Velikomoravska
Velikomóravska (latinsko Moravia Magna) je bila slovanska država, ki je med letom 833 in zgodnjim 10. stoletjem obstajala na ozemlju današnje Moravske (del Češke) in Slovaške.
Boj za osvoboditev izpod frankovske nadvladeUredi
Moravani so bili v virih prvič omenjeni leta 822, ko so se udeležili državnega zbora v Frankfurtu. V tem času so bili še zagotovo odvisni od Frankov, čeprav je bila njihova oblast nad Moravani tedaj dokaj ohlapna, kar se kaže v širjenju krščanstva in gradnji cerkva. Vloga kneza in velikašev se je dvigala nad plemensko ureditvijo.
Moravski knez Mojmir je leta 833 ob združevanju Moravanov pregnal kneza Pribino iz Nitre na sedanjem Slovaškem, kjer je bil sedež druge kneževine na tem območju. Pribina je imel dobre odnose s Franki, ki so mu kasneje, leta 840, podelili velik fevd ob reki Zali, imenovan Spodnja Panonija. V močvirju ob Blatnem jezeru je zgradil svojo prestolnico Blatenski kostel (Blatograd). Leta 847 so mu Franki posestva podelili celo v last (alod), saj se je pri kolonizaciji in organizaciji cerkve pod vodstvom salzburške nadškofije močno izkazal.
Glej Spodnja Panonija.
Franki so zaradi upora leta 846 kneza Mojmira odstranili s položaja in namesto njega ustoličili Rastislava, vendar to slovanskih teženj po samostojnosti ni ustavilo, saj je novi knez počasi in previdno nadaljeval predhodnikov boj za osamosvojitev. Velikomoravska je postala središče zbiranja nezadovoljnežev nad Franki in leta 853 so se pri sicer neuspešnemu napadu na Franke Moravanom pridružili tudi Bolgari. Nov upor, v katerem se je na Rastislavovi strani boril celo frankovski vzhodni prefekt Ratbod, se je začel že naslednjega leta. Frankovskemu kralju Ludviku Nemškemu se ga ni posrečilo v celoti zatreti, položaj se je zanj celo slabšal. Prefektu je kasneje odvzel veliko mero oblasti in Ratboda zamenjal. Oblast nad vzhodnim delom države je leta 856 podelil sinu Karlmanu, sam pa se je bolj posvetil zadevam na zahodni strani države. Karlman je stopil v zavezništvo z Rastislavom in si prisvojil oblast nad vso nekdanjo vzhodno prefekturo.
Obdobje samostojnostiUredi
V letih 860-864 je bila Velikomoravska brez frankovske nadvlade.
Leta 862 sta se Ludvik Nemški in Karlman pobotala. Tako je Rastislav ostal brez zaveznika, njegovo državo pa je ogrožala združena frankovsko-bolgarska vojska, zato je sklenil, da bo poskušal pridobiti zavezništvo Bizantincev. Cesarju Mihaelu III. je poslal pismo s prošnjo za zavezništvo, obenem pa tudi za škofa, ki naj bi sodeloval pri vzpostavitvi samostojne velikomoravske cerkve, saj se je Rastislav skušal čim bolj znebiti frankovskega vpliva. Že leta 861 je prosil za škofa osebno papeža, vendar je ta prošnjo zavrnil.
Bizantinci so prošnji samo deloma ugodili. Zavezništvo so sicer sprejeli, namesto škofa pa so, ker niso najbolj zaupali v tedanje negotove razmere na Velikomoravskem, poslali brata misijonarja Cirila in Metoda. Največja razlika med bogoslužjem zahodne in vzhodne krščanske cerkve je bila, da je vzhodna poudarjala pomen verskih obredov v domačem jeziku. Tako je Ciril že pred prihodom na Velikomoravsko prevedel osnovne krščanske knjige v makedonsko narečje iz okolice Soluna, ki je postalo znano kot jezik stara cerkvena slovanščina. Na Velikomoravsko sta Ciril in Metod prišla spomladi leta 864, nadaljevala začeto književno delo, izobraževala svoje učence in utrjevala krščanstvo.
Konec samostojnostiUredi
Že avgusta tega leta je Ludvik Nemški ponovno napadel Velikomoravsko in oblegal mesto Devín. Rastislav je moral priznati njegovo nadvlado in samostojnost države je bila izgubljena. Misijonarsko delovanje Cirila in Metoda je bilo s tem oteženo, saj so frankovski duhovniki močno nasprotovali uvedbi slovanskega jezika v bogoslužju, dolžili pa so ju celo krivoverstva, zato sta se odločila, da bosta Velikomoravsko zapustila in preko Benetk odpotovala v Carigrad.
Ponoven vzpon VelikomoravskeUredi
Leta 869 je izbruhnil nov upor Velikomoravcev proti Frankom, v katerem se jim je pridružil tudi spodnjepanonski knez Kocelj. Pri njem so sodelovali tudi Polabski Slovani, Čehi in karantanski grof Gundakar. Upor je uspel samo pri Velikomoravski in Spodnji Panoniji - Velikomoravska je ponovno pridobila samostojnost, Spodnja Panonija pa se je pod vladavino kneza Koclja, sina Pribine, prav tako osvobodila frankovske nadvlade.
Rastislav, njegov nečak Svetopolk in Kocelj so po uspelem uporu papeža Hadrijana II. zaprosili, naj jim pošlje Metoda za škofa, ki bo odvisen le od Rima, saj so se želeli znebiti frankovskega vpliva tudi na cerkvenem področju. Papež jim je ugodil in Metod je prispel že v 2. polovici leta 869 s pooblastili, ki so mu dovoljevala cerkveno organizacijo Panonije in Velikomoravske. Spodnja Panonija je kasneje na Kocljevo pobudo postala celo sedež obnovljene sirmijske nadškofije, kar je bilo za salzburško zelo moteče. Nemški škofje in fevdalci so se na vso moč borili za ponovno pridobitev vpliva na izgubljenih območjih. Zaradi Svetopolkovega izdajstva jim je leta 870 uspelo ujeti Rastislava, ki je po mučenju umrl v ječi. Metoda so obsodili na samostansko ječo, Svetopolku pa so odredili hišni pripor na Karlmanovem dvoru.
Na Velikomoravskem je leta 871 ponovno izbruhnil upor proti Frankom. Ti so na pohod proti upornikom vzeli tudi Svetopolka, ki je prebegnil na nasprotno stran in porazil Franke. Vsi kasnejši frankovski napadi na Svetopolka, ki je prevzel oblast na Velikomoravskem, so bili neuspešni. Leta 874 se je Ludvik Nemški tako moral pogajati in priznati svobodo Velikomoravske, istega leta pa so Franki ponovno osvojili Spodnjo Panonijo ter odstranili Koclja. Metod se je umaknil na Velikomoravsko. Svetopolk je sicer vse do leta 882 plačeval tribut in priznaval vpliv salzburške nadškofije. Leta 887, dve leti po Metodovi smrti (leta 885), je Svetopolk pregnal Metodove učence iz svojega ozemlja.
Po koncu Kocljeve vladavine v Spodnji Panoniji je popolno oblast nad vzhodnim delom frankovske države znova prevzel Karlman, ki je oblast nad delom tega območja leta 876 podelil svojemu sinu Arnulfu. Ta je leta 887 postal vzhodnofrankovski kralj, urediti pa je moral odnose s Spodnjo Panonijo. Sprva prijateljski odnosi s Svetopolkom so se leta 881 sprevrgli v vojno, v kateri so se Madžari in Velikomoravci borili proti Frankom. Madžari so se potem naselili na območju med Velikomoravsko, Karantanijo in bolgarsko državo, od koder so vpadali na sosednja ozemlja. V letih 882-884 je skupaj z njimi Svetopolk vpadal v Panonijo.
PropadUredi
Leta 892 se je Arnulf povezal z nekaterimi Madžari in Slavonci, da bi porazil Svetopolka, vendar mu je uspelo samo opleniti del države. Svetopolk je leta 894 umrl, kar je povzročilo začetek propadanja Velikomoravske. Njegova sinova sta leta 898 začela boj za oblast, v katerem so mlajšega od njiju podpirali Franki.
Madžarom je do leta 906 uspelo uničiti Velikomoravsko.
KulturaUredi
Na Velikomoravskem je nastala prva znana slovanska šola, Velikomoravska akademija (najverjetneje v Devínu leta 863) in prva znana krščanska cerkev zahodnih in vzhodnih Slovanov v Nitri. Tej državi lahko pripisujemo zasluge za začetek delovanja Cirila in Metoda in posledično za nastanek njunih del. Bizantinski dvojni križ, ki sta ga prinesla s seboj, še danes ostaja simbol Slovaške.
LjudjeUredi
Prebivalce Velikomoravske so imenovali Slovenci[1], Sloveni. Zgodovinskega imena Sloveni, Sclavi, Slavi (Sloveni) ne smemo mešati s Slovani (angl. Slavs), ki so jih slavenski[2] učenjaki okrog Josefa Dobrovskega umetno izumili ob koncu 18. stoletja (saj prej niso obstajali), da bi vpeljali splošno ime za vsa slavenska ljudstva. Imena Sloveni, Slovenci, Slovinci, Sclavi, Slavi, (Sloveni, Slovaki), Slovenia, Sclavenia (Slovenija) lahko najdemo v kronikah v današnjih Sloveniji, Avstriji, Slovaški, Madžarski, Slavoniji, Dalmaciji, Hrvaški, Bosni in Srbiji. Po beneških virih so Hrvate nedvoumno imenovali kot Hrvate, toda v istem času so na istem ozemlju pisali tudi o Sclavenih, Slavih (Slovenih). To vodi do sklepa, da so se Bolgari, Hrvatje, Srbi in Madžari naselili med Slovene in jih postopoma vsrkali, razen v Sloveniji in na Slovaškem.
Zadnji ostanki prvotnega imena Sloveni pri današnjih Slovencih (na primer Sloven(c)i, slovensko ime za Slovence, Slovenijo) in Slovakih (na primer Slovensko, slovaško ime Slovaške), so vsekakor izpeljani iz korena Sloveni. Enako ime so uporabljali predniki Slavoncev do 18. stoletja, medtem ko je ime Slavonija ostalo iz latinskega zapisa Sclavonia/Slavonia. Latinsko ime Sclavonia izvira iz staroselskega imena Slovenija (dežela Slovenov), tako so tudi današnjo Slovenijo imenovali Sclavonia/Slavonia/Slavija.
Zapisovanje Stara cerkvena slovanščina je sodobna predrugačitev izvirnega zapisa slovenski jezik (словѣ́ньскъ, slovenski, slovenščina). Eden največjih jezikoslovcev Franc Miklošič s širokim znanjem vseh slavenskih in drugih balkanskih jezikov je dokazal, da je stara cerkvena slovenščina najbližja jeziku karantanskih in panonskih Slovenov.
Ljudem v Velikomoravski se v slavenskih besedilih včasih pripisuje »Moravski ljudje« in »Sclavi« (kar naj bi pomenilo Slaveni? [3]), »Winidi« (Wendi, drugo ime za Slavene?), »Moravski Slaveni«? ali »Moravci« v latinskih besedilih.
Kot v vseh srednjeveških deželah je življenje v Velikomoravski težko primerjati s sodobnimi standardi: 40 odstotkov moških in 60 odstotkov žensk je umrlo, ne da bi dočakali štirideset let. Velikomoravska pokopališča vsekakor pričajo o bogati prehrani in napredni zdravstveni negi. Prebivalci Velikomoravske so imeli celo boljše zobovje kot današnji ljudje: tretjina pregledanih okostij ni imela niti kariesa, niti manjkajočih zob.
Ko so muslimanski zemljepisci opisovali prebivalce Velikomoravske, so omenili,da so številno ljudstvo, njihova oblačila pa so podobna arabskim, sestojijo iz turbana, srajce in plašča. Obdelali so deželo, gojili semena in negovali vinograde (...) Trdijo, da jih je več kot v Rumu, in da so posebno ljudstvo. Veliko jih trguje z Arabijo. Ahmad Ibn Rustah
[1] Slovenci dejansko šele po Trubarju.
[2] namesto »slovanski« uporabljam za obdobja po 18. stoletju imenovanje slavenski.
[3] nedvomno bi morali pisati Sloveni, kar je takrat pomenil izraz Slaveni/Sclaveni (op. prevajalca).
Glej tudiUredi
Zunanje povezaveUredi
Kronološko podrobna zgodovina slovanskih držav v zgodnjem srednjem veku; v angleščini
ViriUredi
- Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979