Reka, Hrvaška

mesto na Hrvaškem

Reka [réka] - hrvaško Rijeka - italijansko Fiume, (arhaično nemško St. Veit am Pflaum, Sankt Veit am Fluß) je tretje največje mesto na Hrvaškem in največje pristanišče v državi. Leži ob Kvarnerskem zalivu na severni obali Jadranskega morja. Reka je sedež Primorsko-goranske županije in hkrati središče statistične hrvaške (Istrsko-)Kvarnerske regije. Je tudi sedež univerze in rimskokatoliške reške nadškofije in metropolije.

Reka

Rijeka
Rijeka Riva promenade aerial.jpg
Zastava Reka
Zastava
Grb Reka
Grb
Reka se nahaja v Hrvaška
Reka
Reka
Reka na zemljevidu Hrvaške
Koordinati: 45°20′N 14°26′E / 45.333°N 14.433°E / 45.333; 14.433Koordinati: 45°20′N 14°26′E / 45.333°N 14.433°E / 45.333; 14.433
DržavaZastava Hrvaške Hrvaška
ŽupanijaPrimorsko-goranska županija Primorsko-goranska
Upravljanje
 • županVojko Obersnel
Površina
 • Mesto44 km2
 • Metropolitansko obm.
300 km2
Nadm. višina
0–499 m
Prebivalstvo
 (2011)[1]
 • Mesto128.624
 • Gostota2.900 preb,/km2
 • Metropolitansko obm.
320.000
 • Metropolitanska gostota1.100 preb,/km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CET)
Poštna številka
51000
Omrežna skupina+385 (0) 51
Avtomobilska oznakaRI
Spletna stranwww.rijeka.hr

Leta 2011 je imelo mesto 128.624 prebivalcev.

V krajevnem reškem narečju je mesto izpričano pod imenom Rika, v drugih (sosednjih) hrvaških narečjih pa Rekà. Prebivalci mesta Reka in okolice pripadajo čakavski narečni skupini.

Mestni nogometni klub je HNK Rijeka. V mestu že od leta 1765 deluje gledališče, današnje gledališče Ivana pl. Zajca pa so zgradili leta 1885. Simbol Reke je morčić.

Reka je bila med letoma 1471 in 1779, ko jo je cesarica Marija Terezija razglasila za ozemlje pod neposredno kontrolo Habsburžanov, sestavni del Vojvodine Kranjske. Zaradi močne povezanosti s slovenskim nacionalnim prostorom je skozi zgodovino privabljala mnoge Slovence. Med znanimi Slovenci, ki so se rodili, živeli ali delali na Reki, so bili med drugim: Primož Trubar, Matija Čop, Rudi Šeligo, Janez Vajkard Valvazor in Janez Trdina (slednji je bil celo ravnatelj reške gimnazije).

ZemljepisUredi

 
Reški zaliv, v ozadju Gorski kotar

Reka leži na zahodu Hrvaške na obali Reškega zaliva, ki je najsevernejši del Kvarnerskega zaliva Jadranskega morja. Reški zaliv je dovolj globok (do 67 metrov)[2] za vplutje največjih ladij, kar je Reki omogočilo postati pomembno morsko pristanišče. Neposredno v zaledju Reke se vzpenja Dinarsko gorstvo, ki pa je na tem mestu dokaj ozko (40 do 50 km).[3]

Mesto leži v mikroregiji Kvarnersko primorje ob izlivu reke Rječine, ki razmejuje zgodovinski pokrajini Julijsko krajino in Hrvaško primorje.

PodnebjeUredi

Po Köppnovi podnebni klasifikaciji ima Reka zmerno toplo vlažno podnebje (Cf). V razdobju od leta 1948 do 2018 je bila srednja januarska temperatura 5,8 °C in julijska 23,6 °C. Povprečno je bilo v letu 127 deževnih dni, medtem ko je sonce sijalo povprečno 2199 ur na leto.[4]

ZgodovinaUredi

 
Whiteheadova ulica Dolac, Casa veneziana

V rimskem obdobju se je naselje imenovalo Tarsatica in imelo pravice municipija (mesta s svojo upravo). Naselbina Slovanov je nastala v 7. stoletju. Ime Tarsatica se je ohranilo še v 10. stoletju, pozneje so ga pohrvatili v Trsat, ki je sedaj del mesta. Mestni zgodovini je mogoče ponovno slediti od sredine 13. stoletja. Srednjeveška utrdba je prešla 1223 v posest Frankopanov, te je nasledila devinska gospoda (Devin), njih pa gospoda iz Welseca. V 15. stoletju je mesto postalo močno trgovsko in kasneje še pristaniško središče. V vojni z Benečani je bilo dvakrat požgano (1509 in 1511). Ob koncu 16. stoletja je dobilo avtonomijo in 1719 ga je cesar Karel VI. Habsburški razglasil za svobodno mesto. Leta 1779 je bila ustanovljena posebna teritorialna enota Corpus separatum Hungaricum. V revolucionarnem letu 1848 so jo Hrvati s silo ponovno zavzeli. Statusa Reke niso razrešili do konca 1. svetovne vojne in 1919 so jo zasedli D'Annunzijevi arditi. Sprva je od leta 1920 imela status samostojne reške države, kasneje pa so jo z rimskim sporazumom leta 1924 priključili Italiji. Med obema svetovnima vojnama, ko je bilo mesto ločeno od neposrednega zaledja, je reško pristanišče izgubilo dotedanjo gospodarsko pomembnost. Po italijanski kapitulaciji v 2. svetovni vojni so jo 1943 zasedli Nemci, enote NOV in POJ so jo osvobodile 3. maja 1945. Po mirovni konferenci v Parizu je bila 1947 vrnjena Hrvaški v okviru Jugoslavije. Po vojni je mesto doživelo velik gospodarski razvoj in postalo največje jugoslovansko in pomembno evropsko tranzitno pristanišče. Sama Reka zaradi industrijske funkcije nima razvitega počitniškega turizma, je pa pomembno hrvaško poslovno središče.[5]

Reška nadškofija in metropolija je bila ustanovljena leta 1969, ko se je reška škofija, ustanovljena 1925, združila s Senjsko-modruško v Reško-senjsko nadškofijo, ta pa se je leta 2000 spet razdružila ob ustanovitvi Gospiško-senjske škofije, ki je zdaj njen sufragan skupaj s Poreško-puljsko škofijo in škofijo Krk).

Upravna delitevUredi

 
Reka ponoči

Mesto Reka je sestavljeno iz enega samega naselja, Reke. Kot samostojno naselje je bil v registru vpisan Bakar (Sveti Kuzam), ki je danes priključen Reki.[6][7]

Reka je upravno-teritorialno razdeljena na 34 krajevnih odborov:[8]

  1. Banderovo
  2. Belveder
  3. Brajda-Dolac
  4. Brašćine-Pulac
  5. Bulevard
  6. Centar-Sušak
  7. Draga
  8. Drenova
  9. Gornja Vežica

  1. Gornji Zamet
  2. Grad Trsat
  3. Grbci
  4. Kantrida
  5. Kozala
  6. Krimeja
  7. Luka
  8. Mlaka
  9. Orehovica

  1. Pašac
  2. Pećine
  3. Pehlin
  4. Podmurvice
  5. Podvežica
  6. Potok
  7. Srdoči
  8. Sveti Kuzam

  1. Sveti Nikola
  2. Svilno
  3. Školjić
  4. Škurinje
  5. Škurinjska Draga
  6. Turnić
  7. Vojak
  8. Zamet

PrebivalstvoUredi

Reka je za Zagrebom in Splitom tretje največje mesto na Hrvaškem. Ob popisu leta 2011 je v mestu živelo 128 624 prebivalcev, od tega 67 673 žensk in 60 951 moških. To je občutno manj kot v 80. in 90. letih, ko jih je bilo skoraj 170.000. Za Hrvate se je opredelilo 106 136 (82,52 %) prebivalcev, druge zastopane narodnosti so Srbi (6,57 %), Bošnjaki (2,06 %) in Italijani (1,90 %). Prebivalcev, ki so se opredelili kot Slovenci, je bilo 1090 (0,85 %).[1]

Med verami je prevladovalo katolištvo (71,96 % prebivalcev), 6,95 % je bilo pripadnikov pravoslavne vere in 4,52 % muslimanov. Ateistov, agnostikov in neopredeljenih je bilo skupaj 14,91 odstotkov.[1]

Število in narodnostna sestava prebivalstva v letih 1971–2011
Leto Skupaj Hrvati Srbi Jugoslovani Bošnjaki Italijani Slovenci Ostali
2011[1] 128.624 106.136 (82,52 %) 8446 (6,57 %) 2.650 (2,06 %) 2445 (1,90 %) 1090 (0,85 %) 784 (0,61 %)
2001[9] 144.043 115.797 (80,39 %) 8946 (6,21 %) 1.975 (1,37 %) 2763 (1,92 %) 1575 (1,09 %) 12.987 (9,02 %)
1991 167.964 117.178 (69,76 %) 18.891 (11,24 %) 6925 (4,12 %) 4803 (2,85 %) 3247 (1,93 %) 2709 (1,61 %) 14.211 (8,46 %)
1981 159.433 103.248 (64,75 %) 14.436 (9,05 %) 27.167 (17,03 %) 2505 (1,57 %) 1917 (1,20 %) 2897 (1,81 %) 7263 (4,55 %)
1971 132.222 98.121 (74,20 %) 14.079 (10,64 %) 6152 (4,65 %) 1487 (1,12 %) 2964 (2,24 %) 3944 (2,98 %) 5475 (4,14 %)

Mestni predeliUredi

Korzo in staro mestoUredi

 
Korzo
 
Stolnica sv. Vida

Zgodovinsko središče Reke se je oblikovalo ob izlivu Rječine v Jadransko morje. Reško staro mesto se nahaja na desnem (zahodnem) bregu Rječine, pod njegovimi ulicami ležijo arheološki ostanki in splet starih predorov.

Z južne strani mestno jedro obdaja Korzo – središče Reke, njena najbolj znana ulica in prizorišče javnih prireditev. Na sredini Korza stoji mestni stolp z uro, shajališče Rečanov in turistov. Stolp je bil zgrajen v srednjem veku in bil večkrat preoblikovan, svoj končni videz pa je dobil v 19. stoletju. Okoli stolpa se nahaja več baročnih palač.

V starem mestu se nahaja najpomembnejša reška cerkev, stolnica svetega Vida, zaščitnika mesta. Stolnico so na mestu starejše cerkve, posvečene svetemu Vidu, zgradili reški jezuiti. Gradnja je trajala od leta 1638 do 1659, povsem dokončana pa je bila šele leta 1737, ko sta bila zgrajena kupola in oratorij. Stolnica je upodobljena na zadnji strani bankovca za 100 kun.

Druga pomembna cerkev v mestnem jedru je cerkev Marijinega vnebovzetja, postavljena na mestu antičnih mestnih term. Zgrajena je bila v srednjem veku in skozi čas večkrat spremenila podobo; zadnjo večjo prenovo je doživela leta 1824. Njen prosto stoječi zvonik se je zaradi posedanja tal z leti nagnil in pridobil ime »Kosi toranj«. Pod zvonikom se nahajajo znani poznoantični mozaiki, nastali v času mesta Tarsatice. V bližini so ostanki mestnega obzidja in nedaleč antična rimska mestna vrata.

Pod mestnim jedrom poteka 330 metrov dolg predor, ki ga je med drugo svetovno vojno izkopala italijanska vojska ter je danes preurejen v javni prehod in turistično znamenitost. Na hribovitem pobočju severno od starega mesta se nahaja predel, imenovan Pomerio po svoji osrednji prometni ulici, ki se na zahodu nadaljuje v Zagrad. Predela sta izrazito urbani četrti s kakovostno arhitekturo s konca 19. in začetka 20. stoletja. Na dominantnem položaju na pobočju stoji Guvernerjeva palača, razkošna nekdanja rezidenca reškega guvernerja, v kateri je danes Pomorski in zgodovinski muzej hrvaškega Primorja. Palača, grajena v slogu visoke renesanse, je bila dokončana leta 1897.

DeltaUredi

 
Mrtvi kanal, v ozadju Trsat in Sušak
 
Palača Modello

V 19. stoletju so del izliva reke Rječine zaprli in tok preusmerili v nekoliko vzhodnejši prekop. Iz starega rečnega korita je nastal Mrtvi kanal, ki služi kot privez za barke in čolne. Tako se je med Mrtvim kanalom in novim tokom Rječine oblikoval polotok, imenovan Delta. Kot Delta se običajno pojmuje tudi sosednji predel okoli zgradbe Hrvaškega narodnega gledališča.

Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca se nahaja na parkovno urejenem trgu. V notranjosti razkošne zgradbe, ki je delo arhitektov Hermana Gottlieba Helmerja in Ferdinanda Fellnerja, so ohranjena zgodnja dela slikarja Gustava Klimta. Nedaleč, na mestu porušenega starega Adamićevega gledališča, stoji sočasno zgrajena Palača Modello, v kateri je spočetka deloval sedež reške hranilnice. Zgradba je prepoznavna po večbarvnih pročeljih in bogatih okrasnih elementih, prevzetih iz visoke renesanse in poznega baroka. V njej dandanes delujeta italijanska kulturna skupnost in osrednji oddelek mestne knjižnice Reka.

Poleg gledališča in palače se nahaja Velika tržnica (»Placa«), ki jo sestavljajo dva enaka paviljona (zgrajena 1881) in ribarnica, dokončana leta 1916, ki je nadomestila prejšnjo iz leta 1865. Tržnica obratuje tudi na prostem na okoliških ulicah.

Sušak in TrsatUredi

 
Vzhodni del Sušaka
 
Sušak na levoj obali reke Rječine


Sušak samostojno mesto ki je nato od leta 1945 veliko mestno področje vzhodnega dela Reke. Zgradbe starega Suška ležijo blizu levega brega Rječine, grajene so v slogu arhitekture 19. stoletja z razkošnimi fasadami, a so mnoge med njimi zapuščene.

Nad Suškom se dviga Trsat, ki je bil naseljen že v predrimskem obdobju in poznan kot Tarsatica. Nekdaj prav tako samostojno naselje je v drugi polovici 19. stoletja postalo del novega Suška, s katerim se je nato leta 1945 priključil Reki.

 
Trsat

Na vrhu hriba stoji Trsatska gradina, ki je zgrajena na mestu predrimske liburnijske opazovalnice in prvič omenjena leta 1288. Kot srednjeveška trdnjava je bila od 13. do konca 15. stoletja v posesti Frankopanov, potem je prišla pod upravo Madžarov in mesta Bakar. Ko so proti koncu 17. stoletja prenehali turški vpadi, je izgubila trdnjavski pomen. Leta 1750 jo je močno poškodoval potres in so jo opustili; v prvi polovici 19. stoletja jo je kupil avstrijski častnik Laval Nugent in jo tako obnovil, da je ohranila prvine zgodnjesrednjeveške utrdbe. Na Trsatu se nahaja tudi cerkev Trsatske Matere Božje s frančiškanskim samostanom, ki je eno od najstarejših Marijinih svetišč na Hrvaškem in pomembno romarsko središče. Iz središča Reke na Trsat vodijo stopnice Petra Kružića, ki jih je uskoški stotnik začel graditi leta 1531; obsegajo več kot 500 stopnic in niz romarskih kapelic.

KulturaUredi

 
HNK Ivana pl. Zajca
 
Reška tržnica

Na Reki delujeta mestno Hrvaško narodno gledališče Ivana pl. Zajca in lutkovno gledališče. Mesto se ponaša s pomorskim, zgodovinskim in naravoslovnim muzejem ter moderno galerijo.[10]

Reški karnevalUredi

 
Grobniški dondolaši na reškem karnevalu

Vsako leto v predpustnem času na Reki poteka Reški karneval, ki je največja tovrstna prireditev na Hrvaškem ter ena največjih in najbolj obiskanih v Evropi. Karneval je v 19. stoletju pričelo prirejati avstrijsko in ogrsko plemstvo, tradicija pa se je spontano obudila leta 1982. Obdobje karnevala, ki ga nekateri imenujejo tudi »peti letni čas«, se prične na praznik svetega Antona (17. januarja), ko župan simbolično preda ključe mesta »Meštarju Toniju«, izvoljena pa je tudi kraljica karnevala. Spremljevalni dogodki vključujejo »reli Pariz–Bakar«, sprevod okrašenih avtomobilov od Reke do Bakra, otroško povorko in dobrodelni ples v Guvernerjevi palači. Vrhunec dogajanja je mednarodna povorka skozi središče mesta na pustno nedeljo. Značilni pustni liki s področja Reke so zvončari, ki so tudi del Unescovega seznama nesnovne kulturne dediščine.[11][12][13]

Evropska prestolnica kultureUredi

Reka je bila skupaj z irskim mestom Galway izbrana za Evropsko prestolnico kulture 2020. Prvo hrvaško mesto, ki je prejelo ta naziv, se predstavlja s sloganom »Pristanišče raznolikosti«. Predvidenih je okoli 300 kulturnih programov z več kot 600 dogodki. Otvoritev prestolnice kulture je potekala 1. februarja 2020 v mestnem pristanišču z nastopom 130 izvajalcev.[14][15]

PrometUredi

 
Zabojniški terminal reškega pristanišča
 
Avtobus Autotroleja

Pristanišče Reka je najpomembnejše morsko pristanišče na Hrvaškem z največjo luško kapetanijo v državi. Leta 2019 je skozi reško pristanišče potovalo 11,5 milijona ton tovora.[16] Trajektne in hitre ladijske linije povezujejo Reko z nekaterimi otoki in obmorskimi mesti.

Avtocesta A7 Reko povezuje s Slovenijo (z mejnim prehodom Jelšane) in s Krškim mostom. Del avtoceste A7 predstavlja reško obvoznico. Avtocesta A6, ki se pri Bosiljevu navezuje na avtocesto A1 ZagrebSplit, je bila dokončana leta 2008. Preko predora skozi Učko je Reka povezana z Istrskim ipsilonom, tj. avtocestama A8 in A9.

Reka je z Zagrebom povezana z elektrificirano železniško progo. Proga, ki se nadaljuje v Koprivnico in na Madžarsko, je del panevropskega koridorja Vb. Severni železniški krak Reka–Šapjane se nadaljuje v Slovenijo kot proga Ilirska Bistrica–Pivka, od koder je možna povezava z Ljubljano in Trstom. Obstajajo zamisli za izgradnjo nove proge za visoke hitrosti med Reko in Zagrebom, kot tudi za izgradnjo povezav z otokom Krkom in z železniškim omrežjem v Istri.[navedi vir]

Letališče Reka, zgrajeno leta 1970, leži na otoku Krku. Usmerjeno je večinoma v čarterske polete, vendar se v zadnjih letih povečuje tudi število rednih linij. Leta 2019 je preko reškega letališča letelo 200.841 potnikov.[17]

Mestni prevozUredi

Novembra 1899 so na Reki začeli voziti električni tramvaji. Leta 1951 je bila uvedena prva trolejbusna linija in naslednje leto so trolejbusi popolnoma nadomestili tramvaje. Leta 1969 so namesto trolejbusov začeli obratovati avtobusi.[18] Mestni avtobusni prevoz izvaja podjetje Autotrolej in obsega 19 mestnih linij.

Prijateljska mestaUredi

Reka je pobratena z naslednjimi mesti:[19]

Viri in opombeUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Popis stanovništva, kućanstava i stanova 2011. Stanovništvo prema državljanstvu, narodnosti, vjeri i materinskom jeziku (PDF) (hrvaščina in angleščina). Zagreb: Državni zavod za statistiku Republike Hrvatske. 2013. ISSN 1333-1876.
  2. Riječki zaljev – Hrvatska enciklopedija (hrvaščina). Zagreb: Leksikonografski zavod Miroslav Krleža. 1999–2009.
  3. Rijeka – Hrvatska enciklopedija (hrvaščina). Zagreb: Leksikonografski zavod Miroslav Krleža. 1999–2009.
  4. "Srednje mjesečne vrijednosti i ekstremi: Podaci za Rijeku u razdoblju 1948-2018". meteo.hr (hrvaščina). Državni hidrometeorološki zavod. Pridobljeno dne 29. 2. 2020.
  5. Vzhodna jadranska obala, otoki in zaledje. (2003). Ljubljana: Geodetski zavod Slovenije.
  6. "Prijedlog odluke o promjeni imena naselja u gradu Rijeci u Registru prostornih jedinica Republike Hrvatske" (PDF). rijeka.hr (hrvaščina). 10. 2. 2014.
  7. "Odluka o promjeni imena naselja u gradu Rijeci u Registru prostornih jedinica Republike Hrvatske". sn.rijeka.hr (hrvaščina). 3. 3. 2014.
  8. "Mjesni odbori". rijeka.hr (hrvaščina). Pridobljeno dne 29. 2. 2020.
  9. "Primorsko-goranska županija: Stanovništvo prema narodnosti, po gradovima/općinama, popis 2001". dzs.hr (hrvaščina).
  10. Jadran, Vodič i Atlas. (1971). Zagreb: Jugoslovenski leksikonografski zavod.
  11. "Peto godišnje doba trideseti put – Riječki karneval". Večernji list (hrvaščina). 8. 2. 2013.
  12. "Zakaj morate na karneval na Reko?". siol.net. 22. 2. 2019.
  13. "Annual carnival bell ringers' pageant from the Kastav area". ich.unesco.org (angleščina). Pridobljeno dne 29. 2. 2020.
  14. "Reka in Galway slovesno prevzemata naziv kulturnih prestolnic". rtvslo.si. 1. 2. 2020.
  15. "Na Reki slovesno odprli Evropsko prestolnico kulture 2020". Primorske novice. 3. 2. 2020.
  16. "Statistika prometa". www.portauthority.hr (hrvaščina). Pridobljeno dne 21. 5. 2020.
  17. "Promet 2018./2019" (PDF) (hrvaščina). Zračna luka Rijeka d.o.o. Pridobljeno dne 21. 5. 2020.
  18. "Povijest" (hrvaščina). Autotrolej. Pridobljeno dne 21. 5. 2020.
  19. "Gradovi prijatelji". rijeka.hr (hrvaščina). Pridobljeno dne 26. 2. 2020.

Glej tudiUredi