Wikipedija

Sicilija

otok v Sredozemlju
Za administrativno deželo Italije glej Sicilija (dežela)

Sicilija (italijansko: Sicilia [siˈtʃiːlja]; sicilijansko: Sicilia [sɪˈʃiːlja]) je največji otok v Sredozemskem morju. Leži južno od Apeninskega polotoka, od katerega jo ločuje ozek Mesinski preliv. Otoška znamenitost je Etna, najvišji delujoči ognjenik v Evropi in eden najbolj aktivnih na svetu. Otok ima tipično sredozemsko podnebje.

Sicilija
Domače ime:
Sicilia (italijansko)
Geografija
LegaSredozemsko morje
Koordinati37°34′N 14°16′E / 37.567°N 14.267°E / 37.567; 14.267Koordinati: 37°34′N 14°16′E / 37.567°N 14.267°E / 37.567; 14.267
Površina25.711 km2
Dolžina--> m
Širina--> m
Najvišji vrhEtna (3329 m)
Uprava
Italijanska dežela Sicilija
Glavno in največje mestoPalermo
Demografija
Prebivalstvo4.969.147 (leta 31. december 2019)[1]
Gostota68,1 preb./km2
Etnične skupineSicilci
Italijani

Administrativno je Sicilija ena od 20 italijanskih dežel, oziroma ena od petih dežel s posebnim statutom, imenovana Regione Siciliana, z glavnim mestom Palermo. Na otoku živi 5 milijonov prebivalcev.

Geografija uredi

Glavni članek: Geologija Sicilije.
 
Sicilska pokrajina

Sicilija ima približno trikotno obliko, zaradi česar je dobila ime Trinacria. Na severovzhodu jo od Kalabrije in italijanske celine ločuje Mesinski preliv, širok približno 3 km na severu in približno 16 km v južnem delu. V zračni črti sta severna in južna obala dolgi vsaka približno 280 km, medtem ko vzhodna obala meri približno 180 km; skupna dolžina obale je ocenjena na 1484 km. Skupna površina otoka je 25.711 km2[2], medtem ko ima Avtonomna dežela Sicilija (ki vključuje Egadske in Eolske otoke, Pantellerio ter Lampeduso) površino 27.708 km2.[3]

 
Rocca Salvatesta nad krajem Fondachelli Fantina, pogorje Peloritani

Teren celinske Sicilije je večinoma hribovit (61,4 % ozemlja) in se intenzivno obdeluje, kjer je to mogoče. Ob severni obali so gorske verige Madonie z najvišjim vrhom Pizzo Carbonara (1977 m), Nebrodi (1800 m) in Peloritani (1300 m), ki so podaljšek celinskih Apeninov. Stožec Etne dominira na vzhodni obali. Na jugovzhodu ležijo gore Iblei (1000 m).[4] Med planotami (samo 14,1 % ozemlja) je največja Catanijska nižina. V središču otoka so gore Erei, kjer na 948 m nmv leži mesto Enna. Na zahodu je prav tako gorato, tu so gore Sicani, z najvišjim vrhom Cammarata (1580 m), ter manjše vzpetine, ki obkrožajo ravnino Conca d'Oro okoli Palerma.

Rudniki žvepla v okrožjih Enna in Caltanissetta so bili v 19. stoletju velikega gospodarskega pomena, vendar so bili v 1950-ih letih ukinjeni in zapuščeni.

Etna je najvišja gora v Italiji južno od Alp. Trenutno je visoka 3329 metrov, čeprav se to spreminja z izbruhi na vrhu: zdaj je 21 m nižja kot leta 1981. Pokriva površino 1190 km2 z bazalnim obsegom 140 km. Zaradi tega je daleč največji od treh aktivnih vulkanov v Italiji, saj je približno dvainpolkrat višja od naslednjega največjega Vezuva. Etna velja za kulturni simbol in ikono Sicilije.

  •  

    Etna se dviga nad Catanio

Z geografske perspektive je del Sicilije tudi malteško otočje, na otokih, na katerih je neodvisna država, republika Malta.

Geologija uredi

 
Poenostavljeni geološki zemljevid Sicilije[5][6][7]

Geologija Sicilije beleži trk Evrazijske in Afriške plošče med zahodno subdukcijo Afriške plošče od poznega oligocena.[8]

Severni del otoka je del iste tektonske plošče kot kontinentalna Italija, južni del pa Afriške plošče. Zaradi podrivanja te pod Evrazijsko ploščo, je nastal hribovit relief, ki je seizmično zelo aktiven.

Pred 5,96 do 5,3 milijona let, v obdobju messinija (zadnja faza miocena), je bilo Sredozemlje izolirano od Atlantskega oceana, verjetno zaradi povečane tektonske aktivnosti. Sredozemsko morje je hitro izparevalo, kar je privedlo do povečane koncentracije soli (salinizacija), to pa do nalaganja karbonatov in sulfatov na morskem dnu.

Zaradi položaja Evrazijske in Afriške tektonske plošče je vse področje podvrženo močnim vulkanskim aktivnostim. Na Siciliji in okoliških manjših otokih je nekaj aktivnih vulkanov, ki so trenutno mirujoči. Gora Etna pa še vedno pogostoma bruha ali izloča pepel nad otok, kar je posebno škodljivo za mesinsko letališče, ki mora zaradi tega večkrat prekiniti vsak promet. Aktivni vulkani so poleg Etne še Stromboli in Vulcano na Siciliji ter Vezuv na celini.

Eolsko otočje na severu Sicilije in vzhodno od celinske Italije, je vulkanski kompleks in vključuje Stromboli. V Tirenskem morju, nedaleč od sicilske obale, je tudi pomembna veriga večjih podmorskih ognjenikov. Trenutno delujejo tudi trije manjši vulkani, in sicer Vulcano, Vulcanello in Lipari, čeprav slednji običajno miruje. Ob južni obali Sicilije, v Mesinskem prelivu, se je v 19. stoletju pojavil nov otok Ferdinandea, ki je danes le nekaj metrov pod morsko površino; je del večjega vulkana Empedocles, ki je nazadnje izbruhnil leta 1831. Leži med obalo Agrigenta in otokom Pantelleria (ki je tudi sam mirujoč vulkan).

Glej tudi: Italijanski ognjeniki

Rudarstvo uredi

Sicilija je znana po svoji zgodovini proizvodnje žvepla. Pridobivanje žvepla je bilo aktivno do 20. stoletja.[9] Žveplo so pridobivali na več načinov, vključno z ogrevanjem, taljenjem in hlajenjem polčistega žvepla v različnih pristopih, skupaj imenovanih sicilska metoda. Rudniki žvepla v Casteltermininu, Enni in Caltanissetti so danes zapuščeni. Glavne rude so bile sedimentne žveplove usedline, ki so nastale med obdobjem messinijske salinizacije, pri čemer so se debele plasti evaporitov, vključno z mavcem in drugim uparjenim žveplom, nalagale v osrednji sicilski bazen, ko je bilo območje nad morsko gladino. Ta izvorna žvepla so povezana s sekundarnimi karbonati in naj bi nastala z intenzivno mikrobno redukcijo sulfata, pri kateri mikroorganizmi 'vdihnejo' sulfat namesto kisika za anaerobno dihanje.[10]

Otoki uredi

Glej tudi: Seznam sicilskih otokov

Pred severno obalo Sicilije leži Eolsko otočje (Isole Eolie), ki se imenujejo tudi Liparsko otočje, po največjem otoku Lipari v tej otočni skupini. Ostali otoki so: Salina, Vulcano, Stromboli, Panarea, Filicudi in Alicudi, na severozahodu tudi otok Ustica. Okoli zahodnega vrha otoka Sicilije so Egadski otoki (Isole Egadi): Favignana, Marettimo in Levanzo, med južno obalo in obalo Tunizije so otoki Pantelleria in Pelagijski otoki (Isole Pelagie): Lampedusa, Lampione in Linosa.

Reke uredi

 
Pogled na reko Ciane
 
Reke in gore na Siciliji

Otok odmaka več rek, ki večinoma tečejo skozi osrednje območje in vstopajo v morje na jugu otoka. Salso (dolga 144 km) teče skozi dele Enne in Caltanissette, preden se v pristanišču Licata izliva v Sredozemsko morje. Na vzhodu je Alcantara (52 km), ki teče mdr. skozi Alcantarski vintgar ter provinco Messina z izlivom pri Giardini Naxos ter druga najdaljša, Simeto (113 km), ki se izliva v Jonsko morje južno od Catanie. Pomembnejši reki na otoku sta še Belice (107 km) in Platani (103 km) na jugozahodu; druge so: Dittaino (105 km), Gornalunga (81 km), Gela (74 km), Salso Cimarosa (72 km), Torto (58 km), Irminio] (57 km), Dirillo (54 km), Verdura (53 km), Tellaro (45 km), Anapo (40 km).

  •  

    reka Simeto

  •  

    Simeto blizu Saracenskeha mostu

  •  

    reka Alcantara

  •  

    Kanjon reke Alcantara

Podnebje uredi

 
Notranjost Sicilije

Sicilija ima tipično sredozemsko podnebje z milimi in mokrimi zimami ter vročimi, suhimi poletji z zelo spremenljivimi vmesnimi letnimi časi. Na obalah, zlasti na jugozahodu, na podnebje vplivajo afriški tokovi in poletja so lahko zelo vroča.

Sicilijo vidimo kot otok toplih zim. Sneži nad 900–1000 metri. Gore v notranjosti, zlasti Nebrodi, Madonie in Etna, uživajo polno gorsko podnebje, pozimi pa tudi močne snežne padavine. Vrh Etne je običajno zasnežen od oktobra do maja.

Po drugi strani pa zlasti poleti ni nenavadno, da je tu jugo, veter iz Sahare. Padavin je malo, v nekaterih provincah pa se voda pojavlja le občasno.

Po podatkih Regionalne agencije za odpadke in vode je 10. avgusta 1999 vremenska postaja Catenanuova (EN) zabeležila najvišjo temperaturo 48,5 °C.[11] Skupne padavine so zelo spremenljive, na splošno se povečujejo z višino. Na splošno južna in jugovzhodna obala prejme najmanj padavin (manj kot 50 cm), najbolj pa severno in severovzhodno visokogorje (več kot 100 cm).

Rastlinstvo in živalstvo uredi

 
Naravni rezervat Zingaro
 
Sicilski volk, endemični volk, izumrl v 20. stoletju

Sicilija je pogosto citiran primer krčenja gozdov, ki ga je povzročil človek in se je zgodil že od rimskih časov, ko je bil otok spremenjen v kmetijsko regijo. To je podnebje postopoma sušilo, kar je povzročilo upadanje padavin in izsuševanje rek. Osrednje in jugozahodne province so praktično brez gozdov.[12] Na severni Siciliji so trije pomembni gozdovi; blizu gore Etna, v gorah Nebrodi in v naravnem rezervatu Bosco della Ficuzza blizu Palerma. Regionalni park Nebrodi, ustanovljen 4. avgusta 1993, ki zajema 86.000 hektarjev, je največje zavarovano naravno območje Sicilije in vsebuje največji gozd na Siciliji, Karonija. Kostanj stotih konjev (italijansko Castagno dei Cento Cavalli; sicilsko Castagnu dî Centu Cavaddi) ) v kraju Sant'Alfio, na vzhodnih pobočjih Etne, je največji in najstarejši kostanj na svetu (med 2000 in 4000 let).[13]

Na Siciliji živijo najrazličnejše divje živali. Omembe vredne so na primer: evropska divja mačka (Felis silvestris), navadna lisica, mala podlasica, kuna zlatica, srnjad, koza girgentana, divja svinja, afriški ježevec (Hystrix cristata), rjavoprsi jež, navadna krastača, laški gad, planinski orel, sokol selec, smrdokavra in pobrežnik (Himantopus himantopus).[14]

Naravni rezervat Zingaro je eden najboljših primerov neokrnjene obalne divjine na Siciliji.[15]

V okoliških vodah, vključno z Mesinskim prelivom, živijo različne vrste ptic in morskih živali, vključno z večjimi vrstami, kot so plamenci in brazdasti kit.

Parki in rezervati uredi

 
Zemljevid regionalnih parkov

Na Siciliji so štirje naravni regionalni parki in več naravnih rezervatov in drugih zavarovanih območij.

Naravni regionalni parki

  • Parco dei Nebrodi
  • Parco dell'Etna
  • Parco delle Madonie
  • Parco fluviale dell'Alcantara.

Nekateri naravni rezervati so

  • Riserva naturale speciale Lago di Pergusa
  • Riserva naturale Oasi Faunistica di Vendicari
  • Riserva naturale orientata dello Zingaro
  • Riserva naturale Fiume Ciane e Saline di Siracusa
  • Riserva naturale Oasi del Simeto
  • Riserva naturale orientata Biviere di Gela
  • Riserva naturale orientata Cavagrande del Cassibile
  • Riserva naturale integrale Macalube di Aragona
  • Riserva naturale della Foce del Fiume Irminio

Načrtovanje mostu uredi

Načrti za most, ki bi povezal Sicilijo s celino, obstajajo že od leta 1865. V zadnjem desetletju so se razvijali načrti za cestno in železniško povezavo s celino prek najdaljšega visečega mostu na svetu, mostu čez Mesinski preliv. Načrtovanje projekta je v zadnjih nekaj letih doživelo več lažnih zagonov. 6. marca 2009 je vlada Silvia Berlusconija razglasila, da se bodo gradbena dela na mostu v Messini začela 23. decembra 2009 in napovedala obljubo v višini 1,3 milijarde evrov kot prispevek k skupnim stroškom mostu, ocenjenih na 6,1 milijarde evrov.[16] Načrt so kritizirala okoljska združenja in nekateri lokalni Siciljci in Kalabrijci, zaskrbljeni zaradi njegovega vpliva na okolje, ekonomske trajnosti in celo možnih infiltracij organiziranega kriminala.[17][18]

Unescova dediščina uredi

 
Eden od mozaikov v Villa Romana del Casale

Na Siciliji je sedem mest Unescove svetovne dediščine. Po vrstnem redu vpisa:

  • Dolina templjev (Valle dei Templi) (1997) je eden najodličnejših primerov velikogrške umetnosti in arhitekture ter je ena glavnih znamenitosti Sicilije in nacionalni spomenik Italije. Lokacija je v Agrigentu.[19]
  • Villa Romana del Casale (1997) je rimska vila, zgrajena v prvi četrtini 4. stoletja in oddaljena približno 3 km od mesta Piazza Armerina. Vsebuje najbogatejšo, največjo in najbolj zapleteno zbirko rimskih mozaikov na svetu.[20]
  • Eolsko otočje (2000) je vulkansko otočje v Tirenskem morju, poimenovano po polbogu vetrov Eolu. Poleti je turistična destinacija, ki letno privabi do 200.000 obiskovalcev.[21]
  • Pozno baročna mesta Val di Noto (2002) »predstavljajo vrhunec in končni razcvet baročne umetnosti v Evropi«.[22] Vključuje več mest: Caltagirone, Militello v Val di Catania, Catania, Modica, Noto, Palazzolo Acreide, Ragusa in Scicli.
  • Nekropola Pantalika (2005) je velika nekropola na Siciliji z več kot 5000 grobnicami od 13. do 7. stoletja pred našim štetjem. Sirakuze so znane po svoji bogati grški zgodovini, kulturi, amfiteatrih in arhitekturi. So na jugovzhodni strani Sicilije.
  • Etna (2013) je eden najbolj aktivnih ognjenikov na svetu in je v skoraj stalnem stanju dejavnosti in je ustvaril mite, legende in naturalistična opazovanja iz grške, keltske in rimske klasike in srednjeveške dobe.[23]
  • Arabsko-normanski Palermo in stolnici Cefalù in Monreale; vključuje vrsto devetih civilnih in verskih struktur iz obdobja normanskega kraljestva Sicilije (1130–1194).[24]
 
Stolnica sv. Jurija, Modica

Lokacije na poskusnem seznamu uredi

 
Taormina, glavni trg

Arheološka najdišča uredi

Ker so otok poselila, napadla ali prevladala številna ljudstva različnih kultur, ima Sicilija ogromno raznovrstnih arheoloških najdišč. Na Siciliji so tudi nekateri najpomembnejši in najbolje ohranjeni templji in druge zgradbe grškega sveta. Tu je kratek seznam glavnih arheoloških najdišč:

Izkopavanje in obnova enega najbolj znanih arheoloških najdišč na Siciliji, Doline templjev v Agrigentu, je vodil arheolog Domenico Antonio Lo Faso Pietrasanta, peti vojvoda Serradifalco, ki ga v arheoloških krogih imenujejo preprosto Serradifalco. Nadzoroval je tudi obnovo starodavnih najdišč v Segesti, Selinuntu, Sirakuzah in Taormini.

Gradovi uredi

Na Siciliji je več sto gradov, med najpomembnejšimi pa so:

 
Castello Ursino v Catanii
 
Zisa v Palermu
 
Grad grofov Modice (Alcamo) v Alcamo
 
Grad Donnafugata blizu Raguse
Pokrajina Grad Občina
Caltanisetta Castello Manfredonico Mussomeli
U Cannuni Mazzarino
Castelluccio di Gela Gela
Catania Castello Ursino Catania
Castello Normanno Adrano
Castello Normanno Paternò
Castello di Aci Aci Castello
Enna Castello di Lombardia Enna
Metropolitansko mesto Messina Forte dei Centri Messina
Castello di Milazzo Milazzo
Castello di Federico II. Montalbano Elicona
Castello di Sant'Alessio Siculo Sant'Alessio Siculo
Castello di Pentefur Savoca
Castello di Schisò Giardini Naxos
Metropolitansko mesto Palermo Zisa, Palermo Palermo
Castello di Caccamo Caccamo
Castello di Carini Carini
Castello dei Ventimiglia Castelbuono
Ragusa Castello di Donnafugata Ragusa
Torre Cabrera Pozzallo
Castello Dei Conti Modica
Syracusa Castello Maniace Sirakuze
Trapani Castello di Venere Erice
Grad grofov Modice (Alcamo) Alcamo
Castle of Calatubo Alcamo

Sklici uredi

  1. ↑ ISTAT Arhivirano 2018-07-16 na Wayback Machine..
  2. ↑ »Territory and Environment« (PDF). Official page of the Region of Sicily. Pridobljeno 25. marca 2013. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  3. ↑ »Regioni d'Italia: Sicily«. Italia Tourism Online. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. marca 2013. Pridobljeno 25. marca 2013. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  4. ↑ Porter, Darwin; Prince, Danforth (2009). Frommer's Sicily. Frommer's. str. 268. ISBN 978-0-470-39899-9.
  5. ↑ Pipanl, M., & Prizzon, A. (2005). Geological outline of Sicily and lithospheric tectono-dynamics of its Tyrrhenian margin from new CROP seismic data. CROP PROJECT: Deep Seismic Exploration of the Central Mediterranean and Italy, 1, 319.
  6. ↑ Catalano, R., Valenti, V., Albanese, C., Accaino, F., Sulli, A., Tinivella, U., ... & Giustiniani, M. (2013). Sicily’s fold–thrust belt and slab roll-back: the SI. RI. PRO. seismic crustal transect. Journal of the Geological Society, 170(3), 451-464.
  7. ↑ Brutto, F., Muto, F., Loreto, M. F., De Paola, N., Tripodi, V., Critelli, S., & Facchin, L. (2016). The Neogene-Quaternary geodynamic evolution of the central Calabrian Arc: A case study from the western Catanzaro Trough basin. Journal of Geodynamics, 102, 95-114.
  8. ↑ Di Maggio, C., Madonia, G., Vattano, M., Agnesi, V., & Monteleone, S. (2017). Geomorphological evolution of western Sicily, Italy. Geologica Carpathica, 68(1), 80-93.
  9. ↑ Ferrara, V. (2016). The Sulphur Mining Industry in Sicily. In Essays on the History of Mechanical Engineering (pp. 111-130). Springer International Publishing.
  10. ↑ Ziegenbalg, S. B., Brunner, B., Rouchy, J. M., Birgel, D., Pierre, C., Böttcher, M. E., ... & Peckmann, J. (2010). Formation of secondary carbonates and native sulphur in sulphate-rich Messinian strata, Sicily. Sedimentary Geology, 227(1), 37-50.
  11. ↑ »Agenzia Regionale per i Rifiuti e le Acque«. Osservatorio delle Acque. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. julija 2011. Pridobljeno 14. oktobra 2010.
  12. ↑ Trabia, Carlo (2002). »A Sicilian Desert?«. Best of Sicily Magazine.
  13. ↑ »Chestnut Dinner in the Mountains of Italy«. Barilla online. 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2006. Pridobljeno 22. decembra 2006.
  14. ↑ Sicilia, flora e fauna-Specie vegetali e animali in Sicilia. Insicilia.org. Retrieved on 18 December 2012.
  15. ↑ ''Riserva dello Zingaro''|. Best-italian-wine.com. Retrieved on 18 December 2012.
  16. ↑ Italy revives Sicily bridge plan from BBC News. Retrieved 8 March 2009.
  17. ↑ Hooper, John (2. januar 2008). »Italian MPs kill plan to bridge Sicily and mainland«. Guardian.co.uk. London. Pridobljeno 30. marca 2010.
  18. ↑ Kahn, Gabriel (10. april 2008). »No Italian Job Takes Longer Than This Bridge«. Wall Street Journal.
  19. ↑ »Archaeological Area of Agrigento – UNESCO World Heritage Centre«. Whc.unesco.org. 7. december 1997. Pridobljeno 6. maja 2009.
  20. ↑ R. J. A. Wilson: Piazza Armerina. In: Akiyama, Terakazu (Ed.): The dictionary of Art. Vol. 24: Pandolfini to Pitti. Oxford 1998, ISBN 0-19-517068-7.
  21. ↑ »Isole Eolie (Aeolian Islands) – UNESCO World Heritage Centre«. Whc.unesco.org. 30. november 2000. Pridobljeno 6. maja 2009.
  22. ↑ Noto (Italy) – No 1024rev, ICOMOS, January 2002, Advisory Body Evaluation, Unesco
  23. ↑ »Mount Etna Becomes a World Heritage Site«. Italy Magazine. 4. maj 2013. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  24. ↑ Centre, UNESCO World Heritage. »Arab-Norman Palermo and the Cathedral Churches of Cefalú and Monreale«.
  25. ↑ »Taormina and Isola Bella«. World Heritage Site. Arhivirano iz spletišča dne 22. maja 2019.
  26. ↑ »Mothia and Libeo Island: The Phoenician-Punic Civilization in Italy«. World Heritage Site. Arhivirano iz spletišča dne 22. maja 2019.
  27. ↑ All Tentative Sites Arhivirano 2013-01-14 na Wayback Machine.. World Heritage Site. Retrieved on 18 December 2012.
  28. ↑ »"Stretto Messina sia patrimonio dell'Umanità". Nasce l'asse tra i comuni di Calabria e Sicilia«. 18. april 2015.

Zunanje povezave uredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Sicilija.
 
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Sicily
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sicilija&oldid=6086085«