesecem 2017 padla z 12,2 % na 9,6 %, tako da je število nezaposlenih znašalo 148.919. V obdobju 1996 do 2018 je povprečna stopnja nezaposlenosti znašala 17,4 %, z vrhuncem 23,6 % januarja 2002 in najnižjo stopnjo 8,4 % nezaposlenih septembra 2018. Na stopnjo nezaposlenosti znotraj enega leta močno vpliva sezonsko zaposlovanje (turizem, kmetijstvo).[131]

Leta 2017 je v gospodarstvu prevladoval storitveni sektor z okoli 70 % BDP, sledi industrija z okoli 26,2 % in kmetijstvo z okoli 3,7 %. Temu ustreza tudi zaposlitev: storitve 70,8 %, industrija 27,3 %, kmetijstvo 1,9 %. Industrijske panoge po pomembnosti: kemija in plastika, orodjarstvo, kovinski izdelki, elektronika, surovo obdelani kovinski izdelki in valjana pločevina, aluminij, papir, lesni izdelki, gradbeni material, tekstilni izdelki, ladjarstvo (še pred desetletjem ena glavnih panog), nafta in derivati, hrana in pijača, turizem. Glavni kmetijski pridelki: žito, koruza, ječmen, sladkorna pesa, sončnice, oljna repica, detelja, krompir, zelje, čebula, paradižnik, paprike, sadje (jabolka, slive. mandarine, olive), grozdje za vino, živina (govedo, prašičereja).

Izvoz po tekočih cenah znaša 13,15 milijarde USD (ocena 2017). Glavni izvozni trgi so Italija (13,4 %), Nemčija (12,2 %), Slovenija (10,6 %), Bosna in Hercegovina (9,8 %), Avstrija (6,2 %) in Srbija (4,8 %; 2017). V izvozu prevladuje transportna oprema, stroji, tekstil, kemični izdelki in prehrambeni izdelki.[7]

Privatizacija državnih podjetij se je začela, toda z mešanimi rezultati. Spremljale so jo korupcijske afere, med najbolj odmevnimi je bila vloga bivšega premiera Iva Sanaderja pri prodaji podjetja INA madžarskemu MOL-u.[132] Trenutno potrošnja proračunskih uporabnikov znaša 19 % BDP. Izzivi ostajajo neenaka regijska razvitost, zahtevno investicijsko okolje, neučinkovito sodstvo ter izgube izobraženega mladega kadra, ki svoje priložnosti in boljše dohodke išče drugje v Evropski skupnosti.[7] Leta 2018 je stopnja zaznane korupcije, ki jo objavlja organizacija Transparency International (100 = ni korupcije, 0 = popolnoma koruptivno), znašala 48/100, kar Hrvaško uvršča na 60./180 mesto v svetu (Slovenija: stopnja 60/100, 36./180)[133][134] Javni dolg je junija 2013 znašal 59,5 % državnega BDP,[135] leta 2016 82,3 % BDP in 2017 77,8 % BDP.[7]

TurizemUredi

 
Plaža Zlatni Rat na otoku Brač je ena najbolj turistično obiskanih točk na Hrvaškem.
 
Božični sejem v Zagrebu

V hrvaškem storitvenem sektorju je močno prisoten turizem, ki k BDP prispeva okoli 20 %. V letu 2017 je ocenjen prihodek v višini 9,5 milijarde evrov.[136] Njegovi pozitivni učinki se čutijo v celotnem hrvaškem gospodarstvu v smislu višjih prihodkov v maloprodaji, prehrambeni industriji ter sezonskih zaposlitev. Pomen industrije je zlasti v izvozu, saj znatno prispeva k zmanjševanju zunanjega trgovinskega primanjkljaja države.[137] Od zaključka hrvaške vojne za neodvisnost je število turistov nenehno raslo in doseglo petkratnik medvojnega obiska, tj. 14 milijonov turistov letno.[138] Najštevilčnejši so turisti iz Nemčije, Avstrije, Slovenije, Italije, Poljske, Češke in Slovaške, Velike Britanije in same Hrvaške. Leta 2015 je bila povprečna doba bivanja 5 dni.[81]

Glavnina turistične industrije je zgoščena ob obali Jadranskega morja. Opatija je bila prvo turistično letovišče; turizem se je začel razvijati sredi 19. stoletja, do 1890-ih pa je že postala eno najbolj prepoznavnih zdravilnih letovišč v Evropi.[139] Kasneje se je na otokih in ob obali razvilo še več različnih letovišč, ki so nudila storitve tako za množični turizem kot za različne nišne trge. Eden najrazvitejših izmed teh je navtični turizem, saj so na voljo številne marine z več kot 16.000 privezi;[140] Kulturni turizem gradi na privlačnosti obalnih srednjeveških mest in z množico poletnih kulturnih prireditev privablja množice turistov. Deskarji obiskujejo Bol na Braču in Viganj na Pelješcu. V notranjosti se razvijajo kmečki turizem, gorska letovišča in zdraviliški turizem. Pomembnejša turistična destinacija je tudi glavno mesto Zagreb, ki se že kosa z obalnimi letovišči. Božični sejem v Zagrebu je bil že večkrat prepoznan kot eden najatraktivnejših v Evropi.[141][142]

Hrvaško morje je precej neonesnaženo, kar se izkazuje skozi številne naravne rezervate in 116 plaž z modro zastavo.[143] Po številu turistov se Hrvaška uvršča med 20 najbolj obiskanih držav na svetu.[144]

 
Hrvaška ima preko 1000 otokov.

InfrastrukturaUredi

 
Letališče Zagreb je največje in najbolj prometno letališče v državi
Hrvaška je zgradila preko 1.250 kilometrov avtocest; večino v zgodnjih 2000-ih; na sliki: avtocesta A1 v bližini Maslenice
Shema hrvaških avtocest

Glavnina zadnjih hrvaških vlaganj v razvoj infrastrukture je bila osredotočena v izgradnjo avtocest, ki so bile večinoma zgrajene v poznih 1990-ih in v začetku 2000-ih. Tako je leta 2019 na Hrvaškem uporabnikom na voljo 1313,8 kilometrov avtocest in hitrih cest, ki povezujejo Zagreb z vsemi deli države in se širše vključujejo v štiri panevropske cestne koridorje.[145][146][147][148] Najbolj prometni sta avtocesti A1 med Zagrebom in Splitom in A3 od Zagreba proti Beogradu.[149] Hrvaške avtoceste so bile večkrat prepoznane kot ene najvarnejših v Evropi.[150][151][152] Široko razprostranjena mreža državnih cest služi kot povezovalne poti do avtocest in hkrati povezuje tudi glavna naselja v državi.

Po ozemlju Hrvaške poteka 2722 kilometrov železniških prog, od katerih je 984 kilometrov elektrificiranih in 254 kilometrov dvotirnih.[153] Najpomembnejše so tiste na panevropskih koridorjih Vb in X, ki povezujejo Reko z Budimpešto in Ljubljano z Beogradom, pri čemer obe potekata preko Zagreba.[146] Vse storitve na omrežju opravljajo Hrvatske željeznice (HŽ).[154] Posebnost železniške proge do Pulja v Istri je, da je z ostalim omrežjem na Hrvaškem povezana le preko slovenskega ozemlja, zaenkrat brez kratkoročnih načrtov o neposredni povezavi, za katero bi bilo potrebno izvrtati predor pod Učko.[155] Eden večjih načrtovanih projektov je nova, t. i. "nižinska proga" na relaciji Reka–Zagreb z nizkim naklonom za povečanje prepustnosti obstoječe povezave (podobno kot slovenska povezava Divača–Koper), ki pristanišču Reka služi že od 19. stoletja.[156] Izgradnja je načrtovana do leta 2030, en krak pa naj bi sicer povezal tudi istrsko progo.[157]

Mednarodna letališča so v Dubrovniku, Osijeku, Puli, Reki, Splitu, Zadru in Zagrebu.[158] Največje in najprometnejše letališče je Letališče Franja Tuđmana v Zagrebu.[159] Hrvaška ustreza varnostnim mednarodnim standardom organizacije IATA, ameriška Zvezna organizacija za letalstvo (FAA) pa jo uvršča v kategorijo 1.[160]

Najprometnejše tovorno pristanišče na Hrvaškem je Reka (Rijeka), največ potnikov pa potuje skozi pristanišči Split in Zadar.[161][162] Poleg tega množica manjših pristanišč omogoča trajektni promet, ki služi večinoma povezavam med otoki in celino, nekateri pa tudi mednarodnemu prometu, zlasti z južno Italijo.[163] Največje rečno pristanišče je Vukovar ob Donavi, ki predstavlja tudi državno izhodišče za panevropski koridor št. VII.[146][164]

Po hrvaškem ozemlju poteka 631 km naftovodov, ki pristanišče Reka povezujejo z rafinerijama v Reki in Sisku, ter še ostali tranzitni naftovodi. Sistem ima zmogljivost več kot 20 milijonov ton letno.[165] Sistem za distribucijo zemeljskega plina sestavlja 2113 km glavnih in regionalnih plinovodov ter več kot 300 pripadajočih objektov, ki povezujejo vrtine, centralno skladišče Okoli, 27 večjih končnih odjemalcev in 37 distribucijskih sistemov.[166]

Hrvaška lastna proizvodnja energije pokriva 85 % potreb po zemeljskem plinu in 19 % potreb po nafti. Leta 2013 je 30 % energetskih potreb pokrival zemeljski plin, nafta 12,4 %, drva 14,3 %, vodna energija 38,1 %, obnovljivi viri 3,7 %. Leta 2013 je bila neto proizvodnja električne energije 13.431 GWh, pri čemer je bila stopnja samooskrbe 54,3%.[167][168] Glavnino uvoza energije predstavlja uvoz iz Jedrske elektrarne Krško, ki si jo Slovenija in Hrvaška delita v lastništvu 50:50, pri čemer NEK zagotavlja 15 % hrvaške porabe elektrike.[169]

KulturaUredi

SplošnoUredi

 
Dvorec Trakoščan je ena najbolje ohranjenih zgodovinskih zgradb na Hrvaškem.[170]

Zaradi svoje zemljepisne lege Hrvaška predstavlja mešanico štirih kultur. Kultura se je razvijala na stičišču vplivov zahodne in vzhodne – od shizme med Zahodnim rimskim cesarstvom in Bizantinskim cesarstvom; prav tako pa tudi pod vplivom srednjeevropske in sredozemske kulture.[171] Najpomembnejše obdobje za narodno kulturno zgodovino je bilo v času Ilirskega gibanja, saj se je 19. stoletje izkazalo ključno za emancipacijo hrvaškega jezika in je prišlo do dotlej nevidenega razvoja na vseh področjih umetnosti in kulture ter pojava mnogih sedaj pomembnih zgodovinskih osebnosti.[44]

Za ohranjanje in razvoj naravne in kulturne dediščine je krovno zadolženo hrvaško Ministrstvo za kulturo. Nekatere dodatne aktivnosti se izvajajo tudi na ravni lokalne uprave.[172] UNESCO-v seznam svetovne dediščine vsebuje tudi deset vpisov s Hrvaške. Hrvaška je prav tako bogata z nesnovno kulturno dediščino; na UNESCO-v seznam svetovne dediščine je tako uvrščenih tudi 15 vpisov s Hrvaške, kar Hrvaško v svetovnem merilu uvršča na četrto mesto.[173] Svetovno poznan hrvaški kulturni doprinos je kravata, ki je nastala iz dodatka, ki so ga v francoski vojski v 17. stoletju nosili hrvaški naborniki.[174][175]

Hrvaška se uvršča med države z visokim indeksom človekovega razvoja (HDI – Human Development Index), z visoko enakostjo tako za moške kot za ženske.[176] V državi se posveča skrb tudi osebam z gibalnimi motnjami.[177] Priznavanje istospolnih zvez se je v zadnjih desetletjih izboljševalo ter se na koncu odrazilo v civilnih zvezah julija 2014, s katerimi so istospolnim parom zagotovljene enake pravice do dedovanja in davčnih olajšav kot heteroseksualnim, omejena pa ostaja pravica do posvojitve.[178] Kljub vsemu je bilo na podlagi referenduma iz decembra 2013 v ustavo zapisano, da se izraz poroka nanaša izključno na zvezo moškega in ženske.[179] Svet Evrope je ob dogodkih, povezanih z vsakoletno komemoracijo žrtvam povojnega poboja beguncev pri Pliberku, leta 2018 izrazil tudi posebno zaskrbljenost ob pojavih "desnih ekstremistov in neofašistov na Hrvaškem."[180]

Kot najpomembnejše sodobne posameznike lahko štejemo tri dobitnike Nobelove nagrade: Ivo Andrić za književnost, Vladimir Prelog in Lavoslav Ružička za kemijo.

ZnanostUredi

Iz Hrvaške izhaja kar nekaj znanih znanstvenikov in izumiteljev. Slavoljub Eduard Penkala je izumitelj kemičnega svinčnika, in Nikola Tesla je izumil generator izmenične elektike, transformator in rotirajoče magnetno polje. Tesla je pogosto opredeljen kot človek, ki je izumil dvajseto stoletje. Faust Vrančić je izumil padalo, Ivan Lupis-Vukić pa torpedo. Ivan Vučetić je izumitelj daktiloskopije, metode identifikacije s pomočjo prstnih odtisov. Antun Lučić je zaslužen za izum prve naftne vrtine. Najpomembnejši znanstveniki so Ruđer Bošković, Dragutin Gorjanović-Kramberger, Andrija Mohorovičić in Milutin Milanković. Ivan Lučić se pojmuje kot oče hrvaškega zgodovinopisja, ostali pomembni zgodovinarji pa so še Juraj Rattkay, Ivan Kukuljević Sakcinski, Franjo Rački, Tadija Smičiklas, Vjekoslav Klaić in Ferdo Šišić.

Umetnost in literaturaUredi

 
Ivan Gundulić, najbolj znan hrvaški baročni pisec poezije

Arhitektura v Hrvaški odraža vplive sosednjih narodov. Avstrijski in madžarski vpliv je viden na javnih mestih in zgradbah v severnih ter osrednjih regijah, ob obali in v Istri pa je viden beneški vpliv.[181] Po umetnikih imenovani večji trgi, lepo negovani parki ter peš cone so značilnosti starejših mest, zlasti tistih, kjer so se uporabljala načela baročnega načrtovanja mest; primeri so Osijek (Tvrđa), Varaždin in Karlovac.[182][183] Sodobnejša arhitektura izkazuje vplive Art Nouveau.[184] Ob obali se sredozemska arhitektura meša z močnimi beneškimi in renesančnimi vplivi, kar je vidno skozi dela arhitektov, kot sta npr. Giorgio da Sebenico in Niccolò Fiorentino, ki sta prispevala k podobi katedrale sv. Jakoba v Šibeniku.

Najstarejši ohranjeni primeri stare hrvaške arhitekture so cerkve iz 9. stoletja, med katerimi po velikosti izstopa cerkev sv. Donata v Zadru.[185][186]

Poleg arhitekture, skozi katero so se ohranila najstarejša hrvaška umetnostna dela, se je do srednjega veka zvrstilo večje število umetnikov. Iz tega obdobja je npr. kamniti portal trogirske katedrale, delo mojstra Radovana, ki je najpomembnejši romanski spomenik. Renesančni vpliv je najbolj opazen ob jadranski obali, saj so drugi deli Hrvaške bili vpleteni v stoletne hrvaško-turške spopade. Z ugašanjem otomanskega cesarstva se je umetnost razcvetela v obdobju baroka in rokokoja. V 19. in 20. stoletju so se uveljavili številni umetniki, ki so jih pri tem podpirali meceni, kot na primer škof Josip Juraj Strossmayer.[187] Svetovno slavo sta dosegla slikar Vlaho Bukovac in kipar Ivan Meštrović.[185] Drugi znani upodabljajoči umetniki so še: kipar Jurij Dalmatinac in slikarji Mato Celestin Medović, Ivan Generalić, Julije Klović, Jozo Kljaković, Edo Murtić, Krsto Hegedušić, Ivan Rabuzin, in drugi.

Baška plošča z otoka Krka, ki izvira iz obdobja okoli leta 1100, se šteje kot najstarejši ohranjen zapis v hrvaščini.[188] Začetek vidnejšega razvoja hrvaške literature označuje renesansa in Marko Marulić. Poleg Marulića so znani literati še renesančni pisec dramatike Marin Držić, baročni pesnik Ivan Gundulić, hrvaški narodni preroditelj pesnik Ivan Mažuranić, romanopisec, dramatik in pesnik August Šenoa, otroška pisateljica Ivana Brlić-Mažuranić, pisateljica in novinarka Marija Jurić Zagorka, pesnik in pisec Antun Gustav Matoš, pesnik Antun Branko Šimić, ekspresionistični in realistični pisec Miroslav Krleža, pesnik Tin Ujević ter romanopisec in esejist Ivo Andrić.[189][190]

Na Hrvaškem deluje 95 poklicnih gledališč, 30 poklicnih gledališč za otroke in 52 amaterskih gledaliških skupin, katerih predstave skupaj letno obišče več kot 1,5 milijona obiskovalcev. Poklicna gledališča zaposlujejo približno 1200 igralcev. Na ozemlju Hrvaške deluje tudi 46 poklicnih orkestrov, ansamblov in zborov, ki letno zberejo preko 300.000 gledalcev. Skupaj 166 kinematografov zbere več kot 4,8 milijona obiskovalcev letno.[191] V državi deluje tudi 222 muzejev s skupaj preko 2,7 milijona obiskovalcev letno (2016). Dostop do tiskane besede in drugih vsebin zagotavlja mreža 1768 knjižnic, ki hranijo 26,8 milijona enot knjižničnega gradiva, ter 19 državnih arhivov.[192]

Unescova svetovna dediščinaUredi

Na Unescov seznam svetovne dediščine so uvrščeni:[193]

MedijiUredi

 
Radio Zagreb, del HRT, je bila leta 1926 prva javna radijska postaja v jugovzhodni Evropi.[194]

Svoboda tiska in svoboda govora sta zagotovljeni z ustavo Republike Hrvaške.[195] Hrvaška je leta 2018 zasedla 69. mesto v svetu po merjenju indeksa novinarske svobode (Press Freedomm Index), medtem ko je leta 2010 zasedala 62. mesto. Kot ena glavnih težav tiska se izpostavljajo fizični napadi in psihološki pritisk na raziskovalne novinarje, ki obdelujejo korupcijo, organiziran kriminal in vojne zločine, ter neprestano vmešavanje politike v vsebine na nacionalnem radiu in televiziji.[196] Državna tiskovna agencija HINA nudi tekoče informacije o politiki, gospodarstvu, družbi in kulturi v hrvaškem in angleškem jeziku.[197]

Leta 2010 je bilo objavljeno 7348 knjig in brošur, skupaj z 2676 revijami in 267 časopisi. Leta 2017 je delovalo 147 radijskih postaj; štiri radijske postaje so s programom pokrivale celotno državo, ostale radijske postaje so bile regionalne ali lokalne. Po statusu radijske postaje jih je bilo 18 javnih organizacij, 11 neprofitnih in 118 komercialnih. Delovalo je tudi 27 TV postaj, od tega ena javna (HRT – Hrvatska radiotelevizija). Leta 2015 sta bila posneta dva igrana filma, 92 dokumentarnih, 4 risani in 39 reklamnih filmov. V letu 2009 je delovalo 784 amaterskih kulturnih in umetnostnih združenj, ki so skupaj ustvarila več kot 10.000 kulturnih, izobraževalnih in umetniških dogodkov.[73] Trg knjižnega založništva obvladuje nekaj večjih založb, ki svojo ponudbo pogosto predstavijo na osrednjem letnem sejmu Interliber, ki poteka na lokaciji Zagrebškega velesejma.[198]

Na trgu tiskanih medijev prevladujeta Europapress Holding in Styria Media Group, ki izdajata dnevnike Jutarnji list, Večernji list in 24sata. Drugi vplivni časopisi so Novi list in Slobodna Dalmacija.[199][200]

Relativno majhno hrvaško filmsko produkcijo s subvencijami Ministrstva za kulturo močno podpira država, pogosto pa v koprodukcijo vstopi tudi državna HRT.[201][202] Vsakoletni Puljski filmski festival kot najbolj odmevni hrvaški dogodek s področja filma gosti domače in tuje filmske ustvarjalce.[203] Največji dosežek hrvaške filmografije je dosegel Dušan Vukotić, ki je za svoj animirani kratki film Surogat (slovensko Ponaredek) prejel oskarja.[204]

KulinarikaUredi

 
Školjke v rdeči paradižnikovi omaki, buzari, Pelješac

Hrvaška tradicionalna kuhinja se razlikuje med regijami. Dalmacija in Istra črpata iz kulinaričnih vplivov italijanske in mediteranske kuhinje, ki gradita zlasti na različnih morskih jedeh, kuhani zelenjavi in testeninah ter na začimbah, kot sta oljčno olje in česen. Kontinentalna kuhinja je pod močnim vplivom avstrijske, madžarske in turške kulinarike. V tem delu prevladujejo mesne jedi, sladkovodne ribe in zelenjavne jedi.[205]

Na Hrvaškem sta dve glavni vinorodni regiji. V kontinentalni na severovzhodu, zlasti v Slavoniji, proizvajajo vrhunska vina, še zlasti bela. Ob severni morski obali, v Istri in na otoku Krk pridelujejo podobna vina kot v sosednji Italiji in Sloveniji (od tod izhajajo tudi vzroki za spor med Hrvaško in Slovenijo glede zaščite vina teran).[206] Južneje, v Dalmaciji, močno prevladujejo sredozemska rdeča vina.[205] Letna proizvodnja presega 140 milijonov litrov.[73] Hrvaška je bila do poznega 18. stoletja praktično le potrošnica vina, nakar se je pričela množična proizvodnja in potrošnja piva;[207] letna proizvodnja piva je okoli 340 milijonov litrov, kar Hrvaško uvršča na 22. mesto v EU. Letna potrošnja piva na prebivalca je 80 litrov z vključenimi turisti in 64 litrov brez turistov. Od piva je neposredno ali posredno odvisnih 28.000 delovnih mest.[208]

ŠportUredi

 
Hrvaška nogometna reprezentanca je osvojila drugo mesto na Svetovnem prvenstvu v nogometu 2018
 
Stadion Poljud, Split, je bil prizorišče Evropskega prvenstva v atletiki leta 1990.
 
Arena Zagreb, eno izmed prizorišč Moškega svetovnega prvenstva v odbojki 2009.

Posebno dobre rezultate in veliko popularnosti v Hrvaški uživajo športi z žogo, kot so nogomet, rokomet, košarka in vaterpolo. GNK Dinamo iz Zagreba je edini hrvaški klub, ki je uspel osvojiti eno izmed evropskih nagrad, Pokal velesejemskih mest 1967. leta. Drugi najpopularnejši nogometni klub je splitski Hajduk, ki je od hrvaških klubov najuspešnejši v elitnih tekmovanjih, npr. Ligi prvakov, kjer je prišel do četrtfinala. Hrvaška rokometna reprezentanca je dvakratni olimpijski prvak, svetovni prvak in trikrat svetovni podprvak. Ivano Balić je pogosto označen kot najboljši rokometaš generacije. RK Zagreb je dvakratni, Bjelovar pa enkratni rokometni prvak Evrope.

Dražen Petrović se šteje za enega najboljših evropskih košarkašev vseh časov, ki je ostalim igralcem iz Evrope odprl vrata v NBA. Ostali znani košarkaši so Krešimir Ćosić, Toni Kukoč, Dino Rađa in trener Mirko Novosel, član Košarkarskega hrama slavnih. Najbolj znani košarkaški klubi so KK Split, KK Cibona in KK Zadar. Hrvatska vaterpolska reprezentanca je 2007. leta postala svetovni prvak. Zelo uspešni pa so tudi vaterpolo klubi Mladost, Jug, Jadran in POŠK. Hrvaški nogometaši so bili tretji na svetovnem prvenstvu 1998 in drugi leta 2018; Luka Modrić je na tem prvenstvu prejel tudi nagrado zlato žogo kot najboljši strelec tekmovanja.

Hrvaška je bila gostiteljica več pomembnejših športnih dogodkov, med drugim moškega Svetovnega rokometnega prvenstva 2009, Svetovnega namiznoteniškega prvenstva 2007, Svetovnega veslaškega prvenstva 2000 ter več evropskih prvenstev. Viganj na Pelješcu je 2013 gostil svetovno prvenstvo v jadranju na deski.[209] Krovna športna organizacija je Hrvaški olimpijski komite (hrvaško Hrvatski olimpijski odbor), ustanovljen 1991, priznan ravno pravočasno, da so hrvaški športniki lahko zastopali novo državo na Zimskih olimpijskih igrah 1992 v Albertvillu, Francija.[210] Hrvaški športniki so od samostojnosti 1991 na olimpijskih igrah osvojili več kot 40 medalj, od tega zlate v rokometu, dviganju uteži, alpskem smučanju, metu diska, streljanju, metu kopja, jadranju in veslanju.

Na olimpijskih igrah osvojene hrvaške medalje [211]
Olimpijske igre Olimpijske medalje
Zlata Srebrna Bronasta Skupaj na OI
  1992 Albertville 0 0 0 0
  1992 Barcelona 0 1 2 3
  1994 Lillehammer 0 0 0 0
  1996 Atlanta 1 1 0 2
  1998 Nagano 0 0 0 0
  2000 Sydney 1 0 1 2
  2002 Salt Lake City 3 1 0 4
  2004 Atene 1 2 2 5
  2006 Torino 1 2 0 3
  2008 Beijing 0 2 3 5
  2010 Vancouver 0 2 1 3
  2012 London 3 1 2 6
  2014 Soči 0 1 0 1
  2016 Rio de Janeiro 5 3 2 10
SKUPAJ: 15 16 13

Hrvaški športniki so osvojili zlate medalje na svetovnih prvenstvih, od tega 4 v atletiki, eno v rokometu (2003), vaterpolo (2007 in 2017), eno v veslanju (2010), 6 v alpskem smučanju in 2 v taekwondoju (2011, 2007). Hrvaška je osvojila tudi teniški Davisov pokal (2005, 2018).

Sandra Perković je petkratna evropska prvakinja v metu diska, poleg tega pa tudi dvakratna olimpijska prvakinja, dvakratna svetovna prvakinja ter šestkratna dobitnica naslova Diamantne lige. Teniški igralec Goran Ivanišević je leta 2001 osvojil turnir v Wimbledonu. Ostali znani igralci tenisa so Ivan Ljubičić, Mario Ančić in Iva Majoli. Smučarka Janica Kostelić je najboljša hrvaška športnica vseh časov. Je edina smučarka, ki je osvojila štiri zlate olimpijske medalje, od tega tri na enih olimpijskih igrah. S štirimi zlatimi in dvema srebrnima medaljama je tudi na splošno najuspešnejša olimpijska smučarka vseh časov. Je trikratna zmagovalka Svetovnega pokala v alpskem smučanju ter petkratna svetovna prvakinja. Njen brat, Ivica Kostelić, je ravno tako dosegel opazne rezultate. Blanka Vlašić, skakalka v višino, je najboljša hrvaška atletičarka in aktualna svetovna prvakinja. Najboljši plavalci so Duje Draganja, Sanja Jovanović in Đurđica Bjedov. Željko Mavrović in Mate Parlov so najbolj znani boksarji. Tamara Boroš je najboljša tekmovalka v namiznem tenisu.

Hrvaška na splošno po nekaterih analizah v šport vlaga znatno manj od povprečja EU (0,06 % BDP; povprečje EU 28 0,33 %), kar je eden izmed dejavnikov, ki v končni fazi vpliva na nizko pričakovano življenjsko dobo prebivalstva.[212] Po podatkih iz leta 2017 se tako 62 % Hrvatov, starejših od 15 let, ne ukvarja z nobeno telesno aktivnostjo.[213]

Državni praznikiUredi

Glej tudiUredi

Opombe in skliciUredi

  1. Croatia: History, Geography, Government, and Culture — Infoplease.com
  2. 2,0 2,1 2,2 "Državni zavod za statistiku ima nove podatke: Jeste li iznenađeni time koliko je ljudi otišlo iz Hrvatske od ulaska u Europsku uniju?". Dnevnik.hr. 29.12.2018. Pridobljeno dne 11.3.2019. 
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 "Report for Selected Country Groups and Subjects" (angleščina). IMF. 2015. Pridobljeno dne 2015-07-08. 
  4. http://www.dzs.hr/Hrv_Eng/ljetopis/2011/SLJH2011.pdf
  5. "Navtični vodnik slovenskega morja in obale". Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  6. 6,0 6,1 "Stanovništvo prema narodnosti po gradovima/općinama, Popis 2011." (HTML) (hrvaščina). Državni zavod za statistiku. Pridobljeno dne 13.5.2014. 
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 "Croatia Economy". CIA. Pridobljeno dne 4.2.2019. 
  8. "Tourism statistics for Croatia". Eurostat. februar 2014. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  9. "UNWTO World Tourism Barometer" (PDF). October 2007. Pridobljeno dne 23 April 2008. 
  10. "Bilateralni ekonomski odnosi Hrvaške s Slovenijo". IUS-INFO. september 2015. Pridobljeno dne 24.2.2016. 
  11. 11,0 11,1 "Hrvaška demografska katastrofa - najmanj otrok v sto letih". MMC-RTV SLO. 24.2.2018. Pridobljeno dne 11.7.2018. 
  12. Alemko Gluhak (1993). Hrvatski etimološki rječnik [Croatian Etymological Dictionary] (hrvaščina). August Cesarec. ISBN 953-162-000-8. 
  13. Marc L. Greenberg (april 1996). "The Role of Language in the Creation of Identity: Myths in Linguistics among the Peoples of the Former Yugoslavia" (PDF). University of Kansas. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  14. Fučić, Branko (september 1971). "Najstariji hrvatski glagoljski natpisi" [The Oldest Croatian Glagolitic Inscriptions]. Slovo (hrvaščina) (Old Church Slavonic Institute) 21: 227–254. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  15. Mužić 2007, str. 27.
  16. 16,0 16,1 Mužić 2007, str. 195–198.
  17. "Na obisku pri krapinskih neandertalcih". Planet SiOL.net. 21.11.2011. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  18. Igor Salopek (december 2010). "Krapina Neanderthal Museum as a Well of Medical Information". Acta Medico-Historica Adriatica (Hrvatsko znanstveno društvo za povijest zdravstvene kulture) 8 (2): 197–202. ISSN 1334-4366. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  19. Tihomila Težak-Gregl (april 2008). "Study of the Neolithic and Eneolithic as reflected in articles published over the 50 years of the journal Opuscula archaeologica". Opvscvla Archaeologica Radovi Arheološkog zavoda (University of Zagreb, Faculty of Philosophy, Archaeological Department) 30 (1): 93–122. ISSN 0473-0992. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  20. "Enolitik/Slavonija". Ministarstvo kulture Republike Hrvatske. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  21. Jacqueline Balen (december 2005). "The Kostolac horizon at Vučedol". Opvscvla Archaeologica Radovi Arheološkog zavoda (University of Zagreb, Faculty of Philosophy, Archaeological Department) 29 (1): 25–40. ISSN 0473-0992. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  22. Tihomila Težak-Gregl (december 2003). "Prilog poznavanju neolitičkih obrednih predmeta u neolitiku sjeverne Hrvatske" [A Contribution to Understanding Neolithic Ritual Objects in the Northern Croatia Neolithic]. Opvscvla Archaeologica Radovi Arheološkog zavoda (hrvaščina) (University of Zagreb, Faculty of Philosophy, Archaeological Department) 27 (1): 43–48. ISSN 0473-0992. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  23. Hrvoje Potrebica; Marko Dizdar (julij 2002). "Prilog poznavanju naseljenosti Vinkovaca i okolice u starijem željeznom dobu" [A Contribution to Understanding Continuous Habitation of Vinkovci and its Surroundings in the Early Iron Age]. Prilozi Instituta za arheologiju u Zagrebu (hrvaščina) (Institut za arheologiju) 19 (1): 79–100. ISSN 1330-0644. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  24. John Wilkes (1995). The Illyrians. Oxford, UK: Wiley-Blackwell. str. 114. ISBN 978-0-631-19807-9. Pridobljeno dne 15.10.2011. ... in the early history of the colony settled in 385 BC on the island Pharos (Hvar) from the Aegean island Paros, famed for its marble. In traditional fashion they accepted the guidance of an oracle, ... 
  25. John Wilkes (1995). The Illyrians. Oxford, UK: Wiley-Blackwell. str. 115. ISBN 978-0-631-19807-9. Pridobljeno dne 3.4.2012. The third Greek colony known in this central sector of the Dalmatian coast was Issa, on the north side of the island Vis. 
  26. Edward Gibbon; John Bagnell Bury; Daniel J. Boorstin (1995). The Decline and Fall of the Roman Empire. New York: Modern Library. str. 335. ISBN 978-0-679-60148-7. Pridobljeno dne 27.10.2011. 
  27. J. B. Bury (1923). History of the later Roman empire from the death of Theodosius I. to the death of Justinian. Macmillan Publishers. str. 408. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  28. Andrew Archibald Paton (1861). Researches on the Danube and the Adriatic. Trübner. str. 218–219. Pridobljeno dne 15.10.2011. 
  29. "Znate li odakle potječe riječ 'Hrvat'? Donosimo 5 zanimljivih teorija". Croexpress.eu. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  30. Emil Heršak; Boris Nikšić (September 2007). "Hrvatska etnogeneza: pregled komponentnih etapa i interpretacija (s naglaskom na euroazijske/nomadske sadržaje)" [Croatian Ethnogenesis: A Review of Component Stages and Interpretations (with Emphasis on Eurasian/Nomadic Elements)]. Migracijske i etničke teme (hrvaščina) (Institute for Migration and Ethnic Studies) 23 (3): 251–268. ISSN 1333-2546. 
  31. Mužić 2007, str. 249–293.
  32. Dubravko Horvatć (1995). Hrvatska. Pegaz, Zagreb. str. 175. ISBN 86-7133-186-5. 
  33. Mužić 2007, str. 169–170.
  34. Antun Ivandija (april 1968). "Pokrštenje Hrvata prema najnovijim znanstvenim rezultatima" [Christianization of Croats according to the most recent scientific results]. Bogoslovska smotra (hrvaščina) (University of Zagreb, Catholic Faculty of Theology) 37 (3–4): 440–444. ISSN 0352-3101. 
  35. Lujo Margetić (januar 1997). "Regnum Croatiae et Dalmatiae u doba Stjepana II." [Regnum Croatiae et Dalmatiae in age of Stjepan II]. Radovi Zavoda za hrvatsku povijest (hrvaščina) 29 (1): 11–20. ISSN 0353-295X. Pridobljeno dne 16.10.2011. 
  36. 36,0 36,1 Ladislav Heka (oktober 2008). "Hrvatsko-ugarski odnosi od sredinjega vijeka do nagodbe iz 1868. s posebnim osvrtom na pitanja Slavonije" [Croatian-Hungarian relations from the Middle Ages to the Compromise of 1868, with a special survey of the Slavonian issue]. Scrinia Slavonica (hrvaščina) (Hrvatski institut za povijest – Podružnica za povijest Slavonije, Srijema i Baranje) 8 (1): 152–173. ISSN 1332-4853. Pridobljeno dne 16.10.2011. 
  37. 37,0 37,1 37,2 "Povijest saborovanja" [History of parliamentarism] (hrvaščina). Sabor. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26.7.2012. Pridobljeno dne 18.10.2010. 
  38. 38,0 38,1 38,2 Frucht 2005, str. 422–423.
  39. Márta Font (julij 2005). "Ugarsko Kraljevstvo i Hrvatska u srednjem vijeku" [Hungarian Kingdom and Croatia in the Middlea Ages]. Povijesni prilozi (hrvaščina) (Croatian Institute of History) 28 (28): 7–22. ISSN 0351-9767. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  40. "Povijest Gradišćanskih Hrvatov" [History of Burgenland Croats] (hrvaščina). Croatian Cultural Association in Burgenland. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 July 2012. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  41. John R. Lampe; Marvin R. Jackson (1982). Balkan economic history, 1550–1950: from imperial borderlands to developing nations. Indiana University Press. str. 62. ISBN 978-0-253-30368-4. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  42. Adkins & Adkins 2008, str. 359–362.
  43. Harold Nicolson (2000). The Congress of Vienna: A Study in Allied Unity: 1812–1822. Grove Press. str. 180. ISBN 978-0-8021-3744-9. Pridobljeno dne 17 October 2011. 
  44. 44,0 44,1 Nikša Stančić (februar 2009). "Hrvatski narodni preporod – ciljevi i ostvarenja" [Croatian National Revival – goals and achievements]. Cris: časopis Povijesnog društva Križevci (hrvaščina) 10 (1): 6–17. ISSN 1332-2567. Pridobljeno dne 7.10.2011. 
  45. Ante Čuvalo (december 2008). "Josip Jelačić – Ban of Croatia". Review of Croatian History (Croatian Institute of History) 4 (1): 13–27. ISSN 1845-4380. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  46. "Constitution of Union between Croatia-Slavonia and Hungary". H-net.org. Pridobljeno dne 16.5.2010. 
  47. Ladislav Heka (december 2007). "Hrvatsko-ugarska nagodba u zrcalu tiska" [Croatian-Hungarian compromise in light of press clips]. Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta u Rijeci (hrvaščina) (University of Rijeka) 28 (2): 931–971. ISSN 1330-349X. Pridobljeno dne 10.4.2012. 
  48. Branko Dubravica (januar 2002). "Političko-teritorijalna podjela i opseg civilne Hrvatske u godinama sjedinjenja s vojnom Hrvatskom 1871–1886" [Political and territorial division and scope of civilian Croatia in the period of unification with the Croatian military frontier 1871–1886]. Politička misao (hrvaščina) (University of Zagreb, Faculty of Political Sciences) 38 (3): 159–172. ISSN 0032-3241. Pridobljeno dne 20.6.2012. 
  49. Max Polatschek (1989). Franz Ferdinand: Europas verlorene Hoffnung (nemščina). Amalthea. str. 231. ISBN 978-3-85002-284-2. Pridobljeno dne 17 October 2011. 
  50. Spencer Tucker; Priscilla Mary Roberts (2005). World War I: encyclopedia, Volume 1. ABC-CLIO. str. 1286. ISBN 978-1-85109-420-2. Pridobljeno dne 27.10.2011. 
  51. "Parlamentarni izbori u Brodskom kotaru 1923. godine" [Parliamentary Elections in the Brod District in 1932]. Scrinia Slavonica (hrvaščina) (Croatian Institute of History – Slavonia, Syrmium and Baranya history branch) 3 (1): 452–470. November 2003. ISSN 1332-4853. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  52. Zlatko Begonja (November 2009). "Ivan Pernar o hrvatsko-srpskim odnosima nakon atentata u Beogradu 1928. godine" [Ivan Pernar on Croatian-Serbian relations after 1928 Belgrade assassination]. Radovi Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Zadru (hrvaščina) (Croatian Academy of Sciences and Arts) (51): 203–218. ISSN 1330-0474. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  53. Cvijeto Job (2002). Yugoslavia's ruin: the bloody lessons of nationalism, a patriot's warning. Rowman & Littlefield. str. 9. ISBN 978-0-7425-1784-4. Pridobljeno dne 27.10.2011. 
  54. Klemenčič & Žagar 2004, str. 121–123.
  55. Josip Kolanović (November 1996). "Holocaust in Croatia – Documentation and research perspectives". Arhivski vjesnik (Croatian State Archives) (39): 157–174. ISSN 0570-9008. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  56. Midlarsky 2005, str. 131: "Memories of the mass murder of at least 500,000 Serbs by the fascist Croatian state in alliance with Nazi Germany during World War II were rekindled by Tuđman's behavior."
  57. Philip J. Cohen; David Riesman (1996). Serbia's Secret War: Propaganda and the Deceit of History. Texas A&M University Press. str. 109–110. ISBN 978-0-89096-760-7. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  58. Bogoljub Kočović (2005). Sahrana jednog mita: žrtve Drugog svetskog rata u Jugoslaviji [Burial of a Myth: World War II Victims in Yugoslavia] (srbščina). Otkrovenje. ISBN 978-86-83353-39-2. Pridobljeno dne 18 October 2011. 
  59. Philip J. Cohen; David Riesman (1996). Serbia's Secret War: Propaganda and the Deceit of History. Texas A&M University Press. str. 106–111. ISBN 978-0-89096-760-7. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  60. C.W. Bracewell, John R. Lampe (2012). "History of Croatia, World War II". Encyclopædia Britannica Online. Encyclopædia Britannica Inc. Pridobljeno dne 2.3.2013. 
  61. Tomasevich, Jozo (2001). War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration. Stanford University Press. ISBN 978-0-8047-3615-2. 
  62. Ivica Šute (april 1999). "Deklaracija o nazivu i položaju hrvatskog književnog jezika – Građa za povijest Deklaracije" [Declaration on the Status and Name of the Croatian Standard Language – Declaration History Articles]. Radovi Zavoda za hrvatsku povijest (hrvaščina) 31 (1): 317–318. ISSN 0353-295X. 
  63. "Hrvaška: Jugoslavija i II. svjetski rat, (1918-1990)". croatia.eu. Pridobljeno dne 4.3.2019. 
  64. Vlado Vurušić (6.8.2009). "Heroina Hrvatskog proljeća" [Heroine of the Croatian Spring]. Jutarnji list (hrvaščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25.7.2012. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  65. Roland Rich (1993). "Recognition of States: The Collapse of Yugoslavia and the Soviet Union". European Journal of International Law 4 (1): 36–65. Pridobljeno dne 18.10.2011. 
  66. Frucht 2005, str. 433.
  67. "Leaders of a Republic In Yugoslavia Resign". The New York Times. Reuters. 12.1.1989. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25.7.2012. Pridobljeno dne 7.2.2010. 
  68. Davor Pauković (1.6.2008). "Posljednji kongres Saveza komunista Jugoslavije: uzroci, tijek i posljedice raspada" [Last Congress of the League of Communists of Yugoslavia: Causes, Consequences and Course of Dissolution] (PDF). Časopis za suvremenu povijest (hrvaščina) (Centar za politološka istraživanja) 1 (1): 21–33. ISSN 1847-2397. Pridobljeno dne 11.12.2010. 
  69. Branka Magas (13.12.1999). "Obituary: Franjo Tudjman". The Independent. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25.7.2012. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  70. Chuck Sudetic (2.10.1990). "Croatia's Serbs Declare Their Autonomy". The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25.7.2012. Pridobljeno dne 11.12.2010. 
  71. Eastern Europe and the Commonwealth of Independent States. Routledge. 1998. str. 272–278. ISBN 978-1-85743-058-5. Pridobljeno dne 16.12.2010. 
  72. Goldstein, I., 2008
  73. 73,0 73,1 73,2 73,3 "2010 – Statistical Yearbook of the Republic of Croatia" (PDF). Croatian Bureau of Statistics. december 2010. Pridobljeno dne 7.10.2011. 
  74. "Tretji začetek gradnje mostu na Pelješac". Dnevnik/STA. 30.7.2018. Pridobljeno dne 15.2.2019. 
  75. "World Economic Outlook Database". International Monetary Fund. oktober 2007. Pridobljeno dne 9.3.2008. 
  76. 76,0 76,1 76,2 "World Factbook". Central Intelligence Agency. Pridobljeno dne 9.11.2011. 
  77. Mate Matas (18.12.2006). "Raširenost krša u Hrvatskoj" [Presence of Karst in Croatia]. geografija.hr (hrvaščina). Croatian Geographic Society. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8.8.2012. Pridobljeno dne 18.10.2011. 
  78. "The best national parks of Europe". BBC. 28.6.2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4.8.2012. Pridobljeno dne 11.10.2011. 
  79. 79,0 79,1 79,2 79,3 79,4 79,5 Jasminka Radović; Kristijan Čivić; Ramona Topić, ur. (2006). Biodiversity of Croatia (PDF). State Institute for Nature Protection, Ministry of Culture (Croatia). ISBN 953-7169-20-0. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  80. "Venue". 6th Dubrovnik Conference on Sustainable Development of Energy, Water and Environment Systems. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  81. 81,0 81,1 "Croatia-TOURISM IN FIGURES 2017" (pdf). Republic of Croatia, Ministry of Tourism. Pridobljeno dne 10.2.2019. 
  82. Unesco[1]
  83. 83,0 83,1 Statistical Yearbook of the Republic of Croatia 2015, str. 42.
  84. "Najviša izmjerena temperatura zraka u Hrvatskoj za razdoblje od kada postoje meteorološka motrenja". Klima.hr (hrvaščina). Croatian Meteorological and Hydrological Service. 21.7.2017. Pridobljeno dne 1.8.2017. 
  85. Statistical Yearbook of the Republic of Croatia 2015, str. 43.
  86. "Evolution in Europe; Conservatives Win in Croatia". The New York Times. 9.5.1990. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  87. "Ceremonial session of the Croatian Parliament on the occasion of the Day of Independence of the Republic of Croatia". Official web site of the Croatian Parliament. Sabor. 7.10.2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29.7.2012. Pridobljeno dne 29.7.2012. 
  88. Paul L. Montgomery (23.5.1992). "3 Ex-Yugoslav Republics Are Accepted Into U.N.". The New York Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29.7.2012. Pridobljeno dne 29.7.2012. 
  89. "Croatia country profile". BBC News. 20.7.2011. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  90. 90,0 90,1 90,2 "Political Structure". Government of Croatia. 6.5.2007. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  91. "Members of the Government". Government of Croatia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4.6.2013. Pridobljeno dne 14.10. 2011. 
  92. "About the Parliament". Sabor. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  93. "Members of the 6th Parliament". Sabor. Pridobljeno dne 14.10.2011. 
  94. "Bilatelarni odnosi/Datumi uspostave diplomatskih odnosa". Republika Hrvatska/Ministarstvo vanjskih i evropskih poslova. Pridobljeno dne 26.2.2019. 
  95. "Veleposlanstva stranih država u RH". Republika Hrvatska/Ministarstvo vanjskih i evropskih poslova. Pridobljeno dne 26.2.2019. 
  96. "Diplomatic Missions and Consular Offices to Croatia". Ministry of Foreign Affairs and European Integration (Croatia). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28.9.2011. Pridobljeno dne 24.9.2011. 
  97. 97,0 97,1 Eduard Šoštarić (17.10.2005). "Mesićeva podrška UN-u blokira ulazak Hrvatske u NATO" [Mesić's support to the UN blocks Croatian NATO accession]. Nacional (hrvaščina) (517). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30.6.2012. Pridobljeno dne 24.9.2011. 
  98. 98,0 98,1 "Izvješća o aktivnostima saborskih dužnosnika – rujan 2005: Odbor za parlamentarnu suradnju i odnose s javnošću Skupštine Zapadnoeuropske unije posjetio Hrvatski sabor" [Report on activities of Parliament officials – September 2005: Western European Union parliamentary cooperation and public relations committee visits Croatian Parliament] (hrvaščina). Sabor. 26.9.2005. Pridobljeno dne 24.9.2011. 
  99. "EU closes accession negotiations with Croatia". European Commission. 30.6.2011. Pridobljeno dne 24.9.2011. 
  100. "Croatia signs EU accession treaty". European Union. 9.12.2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23.1.2012. Pridobljeno dne 12.12.2011. 
  101. Stephen Castle (10.6.2011). "Croatia Given Conditional Approval to Join E.U. in 2013". The New York Times. Pridobljeno dne 24.9.2011. 
  102. "EU stalls over talks with Croatia". BBC News. 10.3.2005. Pridobljeno dne 22.12.2011. 
  103. "Slovenia unblocks Croatian EU bid". BBC News. 11.9.2009. Pridobljeno dne 22.12.2011. 
  104. "Slovenians Seem to Favor Arbitration in Border Dispute With Croatia". The New York Times. Reuters. 6.6.2010. Pridobljeno dne 24.9.2011. 
  105. "Overview of Croatia’s Border Disputes with BiH, Montenegro, Serbia, Slovenia, Liberland". www.total-croatia-news.com. 22.1.2017. Pridobljeno dne 1.1.2019. 
  106. Steven Lee Myers (5.4.2008). "Bush Champions Expansive Mission for NATO". The New York Times. Pridobljeno dne 24.9.2011. 
  107. "Nato welcomes Albania and Croatia". BBC News. 1.4.2009. Pridobljeno dne 24.9.2011. 
  108. "Membership of the Republic of Croatia in the UN Security Council 2008–2009". Ministry of Foreign Affairs and European Integration (Croatia). Pridobljeno dne 24.9.2011.  od dne januar 2018[slepa povezava]
  109. Stojan de Prato (4.2. 2011). "Karamarko: Granični nadzor prema EU ukidamo 2015." [Karamarko: Border control towards the EU shall be abolished in 2015]. Večernji list (hrvaščina). Pridobljeno dne 2.7.2011. 
  110. "Chain of Command in the CAF". Croatian Ministry of Defence. Pridobljeno dne 2.7.2012. 
  111. "Croatia to Further Increase Defence Budget". HINA. 17.2.2018. Pridobljeno dne 23.2.2019. 
  112. "SIPRI Military Expenditure Database". Stockholm International Peace Research Institute. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28.3.2010. Pridobljeno dne 9.11.2011. 
  113. "Osoblje u OS RH 2001.-2016.". Oružane snage Republike Hrvatske. Pridobljeno dne 28.2.2019. 
  114. Milan Jelovac (23.1.2001). "Vojni rok u Hrvatskoj kraći, nego drugdje u Europi i NATO-u". Vjesnik (hrvaščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27.1.2012. Pridobljeno dne 9.9.2011. 
  115. "Nikad više hrvatskih vojnika i novca za mirovne misije diljem svijeta". Večernji list. 13.11.2017. Pridobljeno dne 28.2.2019. 
  116. "Croatia Is Third Largest Exporter of Firearms to the United States". Jutarnji list. 6.3.2018. 
  117. "WHO Life Expectancy at birth". World Health Organization. 2012. Pridobljeno dne 6.12.2014. 
  118. "U Hrvatskoj dvostruko više doseljenika" [Twice as many immigrants in Croatia]. Limun.hr. 21.7.2007. Pridobljeno dne 12.10.2011. 
  119. "Who is Leaving Croatia and Who is Coming? Official Migration Statistics 2007-16". Paul Bradbury. 27.1.2018. Pridobljeno dne 12.1.2019. 
  120. "Population in major towns and municipalities, 2011 census". 
  121. "ZNANOST I RELIGIJA-VELIKO ISTRAŽIVANJE O RELIGIJI I NACIONALNOM IDENTITETU Koliko Hrvata vjeruje u Boga, a koliko ih smatra da Crkva ne smije imati utjecaja na politiku". Jutarnji list. 28.5.2017. Pridobljeno dne 26.3.2019. 
  122. "JE LI HRVATSKA VJERSKA DRŽAVA?". dubokavoda.hr. 30.1.2018. Pridobljeno dne 26.3.2019. 
  123. "500 najvećih tvrtki Srednje Europe" [500 largest Central European companies] (hrvaščina). Deloitte. 2016. Pridobljeno dne 9.9.2011. 
  124. "Rang lista 500 najvećih tvrtki Srednje Europe" [Ranking of the 500 Largest Central European Companies] (PDF) (hrvaščina). Deloitte. Pridobljeno dne 9.9.2016. 
  125. "COFACE CEE TOP 500 RANKING; str 47" (PDF). Coface Central Europe Holding AG, Dunaj. Pridobljeno dne 31.1.2019. 
  126. "World Economic Situation and Prospects 2017" (PDF). United Nations. 2017. str. 156. Pridobljeno dne 25.9.2017. 
  127. "World Economic Outlook Database, April 2017 – Croatia". International Monetary Fund. Pridobljeno dne 25.4.2017. 
  128. "GDP per capita in PPS" (PDF). Eurostat. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25.6.2013. Pridobljeno dne 13.12.2011. 
  129. "GDP per capita in PPS /Code: tec00114". EUROSTAT. 1.6.2018. Pridobljeno dne 31.1.2019. 
  130. "Republic Of Croatia – Croatian Bureau Of Statistics". Dzs.hr. Pridobljeno dne 23.3.2017. 
  131. "Croatia Unemployment Rate". Trading Economics. Pridobljeno dne 3.2.2019. 
  132. "Sanader za Hypo in Mol v zapor za osem let in pol". Delo. 13.6.2014. Pridobljeno dne 4.2.2019. 
  133. "Croatia". Transparency International. Pridobljeno dne 4.2.2019. 
  134. "Slovenia". Transparency International. Pridobljeno dne 4.2.2019. 
  135. "Croatia National Debt on Country Economy". countryeconomy.com. Pridobljeno dne 3.12.2013. 
  136. "Prihodi u 2017. najbolje pokazuju napredak hrvatskog turizma" [Revenue in 2017 show best Croatian tourism's progress]. hr.n1info.com (hrvaščina). N1. 30.3.2018. Pridobljeno dne 22.4.2018. 
  137. Tomislav Pili; Davor Verković (1.10.2011). "Iako čini gotovo petinu BDP-a, i dalje niskoprofitabilna grana domaće privrede" [Even though it comprises nearly a fifth of the GDP, it is still a low-profit branch of the national economy]. Vjesnik (hrvaščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14.6.2012. Pridobljeno dne 20.10.2011. 
  138. 2013 Statistical Yearbook of the Republic of Croatia, str. 412.
  139. "History of Opatija". Opatija Tourist Board. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29.4.2012. Pridobljeno dne 21.10.2011. 
  140. "Nautical-Full of islands to discover". Croatia Tourism Board. Pridobljeno dne 11.2.2019. 
  141. "Activities and attractions". Croatian National Tourist Board. Pridobljeno dne 21.10.2011. 
  142. "CHRISTMAS MARKET IN ZAGREB". Europpean Best Destinations. Pridobljeno dne 11.2.2019. 
  143. "Croatia". Foundation for Environmental Education. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 December 2011. Pridobljeno dne 21.10.2011. 
  144. "UNWTO World Tourism Barometer". 2018. Pridobljeno dne 12.2.2019. 
  145. "Motorways network". Croatian Association of Toll Motorways Concessionaires - HUKA. Pridobljeno dne 12.2.2019. 
  146. 146,0 146,1 146,2 Tanja Poletan Jugović (11.4.2006). "The integration of the Republic of Croatia into the Pan-European transport corridor network". Pomorstvo (University of Rijeka, Faculty of Maritime Studies) 20 (1): 49–65. Pridobljeno dne 14.10.2010. 
  147. "Odluka o razvrstavanju javnih cesta u autoceste" [Decision on classification of public roads as motorways]. Narodne Novine (hrvaščina). 25.7.2007. Pridobljeno dne 18.10.2010. 
  148. "Odluka o izmjenama i dopunama odluke o razvrstavanju javnih cesta u autoceste" [Decision on amendments and additions to the Decision on classification of public roads as motorways]. Narodne Novine (hrvaščina). 30.1.2009. Pridobljeno dne 18.10.2010. 
  149. "Traffic counting on the roadways of Croatia in 2009 – digest" (PDF). Hrvatske ceste. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21.2.2011. Pridobljeno dne 1.5.2010. 
  150. "EuroTest". Eurotestmobility.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 April 2011. Pridobljeno dne 3 January 2009. 
  151. "Brinje Tunnel Best European Tunnel". Javno.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15 January 2009. Pridobljeno dne 3 January 2009. 
  152. "Hrvatska cestovna infrastruktura među najboljima u svijetu". Hrvatske autoceste d.o.o. 6.6.2018. Pridobljeno dne 12.2.2019. 
  153. 2013 Statistical Yearbook of the Republic of Croatia, str. 346.
  154. Tomislav Pili (10.5.2011). "Skuplje korištenje pruga uništava HŽ" [More Expensive Railway Fees Ruin Croatian Railways]. Vjesnik (hrvaščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14.6.2012. Pridobljeno dne 26.10.2011. 
  155. "Željeznice u Istri". Leksikografski zavod MIROSLAV KRLEŽA. 2008. Pridobljeno dne 19.3.2019. 
  156. "Koliko je već stara željeznička pruga Rijeka–Karlovac? – 1873.". www.dnevno.hr. 22.11.2013. Pridobljeno dne 19.3.2019. 
  157. "Nizinska pruga". RH Mistarstvo mora, prometa i infrastrukture). Pridobljeno dne 19.3.2019. 
  158. "Air transport". Ministry of the Sea, Transport and Infrastructure (Croatia). Pridobljeno dne 10.10.2011. 
  159. "Wayback Machine" (PDF). 5.3.2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5.3.2016. Pridobljeno dne 30.3.2018. 
  160. "FAA Raises Safety Rating for Croatia". Federal Aviation Administration. 26.1.2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26.6.2013. Pridobljeno dne 27.1.2011. 
  161. "Riječka luka –jadranski "prolaz" prema Europi" [The Port of Rijeka – Adriatic "gateway" to Europe] (hrvaščina). World Bank. 3.3.2006. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  162. "Luke" [Ports] (hrvaščina). Ministry of the Sea, Transport and Infrastructure (Croatia). Pridobljeno dne 24.8.2011. 
  163. "Plovidbeni red za 2011. godinu" [Sailing Schedule for Year 2011] (hrvaščina). Agencija za obalni linijski pomorski promet. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15.7.2011. Pridobljeno dne 27.8.2011. 
  164. "Plovni putovi" [Navigable routes] (hrvaščina). Ministry of the Sea, Transport and Infrastructure (Croatia). Pridobljeno dne 10.9.2011. 
  165. "The JANAF system". Jadranski naftovod. Pridobljeno dne 12.2.2019. 
  166. "Transportni sustav" [Transport system] (hrvaščina). Plinacro. Pridobljeno dne 8.10.2011. 
  167. "Ukupna proizvodnja energije u Hrvatskoj". Centar za praćenje poslovanja energetskog sektora i investicija/CEI. Pridobljeno dne 12.2.2019. 
  168. "ENERGIJA U HRVATSKOJ-ENERGY IN CROATIA 2013" (PDF). REPUBLIKA HRVATSKA - MINISTARSTVO GOSPODARSTVA. Pridobljeno dne 12.2.2019. 
  169. "Croatia, Slovenia's nuclear plant safe: Croatian president". EU Business. 28.3.2011. Pridobljeno dne 8.10.2011. 
  170. "Trakošćan" (hrvaščina). Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Hrvaške. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4.10.2012. Pridobljeno dne 27.10.2011. 
  171. "Culture and History". Croatian National Tourist Board. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16.10.2011. Pridobljeno dne 7.10.2011. 
  172. "Djelokrug" [Scope of authority] (hrvaščina). Ministry of Culture (Croatia). Pridobljeno dne 7.10.2011. 
  173. "Browse the Lists of Intangible Cultural Heritage and the Register of good safeguarding practices – intangible heritage". ich.unesco.org. UNESCO – Culture Sector. 
  174. Eric P. Nash (30.7.1995). "STYLE; Dressed to Kill". The New York Times. Pridobljeno dne 12.10.2011. 
  175. Vladimir Huzjan (julij 2008). "Pokušaj otkrivanja nastanka i razvoja kravate kao riječi i odjevnoga predmeta" [The origin and development of the tie (kravata) as a word and as a garment]. Povijesni prilozi (hrvaščina) (Croatian Institute of History) 34 (34): 103–120. ISSN 0351-9767. Pridobljeno dne 17.10.2011. 
  176. "2018 Human Development Report" (PDF). United Nations Development Programme. 2018. Pridobljeno dne 14.9.2018. 
  177. "Conference on the implementation of the UN Convention on the Rights of Persons with Disabilities in Croatia, with regard to the persons with intellectual disabilities". European Union. 17.6.2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9.5.2013. Pridobljeno dne 7.10.2011. 
  178. "Croatia passes civil partnerships law". PinkNews. 15.7.2014. Pridobljeno dne 1.8.2014. 
  179. Radosavljević, Zoran (1.12.2013). "Croats set constitutional bar to same-sex marriage". Reuters.com. Pridobljeno dne 6.1.2014. 
  180. "Vijeće Europe zabrinuto stanjem u Hrvatskoj". Deutche Welle. 15.5.2018. Pridobljeno dne 26.3.2019. 
  181. Stephen Clissold; Henry Clifford Darby (1968). A short history of Yugoslavia from early times to 1966. CUP Archive. str. 51–52. ISBN 978-0-521-09531-0. Pridobljeno dne 30.11.2011. 
  182. MacGregor, Sandra (17.6.2013). "Varaždin: Croatia's 'little Vienna'". Telegraph Media Group. Pridobljeno dne 4.9.2013. 
  183. "Najljepši gradovi Sjeverne Hrvatske – Karlovac, Ozalj, Ogulin" [The Most Beautiful Cities of the Northern Croatia – Karlovac, Ozalj, Ogulin]. Jutarnji list (hrvaščina). 14.8.2010. Pridobljeno dne 10.10.2011. 
  184. Darja Radović Mahečić (2006). "Sekvenca secesije – arhitekt Lav Kalda" [Sequence of the Art Nouveau – Architect Lav Kalda] (PDF). Radovi Instituta za povijest umjetnosti (hrvaščina) (Institute of Art History (Croatia)) 30: 241–264. ISSN 0350-3437. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21.7.2011. Pridobljeno dne 10.10.2011. 
  185. 185,0 185,1 "Croatian Art History – Overview of Prehistory". Ministry of Foreign Affairs and European Integration (Croatia). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7.10.2011. Pridobljeno dne 10.10.2011. 
  186. "Church of Saint Donat". Zadar Tourist Board. Pridobljeno dne 10.10.2011. 
  187. Pavao Nujić (September 2011). "Josip Juraj Strossmayer – Rođeni Osječanin" [Josip Juraj Strossmayer – Native of Osijek]. Essehist (hrvaščina) (University of Osijek – Faculty of Philosophy) 2: 70–73. ISSN 1847-6236. Pridobljeno dne 10.10.2011. 
  188. "The Baška tablet". Island of Krk Tourist Board. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  189. "Hrvatska književnost u 270.000 redaka" [Croatian Literature in 270,000 Lines] (hrvaščina). Miroslav Krleža Institute of Lexicography. 11 February 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17.12.2011. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  190. Robert D. Kaplan (18.4.1993). "A Reader's Guide to the Balkans". The New York Times. 
  191. 2018 Statistical Yearbook of the Republic of Croatia, str. 512–513.
  192. 2017 Statistical Yearbook of the Republic of Croatia, str. 520-521.
  193. "UNESCO-Croatia-Properties inscribed on the World Heritage List". UNESCO. Pridobljeno dne 28.3.2016. 
  194. "Mediji". hrvatska.eu. Pridobljeno dne 26.3.2019. 
  195. Benfield, Richard W. "Croatia". V Quick, Amanda C. World Press Encyclopedia 1 (2 izd.). Detroit: Gale. ISBN 0-7876-5583-X. Pridobljeno dne 13.9.2011. 
  196. "Ranking 2018". WPFI. Pridobljeno dne 26.3.2019. 
  197. "About Hina". HINA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11.10.2011. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  198. Adriana Piteša (10.11.2010). "Interliber: Nobelovci se prodaju za 20, bestseleri za 50, remek-djela za 100 kuna" [Interliber: Nobel Laureates Sold for 20, Bestsellers for 50, Masterpieces for 100 Kuna]. Jutarnji list (hrvaščina). Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  199. "Print Products". Europapress Holding. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8.10.2011. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  200. "Daily papers". Styria Media Group. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21 September 2011. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  201. Adriana Piteša (12.9.2006). "Ministarstvo financira rekordan broj filmova" [Ministry [of Culture] funding a record number of films]. Jutarnji list (hrvaščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26.11.2012. Pridobljeno dne 13.10. 2011. 
  202. "Potpora hrvatskim filmovima i koprodukcijama" [Supporting Croatian Films and Co-Productions] (hrvaščina). Croatian Radiotelevision. 18.3.2011. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  203. Vedran Jerbić (12.7.2011). "Trierova trijumfalna apokalipsa" [Trier's Triumphant Apocalypse]. Vjesnik (hrvaščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14.6.2012. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  204. Božidar Trkulja (29.5. 2011). ""Surogat" napunio pola stoljeća" ["Ersatz" celebrates half a century]. Vjesnik (hrvaščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14.6.2012. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  205. 205,0 205,1 "Gastronomy and enology". Croatian National Tourist Board. Pridobljeno dne 13.10.2011. 
  206. "Sodišče EU bi sodbo glede terana lahko razglasilo do konca 2019". Dnevnik (časopis)). 11. marec 2018. Pridobljeno dne 5.3.2019. 
  207. Skenderović, Robert (2002). "Kako je pivo došlo u Hrvatsku". Hrvatska revija (hrvaščina). Pridobljeno dne 10.9.2011. 
  208. "Stanje tržišta piva u Hrvatskoj". progressive.com.hr. 20.8.2018. Pridobljeno dne 5.3.2019. 
  209. "Pelješac izbacio i San Francisco: Surferska elita stiže u Viganj!". Index.hr. 27.6.2013. Pridobljeno dne 11.2.2019. 
  210. "Croatian Olympic Committee". hoo.hr. Croatian Olympic Committee. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4.7.2011. Pridobljeno dne 9.10.2011. 
  211. "Croatia". International Olympic Committee. Pridobljeno dne 30.6.2012. 
  212. "Hrvatska – zemlja sporta!? Otkrivamo koliko, u usporedbi s EU-zemljama, Hrvatska izdvaja javnog novca za sport, kulturu, javno emitiranje i – religiju!". index.hr. 26.11.2018. Pridobljeno dne 22.3.2019. 
  213. "Čak 62% Hrvata nije tjelesno aktivno, u nedovoljnom kretanju prednjače stariji". Europski tjedan sporta. 22.7.2018. Pridobljeno dne 22.3.2019. 
  214. "Zakon o blagdanima, spomendanima i neradnim danima u Republici Hrvatskoj (pročišćeni tekst)". Narodne novine 136/2002. 21.11.2002. 

LiteraturaUredi

Zunanje povezaveUredi

V slovenščini

V hrvaščiniː

V angleščiniː