Ludvik IX. Francoski

Ludvik IX., splošno znan kot sveti Ludvik ali Ludvik sveti, je bil od leta 1226 do 1270 francoski kralj in najslavnejši med Kapetingi, * 25. april 1214, † 25. avgust 1270.

Ludvik IX.
Sodobni potret Ludvika IX., naslikan okoli leta 1230
Kralj Francije
Vladanje8. november 1226 – 25. avgust 1270
Kronanje29. november 1226
PredhodnikLudvik VIII.
NaslednikFilip III.
Regent
Rojstvo25. april 1214[1]
Poissy[1]
Smrt25. avgust 1270[1] (56 let)
Tunis[1]
Pokop
Zakonec
(por. 1234)
Potomci
med drugimi...
  • Izabela, kraljica Navare
  • Ludvik
  • Filip III., kralj Francije
  • Ivan Tristan
  • Peter
  • Blanka, infanta Kastilje
  • Margareta
  • Robert
  • Neža, vojvodinja Burgundije
RodbinaKapetingi
OčeLudvik VIII.
MatiBlanka Kastiljska
Religijarimskokatoliška

Okronan je bil v Reimsu po smrti svojega očeta Ludvika VIII., star komaj dvanajst let. V kraljestvu je kot regentka vladala njegova mati Blanka Kastiljska. Ko je Ludvik postal polnoleten, je mati do njene smrti ostala njegova cenjena svetovalka. Blanka se je med regentstvom spopadala z uporniškimi vazali in zagotovila Kapetingom uspeh v albižanski križarski vojni, ki se je začela 20 let prej.

Kot vladar se je Ludvik IX. soočal s ponavljajočimi se konflikti z nekaterimi najmočnejšimi plemiči svojega kraljestva, kot sta bila Hugo X. Lusignanski in Peter Dreuxski. Istočasno je angleški Henrik III. poskušal obnoviti anžujske celinske posesti, vendar je bil v bitki pri Taillebourgu takoj poražen. Ludvik je priključil več provinc, predvsem dele Akvitanije, Maine in Provanse. Spoštoval je zaobljubo, ki jo je izrekel med molitvijo za ozdravitev med hudo boleznijo, in vodil nesrečno sedmo in osmo križarsko vojno proti muslimanskim dinastijam, ki so vladale v severni Afriki, Egiptu in Sveti deželi. Med sedmo križarsko vojno je bil ujet in odkupljen, med osmo križarsko vojno pa je umrl zaradi griže. Nasledil ga je njegov sin Filip III.

Ludvik IX. je reformiral francoski pravni postopek in ustvaril pravosodni sistem, v katerem so se vlagatelji peticij lahko pritožili na razsodbe neposredno kralju. Prepovedal je sojenja s težkimi fizičnimi preskusi, poskušal končati zasebne vojne in v kazenske postopke uvedel domnevo nedolžnosti. Da bi uveljavil svoj novi pravni sistem, je ustanovil provoste in sodne izvršitelje. Ludvik IX. je užival izjemen ugled v celotnem evropskem krščanskem svetu. Njegove vladavine se pogosto spominjajo kot zlate gospodarske in politične dobe srednjeveške francoske kraljevine. Evropski vladarji so ga včasih prosili, da razsoja v sporih zunaj svojega kraljestva.[2][3]

Njegovi oboževalci so ga več stoletij imeli za idealnega krščanskega vladarja. Njegova viteška spretnost in privlačnost v javnosti sta ga naredili priljubljenega, čeprav so ga sodobniki občasno grajali kot "meniškega kralja".[3][4] Ludvik je bil kljub svojim liberalnim pravnim reformam pobožen kristjan in uveljavljal strogo katoliško ortodoksnost. Sprejel je stroge zakone, ki so kaznovali bogokletje,[5] in se lotil francoskih Judov, vključno s sežiganjem Talmuda po sporu v Parizu.[6] Je edini kanonizirani kralj Francije.

Zgodnja leta

uredi

Rojen je bil 25. aprila 1214 v Poissyju pri Parizu kot sin Ludvika VIII. in Blanke Kastiljske.[7] Njegov stari oče po očetovi strani je bil kralj Filip II. Francoski, po materini strani pa Alfonz VIII. Kastiljski. Mentorji, ki jih je izbrala mati, so ga učili latinščine, javnega nastopanja, pisanja, vojaških veščin in vladanja.

Pri dvanajstih letih mu je umrl oče in Ludvik je bil manj kot mesec kasneje v stolnici v Reimsu okronan za Ludvika IX. Do njegove polnoletnosti je v njegovem imenu vladala njegova mati.[8]

Medtem ko so njegovi sodobniki na njegovo vladavino gledali kot na sovlado kralja in njegove matere, zgodovinarji na splošno verjamejo, da je Ludvik začel samostojno vladati leta 1234, njegova mati pa je prevzela bolj svetovalno vlogo[2] in imela močan vpliv nanj do svoje smrti leta 1252.[8][9]

Križarske vojne

uredi

Leta 1229 je Ludvikova mati s sklenitvijo sporazuma z Rajmondom IV. Toulouškim končala albižansko križarsko vojno. Ludvik je odšel na dve križarski vojni: sedmo leta 1248 in osmo leta 1270.

Sedma križarsla vojna

uredi
 
Gustave Doré (gravura): Ludvik IX. iz Aigues-Mortes odhaja na sedmo križarsko vojno
 
Kip svetega Ludvika pri baziliki Sacré-Cœur v Parizu

Ludvik in njegovi privrženci so se v Egiptu izkrcali 4. ali 5. junija 1249 in svojo kampanjo začeli z zavzetjem pristanišča Damietta.[10][11] Napad je v muslimanskem Ajubidskem sultanatu povzročil nekaj motenj, še posebej, ker je bil sultan al-Malik as-Salih Najm al-Din Ajub na smrtni postelji. Pohod Evropejcev iz Damiette proti Kairu skozi delto Nila je potekal počasi. Sezonska visoka gladina Nila in poletna vročina sta jim onemogočala napredovanje.[12] [18] Ajubidski sultan je v tem času je umrl. Oblast v državi je prevzela njegova vdova in sultanova žena Šadžar al-Durr.

8. februarja 1250 je Ludvik v bitki pri al-Mansuri izgubil svojo vojsko,[13] njega pa so ujeli. Izpustili so ga po plačilu odkupnine 400.000 turskih liver (približno 80 milijonov sedanjih USD) in predaji mesta Damietta.[14]

Štiri leta v Jeruzalemskem kraljestvu

uredi

Ludvik je po osvoboditvo preživel štiri leta v Jeruzalemskem kraljestvu, večinoma v Akonu, Cezareji in Jaffi, kjer je pomagal obnavljati obrambne položaje[15] in vzdrževal diplomatske odnose s Sirijo in Egiptom. Spomladi 1254 se je s svojo preživelo vojsko vrnil v Francijo.[16]

Ludvik je izmenjal več pisem in odposlancev z mongolskimi vladarji tistega obdobja. Leta 1248 so k Ludviku prišli odposlanci mongolskega vojaškega poveljnika Eldžigideja, nameščenega v Armeniji in Perziji.[17] Eldžigidej je predlagal, da bi se kralj Ludvik izkrcal v Egiptu, medtem ko bi on sam napadel Bagdad, da bi preprečil muslimanom Egipta in Sirije, da bi združili svoje sile. Ludvik je poslal v Mongolijo dominikanskega duhovnika Andréja de Longjumeauja kot odposlanca k velikemu kanu Gujuku. Gujuk je pred njegovim prihodom umrl, Gujukova vdova in regentka Ogul Kajmiš pa je kraljevo diplomatsko ponudbo zavrnila.[18]

Ludvik je na mongolski dvor poslal še enega odposlanca, frančiškana Viljema iz Rubrucka, ki je obiskal velikega kana Mongkeja in več let preživel na mongolskem dvoru. Leta 1259 je vladar Zlate horde Berke od Ludvika zahteval pokornost.[19] V nasprotju z njim sta mongolska kana Mongke in Kublajev brat Hulegu francoskega kralja pisno prosila za vojaško pomoč, vendar pismo nikoli ni prispelo do Francije.[20]

Osma križarska vojna

uredi
 
Jean Fouquet, Grandes Chroniques de France (1455–1460): Ludvikova smrt; umrl je v okolici Tunisa v svojem šotoru, okrašenem s kraljevimi simboli

Na seji parlamenta v Parizu 24. marca 1267 so Ludvik in njegovi trije sinovi "prevzeli križ". Ko je izvedel za poročila misijonarjev, se je Ludvik odločil, da bo pristal v Tunisu, in naročil svojemu mlajšemu bratu Karlu Anžujskemu, naj se mu tam pridruži. Križarji, med katerimi je bil tudi bodoči angleški kralj Edvard I., so se 17. julija 1270 izkrcali v Kartagini, nakar je v taboru izbruhnila bolezen. Mnogi so umrli zaradi griže, 25. avgusta tudi sam Ludvik.[15][21]

Otroci

uredi
  • Blanka (12. julij/4. december 1240 – 29. april 1244), umrla v otroštvu[22]
  • Izabela (2. marec 1241 – 28. januar 1271), poročena s Teobaldom II. Navarskim[23]
  • Ludvik (23. september 1243/24. februar 1244 – 11. januar/2. februar 1260), zaročen z Berengarijo Kastiljsko[24]
  • Filip III. (1. maj 1245 – 5. oktober 1285), poročen z Itabelo Aragonsko in drugič z Marijo Brabantsko
  • Ivan (1246/1247 – 10. marec 1248), umrl v mladosti[22]
  • Ivan Tristan (8. april 1250 – 3. avgust 1270), grof Valonije, poročen z Jolando II. Neversko[22]
  • Peter (1251 – 6./7. april 1284),[22]grof Percheja in Alençona, poročen z Ivano Châtillonsko
  • Blanka (začetek 1253 – 17. junij 1320), poročeno s Ferdinandom de la Cerda, infanta Kastilje[22]
  • Margareta (začetek 1255 – julij 1271), poročena z Ivanom I. Brabantskim
  • Robert (1256 – 7. februar 1317), grof Clermonta,[22] poročen z Beatriko Burgundsko;[22] ko je zakonita moška linija Filipa III. leta 1589 izumrla, je francoska krona prešla na njegovega potomca Henrika IV., prvega burbonskega kralja
  • Neža (1260 – 19./20. december 1327), poročena z Robertom II. Burgundskim[22]

Ludvikova in Margaretina otroka, ki sta umrla v otroštvu, sta bila pokopana v cistercijanski opatiji Royaumont. Leta 1820 sta bila prenešena v baziliko Saint-Denis.[25]

Smrt in zapuščina

uredi

Ludvik je umrl v Tunisu 25. avgusta 1270 v epidemiji dizenterije, ki je zajela njegovo vojsko.[21][26][27] V skladu z evropskimi navadami je bilo njegovo telo izpostavljeno postopku, znanemu kot mos teutonicus, preden so bili njegovi posmrtni ostanki vrnjeni v Francijo.[28] Nasledil ga je sin Filip III.

Ludvikov mlajši brat Karel I. Neapeljski je shranil njegovo srce in drobovje in ju prenesel v stolnico v Monrealu blizu Palerma.[29] Ludvikove kosti so v dolgem sprevodu prenesli po kopnem čez Sicilijo, Italijo, Alpe in Francijo in jih pokopali v kraljevi nekropoli v Saint-Denisu maja 1271.[30] Karel I. in Filip III. sta kasneje razdala številne Ludvikove relikvije, da bi spodbudila Ludvikovo čaščenje.[31]

Družinsko drevo

uredi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Ludvik VI. Francoski
 
 
 
 
 
 
 
8. Ludvik VII. Francoski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Adelajda Mauriennska
 
 
 
 
 
 
 
4. Filip II. Francoski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Teobald II. Šampanjski
 
 
 
 
 
 
 
9. Adela Šampanjska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Matilda Koroška
 
 
 
 
 
 
 
2. Ludvik VIII. Francoski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Balduin IV. Hainautski
 
 
 
 
 
 
 
10. Balduin V. Hainautski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. Alica Namurska
 
 
 
 
 
 
 
5. Izabela Hainautska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Thierry Flandrijski
 
 
 
 
 
 
 
11. Margareta I. Flandrijska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Sibila Anžujska
 
 
 
 
 
 
 
1. Ludvik IX. Francoski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Alfonz VII. Leonski in Kastiljski
 
 
 
 
 
 
 
12. Sančo III. Kastiljski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. Berengarija Barcelonska
 
 
 
 
 
 
 
6. Alfonz VIII. Kastiljski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
26. García Ramírez Navarski
 
 
 
 
 
 
 
13. Blanka Navarska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
27. Margareta L'Aiglska
 
 
 
 
 
 
 
3. Blanka Kastiljska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
28. Gotfrid Anžujski
 
 
 
 
 
 
 
14. Henrik II. Angleški
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
29. cesarica Matilda
 
 
 
 
 
 
 
7. Eleanora Angleška
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
30. Viljem X, Akvitanski
 
 
 
 
 
 
 
15. Eleonora Akvitanska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
31. Aénora Châtelleraultska
 
 
 
 
 
 


Čaščenje Ludvika kot svetnika

uredi

Ludvik
 
Francisco Pacheco: San Luis, Rey de Francia (Sveti Ludvik, kralj Francije)
kralj Francije
spovednik
Rojstvo25. april 1214[1]
Poissy[1]
Smrt25. avgust 1270[1] (56 let)
Tunis[1]
ČaščenjeRimskokatoliška cerkev
Angličanska zveza cerkva
Kanonizacija11. julij 1297, Rim, Papeška država, razglašalec papež Bonifacij VIII.
God25. avgust
Atributitrnova krona, krona, žezlo, globus, meč, fleur-de-lis, plašč in drugi deli francoskih regalij
Zavetnik

Papež Bonifacij VIII. je leta 1297 objavil Ludvikovo kanonizacijo.[32] Bil je edini francoski kralj, razglašen za svetnika,[33] in pogosto zgled idealnega krščanskega vladarja.[32]

Sestre usmiljenke sv. Ludvika, imenovane v njegovo čast, so rimskokatoliški verski red, ustanovljen leta 1803 v mestu Vannes v Franciji.[34] Podoben red, Sestre sv. Ludvika, je bil ustanovljen leta 1842 v Juillyju.[35][36]

Častijo ga kot sozavetnika Tretjega reda svetega Frančiška, ki ga priznava kot člana reda. Ko je postal kralj, je v njegovi hiši ob običajnih dnevih jedlo več kot sto revežev. Pogosto je tem gostom stregel kar on. Njegova dobrodelna dejanja, skupaj z njegovimi pobožnimi verskimi praksami, so ustvarila legendo, da se je pridružil Tretjemu redu, čeprav je malo verjetno, da se mu je kdaj dejansko pridružil.[37]

Sveti Ludvik goduje 25. avgusta.[38][39]

Sklici

uredi
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 Record #118729411 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 "Goyau, Georges. "St. Louis IX." The Catholic Encyclopedia. Vol. 9. New York: Robert Appleton Company, 1910. 24 Feb. 2013". Pridobljeno 29. septembra 2014.
  3. 3,0 3,1 "Louis IX, king of France". Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 25. februarja 2021.
  4. Bouquet, Martin (1840–1904). [https://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k50141v Recueil des historiens des Gaules et de la France. Tome 23].
  5. Bobineau, Olivier (8. december 2011). "Retour de l'ordre religieux ou signe de bonne santé de notre pluralisme laïc ?". Le Monde.fr (francosko). Pridobljeno 27. oktobra 2015.
  6. "The Pope Who Saved the Talmud". The 5 Towns Jewish Times. 15. junij 2013. Pridobljeno 29. septembra 2014.
  7. Vie de St Louis. Ur. H.-F. Delaborde, Pariz, 1899.
  8. 8,0 8,1 "Louis IX". Encarta. Microsoft Corporation. 2008.
  9. Shadis 2010, str. 17-19.
  10. »Crusades: Crusades of the 13th century«. Encarta. Microsoft Corporation. 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. oktobra 2009.
  11. Tyerman 2006, str. 787.
  12. "Lives of Saints". John J. Crawley & Co., Inc. Pridobljeno 29. septembra 2014.
  13. Dupuy 1993, str. 417.
  14. Tyerman 2006, str. 796.
  15. 15,0 15,1 "Bréhier, Louis. "Crusades." The Catholic Encyclopedia. Vol. 4. New York: Robert Appleton Company, 1908. 24. februar 2013". Pridobljeno 29. septembra 2014.
  16. "Crusades: Crusades of the 13th century". Encarta. Microsoft Corporation. 2009. Arhivirano iz izvirnika 28. oktobra 2009.
  17. Jackson 1980, str. 481-513.
  18. Grousset, René (1970). The Empire of the Steppes: A History of Central Asia. Durham, New Carolina: Rutgers University Press. ISBN 9780813513041. Pridobljeno 29. septembra 2014.
  19. Sinor, Denis (1999). »The Mongols in the West«. Journal of Asian History. 33 (1): 1–44. ISSN 0021-910X.
  20. Aigle, Denise (2005). »The Letters of Eljigidei, H¨uleg¨u and Abaqa: Mongol overtures or Christian Ventriloquism?« (PDF). Inner Asia. 7 (2): 143–162. doi:10.1163/146481705793646883. S2CID 161266055. Pridobljeno 26. februarja 2017.
  21. 21,0 21,1 Magill & Aves, str. 606.
  22. 22,0 22,1 22,2 22,3 22,4 22,5 22,6 22,7 Richard 1983, str. xxiv.
  23. Jordan 2017, str. 25.
  24. Jordan 2017, str. 25-26.
  25. Brown 1990, str. 810.
  26. Cross & Livingstone, str. 1004.
  27. Lock, str. 183.
  28. Westerhof 2008, str. 79.
  29. Gaposchkin, str. 28.
  30. Gaposchkin, str. 28–29.
  31. Gaposchkin, str. 28–30, 76.
  32. 32,0 32,1 Louis IX, Oxford Dictionary of Saints. Oxford University Press, 2004. str. 326.
  33. »Louis«. The New Encyclopædia Britannica: Micropædia. Zv. 7 (15 izd.). 1993. str. 497. ISBN 9780852295717.
  34. »Who We Are«. Sisters of Charity of St. Louis. 2017. Pridobljeno 26. februarja 2017.
  35. "Our Father and Patron St. Louis / St. Louis, King of France, 1214–1270 AD" St. Louis Handbook for Schools. Sisters of St Louis. str. 8.
  36. »Our history«. Sisters of St Louis. 2015. Pridobljeno 26. februarja 2017.
  37. [ https://www.archstl.org/sacred-worship "Saint Louis, King of France, Archdiocese of St. Louis, MO]". Pridobljeno 29. septembra 2014.
  38. »Optional Memorial of Saint Louis of France | USCCB«. bible.usccb.org (v angleščini). Pridobljeno 10. oktobra 2022.
  39. Lesser Feasts and Fasts 2018 (v angleščini). Church Publishing, Inc. 1. december 2019. ISBN 978-1-64065-235-4.
Ludvik IX. Francoski
Rojen: 25. april 1214 Umrl: 25. avgust 1270
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Ludvik VIII.
Kralj Francije
1226 – 1270
Naslednik: 
Filip III.