Srednji vek je v evropski zgodovini obdobje od konca antike v 5. in 6. stoletju do začetka novega veka v drugi polovici 15. stoletja. Običajno se deli na tri obdobja: zgodnji, visoki in pozni srednji vek.

Romanska cerkev sv. Mihaela iz 11. stoletja v Hildesheimu, današnja Nemčija
Grad Krak des Chevaliers, zgrajen med križarskimi vojnami v današnji Siriji za Malteški viteški red

V zgodnjem srednjem veku se je v Evropi odvijalo intenzivno preseljevanje ljudstev, predvsem Germanskih. Veliko večino Vzhodne Evrope so poselili Slovani. Frankovsko cesarstvo je pod rodbino Karolingov postalo velesila, vendar se je kmalu razcepilo na Zahodno Frankovsko (kasnejšo Francijo) in Vzhodno Frankovsko (kasnejše Rimsko-nemško cesarstvo).

Do začetka visokega srednjega veka se je izoblikovala fevdalna ureditev. V njej so največjo oblast nosili visoki plemiči z velikimi zemljiškimi posestmi, ki jim jih je podelil kralj v zameno za vojaško službo. Pričel se je velik demografski porast, mesta so spet postala pomembna središča. S kolonizacijo se je širil obseg obdelovanih površin.

Na začetku poznega srednjega veka je Evropo hudo prizadela Črna smrt, epidemija bubonske kuge. Pozni srednji vek je obdobje gospodarske krize in vojaških spopadov. Med srednjim vekom in novim vekom ni večjih prelomov, opaziti je mogoče le postopne prehode v širitvi renesanse, pomorskemu odkrivanju ipd.

Terminologija uredi

Izraz medium tempus ("srednji čas") je prvi uporabil Petrarca leta 1373.[1] Renesančni učenjak Flavio Biondo ga je uporabil v delu Historiarum ab inclinatione romanorum imperii decades iz leta 1483. Z njim je označil stoletja med klasiko in renesanso, ki jih je smatral za prehodno zgodovinsko obdobje. Po njegovem mnenju je bil srednji vek popolnoma negativno obdobje, kar se včasih odraža še v sedanji miselnosti.

Časovna opredelitev uredi

 
Karta približnih političnih meja v Evropi okoli leta 450

Prehod iz starega v novi vek je bil postopni razvoj mnogih političnih, socialnih in ekonomskih faktorjev, ki so v različnih časih in na različne načine vplivali na zgodovino. Zaradi tega so mnenja o časovni opredelitvi srednjega veka močno deljena, odvisno od dogodkov, ki so vzeti v poštev. Za začetek obdobja se v glavnem upoštevajo sledeči datumi:

  • splošno ustaljen dogovor postavlja začetek srednjega veka v leto 476, ki zaznamuje padec Zahodnorimskega cesarstva, ali celo v leto 410, ko je plenitev Rima prekinila vsako politično dejavnost mesta in postavila na oblast Alarika.
  • zanimivo je mnenje, da so šele Langobardi leta 568 dokončno premagali cesarstvo in s tem začeli novo zgodovinsko obdobje - srednji vek.
  • nekateri zgodovinarji menijo, da niso bili politični dogodki v Zahodnorimskem cesarstvu toliko vplivni kot prihod Arabcev v sedmem stoletju, ker je direktno napadel krščansko vero, ki je do tedaj družila celotno Evropo.
  • drugi spet poudarjajo, da je mejnik kronanje Karla Velikega leta 800, ker je pod tem vladarjem dejansko začela modernizacija Evrope.

Že iz teh podatkov je razvidno, da so pogledi na ta problem precej retroaktivni, se pravi da različne skupine ljudi gledajo na zgodovinske dogodke iz sedanjega političnega, etnološkega in religijskega stališča. Še bolj nedoločen je datum zaključka srednjega veka, saj se je dejansko srednji vek zaključil v različnih deželah v različnih dobah in z različnimi dogajanji. Po navadi jemljemo v poštev sledeče datume:

Zgodovinska delitev uredi

Prva groba delitev obdobja razlikuje med zgodnjim in poznim srednjim vekom. V prvi del (od 5. do 10. stoletja) so vključeni vpadi raznih narodov na Evropsko ozemlje, na primer Hunov, Slovanov, Arabcev in Normanov. Pozni srednji vek pa zaznamuje fevdalna ureditev z novimi socialnimi razmerami, nastanek mest in graščin.

Nemci raje delijo srednji vek na tri dele: zgodnji (5.8. stoletje), visoki (9.11. stoletje) in pozni (12.15. stoletje) [2].

Moderni zgodovinarji [3] uporabljajo delitev na štiri obdobja:

Zgodnji srednji vek (približno 5. - 12. stol.) uredi

Zgodnji srednji vek je zaznamovan z množičnim preseljevanjem ljudstev in z razpadom antike. Celoten rimski imperij, ki je bil v petem stoletju dejansko mešanica latinske, galske, keltske in grške kulture ter močno prežet s krščanstvom, je bil že nekaj stoletij pred razpadom zahodne polovice ogrožen zaradi vpadov »barbarskih« ljudstev kot so: Huni, Avari, Slovani, Franki, Germani, Teutoni, Alemani, Angli, Sasi, Vandali, Svebi, Vikingi, Ostrogoti in Vizigoti. Marsikatero od teh ljudstev je dalo ime sodobnim državam.

Med 5. in 8. stoletjem so ta ljudstva preplavila celotno področje Zahodnorimskega imperija in si uredila povsem drugačen način življenja.

Visoki srednji vek (1050 - 1150/1200) uredi

Včasih imenovan tudi čas zmagovite cerkve. Pomeni tudi čas urbanizacije Evrope, kajti nastanejo številna mesta, trgovska središča, nekatera od teh pa so že kmalu imela (ok. 1100) javne šole, ki so bile podlaga za kasnejše univerze - intelektualni sloj raste. Je tudi čas vojaške ekspanzije in križarskih vojn, v katerih je na novo povezana krščanska Evropa skušala prevzeti od domačinov Jeruzalem in Palestino. Čas zaznamujejo tudi vpadi Madžarov in Vikingov, prebivalstvo se poveča. Krščanstvo je povezalo evropske dežele, krščanska cerkvena organizacija pa se je širila z ustanovitvijo meniških redov. Po benediktinskemu redu so se ustanovili še nekateri drugi, med temi sta bila tudi precej strožja cistercijanski in kartuzijanski meniški red. V slovenskem prostoru smo dobili prvo cisterco v Stični, ustanovljena je bila leta 1135 in je bila prva cisterca, ustanovljena južno od Alp, kartuzija Žiče pa je bila ustanovljena okoli 1160 in je dolgo časa predstavljala sedež reda za nemške pokrajine. Prav s tema dvema redovoma so na slovensko ozemlje v tistem času prišli prvi indici romanske umetnosti, ki se je pričela oblikovati v središčih obeh redov v Franciji.Začnejo se križarske vojne.

Pozni srednji vek (približno 14., 15. stol.) uredi

Pozni srednji vek se velikokrat označuje kot »mračno« obdobje srednjega veka, ki je vrglo temno senco na celotno in zelo dolgo tisočletno obdobje, ki ga označujemo za srednji vek. Po celi Evropi, Sredozemlju in celo na območju Rusije ter Afrike je začela razsajati kuga, imenovana »črna smrt«. Prebivalstvo je bilo zdesetkano. Delovati je začela srednjeveška inkvizicija, najprej kot škofovska inkvizicija (1180-1230) in kasneje pod pokroviteljstvom papeža (Papeška inkvizicija, od l. 1230.). S tem orodjem je uradna cerkev skušala onemogočiti drugače misleče ter izkoreniniti ponekod zelo močne verske ločine (Katare, Valdenžane).

Razvnela se je tudi stoletna vojna med Anglijo in Francijo, nastal je mit o Ivani Orleanski. Zaradi kuge in vojn so ljudje umirali zelo mladi in s tem so povezane tudi poroke otrok, težave z dedovanjem ozemelj in težnje po spremembi. Nezadovoljstvo ljudstva se je kazalo širom po Evropi v obliki kmečkih uporov, puntov. Razvila se je tudi kritična meščanska srednjeveška književnost, razvijalo se je gledališče. Misli se počasi obračajo k človeku kot individumu, kar bo vodilo v renesanso. Miselna obzorja so se širila s spoznavanjem antike, največ s posredovanjem Arabcev v kulturnih središčih arabske Španije ter muslimanskih in judovskih spisov. Konec poznega srednjega veka zaznamuje tudi izum tiskarskega stroja s premičnimi črkami leta 1455 (Gutenberg), ki je omogočil množično informiranje. Želja po ugledu in avanturah je nekatere ljudi vabila stran z evropskih tal. Začela so se velika raziskovanja sveta. Krištof Kolumb je odkril Ameriko leta 1492.Pojavijo se pirati.

Štirideset let prej, leta 1453, so Turki po dolgoletnih obleganjih zavzeli Konstantinopel in s tem se je še formalno zrušil Vzhodnorimski imperij. To je dobilo nov polet že od 13. stoletja dalje obstoječemu osmanskemu cesarstvu, ki je vedno bolj prodiralo na zahod.

Vedno močnejše zaverovanje človeka, odkrivanje anatomije, sveta in [[vesolje|vesolja] in zaupanje v verske dogme, kritiziranje oblasti, porast meščanske kulture in zaton fevdalnega življenja vodijo v novo dobo, renesanso.

Kulturno življenje v poznem srednjem veku uredi

Središče evropske omike je v 13. stoletju v Parizu. Tomaž Akvinski in Abelard sta poučevala v študijskem središču na griču Svete Genovefe blizu Pariza, katero so obiskovali krščanski učenci iz vse Evrope. Iz mešanice grške filozofije in krščanske vere nastane koncepcija podobe sveta. Njegova podlaga je realizem, ki pravi, da nič ni tisto, kar se zdi, ampak je samo simbol višje resničnosti. Na učni sistem vplivajo grško-klasični sistem, arabska miselnost, saj so bili povečini Arabci tisti, ki so zbirali in komentirali grška filozofska dela ter še druga. Janez Salisburški, William Ockhamski, Duns Scot in Roger Bacon so poučevali na Sorboni. Bili so pomembni znanstveniki iz cele Evrope. Leta 1292 je papež Nikolaj IV. dal posebne pravice magistrom pariške univerze, dovoljenje, da lahko učijo povsod brez podrejanja lokalnim oblastem.

Teologija in filozofija

V 13. stoletju so zbirali vse znanje tistega časa in ga združili v enciklopedije s teološkim stališčem. Sumne se nanašajo na logiko in upodabljajočo umetnost, ki je vsebovala plastike velikih katedral. Vse ima svoj predal: svet je zajet v formulah in definicijah, bogastvo je opisano in klasificirano, človeštvo se deli glede na dejavnosti in teološki spisi ali ciklusi podob opisujejo človekovo stvarjenje. Albert Veliki in Tomaž Akvinski sta največja sholastika v Franciji. Vplivala sta na zahodno mišljenje do začetka renesanse. V 14. stoletju pa jih je dočakala nova smer, mistika. Mistika poudarja osebno spoznanje Boga, medtem ko zavrača znanstven pristop. Angleži se zgledujejo po Francozih, po Viljemu Osvajalcu je postane francoščina uradni dvorski jezik. V Oxfordu in Cambridgeu so ustanovili univerzi, podobni Sorboni.

Ostale povezave in sorodne teme uredi

Viri uredi

Predloga:Refsez

Zunanje povezave uredi

  1. Štih, Peter. (2001). O zgodovinskih prelomnicah v srednjem veku na Slovenskem. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. ISBN 9619080327. OCLC 445295497.
  2. Sergi. G.: L'idea di Medioevo, Roma 2003. ISBN 88-7989-406-4
  3. Schiavone, A.: Il mondo tardoantico, v Storia medievale, Donzelli Editore, Roma 1998