Balkan je zgodovinsko in politično ime, ki opisuje jugovzhodno Evropo. Nekateri ga uporabljajo tudi kot zemljepisno ime za območje, ki obsega približno 550.000 km² in ima približno 53 milijonov prebivalcev.

Balkanski polotok, če se za mejo uporabi rečna mreža.
Politični zemljevid Balkana 1891
Politični zemljevid Balkana 1991

Zemljepisno je to gorovje v Bolgariji, čeprav se politično in publicistično z Balkanom poimenuje ves Balkanski polotok, ki ga obkrožajo Jadransko morje, Jonsko morje, Egejsko morje, Marmarsko morje z morskima ožinama Bospor in Dardanele ter Črno morje.

Države, katerih ozemlje je v celoti na Balkanskem polotoku (brez otokov):

Državi, katerih ozemlje je večinoma na Balkanskem polotoku (južno od Save in Donave):

Države, katerih ozemlje je večinoma izven Balkanskega polotoka:

Poimenovanje uredi

Ime Balkanski polotok je leta 1808 prvi uporabil pruski geograf Johann August Zeune. Po analogiji na Apeninski polotok in Pirenejski polotok je po gorovju Balkan, ki poteka od osrednje Bolgarije v vzhodno Srbijo, poimenoval celotno regijo, saj je bil prepričan, da se gorovje razteza od Julijskih Alp do Črnega morja. Ime se je širše uveljavilo v zadnji četrtini 19. stoletja, čeprav je bilo takrat že jasno, da so bile Zeunejeve predstave o geografiji regije napačne.

Opredelitev uredi

Če ga gledamo kot polotok, potem njegove meje glede na ostalo Evropo ni težko določiti. Polotok je namreč tisto ozemlje, ki je del kopnega, a ga v večjem delu obdaja voda; je le ozko povezano z večjo kopensko gmoto in sega čez krožnico, katere premer povezuje skrajni vodni točki na obeh straneh tega ozemlja. Ta povezovalni premer je hkrati tudi kopenska meja polotoka.

Če pri Balkanskem polotoku zarišemo krožnico skozi skrajni vodni točki na severu Jadranskega in Črnega morja, ugotovimo, da Balkanski polotok na jugu močno sega prek te krožnice, torej lahko govorimo o polotoku z okrog 1300 km dolgo navidezno mejo, ki teče nekako od Trsta do Odese po ozemlju Italije, Slovenije, Hrvaške, Madžarske, Romunije, Moldavije in Ukrajine. V tem primeru je na Balkanskem polotoku približno petina Slovenije.

V geografiji pa meje raje postavljamo po vidnih ločnicah v pokrajini, na primer po slemenih vzpetin ali po rekah, in v geografski literaturi se severna meja Balkanskega polotoka največkrat postavlja od Kvarnerskega zaliva po Kolpi, Savi in Donavi do Črnega morja. V tem primeru Slovenija ni na Balkanskem polotoku. Po drugi različici gre meja po Soči, Idrijci, Ljubljanici, Savi in Donavi.

Zaradi praktičnih razlogov, predvsem pridobivanja podatkov, pa meje pogosto potegnemo kar po mejah držav, in ker je bila nekdanja Jugoslavija večinoma na Balkanskem polotoku, v svetu največkrat tudi vse njene naslednice prištevajo k balkanskim državam, tako tudi celotno Slovenijo.

Zaradi slabih predznakov se Balkan recimo za Avstrijce začne onstran Karavank, za Slovence čez Kolpo, za Hrvate pa šele na Uni, torej pri sosedu, zato mnogi raje uporabljajo sicer prav tako slabo opredeljen izraz jugovzhodna Evropa.

Vendar pa je leta 1994 Mednarodna geografska zveza na regionalni konferenci v Pragi Slovenijo uvrstila med devet srednjeevropskih držav, skupaj z Nemčijo, Poljsko, Češko, Slovaško, Madžarsko, Švico, Lihtenštajnom in Avstrijo. Balkan ima tudi kulturne, zgodovinske, politične, verske, jezikovne in številne druge razsežnosti, ki jim še težje postavimo meje, tako da nekega enoznačnega odgovora, do kod sega, ni mogoče dati.

Zunanje povezave uredi