Odpre glavni meni

Wikipedija β

Pravila za tvorjenje rimskih številkUredi

 
Nekatere karte pri taroku so označene z rimskimi številkami od 1 do 21
  1. Števke se seštevajo, kadar števki z večjo vrednostjo sledi števka z manjšo ali enako vrednostjo, npr.:
    XVII = 10 + 5 + 1 + 1 = 17
  2. Posamična števka z manjšo vrednostjo na mestu levo od števke z večjo vrednostjo se od slednje odšteje, npr.:
    IV = 5 − 1 = 4
    CM = 1000 − 100 = 900
  3. Skupaj lahko stojijo največ tri števke z enako vrednostjo (izjema, ki je ostanek starejšega načina pisanja rimskih številk, je število IIII na številčnicah nekaterih ur in na kartah za tarok), npr.:
    XXX = 30
    XL = 40 (in ne XXXX)
    IX = 9 (in ne VIIII)
  4. Dovoljenih je samo teh šest odštevanj: IV, IX, XL, XC, CD, CM
    XCIX = 99 (in ne IC)
  5. Če je število moč zapisati na več različnih načinov, uporabimo najkrajšega:
    XCIX = 99 (in ne LXLIX)
  6. Števk V, L in D nikoli ne uporabljamo v subtraktivnem načinu:
    XCV = 95 (in ne VC)
  7. Števila prek 3000 so ponekod predstavljena tako, da so tisočice obkrožene, npr:
    (IX)LIV = 9054
    |M| = 1 000 000
    Druga možnost, ki se je tudi uporabljala, je vodoravna črta nad števko, ki pomeni množenje s 1000. Na ta način so lahko predstavili velika števila:
    V = 5 000
    X = 10 000
    L = 50 000
    C = 100 000
    D = 500 000
    M = 1 000 000