Kastilja (zgodovinska regija)

španska zgodovinska regija

Kastilja (špansko Castilla’) je pokrajina na osrednji planoti Španije, katere ime sega v srednjeveško kraljestvo z istim imenom. Ime pa temelji na številnih gradovih (castillos), ki so značilni za pokrajino še danes.

Stara in nova Kastilja (rdeča) in sosednja območja (šrafirana): Pokrajine Stare Kastilje: Burgos, Palencia, Valladolid, Ávila, Soria in Segovia; Pokrajine Nove Kastilje: Madrid, Guadalajara, Toledo, Cuenca in Ciudad Real Šrafirana območja: Kantabrija, La Rioja, León, Zamora, Salamanca in Albacete

GeografijaUredi

MejeUredi

Kastilja vključuje sedanje avtonomne skupnosti Kastilja-Manča, avtonomno skupnost Madrid in večino skupnosti Kastilja in Leon. Na vzhodu Kastilja meji z Aragonijo, na severu z La Riojo, Navaro, Baskijo in Kantabrijo, na zahodu s tremi nekdanjimi provincami Kraljevine León (León, Zamora in Salamanca), na jugozahodu z Extremaduo9 oziroma njenima provincama Cáceres in Mérida, na jugu do Andaluzije in na jugovzhodu do province Albacete in skupnosti Valencija. Ker Kastilja ni več samostojna politična ali upravna enota, natančnega teritorialnega obsega ni mogoče jasno razmejiti.

PokrajinaUredi

Do 2500 m visoko Kastiljsko gorovje severno od Madrida deli 600 do 900 m visoko pokrajino (imenovano tudi Mezeta) na severno "staro Kastiljo" in južno "novo Kastiljo", ki vključuje tudi Mančo (iz arabščine المنشرة al-manschara - planota).

RekeUredi

Kastilja ima le nekaj večjih rek, ki vse tečejo zahodno v Atlantik - najpomembnejša v "Stari Kastilji" je Duero, za "Novo Kastiljo" pa sta pomembna Tagus in Guadiana. Zajemajo številne manjše pritoke, od katerih se nekateri poleti lahko izsušijo.

MestaUredi

Stara Kastilja
Aranda de Duero (35.000), Ávila (60.000), Burgos (180.000), Palencia (80.000), Segovia (55.000), Soria (40.000), Valladolid (300.000)
Nova Kastilja
Ciudad Real (75.000), Cuenca (55.000), Guadalajara (85.000), Puertollano (50.000), Toledo (85.000)
Madrid
Madrid (3,2 miljona) in okoli 10 mest z več kot 100.000 prebivalci in okoli 10 mest z več kot 50.000 prebivalci.

GospodarstvoUredi

Stara in Nova Kastilja sta kmetijski krajini velike prostornosti. Zaradi malo padavin in omejenih možnosti namakanja so pridelki v primerjavi s Srednjo Evropo precej nizki. Ne nazadnje ima vinogradništvo pomembno vlogo. Veliki Madrid je eno najpomembnejših industrijskih središč v Španiji in vsej Evropi. Domači in evropski turizem je v zadnjih desetletjih 20. stoletja očitno pridobil na pomenu.

JezikUredi

Glede na to pokrajino se španski jezik pogosto imenuje castellano ("kastiljski"), zlasti zato, da se razlikuje od drugih jezikov, ki se govorijo v Španiji, saj se tukaj govori tudi narečje, ki je bilo osnova sodobne standardne španščine.

ZgodovinaUredi

Izvor, izvor imenaUredi

 
GrofijaKastilja, 850/1028
 
Karta Kastilje, 1360
 
Kastiljaks krona, 1492

Kastilja, območje zgornjega toka reke Ebro, se je do leta 800 (po plemenu Bardulovcev, ki so tam živeli) imenovala Bardulia. Ime Kastilja je prvič izpričano v latinskem dokumentu iz leta 800, ki govori o cerkvi in territorio Castelle (v deželi gradov). Regija to ime dolguje številnim utrdbam (latinsko castella, špansko castillos), ki so bili tam zgrajeni za zaščito pred napadi Arabcev. Deželo je v 8. in 9. stoletju osvojila Kraljevina Asturija, ki so se borili proti Arabcem, kasneje pa je pripadala njihovemu nasledniku, kraljevini León.

Grofija KastiljaUredi

Kraljevini Asturija in León sta upravljala Kastiljo z lokalnimi grofi. Ti so se okoli leta 925 dvignili proti kralju Leóna in razširili območje v samostojno oblast, sprva kot zaveznik Kordovskega kalifa. Ferdinand González je postal prvi neodvisni grof Kastilje. Z upori proti kraljem Ramiru II. (931–950), Ordoño III. (950–957) in Sancho I. (957–966) je poskušal doseči neodvisnost svoje države od Leóna.

Njegov sin García Fernandez je prav tako skoraj samostojno vladal do leta 1000. Njegov sin in naslednik Sancho je oblast prepustil svojemu sinu, grofu Garcíi in po njegovem umoru leta 1026 je oblast prešla na Sanchovega zeta, kralja Sancha III. iz Navare, po smrti katerega je leta 1035 njegov sin Ferdinand podedoval Kastiljo.

Kastiljsko kraljestvo in Kastiljska kronaUredi

Glavni članek: Kastiljsko kraljestvo.

Leta 1037 je grof Ferdinand Kastiljski osvojil kraljestvo León in bil okronan za njegovega kralja ter tako ponovno združil León in Kastiljo. Za kratka obdobja 1065-1072 in 1175-1230 je bila Kastilja spet ločena od Kraljevine León, zdaj pa kot kraljestvo Kastilja.

Leta 1230 sta se obe kraljestvi končno združili, in tvorili Kastiljo in León. Ta imperij se pogosto imenuje tudi Kastiljska krona ali preprosto Kastilja. V nadaljnjem toku Rekonkviste je pridobila obsežna območja in, ko je bila dokončana (1492), obsegala sever, sredino in jug Iberskega polotoka. Na zahodu je mejila na Portugalsko, na vzhodu pa na ozemlja Aragonske krone in Navare.

Združitev ŠpanijeUredi

Tudi po združitvi Španije s strani katoliških kraljev so deli kraljestva Kastiljske krone - na primer Aragonska in Navarska krona - ohranili lastne pravne sisteme in institucije. Najprej gre zgolj za osebno unijo. Šele v začetku 18. stoletja so Bourboni Španijo spremenili v centralno državo in kastiljski pravni in upravni sistem v veliki meri razširili na druge dele kraljestva.

Sodobna upravna struktura iz leta 1833Uredi

 
"Zgodovinske regije" stare in nove Kastilje, 1833

Kraljevine, povezane s Kastiljsko krono, so bile leta 1833 razdeljene na zgodovinske regije v okviru teritorialne reorganizacije Španije, ki jo je izvedel minister Javier de Burgos, nato pa so bile razdeljene na province. Ta deželna delitev je še danes v veliki meri nespremenjena. Province so bile združene v "zgodovinske regije". Dve izmed njih sta imeli v svojem imenu ime Kastilja:

  • Stara Kastilja (Castilla la Vieja): Santander (danes: Kantabrija), Valladolid, Palencia, Burgos, Logroño (danes: La Rioja), Ávila, Segovia, Soria
  • Nova Kastilja (Castilla la Nueva): Madrid, Guadalajara, Toledo, Ciudad Real, Cuenca

Vendar pa "zgodovinske regije" niso imele svojih pristojnosti ali institucij, temveč so le povzele različne pokrajine glede na izraze.

Ta struktura je ostala do leta 1975, pri čemer so bila prizadevanja za regionalizacijo strogo zatirana med Frankovo diktaturo (1936 / 39–1975). V fazi prehoda v demokracijo (tranzición) je bilo torej vprašanje regionalizacije eno najbolj perečih in najbolj kontroverznih vprašanj. Ko so razpravljali o prihodnji ustavi, so se dogovorili o minimalnem kompromisu, ki je zagotovil le zelo širok okvir za kasnejšo oblikovanje »avtonomnih skupnosti« (na podlagi obstoječih provinc) in njihovih pristojnosti.

Rezultat ustavnega postopka avtonomnih skupnosti na kastiljskem ozemlju je dal naslednjo sliko:

  • Obrobni provinci Santander in Logroño, ki sta pripadali "zgodovinski regiji" Stare Kastilje, sta oblikovali svoje enoprovincialne avtonomne skupnosti, kot sta Kantabrija in La Rioja.
  • Preostale province Stare Kastilje so skupaj s provincami "zgodovinske regije" León (León, Zamora, Salamanca) tvorile avtonomno skupnost Kastilja in León (Castilla y León).
  • Provinca Madrid, ki zgodovinsko in geografsko pripada Novi Kastilji, je prav tako oblikovala svojo enoprovincialno avtonomno skupnost.
  • Preostale province "zgodovinske regije" Nova Kastilja so skupaj s provinco Albacete tvorile Avtonomno skupnost Kastilja- Manča.

Najkasneje od leta 1833 je Kastilja prenehala obstajati kot ločena politična ali upravna enota.

Današnja regija KastiljaUredi

 
Madrid in Kastilja-Manča (od leta 1983)

Danes je Kastilja torej le ime za pokrajino, katere ozemeljski obseg je glede na stališče različno opredeljen, kar velja zlasti za naslednja območja:

  • Sedanje avtonomne skupnosti Kantabrija in La Rioja so bile zgodovinsko del Kraljevine Kastilje. Geografsko pa so zunaj obrobnih gora, ki obkrožajo Mezeto (Kantabrija ob Atlantiku, La Rioja v kotlini Ebro).
  • Province León, Zamora in Salamanca (občasno tudi Valladolid in Palencia) so delno obravnavane kot provinca León, ki jo je mogoče ločiti od Kastilje. Z zgodovinskega vidika to kaže, da so ta območja vedno pripadala kraljevini León (ali delni kraljevini León v Kastiljski kroni) in nikoli dejanski kraljevini Kastilja, pa tudi južnemu delu nekdanje Kraljevine León, Extremadura, ni zavzeta pod "Kastiljo". Krajinsko pa se Kastilja in León na severu Mezete neločljivo združita.
  • Do ustanovitve province Albacete leta 1833 je približno polovica površine pripadala delno kraljestvu Toledo (Nova Kastilja) in delno kraljestvu Murcia. Leta 1833 je bila dodeljena "zgodovinski regiji" Murcia. Danes pripada avtonomni skupnosti Kastilja- Manča.

ZnamenitostiUredi

Zaradi svoje dolge zgodovine in svojega pomena v zgodnjem novejšem času ima Stara Kastilja številne in impresivne zgodovinske znamenitosti - te segajo od romanskih cerkva in samostanov na severu (npr. San Esteban de Gormaz) do cerkva Mudéjar na jugozahodu. (npr. Cuéllar). Nova Kastilja pa navdušuje predvsem s stavbami Toleda.

SkliciUredi

LiteraturaUredi

  • Gustav Faber: Madrid und Kastilien. Prestel 2000, ISBN 978-3-7913-2322-0.
  • José Jiménez Lozano: Kastilien: Eine spirituelle Reise durch das Herz Spaniens. Paulusverlag 2005, ISBN 978-3-7228-0665-5.
  • Claudia Diemer: Lesereise Kastilien. Spaniens magische Mitte. Picus 2012, ISBN 978-3-7117-1016-1.
  • Hanspeter Burmeister und Felix Scheffler: Madrid und Zentralspanien. Von den Schätzen des Prado zu den Burgen Kastiliens. DuMont 2013, ISBN 978-3-7701-3458-8.

Zunanje povezaveUredi