Makedonska renesansa
Makedonska renesansa je bilo obdobje v vzhodnorimskem razvoju umetnosti. Obdobje sovpada s časom vladanja cesarjev Makedonske dinastije (867 - 1025), obdobje iz katerega je najbolj znan cesar Vasilij II. Prvi cesar makedonske dinastije je bil Vasilij I., ki je bil podobno kot predhodnik Justinijan rojen v kmečki srednji sloj, ki je bil svoboden in imel vojaške ter državljanske pravice, a je bilo malo verjetno, da bi preprost državljan ustanovil novo dinastijo. Vasilij I. se je preselil v Konstantinopel, kjer ga je opazil Mihael III. in povabil na cesarski dvor. Kasneje je bil Vasilij I. izvoljen za vzhodnorimskega cesarja in začel novo dinastijo. Obdobje makedonske dinastije in makedonske renesanse je sovpadalo z Otonsko renesanso v zahodni Evropi.
Makedonska renesansa je razcvet umetnosti slikarstva in kiparstva v imperiju po stoletnem zatonu zaradi krize ikonoklazma. Ikone so po porazu ikonoklazma ponovno dovolili kot svete predmete, ki izražajo naklonjenost in čaščenje boga ter legendarnih svetnikov. Poleg ikon pa je obdobje znano predvsem po slikarskih upodobitvah v knjigah psalmov, ki po svoji kakovosti in slogu dosegajo klasično antiko.
V času makedonske dinastije se je izboljšalo tudi vojaško stanje v državi; Slovani, ki so pred tem vdrli na balkanski polotok so bili vojaško poraženi; posledično je bil ves severni balkanski polotok kot do l. 602 po l. 1015 ponovno del vzhodnorimske države. Cesarstvo je pomembno vplivalo na Slovane, saj ni uničevalo njihove kulture, ampak je v slovanskih deželah spodbujalo gradnjo novih cerkva in jih okraševala s standardiziranimi vzorci mozaikov. Prav tako so v tem obdobju v slovanske kraje poslali meniha Konstantina (Cirila) in Metoda, ki sta Slovane naučila pismenosti. Nove cerkve so gradili tudi v Konstantinoplu in osrednjih regijah cesarstva; primer je samostan Hosios Lukas v Grčiji.
Najbolj prepoznavni element makedonske renesanse, ki je razviden v pariški knjigi psalmov, je oživitev načinov slikanja in motivov iz klasične grško-rimske antike. Te so pomešane s krščanskimi temami in tvorijo svojevrsten slog. Pomemben del umetnosti v tem obdobju je tudi kiparstvo; kiparski in rokodelski izdelki so bili ustvarjeni večinoma iz slonove kosti, tudi ti kažejo nivo kakovosti grško-rimske antike in obnavljanje helenističnih motivov. Najpogostejši predmeti iz slonove kosti so bili kipi in reliefi svetnikov; cerkvena oprema, škatle za shranjevanje nakita, itd.