Klodvik I.

Klodvik I. (latinsko Chlodovechvs, rekonstruirano frankovsko *Hlodowig,[7] francosko Clovis Ier) je bil prvi frankovski kralj, ki je pod enim vladarjem združil vsa frankovska plemena, prenesel oblast s skupine plemenskih poglavarjev na enega samega kralja in zagotovil, da je kraljevski položaj prešel na njegove potomce.[8] Klodvika se šteje za ustanovitelja Merovinške dinastije, ki je vladala Frankovskemu kraljestvu naslednji dve stoletji, * 24. december 466, † 27. november 511.

Klodvik I.
François-Louis Dejuinne: Klodvik, kralj Frankov
François-Louis Dejuinne: Klodvik, kralj Frankov
Kralj Frankov
Vladanje509–511
NaslednikKlotar I. (Soissons)
Hildebert I. (Pariz)
Klodomer (Orléans)
Teoderik I. (Rheims)
Kralj Salijskih Frankov
Vladanje481–509
PredhodnikHilderik I.
Rojstvocca. 466[1][2][…]
neznano
Smrt27. november 511[4]
Pariz[5][6]
Pokopcerkev opatije St. Genevieve, sedanja bazilika Saint-Denis
ZakonecKlotilda
OtrociTheuderic I
dinastijaMerovingi
OčeHilderik I.
MatiBasina Turingijska

Klodvik je bil sin Hilderika I., merovinškega kralja Salijskih Frankov, in turingijske kraljice Basine. Svojega očeta je nasledil leta 481, ko je bil star petnajst let.[9] Po bitki pri Soissonsu leta 486 je osvojil Soissonsko gospostvo, ostanek Rimskega cesarstva v Galiji. Do svoje smrti leta 511 je podjarmil večino severnih in zahodnih delov ozemlja, ki je nekoč tvorilo rimsko Galijo.

Za francosko zgodovinopisje je pomemben kot »prvi kralj ozemlja, na katerem se je kasneje razvila Francija«.[10] Njegovo ime je germansko. Sestavljeno je iz besed hlod (slava) in wig (borba, boj). Iz njega se je razvilo francosko ime Ludvik (Louis), ki ga je imelo kar osemnajst francoskih kraljev. V holandščini, ki je najbližja frankovščini, se ime glasi Lodewijk.[11]

Klodvik je pomemben tudi zaradi njegove spreobrnitve v krščanstvo leta 496. Spreobrnil se je verjetno na zahtevo žene Klotilde, katero so kasneje v rimskokatoliški in pravoslavni cerkvi začeli slaviti kot svetnico. Privzel je kalcedonsko veroizpoved in ne arijanstva, ki je bilo razširjeno med nekaterimi frankovskimi ljudstvi. Njegova spreobrnitev je sprožila širjenje krščanstva med Franki in poenotenje vere na ozemlju sedanje Francije in Nemčije, kasneje pa zavezništvo med Karlom Velikim in papeži in rojstvo zgodnjega Svetega rimskega cesarstva.

Konsolidacija FrankovUredi

V 5. stoletju so obstajala številna majhna frankovska kraljestva. Salijski Franki so bili eno od dveh frankovskih plemen, naseljenih na ozemlju zahodno od spodnjega Rena, znanem kot Toksandrija, in ozemlju med rekama Meuse in Šeldo v sedanji Nizozemski in Belgiji. Središče njihove moči je bilo jugozahodno od njihovega glavnega mesta Tournaia ob meji med sedanjo Francijo in Belgijo.

Kralj Salijskih Frankov je po smrti svojega očeta Meroveha leta 457 postal Klodvikov oče Hilderik I.. Vladal je na ozemlju, ki ga je dobil kot rimski federat. Leta 463 se je pridružil vojski severnogalskega magistra militum Egidija v vojni proti Vizigotom in jih v bitki pri Orléansu porazil. Hilderika je po njegovi smrti leta 482 nasledil Klodvik.

 
Klodvikove osvojitve od leta 481 do 511

Salijski Franki so pod Klodvikom zavladali svojim sosedom, sprva tudi z Egidijevo pomočjo. Zgodovinarji so prepričani, da sta bila Hilderik in Klodvik poveljnika rimske vojske v provinci Druga Belgija in podrejena magistru militum.[12] Klodvik se je kasneje obrnil proti rimskim poveljnikom in v bitki pri Soissonsu leta 486 porazil galsko-rimskega guvernerja, Egidijevega sina Siagrija. Njegov poraz se šteje za konec zahodnorimske vladavine izven Italije.[13] Klodvik je zatem ujel in usmrtil frankovskega kralja Kararika, nekaj let kasneje pa še cambraiskega frankovskega kralja Ragnaharja in njegove brate. Sledila je zmaga nad majhno skupino Turingov leta 491. Po njej je postopoma osvojil vsa frankovska kraljestva zahodno od reke Meuse, razen kraljestva Ripuarskih Frankov. Zavezništvo z Vizigoti je utrdil s poroko svoje sestre Audoflede z njihovim kraljem Teoderikom Velikim. S pomočjo drugih frankovskih malih kraljev mu je v bitki pri Tolbiacu leta 496 uspelo poraziti tudi Alemane. Za svojo prestolnico je izbral Pariz[14] in v njem na južnem bregu Sene ustanovil opatijo, posvečeno svetemu Petru in Pavlu. Opatija se je kasneje po pariški zavetnici preimenovala v opatijo svete Genovefe in bila leta 1802 porušena.

 
Ary Scheffer (19. stoletje): Klodvik I. vodi Franke k zmagi v bitki pri Tolbiacu

Leta 500 se je v bitki pri Dijonu spopadel z Burgundskim kraljestvom, vendar ga ni uspel podjarmiti. V naslednjih letih je dobil podporo Armoričanov (Alanov, Galo-Rimljanov in Bretoncev) in z njihovo pomočjo v bitki pri Vouilléu leta 507 porazil vizigotsko Toulouško kraljestvo in uničil njegovo oblast v Galiji. Vizigotski kralj Alarik II. je v bitki padel. Po bitki je Klodvik k svojemu kraljestvu priključil večino Akvitanije.[14]

Po Gregorju Tourskem mu je bizantinski cesar Anastazij I. po bitki pri Vouilléu podelil naslov konzula. Ker Klodvikovega imena ni na seznamu konzulov, mu je verjetno podelil nadomestno konzulstvo. Gregor Tourski piše, da je Klodvik po bitki sistematično uničil vse druge frankovske podkralje (reguli), vključno s Sigibertom Kölnskim in njegovim sinom Kararikom, kraljem skupine Salijskih Frankov, Ragnaharjem Cambraiskim in njegovima bratoma Rikharjem in Rignomerjem Le Manskim. Klodvik je leta 508 po osvojitvi Kölna, prestolnice Ripuarskih Frankov, postal kralj vseh Frankov.

KrstUredi

Klovik se je na zahtevo svoje žene, burgundske princese Klotilde, ki je bila katoličanka, čeprav so jo na dvoru obdajali sami arijanci,[15] odločil prestopiti v katoliško vero.[16] Klodvik je dolgo časa nepopustljivo zavračal prestop v katoliško vero. Klotilda je njunega prvega sina krstila tajno in brez Klodvikovega dovoljenja. Tajno in brez Klodvikovega dovoljenja je bil krščen tudi njun drugi sin in tudi on je kmalu zatem umrl.[17] Obe smrti kmalu po krstu sta še povečali Klodvikov odpor do krščanstva. Nazadnje je le popustil in se dal na božični dan leta 496 krstiti v majhni cerkvi v bližini kasnejše opatije Saint-Remi v Reimsu. Kip Klodvika, ki ga krsti sveti Remigij, še vedno stoji v cerkvi.

 
Frankovska ozemlja ob Klodvikovi smrti

V Galiji je takrat prevladovalo arijanstvo, zato je po osvojitvi skoraj cele Galije njegova spreobrnitev v katolištvo postala izredno pomembna za zgodovino Zahodne in Srednje Evrope.

Katolištvo je Klodviku ponujalo nekaj prednosti, ker je povečalo njegovo prepoznavnost, in nekaj slabosti, ker je njegov krst pomenil versko ločitev od drugih germanskih kraljev tistega časa, na primer vizigotskega in vandalskega, ki sta bila arijanca. S prestopom je morda dobil nekaj podpore galsko-rimske aristokracije v kasnejših pohodih proti Vizigotom, katere je leta 507 pregnal iz južne Galije in dosegel, da se je velika večina njegovih podložnikov pokristjanila.[18]

Bernard Bachrach oporeka prednostim krsta in trdi, da je povzročil odtujitev številnih frankovskih podkraljev in za naslednjih nekaj let oslabil Klodvikov vojaški položaj.

Lex SalicaUredi

Pod Klodvikom so Salijski Franki dobili svoj prvi pisni zakonik Lex Salica. Napisan je bil s pomočjo Galo-Rimljanov, zato vsebuje poleg frankovskega pravnega izročila tudi elemente rimskega prava. Lex Salica našteva različne prestopke in zanje zagrožene kazni.[19]

Pozna leta in smrtUredi

 
Grobnica Klodvika I. v baziliki St Denis v Saint Denisu

Klodvik je tik pred smrtjo sklical prvo sinodo galskih škofov v Orléansu, na kateri naj bi reformirali cerkev in ustvarili močno vez med krono in katoliškim episkopatom. Na koncilu je 33 škofov sprejelo 31 odlokov o dolžnostih in obveznostih posameznikov, pravicah svetišč in cerkveni disciplini. Odloki so veljali za Franke in Rimljane in prvič izenačili osvajalce in poražence.

Klodvik je, po izročilu, umrl 28. novembra 511, v Liber Pontificalis pa je zapis, da je bil leta 513 še živ. Datum njegove smrti torej ni povsem zanesljiv.[20] Pokopali so ga v opatiji svete Genovefe v Parizu. V srednjem do poznem 18. stoletju so njegove posmrtne ostanke prenesli v baziliko Saint Denis.

Po njegovi smrti je bilo Frankovsko kraljestvo razdeljeno med njegove štiri sinove: Teoderika, Klodomerja, Hildeberta. in Klotarja.. Z delitvijo so nastale štiri nove politične enote, kraljestva Reims, Orléans, Pariz in Soissons. Delitev je sprožila notranje spore, ki so trajali do konca Merovinške dinastije leta 751. Po kratki združitvi kraljestva pod Karlom Velikim so se Franki ponovno razdrobili in se začeli zbirati okoli vzhodnih in zahodnih centrov moči. Te politične, jezikovne in kulturne entitete so se kasneje razvile v Francosko kraljestvo, množico nemških državic in pol avtonomni kraljestvi Burgundija in Lotaringija.

ZapuščinaUredi

Rezultat Klodvikovih osvajanj - Frankovsko kraljestvo, v katero je bila vključena skoraj cela rimska Galija in deli zahodne Germanije, je živelo še dolgo po njegovi smrti.[21] Francozi ga štejejo za ustanovitelja Francije.

Njegove zasluge zmanjšuje že omenjena delitev kraljestva. Delitev ni potekala po narodnostnih ali morda logičnih geografskih mejah, ampak je morala vsem štirim sinov zagotoviti približno enake dohodke. Takšna delitev, naj je bila namerna ali nenamerna, je kasneje sprožila številne notranje nerede in nazadnje propad dinastije. Takšen vzorec se je ponavljal tudi v kasnejših vladavinah.[22] Klodvik je svojim naslednikom zapustil tudi podporo prebivalcev, ki je bilo pretežno katoliško, in cerkve: če bi jih mogotci poskušali odstraniti s prestola, bi morali pred tem dobiti papeževo odobritev.

Družinsko drevoUredi

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. Faramond (legendarni)
 
 
 
 
 
 
 
8. Klodion (legendarni)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
17. Argota (legendarna)
 
 
 
 
 
 
 
4. Meroveh (legendarni)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
9. Basina (legendarna)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
2. Hilderik I.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Klodvik I.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Basin, kralj Turingije
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Basina Turingijska
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
7. Basina, saška princesa
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

SkliciUredi

  1. Record #118675958 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. Athenaeum
  3. Autoritats UB
  4. Settipani C. La Préhistoire des Capétiens: Première partie : Mérovingiens, Carolingiens et RobertiensVilleneuve-d'Ascq: 1993. — P. 53-56. — ISBN 978-2-9501509-3-6
  5. http://fabpedigree.com/s076/f000133.htm
  6. http://www.flickriver.com/photos/lionfranc37/3765103545/
  7. Alain de Benoist. Dictionnaire des prénoms, d'hier et aujourd'hui, d'ici et d'ailleurs. Jean Picollec, 2009, str. 294.
  8. Brown, Peter (2003). The Rise of Western Christendom. Malden, MA, USA: Blackwell Publishing Ltd, str. 137.
  9. Gregor Tourski.
  10. David Schœnbrun (1965). General Charles de Gaulle.
  11. Meertens Instituut, Nederlandse Voornamenbank, Lodewijk.
  12. Barbara Rosenwein (2004). A Short History of the Middle Ages. Canada: University of Toronto Press. str. 43.
  13. Michael Frassetto. Encyclopedia of barbarian Europe(ABC-CLIO, 2003), str. 126.
  14. 14,0 14,1 Iron Age Braumeisters of the Teutonic Forests. BeerAdvocate.
  15. Ian Wood. The Merovingian Kingdoms. Longman, 1994, str. 45.
  16. Cordula Nolte. Gender and Conversion in the Merovingian Era. Varieties of Religious Conversion in the Middle Ages, uredil James Muldoon, University of Florida Press, 1997, str. 88.
  17. Patrick Geary (2003). Readings in Medieval History: Gregory of Tours History of the Franks. Canada: Broadview Press Ltd. str. 145–146.
  18. J.H. Robinson (1905). Readings in European History. Boston. str. 51–55.
  19. Patrick Geary (2003). Readings in Medieval History: Rome Law. Canada: Broadview Press Ltd, str. 129–136.
  20. Roger Collins. Early Medieval Europe.
  21. J. Rickard (1. januar 2013). Clovis I, king of the Franks, vrstice 481-511
  22. The Rise of the Carolingians or the Decline of the Merovingians? (pdf).

ViriUredi

  • Daly, William M. (1994). Clovis: How Barbaric, How Pagan? Speculum, 69 (1994): 619–664.
  • James, Edward (1982). The Origins of France: Clovis to the Capetians, 500–1000. London: Macmillan, 1982.
  • Kaiser, Reinhold (2004). Das römische Erbe und das Merowingerreich. Enzyklopädie deutscher Geschichte, 26. München.
  • Oman, Charles (1914). The Dark Ages 476–918. London: Rivingtons.
  • Wallace-Hadrill, J. M. (1962). The Long-haired Kings. London.