NATO

vojaško zavezništvo 31 držav članic v Evropi in Severni Ameriki

Severnoatlantska pogodbena organizacija[3] oz. Organizacija severnoatlantske pogodbe, krajše tudi zveza NATO ali pakt NATO (angleško North Atlantic Treaty Organization, kratica Nato ali NATO; francosko Organisation du traité de l'Atlantique nord, kratica Otan ali OTAN) je mednarodna vojaško-politična organizacija držav za sodelovanje na področju obrambe, ki je bila ustanovljena 4. aprila 1949 z Washingtonsko pogodbo. NATO je obrambni pakt držav članic z namenom kolektivne samoobrambe. NATO je bil ustanovljen kot izvrševanje pravice do kolektivne samoobrambe iz 51. člena Ustanovne listine OZN. Države članice NATA lahko v okviru izvajanja samoobrambe ravnajo tudi mimo Varnostnega sveta OZN, kot temeljnega organa zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti, vendar ga morajo o tem takoj obvestiti. Njihovo ravnanje mora prenehati, ko nadzor nad situacijo in izvrševanjem uporabe sile prevzame Varnostni svet z zadostnimi ukrepi za zagotovitev mednarodnega miru in varnosti.

Severnoatlantska pogodbena organizacija
North Atlantic Treaty Organization
Organisation du traité de l'Atlantique nord
Logotip
Zastava
Države članice
OkrajšavaNATO, OTAN
SloganAnimus in consulendo liber
Nastanek4. april 1949 (1949-04-04)
Tipvojaška zveza
SedežBruselj, Belgija
Članice
Uradni jezik
Jens Stoltenberg
Letalski vodja maršala Stuart Peach, Kraljeve zračne sile
General Tod D. Wolters, Zračne sile ZDA
General André Lanata, Zračne sile Francije
Stroški (2018)1 bilijon USD[2]
Spletna stranwww.nato.int Uredite to na Wikipodatkih

Zgodovina uredi

Leta po drugi svetovni vojni so prinesla hitro stopnjevanje trenja med deželami vzhodnega političnega bloka (komunističnimi sistemi) in deželami Zahoda (demokratičnimi sistemi zahodne Evrope in severne Amerike). Tako vzhodna kot zahodna stran sta bili mnenja, da nasprotna sila resno ogroža njun obstoj in blaginjo. Kot posledica sta bili v obeh blokih ustanovljeni obrambni zvezi potencialno ogroženih držav: leta 1949 zveza Nato na Zahodu in šest let kasneje Varšavski pakt na Vzhodu. Ustanovitev zveze Nato, sicer varnostno zagotovilo pred grozečo ofenzivo komunističnih sil, je dobila neposreden povod s sovjetsko blokado Zahodnega Berlina. Na ustanovnem zasedanju zveze Nato so bile udeležene države ustanoviteljice: Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike.

V prvem letu delovanja je Nato na prvem mestu - v očeh evropskih držav - pomenil zagotovilo ameriške pomoči ob morebitnem spopadu. Junija 1950, dobro leto po ustanovitvi pakta, se je v Koreji razplamtel prvi izmed »obrobnih« spopadov obeh velesil. Močan udarec severnokorejske vojske z izdatno podporo Kitajske in ZSSR je trčil ob južnokorejske, z Američani ojačane sile. Krvava vojna se je končala tako rekoč brez zmagovalca, prinesla pa je nove politične in geografske razsežnosti zveze Nato. Ta je začela pospešene priprave na širitev, do katere je prišlo leta 1952: v organizacijo sta bili zaradi strateške lege vključeni Grčija in Turčija, državi, ki sta se zajedali globoko v južne obronke vzhodnega bloka. Tri leta kasneje je bila kot odgovor na blokado Berlina v pakt pod posebnimi pogoji vključena tudi Zahodna Nemčija.

Skozi obdobje hladne vojne se je pomen zveze Nato predvsem v smislu varnosti vseskozi večal. Prihajalo je do vse večjih in pogostejših zaostrovanj med zahodnim in vzhodnim blokom, slednji pa je sčasoma razvil lastno jedrsko orožje, s čimer se je izenačila vojaška moč obeh zvez. Posledično se je med evropskimi deželami pojavil strah, ki je izviral iz dejstva, da v primeru sovjetske invazije ZDA zaradi lastne varnosti utegnejo odkloniti pomoč - prišlo je do prvih manjših sporov in razhajanj med Evropo in ZDA. Tako je leta 1966 svoje članstvo zamrznila de Gaullova Francija.

Oboroževalna tekma je bila v polnem zamahu, krize pa so se vrstile: vietnamska vojna, kubanska kriza in druga nekoliko manjša trenja so le še povečevala nesoglasja med Zahodom in Vzhodom. S stalnim razvojem novega in mogočnejšega orožja se je vseskozi držal strah med obema velesilama, s tem pa tudi nekakšno ravnotežje, ki je tako Sovjete kot Američane sililo k neuporabi svojih medcelinskih raket z jedrskimi konicami. V letu 1982 je po ukinitvi španskega fašizma prišlo do krepitve Nato pakta z novo članico.

Zaostreno stanje med velesilama je počasi začelo topliti v poznih osemdesetih letih 20. stoletja. Prišlo je do podpisa Sporazuma o balističnih raketah dolgega dosega, ki je narekoval uničenje vseh raket z dosegom nad 500 km, ter končno do razpada Varšavskega pakta v letih 1989-1991.

Sledilo je post-hladnovojno obdobje zveze Nato in pridružitev nekdanjih komunističnih držav Vzhodne Evrope, po razpadu Varšavskega pakta oz. komunističnih sistemov v njih.

Organizacija uredi

 
Upravna stavba Nata v Bruslju.

Institucije uredi

Civilne organizacije in strukture uredi

 
Jens Stoltenberg, aktualni generalni sekretar Nata.

Vojaška organizacija in strukture uredi

Vojaške organizacije uredi

Strukture uredi

Države članice uredi

 
Zemljevid držav vojaške zveze NATO

Abecedno urejene države članice od ustanovitve leta 1949 ali z letom pristopa v oklepaju:

Grčija in Turčija sta v organizacijo vstopili februarja 1952. Nemčija se je priključila leta 1955 kot Zahodna Nemčija, združitev obeh Nemčij leta 1990 pa je razširilo zvezo tudi na območje nekdanje Vzhodne Nemčije, ki je bila članica Varšavskega pakta. Španija je vstopila 30. maja 1982, prve tri nekdanje članice Varšavskega pakta - Poljska, Madžarska in Češka so se zvezi priključile 12. marca 1999, nadaljnji dve, Romunija in Bolgarija, enako kot Slovenija in Baltske države pa 2004. 4. aprila 2023 je v NATO kot 31. članica vstopila Finska.[5]. Malo manj kot leto kasneje (7. marca 2024) se je zavezništvu polnopravno pridružila Švedska.[6]

 
Natova zvezda pred upravno stavbo.

Francija je še vedno članica zveze NATO, vendar se je leta 1966 umaknila iz skupne vojaške poveljniške strukture. Islandija je edina članica zveze NATO, ki nima lastne vojske, pristopila pa je pod pogojem, da ji je tudi ne bo treba ustanoviti.

Vojaška moč uredi

Moč kopenskih vojsk uredi

Moč vojnih letalstev uredi

Moč vojnih mornaric uredi

V letih 1999-2000 so države NATA imele:

... kar znaša 1.212 glavnih vojaških ladij.

Kritike uredi

Zlasti v času vstopanja Slovenije v Severnoatlantsko zvezo leta 2003 in prej so se večinoma v civilni družbi pojavljale mnoge kritike zveze in vstopanja Slovenije v to zvezo. Te kritike so bile ob vzniku civilnih pobud proti zvezi Nato (Reci ne Nato, Dost je) združene v temeljnih deset točk:[navedi vir]

  • NATO ne bo sredstvo za zaščito, Nato bo v prvi vrsti uporabljal naše ozemlje.
  • NATO ni organizacija, ki bi varovala mir in svobodo, pač pa le vojaška sila najmočnejših držav in njihovega gospodarstva.
  • Slovenija ne bi smela podpirati sporne ameriške zunanje politike; v svetu bi se morala uveljavljati z idejami o miru in splošni blaginji, ki so jo pripeljale do samostojnosti.
  • Visoki stroški sodelovanja z Natom pomenijo zmanjšanje sredstev za kvaliteto naših življenj, našega socialnega varstva, našega okolja, našega izobraževanja in naše kulture. Trditev, da bodo obrambni stroški ob vstopu manjši, ne more biti potrjena, ker vlada nima alternativne obrambne strategije in s tem izračuna stroškov.
  • Slovenci niso vojaško ogrožen narod in njihova varnost se z vstopom v Nato nikakor ne poveča.
  • Nato se ne ukvarja z nevojaškimi (kulturnimi, diplomatskimi, ...) načini ogrožanja, ki za Slovenijo predstavljajo neprimerno večjo nevarnost.
  • NATO je po novem usmerjen v zunanja posredovanja in ne v neposredno obrambo držav članic. Taka strategija ni v slovenskem interesu, saj si od vstopa v Nato obetamo predvsem obrambo in ne možnosti posredovanja svojih vojaških enot po svetu.
  • Natova vojaška oporišča (možni oporišči v Kopru in v Cerkljah) in množica Natovih vojakov pomenijo veliko breme za naše okolje in večjo možnost ekoloških nesreč.
  • Identifikacija s t. i. civiliziranim Zahodom kot posledica vstopa v Nato nam sama po sebi ne prinese bogastva, »blaginje« in ugleda Zahoda.
  • Prebivalci Slovenije nismo dobili niti enega nespornega argumenta za vstop.

Na te kritike je vladna stran Slovenija in Nato odgovorila z naslednjimi protiargumenti:[7]

  • Vstop v Nato bo zagotovil varno in stabilno okolje za vsestranski razvoj države.
  • Članstvo bo okrepilo geopolitični položaj Slovenije.
  • Nato bo zagotovil večjo nacionalno varnost države.
  • S članstvom v zvezi Nato se bo okrepila obrambna sposobnost slovenskih oboroženih sil.
  • Vstop v Nato bo zagotovilo profesionalizacijo Slovenske vojske in dolgoročno zmanjšanje izdatkov za obrambo.
  • Članstvo v zvezi Nato bo Sloveniji omogočilo enakopravno odločanje o varnostnih in političnih vprašanjih evroatlantskega prostora.

Te utemeljitve so v javni razpravi na koncu tudi pretehtale, kar se je pokazalo na posvetovalnem referendumu 23. marca 2003, ko je skoraj dve tretjini glasujočih (66,02 %) podprlo vstop Slovenije v Severnoatlantsko zvezo.

Viri in opombe uredi

  1. "English and French shall be the official languages for the entire North Atlantic Treaty Organization." Final Communiqué following the meeting of the North Atlantic Council on 17 September 1949 Arhivirano 2006-12-06 na Wayback Machine.. "... the English and French texts [of the Treaty] are equally authentic ..." The North Atlantic Treaty, Article 14 Arhivirano 2011-09-14 na Wayback Machine.
  2. »Defence Expenditure of NATO Countries (2010–2018)« (PDF). Nato.int. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 30. oktobra 2018. Pridobljeno 10. julija 2018.
  3. »MZZ.gov.si - NATO«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2007. Pridobljeno 10. avgusta 2007.
  4. »Severna Makedonija postala 30. članica Nata«. www.24ur.com. Pridobljeno 27. marca 2020.
  5. »Finland joins NATO as Russia's war grinds on in Ukraine« [Finska se pridružuje Natu, medtem ko se ruska vojna v Ukrajini nadaljuje] (v angleščini). 4. april 2023.
  6. »STA: Švedska postala 32. članica zveze Nato«. www.sta.si. Pridobljeno 8. marca 2024.
  7. Slovenija in NATO. Vlada Republike Slovenije.

Glej tudi uredi

Zunanje povezave uredi