Marija Terezija

avstrijska nadvojvodinja, češka in ogrska kraljica ter svetorimska cesarica soproga

Marija Terezija (nemško: Maria Theresia), vladarica habsburških dežel, * 13. maj 1717, Dunaj, † 29. november 1780, Dunaj.

Marija Terezija
Kraljica Ogrske, Češke, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Bosne, Romanije, Srbije, Bolgarije, Kumanije in Galicije. Nadvojvodinja Avstrije, vojvodinja Burgundije, Brabanta, Milana, Štajerske, Koroške, Kranjske, Mantove, Firenc, Parme, Limburgije, Luksemburga, Geldrije, Würtenberga, Utrechta in Šlezije...
Vladanje20. oktober 1740 - 29. november 1780
PredhodnikKarel VI.
NaslednikJožef II.
Rojstvo13. maj 1717({{padleft:1717|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[1][2][…]
Hofburg
Smrt29. november 1780({{padleft:1780|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1][2][…] (63 let)
Dunaj[4][5]
Pokop
Vladarska kripta, Dunaj
PotomciNadvojvodinja Marija Elizabeta
nadvojvodinja Marija Ana
nadvojvodinja Marija Karolina
Jožef II., rimsko-nemški cesar
Marija Kristina, vojvodinja Tešenska
nadvojvodinja Marija Elizabeta
nadvojvoda Karel Jožef
nadvojvodinja Marija Amalija
Lepold II., rimsko-nemški cesar in toskanski nadvojvoda
nadvojvodinja Marija Karolina
nadvojvodinja Marija Ivana Gabrijela
nadvojvodinja Marija Jožefa
kraljica Marija Karolina
nadvojvoda Ferdinand Karel Habsburško- Esteški
Marija Antonija (Antoinetta), francoska kraljica
nadvojvoda Maksimiljan Franc, kölnski volilni knez
RodbinaHabsburško-Lotarinška
OčeKarel VI., rimsko-nemški cesar
MatiElizabeta von Braunschweig-Wolfenbüttel

Marija Terezija je bila nadvojvodinja Avstrije (1740), kraljica Ogrske (1741) in Češke (1743) ter edina ženska vladarica habsburških dednih dežel, s cesarskim kronanjem svojega moža Franca I. Štefana pa je postala tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva. S štiridesetletnim vladanjem je pričela, ko je oktobra 1740 umrl njen oče Karel VI..

V zakonu s Francem I. Štefanom je imela šestnajst otrok, od tega je bilo 11 deklet, 10 od teh pa se je imenovalo Marija. Najmlajša med njimi je bila Marija Antonija, ki so jo obljubili v zakon Ludviku, nasledniku francoskega kralja, ki je pozneje postal kralj Ludvik XVI., Mariji Antoniji pa so Francozi tudi spremenili drugo ime v danes bolj znano Marijo Antonietto.

Pragmatična sankcija uredi

Karel VI., katerega edini moški dedič - sin Janez - je umrl pol leta po rojstvu leta 1716, je leta 1713 izdal pragmatično sankcijo, s katero je hčerki po svoji smrti zagotovil nasledstvo na avstrijskem prestolu in vladarski položaj v državi. Čeprav so se mnogi evropski monarhi s pragmatično sankcijo ob njenem nastanku strinjali, se je po Karlovi smrti leta 1740 začela vojna za avstrijsko nasledstvo.

Nasledstvene vojne uredi

Vojna za avstrijsko nasledstvo se je začela kmalu po smrti cesarja Karla VI. v letu 1740 z vpadom Friderika II. Pruskega v Šlezijo, ki jo je okupiral, Bavarska in Francija pa sta napadli zahodna področja takratne Avstrije, vendar je glavni sovražnik Marije Terezije ostal prav Friderik (pozneje znan kot Friderik Veliki). Zato je osredotočila svojo notranjo in zunanjo politiko na poraz Prusije in spet pridobila nekatera ozemlja, ki jih je ta odvzel Avstriji. Oče Marije Terezije, cesar Karel VI. je domneval, da bo hčerka pravo moč predala v roke svojemu možu, zato ji ni posredoval nobenih informacij o delovanju vlade, tako da se je vsega morala naučiti sama. Poleg tega je zaradi dveh vojn ob koncu očetovega vladanja podedovala oslabljeno vojsko in prazno zakladnico.

Reformatorka uredi

Marija Terezija je pričela obširne reforme v vojski. Podvojila je število mož v avstrijski armadi in reformirala tudi sistem davkov, da bi zagotovila redne prihodke za vzdrževanje vlade in vojske. Centralizirala je vlado, tako da je prej ločena avstrijska in češka kanclerstva združila v en sam administrativni urad. Pred tem so pravosodje in upravo nadzirali isti uradniki. Ustanovila je vrhovno sodišče, katerega edina naloga je bila vzdrževanje zakona v njenih deželah. Te reforme so okrepile gospodarstvo. Po nasvetu svojega državnega kanclerja Wenzla Antona von Kaunitza je prekinila zavezništvo z Združenim kraljestvom in namesto tega sklenila zavezništvo z Rusijo in Francijo. Leta 1752 je ustanovila vojaško akademijo, leta 1754 pa akademijo inženirskih znanosti. Zahtevala je tudi, da Dunajski univerzi dodelijo dovolj sredstev, da je medicinska fakulteta postala učinkovitejša. Ko se ji je zdelo, da je njena vojska dovolj močna, se je leta 1756 pripravljala na napad Prusije, a jo je Friderik prehitel in napadel Saško, še eno zaveznico Avstrije, ter s tem začel sedemletno vojno. Vojna se je končala leta 1763, ko je Marija Terezija podpisala sporazum, s katerim je priznala prusko oblast nad Šlezijo. Marija Terezija je bila ena od tako imenovanih »razsvetljenih absolutistov«.

Vladanje z Jožefom II. uredi

 
Anton von Maron - Marija Terezija kot vdova (1772), hrani Pokrajinski muzej Ptuj

V letu 1765 ji je umrl mož. Bila mu je tako zvesta, da se je od njegove do svoje smrti še 15 let oblačila samo v žalna oblačila in se zaprla pred ljudmi. Namesto na poskus vnovične osvojitve Šlezije se je osredotočila na vzdrževanje miru. Svojega najstarejšega sina, Jožefa II., je priznala za sovladarja in cesarja, vendar mu je omejila moč, ker se ji je zdel zaletav in aroganten.

V naslednjih letih vladavine se je osredotočila na reformiranje zakonodaje glede podložnikov. Po letu 1771 je podelila robotni patent, reformo, ki je reguliral tlako podložnikov v njenih deželah, in jih s tem malce razbremenila.

Umrla je leta 1780, kot edina ženska vladarka v 650-letni zgodovini habsburške dinastije.

Predniki uredi

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Ferdinand II. Habsburški
 
 
 
 
 
 
 
8. Ferdinand III. Habsburški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Marija Ana Bavarska
 
 
 
 
 
 
 
4. Leopold I. Habsburški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Filip III. Španski
 
 
 
 
 
 
 
9. Marija Ana Habsburška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Margareta Avstrijska
 
 
 
 
 
 
 
2. Karel VI. Habsburški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Wolfgang Wilhelm, palatinski grof v Neuburgu
 
 
 
 
 
 
 
10. Filip Wilhelm, Palatinski elektor
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Magdalena Bavarska
 
 
 
 
 
 
 
5. Eleonora-Magdalena Pfalško-Neuburška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Jurij II, deželni grof Hessensko-Darmstadtski
 
 
 
 
 
 
 
11. Elisabeta Amalija Hessensko-Darmstadtska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Zofija Eleonora Saksonska
 
 
 
 
 
 
 
1. Marija Terezija
Cesarica Avstrije
Kraljica Ogrske in Češke
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Avgust Mlajši, vojvoda Braunschweig-Lüneburški
 
 
 
 
 
 
 
12. Anton Ulrik, vojvoda Braunschweigsko-Wolfenbüttelski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Doroteja Anhaltsko-Zerbška
 
 
 
 
 
 
 
6. Ludvik Rudolf, vojvoda Braunschweigsko-Lüneburški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. Friderik,vojvoda Schleswig-Holstein-Sønderburg-Norburški
 
 
 
 
 
 
 
13. Elizabeta Julijana, vojvodinja Schleswig-Holstein-Sønderburg-Norburška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Eleanora Anhaltsko-Zerbška
 
 
 
 
 
 
 
3. Elizabeta Braunschweigsko-Wolfenbüttelska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Joahim Ernest, grof Oettingenski
 
 
 
 
 
 
 
14. Albert Ernest I, Princ Oettingenski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. Ana Doroteja Hohenlohe-Neuensteinska
 
 
 
 
 
 
 
7. Princesa Kristina Luiza Oettingenska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
30. Eberhard III, vojvoda Württemberški
 
 
 
 
 
 
 
15. Kristina Friderika, vojvodinja Württemberška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
31. Ana Katarina Salm-Kyrburška
 
 
 
 
 
 


Sklici uredi

Viri uredi

  • Pohl, Walther: Habsburžani:zgodovina evropske rodbine, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1994 (COBISS)
  • Preinfalk, Miha in Boris Golec (ur.), Marija Terezija. Med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom. Ljubljana, 2018. ISBN 978-961-05-0105-3