Reka, Hrvaška

mesto na Hrvaškem
(Preusmerjeno s strani Reka (Hrvaška))

Reka [réka] (hrvaško Rijeka, italijansko Fiume, arhaično nemško St. Veit am Pflaum, Sankt Veit am Fluß) je tretje največje mesto na Hrvaškem in največje pristanišče v državi. Leži ob Kvarnerskem zalivu na severni obali Jadranskega morja. Reka je sedež Primorsko-goranske županije in hkrati tudi sedež neformalne hrvaške pokrajine/regije Kvarner ter katoliške nadškofije in metropolije. Leta 2011 je mesto imelo 128.624 prebivalcev.

Reka

Rijeka
Rijeka Riva promenade aerial.jpg
Zastava Reka
Zastava
Grb Reka
Grb
Reka se nahaja v Hrvaška
Reka
Reka
Reka na zemljevidu Hrvaške
Koordinati: 45°20′N 14°26′E / 45.333°N 14.433°E / 45.333; 14.433Koordinati: 45°20′N 14°26′E / 45.333°N 14.433°E / 45.333; 14.433
DržavaZastava Hrvaške Hrvaška
ŽupanijaPrimorsko-goranska županija Primorsko-goranska
Upravljanje
 • županVojko Obersnel
Površina
 • Mesto44 km2
 • Metropolitansko obm.
300 km2
Nadm. višina
0–499 m
Prebivalstvo
 (2011)[1]
 • Mesto128.624
 • Gostota2.900 preb./km2
 • Metropolitansko obm.
320.000
 • Metropolitanska gostota1.100 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CET)
Poštna številka
51000
Omrežna skupina+385 (0) 51
Avtomobilska oznakaRI
Spletna stranwww.rijeka.hr

V krajevnem reškem narečju in delu sosednih hrvaških narečjih je mesto izpričano pod imenom Rika, v sosednjih hrvaških narečjih pa Reka. Prebivalci mesta Reka in okolice pripadajo čakavski narečni skupini, eni od treh največjih različic sicer enotnega hrvaškega jezika.

Mestni nogometni klub je HNK Rijeka. V mestu deluje tudi gledališče Ivana pl. Zajca, ki so ga zgradili leta 1765. Simbol Reke je Morčić.

Reka je bila med letoma 1471 in 1779, ko jo je cesarica Marija Terezija razglasila za ozemlje pod neposredno kontrolo Habsburžanov, sestavni del Vojvodine Kranjske. Zaradi močne povezanosti s slovenskim nacionalnim prostorom je skozi zgodovino privabljala mnoge Slovence. Med znanimi Slovenci, ki so živeli ali delali na Reki, so bili med drugim: Primož Trubar, Matija Čop, Rudi Šeligo, Janez Vajkard Valvazor in Janez Trdina (slednji je bil celo ravnatelj reške gimnazije).

ZemljepisUredi

 
Reški zaliv, v ozadju Gorski kotar

Reka leži na zahodu Hrvaške na obali Reškega zaliva, ki je najsevernejši del Kvarnerskega zaliva Jadranskega morja. Reški zaliv je dovolj globok (do 67 metrov)[2] za vplutje največjih ladij, kar je Reki omogočilo postati pomembno morsko pristanišče. Neposredno v zaledju Reke se vzpenja Dinarsko gorstvo, ki pa je na tem mestu dokaj ozko (40 do 50 km).[3]

Mesto leži v mikroregiji Kvarnersko Primorje ob izlivu reke Rječine, ki razmejuje zgodovinski pokrajini Julijsko krajino in Hrvaško Primorje.

PodnebjeUredi

Po Köppnovi podnebni klasifikaciji ima Reka zmerno toplo vlažno podnebje (Cf). V razdobju od leta 1948 do 2018 je bila srednja januarska temperatura 5,8 °C in julijska 23,6 °C. Povprečno je bilo v letu 127 deževnih dni, medtem ko je sonce sijalo povprečno 2199 ur na leto.[4]

ZgodovinaUredi

V rimskem obdobju se je naselje imenovalo Tarsatica in imelo pravice municipija (mesta s svojo upravo). Naselbina Slovanov je nastala v 7. stoletju. Ime Tarsatica se je ohranilo še v 10. stoletju, pozneje so ga pohrvatili v Trsat, ki je sedaj del mesta. Mestni zgodovini je mogoče ponovno slediti od sredine 13. stoletja. Srednjeveška utrdba je prešla 1223 v posest Frankopanov, te je nasledila devinska gospoda (Devin), njih pa gospoda iz Welseca. V 15. stoletju je mesto postalo močno trgovsko in kasneje še pristaniško središče. V vojni z Benečani je bilo dvakrat požgano (1509 in 1511). Ob koncu 16. stoletja je dobilo avtonomijo in 1719 ga je cesar Karel VI. Habsburški razglasil za svobodno mesto. Leta 1776 je bila ustanovljena posebna teritorialna enota Littorale Hungaricum. Hrvaški je bila vrnjena šele 1822. V revolucionarnem letu 1848 so si jo Madžari ponovno prisvojili, vendar so jo Hrvati s silo ponovno zavzeli. Statusa Reke niso razrešili do konca 1. svetovne vojne in 1919 so jo zasedli Italijani. Sprva je po vojni imela status samostojne reške države, kasneje pa so jo z rimskim sporazumom leta 1924 priključili Italiji. Med obema svetovnima vojnama, ko je bilo mesto ločeno od neposrednega zaledja, je reško pristanišče izgubilo dotedanjo gospodarsko pomembnost. Po italijanski kapitulaciji v 2. svetovni vojni so jo 1943 zasedli Nemci, enote NOV in POJ so jo osvobodile 3. maja 1945. Po mirovni konferenci v Parizu je bila 1947 vrnjena Hrvaški v okviru Jugoslavije. Po vojni je mesto doživelo velik gospodarski razvoj in postalo največje hrvaško in pomembno evropsko tranzitno pristanišče. Sama Reka zaradi industrijske funkcije nima razvitega počitniškega turizma, je pa pomembno hrvaško poslovno središče.[5]

Upravna delitevUredi

 
Reka ponoči

Mesto Reka je sestavljeno iz enega samega naselja, Reke. Kot samostojno naselje je bil v registru vpisan Bakar (Sveti Kuzam), ki je danes priključen Reki.[6][7]

Reka je upravno organizirana v 34 krajevnih odborov:[8]

  1. Banderovo
  2. Belveder
  3. Brajda-Dolac
  4. Brašćine-Pulac
  5. Bulevard
  6. Centar-Sušak
  7. Draga
  8. Drenova
  9. Gornja Vežica

  1. Gornji Zamet
  2. Grad Trsat
  3. Grbci
  4. Kantrida
  5. Kozala
  6. Krimeja
  7. Luka
  8. Mlaka
  9. Orehovica

  1. Pašac
  2. Pećine
  3. Pehlin
  4. Podmurvice
  5. Podvežica
  6. Potok
  7. Srdoči
  8. Sveti Kuzam

  1. Sveti Nikola
  2. Svilno
  3. Školjić
  4. Škurinje
  5. Škurinjska Draga
  6. Turnić
  7. Vojak
  8. Zamet

PrebivalstvoUredi

Reka je tretje največje mesto na Hrvaškem. Ob popisu leta 2011 je v mestu živelo 128 624 prebivalcev, od tega 67 673 žensk in 60 951 moških. Za Hrvate se je opredelilo 106 136 (82,52 %) prebivalcev, druge zastopane narodnosti so Srbi (6,57 %), Bošnjaki (2,06 %) in Italijani (1,90 %). Prebivalcev, ki so se opredelili kot Slovenci, je bilo 1090 (0,85 %).[1]

Med verami je prevladovalo katolištvo (71,96 % prebivalcev), 6,95 % je bilo pripadnikov pravoslavne vere in 4,52 % muslimanov. Ateistov, agnostikov in neopredeljenih je bilo skupaj 14,91 odstotkov.[1]

Število in narodnostna sestava prebivalstva v letih 1971–2011
Leto Skupaj Hrvati Srbi Jugoslovani Bošnjaki Italijani Slovenci Ostali
2011[1] 128.624 106.136 (82,52 %) 8446 (6,57 %) 2.650 (2,06 %) 2445 (1,90 %) 1090 (0,85 %) 784 (0,61 %)
2001[9] 144.043 115.797 (80,39 %) 8946 (6,21 %) 1.975 (1,37 %) 2763 (1,92 %) 1575 (1,09 %) 12.987 (9,02 %)
1991 167.964 117.178 (69,76 %) 18.891 (11,24 %) 6925 (4,12 %) 4803 (2,85 %) 3247 (1,93 %) 2709 (1,61 %) 14.211 (8,46 %)
1981 159.433 103.248 (64,75 %) 14.436 (9,05 %) 27.167 (17,03 %) 2505 (1,57 %) 1917 (1,20 %) 2897 (1,81 %) 7263 (4,55 %)
1971 132.222 98.121 (74,20 %) 14.079 (10,64 %) 6152 (4,65 %) 1487 (1,12 %) 2964 (2,24 %) 3944 (2,98 %) 5475 (4,14 %)

KulturaUredi

 
HNK Ivana pl. Zajca
 
Reška tržnica
 
Cerkev sv. Vida
 
Trsat

Iz preteklih obdobij se je ohranila bogata kulturna dediščina. Najstarejši arhitekturni spomenik rimskega obdobja je Rimski lok (stara mestna vrata) iz 4. stoletja in del ohranjenega mestnega obzidja z mestnim stolpom kot nekdanjim vhodom v mesto. Stendardac je kamniti steber za mestno zastavo iz 1508. Cerkev sv. Sebastijana je iz 1291, obnovljena 1885. Cerkev sv. Vida so pričeli graditi 1638, dokončali so jo čez 100 let. Cerkev Marijinega vnebovzetja je bila zgrajena v zgodnjem srednjem veku na ruševinah rimskih term in je večkrat predelana. Samostojni zvonik nosi letnico 1377. Cerkev sv. Jerolima je iz 1408.

V starem mestnem delu je še cela vrsta imenitnih zgradb. Posebne pozornosti je vredna Kapucinska cerkev z razkošnim pročeljem.

Mesto se ponaša s pomorskim, zgodovinskim in naravoslovnim muzejem ter moderno galerijo. Na 138 m visoki vzpetini nad sotesko reke Riječine stoji stara trdnjava Trsat. Do nje z ene strani vodijo znamenite stopnice »Trsatske stube«, zgrajene 1531. Utrdbo Tarsatico so v obrambni sistem vključili že Rimljani. Kot srednjeveška trdnjava je bila od 13. do konca 15. stoletja v posesti Frankopanov, potem je prišla pod upravo Madžarov in mesta Bakar. Ko so proti koncu 17. stoletja prenehali turški vpadi, je izgubila trdnjavski pomen. Leta 1750 jo je močno poškodoval potres in so jo opustili; 1826 jo je kupil avstrijski maršal Laval Nugent in jo tako obnovil, da je ohranila prvine zgodnjesrednjeveške utrdbe. Sedaj je kulturnozgodovinski spomenik. Ob trdnjavi stoji romarska cerkev matere Božje na Trsatu, postavljena 1453, ob njej pa frančiškanski samostan z bogato zakladnico in galerijo umetniških del.[10]

Reški karnevalUredi

Vsako leto v predpustnem času na Reki poteka Reški karneval, ki je največja tovrstna prireditev na Hrvaškem ter ena največjih in najbolj obiskanih v Evropi. Karneval je v 19. stoletju pričelo prirejati avstrijsko in ogrsko plemstvo, tradicija pa se je spontano obudila leta 1982. Obdobje karnevala, ki ga nekateri imenujejo tudi »peti letni čas«, se prične na praznik svetega Antona (17. januarja), ko župan simbolično preda ključe mesta »Meštarju Toniju«, izvoljena pa je tudi kraljica karnevala. Spremljevalni dogodki vključujejo »reli Pariz–Bakar«, sprevod okrašenih avtomobilov od Reke do Bakra, otroško povorko in dobrodelni ples v Guvernerjevi palači. Vrhunec dogajanja je mednarodna povorka skozi središče mesta na pustno nedeljo. Značilni pustni liki s področja Reke so zvončari, ki so tudi del Unescovega seznama nesnovne kulturne dediščine.[11][12][13]

Evropska prestolnica kultureUredi

Reka je bila skupaj z irskim mestom Galway izbrana za Evropsko prestolnico kulture 2020. Prvo hrvaško mesto, ki je prejelo ta naziv, se predstavlja s sloganom »Pristanišče raznolikosti«. Predvidenih je okoli 300 kulturnih programov z več kot 600 dogodki. Otvoritev prestolnice kulture je potekala 1. februarja 2020 v mestnem pristanišču z nastopom 130 izvajalcev.[14][15]

PrometUredi

 
Pristanišče Reka
 
Avtobus Autotroleja

Pristanišče Reka je najpomembnejše morsko pristanišče na Hrvaškem z največjo luško kapetanijo v državi. Leta 2019 je skozi reško pristanišče potovalo 11,5 milijona ton tovora.[16] Trajektne in hitre ladijske linije povezujejo Reko z nekaterimi otoki in obmorskimi mesti.

Avtocesta A7 Reko povezuje s Slovenijo (z mejnim prehodom Jelšane) in s Krškim mostom. Del avtoceste A7 predstavlja reško obvoznico. Avtocesta A6, ki se pri Bosiljevu navezuje na avtocesto A1 ZagrebSplit, je bila dokončana leta 2008. Preko predora skozi Učko je Reka povezana z Istrskim ipsilonom, tj. avtocestama A8 in A9.

Reka je z Zagrebom povezana z elektrificirano železniško progo. Proga, ki se nadaljuje v Koprivnico in na Madžarsko, je del panevropskega koridorja Vb. Severni železniški krak Reka–Šapjane se nadaljuje v Slovenijo kot proga Ilirska Bistrica–Pivka, od koder je možna povezava z Ljubljano in Trstom. Obstajajo zamisli za izgradnjo nove proge za visoke hitrosti med Reko in Zagrebom, kot tudi za izgradnjo povezav z otokom Krkom in z železniškim omrežjem v Istri.[navedi vir]

Letališče Reka, zgrajeno leta 1970, leži na otoku Krku. Usmerjeno je večinoma v čarterske polete, vendar se v zadnjih letih povečuje tudi število rednih linij. Leta 2019 je preko reškega letališča letelo 200.841 potnikov.[17]

Mestni prevozUredi

Novembra 1899 so na Reki začeli voziti električni tramvaji. Leta 1951 je bila uvedena prva trolejbusna linija in naslednje leto so trolejbusi popolnoma nadomestili tramvaje. Leta 1969 so namesto tramvajev začeli obratovati avtobusi.[18] Mestni avtobusni prevoz izvaja podjetje Autotrolej in obsega 19 mestnih linij.

SušakUredi

Sušak je novejše veliko mestno področje, ki leži vzhodno od kanala reke Rječine. Zgradbe starega Sušaka ležijo blizu obale reke Rječine, grajene so v slogu arhitekture 19. stoletja z razkošnimi fasadami, a so mnoge med njimi žal zapuščene. V času italijanske zasedbe je po kanalu Rječine potekala državna meja med zasedeno Reko in Jugoslavijo.

Iz teh razlogov je bila 1920 ustanovljena reška apostolska administratura, iz katere je 1925 izšla novoustanovljena reška škofija. 1969 je z združitvijo s senjsko škofijo postala reško-senjska nadškofija in metropolija, od leta 2000 pa ta nosi ime (po izločitvi ozemlja Like v novoustanovljeno Gospiško-senjsko škofijo) samo še po mestu Reki.

Prijateljska mestaUredi

Reka je pobratena z naslednjimi mesti:[19]

Viri in opombeUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Popis stanovništva, kućanstava i stanova 2011. Stanovništvo prema državljanstvu, narodnosti, vjeri i materinskom jeziku (PDF) (hrvaščina in angleščina). Zagreb: Državni zavod za statistiku Republike Hrvatske. 2013. ISSN 1333-1876.
  2. Riječki zaljev – Hrvatska enciklopedija (hrvaščina). Zagreb: Leksikonografski zavod Miroslav Krleža. 1999–2009.
  3. Rijeka – Hrvatska enciklopedija (hrvaščina). Zagreb: Leksikonografski zavod Miroslav Krleža. 1999–2009.
  4. "Srednje mjesečne vrijednosti i ekstremi: Podaci za Rijeku u razdoblju 1948-2018". meteo.hr (hrvaščina). Državni hidrometeorološki zavod. Pridobljeno dne 29. 2. 2020.
  5. Vzhodna jadranska obala, otoki in zaledje. (2003). Ljubljana: Geodetski zavod Slovenije.
  6. "Prijedlog odluke o promjeni imena naselja u gradu Rijeci u Registru prostornih jedinica Republike Hrvatske" (PDF). rijeka.hr (hrvaščina). 10. 2. 2014.
  7. "Odluka o promjeni imena naselja u gradu Rijeci u Registru prostornih jedinica Republike Hrvatske". sn.rijeka.hr (hrvaščina). 3. 3. 2014.
  8. "Mjesni odbori". rijeka.hr (hrvaščina). Pridobljeno dne 29. 2. 2020.
  9. "Primorsko-goranska županija: Stanovništvo prema narodnosti, po gradovima/općinama, popis 2001". dzs.hr (hrvaščina).
  10. Jadran, Vodič i Atlas. (1971). Zagreb: Jugoslovenski leksikonografski zavod.
  11. "Peto godišnje doba trideseti put – Riječki karneval". Večernji list (hrvaščina). 8. 2. 2013.
  12. "Zakaj morate na karneval na Reko?". siol.net. 22. 2. 2019.
  13. "Annual carnival bell ringers' pageant from the Kastav area". ich.unesco.org (angleščina). Pridobljeno dne 29. 2. 2020.
  14. "Reka in Galway slovesno prevzemata naziv kulturnih prestolnic". rtvslo.si. 1. 2. 2020.
  15. "Na Reki slovesno odprli Evropsko prestolnico kulture 2020". Primorske novice. 3. 2. 2020.
  16. "Statistika prometa". www.portauthority.hr (hrvaščina). Pridobljeno dne 21. 5. 2020.
  17. "Promet 2018./2019" (PDF) (hrvaščina). Zračna luka Rijeka d.o.o. Pridobljeno dne 21. 5. 2020.
  18. "Povijest" (hrvaščina). Autotrolej. Pridobljeno dne 21. 5. 2020.
  19. "Gradovi prijatelji". rijeka.hr (hrvaščina). Pridobljeno dne 26. 2. 2020.

Glej tudiUredi