Wikipedija

Sicilija

otok v Sredozemlju
Za administrativno deželo Italije glej Sicilija (dežela)

Sicilija (italijansko: Sicilia [siˈtʃiːlja]; sicilijansko: Sicilia [sɪˈʃiːlja]) je največji otok v Sredozemskem morju in ena od 20 italijanskih dežel, ki je ena od petih italijanskih avtonomnih dežel/regij in se uradno imenuje Regione Siciliana. Na otoku živi 5 milijonov prebivalcev. Glavno mesto je Palermo.

Sicilija
Domače ime:
Sicilia  (italijansko)
Sicily in Italy.svg
Geografija
LegaSredozemsko morje
Koordinati37°34′N 14°16′E / 37.567°N 14.267°E / 37.567; 14.267Koordinati: 37°34′N 14°16′E / 37.567°N 14.267°E / 37.567; 14.267
Površina25.711 km2
Dolžina--> m
Širina--> m
Najvišji vrhEtna (3329 m)
Uprava
Italijanska deželaSicilian Flag.svg Sicilija
Glavno in največje mestoPalermo
Demografija
Prebivalstvo4.969.147 (leta 31. december 2019)[1]
Gostota68,1 preb./km2
Etnične skupineSicilci
Italijani

Sicilija leži v osrednjem Sredozemskem morju, južno od italijanskega polotoka, od katerega jo ločuje ozek Mesinski preliv. Otoška znamenitost je Etna, eden najvišjih delujočih ognjenikov v Evropi in eden najbolj aktivnih na svetu, trenutno visok 3329 m. Otok ima tipično sredozemsko podnebje.

GeografijaUredi

Glavni članek: Geologija Sicilije.
 
Sicilska pokrajina

Sicilija ima približno trikotno obliko, zaradi česar je dobila ime Trinacria. Na severovzhodu jo od Kalabrije in italijanske celine ločuje Mesinski preliv, širok približno 3 km na severu in približno 16 km v južnem delu. Severna in južna obala sta dolgi približno 280 km, merjeni kot ravna črta, medtem ko vzhodna obala meri približno 180 km; Skupna dolžina obale je ocenjena na 1484 km. Skupna površina otoka je 25.711 km2[2], medtem ko ima Avtonomna regija Sicilija (ki vključuje manjše okoliške otoke) površino 27.708 km2.[3]

 
Rocca Salvatesta nad krajem Fondachelli Fantina, pogorje Peloritani

Teren celinske Sicilije je večinoma hribovit (61,4 % ozemlja) in se intenzivno obdeluje, kjer je to mogoče. Ob severni obali so gorske verige Madonie, z najvišjim vrhom Pizzo Carbonara (1977 m), Nebrodi, 1800 m in Peloritani 1300 m, podaljšek celinskih Apeninov. Stožec Etne dominira na vzhodni obali. Na jugovzhodu ležijo spodnje gore Iblae, 1000 m.[4] Med planotami (samo 14,1 % ozemlja) je najveća Catanijska nižina. V središču otoka so gore Erei, kjer na 948 m nmv leži mesto Enna. V jugovzhodnem delu raguške in sirakuške pokrajine je pogorje Iblei. Na zahodu je prav tako gorato, tu so gore Sicani, z najvišjim vrhom Cammarata (1580 m), ter gore, ki obkrožajo ravnino Conca d'Oro kjer je Palermo.

Rudniki v okrožjih Enna in Caltanissetta so bili v 19. stoletju del vodilnega območja za pridobivanje žvepla, vendar so 1950-ih nazadovali.

Na Siciliji in njenih okoliških majhnih otokih je nekaj zelo aktivnih vulkanov. Gora Etna je največji delujoči vulkan v Evropi in še vedno vrže črni pepel nad otok z vedno prisotnimi izbruhi. Trenutno je visok 3329 metrov, čeprav se to spreminja z izbruhi na vrhu; gora je zdaj 21 m nižja kot leta 1981. Je najvišja gora v Italiji južno od Alp. Etna pokriva površino 1190 km2 z bazalnim obsegom 140 km. Zaradi tega je daleč največji od treh aktivnih vulkanov v Italiji, saj je približno dvainpolkrat višja od naslednjega največjega Vezuva. V grški mitologiji je smrtonosno pošast Tifona pod goro ujel Zevs, bog neba. Gora Etna velja za kulturni simbol in ikono Sicilije.

  • Etna se dviga nad Catanio

Eolsko otočje v Tirenskem morju, severovzhodno od celinske Sicilije, tvorijo vulkanski kompleks in vključujejo Stromboli. Trenutno delujejo tudi trije vulkani Vulcano, Vulcanello in Lipari, čeprav slednji običajno miruje. Ob južni obali Sicilije je podvodni vulkan Ferdinandea, ki je del večjega vulkana Empedocles, ki je nazadnje izbruhnil leta 1831. Leži med obalo Agrigenta in otokom Pantelleria (ki je tudi sam mirujoč vulkan).

Z geografske perspektive je del Sicilije tudi malteško otočje, na otokih, na katerih je neodvisna država, republika Malta.

Avtonomna dežela vključuje tudi več sosednjih otokov: Egadski otoki, Eolski otoki, Pantelleria in Lampedusa.

GeologijaUredi

 
Poenostavljeni geološki zemljevid Sicilije[5][6][7]

Geologija Sicilije beleži trk Evrazijske in Afriške plošče med zahodno subdukcijo Afriške plošče od poznega oligocena.[8]

Geološko severni del otoka je del iste tektonske plošče kot kontinentalna Italija, južni del pa Afriške plošče. Zaradi podrivanja te pod Evrazijsko ploščo, je nastal hribovit relief, ki je seizmično zelo aktiven.

Pred 5,96 do 5,3 milijona let, v obdobju messinija (zadnja faza miocena), je bilo Sredozemlje izolirano od Atlantskega oceana, verjetno zaradi povečane tektonske aktivnosti. To je privedlo do krize salinizacije; Sredozemsko morje je hitro izparevalo, kar je privedlo do povečane koncentracije soli, to pa do nalaganja karbonatov in sulfatov na morskem dnu.

Zaradi položaja Evrazijske in Afriške tektonske plošče, je to področje skupaj z okoliškimi otoki podvrženo močnim vulkanskim aktivnostim. Pomembni vulkani so Etna, Stromboli in Vulcano. V 19. stoletju se je zaradi vulkanske aktivnosti v Mesinskem prelivu pojavil nov otok Ferdinandea, ki je danes le nekaj metrov pod morsko površino.

RudarstvoUredi

Sicilija je znana po svoji zgodovini proizvodnje žvepla. Pridobivanje žvepla je bilo aktivno do 20. stoletja.[9] Žveplo so ekstrahirali na več načinov, vključno z ogrevanjem, taljenjem in hlajenjem polčistega žvepla v različnih pristopih, skupaj imenovanih sicilska metoda. Zapuščeni rudniki žvepla so rudniki v Casteltermininu, Enni in Caltanissetti. Glavne rude so bile sedimentne usedline, ki vsebujejo žveplo in so nastale med obdobjem messinijske salanizacije, pri čemer so se debele plasti evaporitov, vključno z mavcem in drugim uparjenim žveplom, nalagale v osrednji sicilski bazen, ko je bilo območje nad morsko gladino. Ta izvorna žvepla so povezana s sekundarnimi karbonati in naj bi nastala z intenzivno mikrobno redukcijo sulfata, pri kateri mikroorganizmi 'vdihnejo' sulfat namesto kisika za anaerobno dihanje.[10]

OtokiUredi

Pred severno obalo Sicilije leži Eolsko otočje (Isole Eolie), ki se imenujejo tudi Liparsko otočje, po največjem otoku Lipari v tej otočni skupini. Ostali otoki so: Salina, Vulcano, Stromboli, Panarea, Filicudi in Alicudi, na severozahodu tudi otok Ustica. Okoli zahodnega vrha otoka Sicilije so Egadski otoki (Isole Egadi): Favignana, Marettimo in Levanzo, med južno obalo in obalo Tunizije so otoki Pantelleria in Pelagijski otoki (Isole Pelagie): Lampedusa, Lampione in Linosa. (glej še Seznam sicilskih otokov)

RekeUredi

 
Pogled na reko Ciane
 
Reke in gore na Siciliji

Otok odmaka več rek, ki večinoma tečejo skozi osrednje območje in vstopajo v morje na jugu otoka. Salso (dolga 144 km) teče skozi dele Enne in Caltanissette, preden se v pristanišču Licata izliva v Sredozemsko morje. Na vzhodu je Alcantara (52 km), ki teče mdr. skozi Alcantarski vintgar ter provinco Messina z izlivom pri Giardini Naxos ter druga najdaljša, Simeto (113 km), ki se izliva v Jonsko morje južno od Catanie. Pomembnejši reki na otoku sta še Belice (107 km) in Platani (103 km) na jugozahodu; druge so: Dittaino (105 km), Gornalunga (81 km), Gela (74 km), Salso Cimarosa (72 km), Torto (58 km), Irminio] (57 km), Dirillo (54 km), Verdura (53 km), Tellaro (45 km), Anapo (40 km).

  • reka Simeto

  • Simeto blizu Saracenskeha mostu

  • reka Alcantara

  • Kanjon reke Alcantara

PodnebjeUredi

 
Notranjost Sicilije

Sicilija ima tipično sredozemsko podnebje z milimi in mokrimi zimami ter vročimi, suhimi poletji z zelo spremenljivimi vmesnimi letnimi časi. Na obalah, zlasti na jugozahodu, na podnebje vplivajo afriški tokovi in poletja so lahko zelo vroča.

Sicilijo vidimo kot otok toplih zim.

Sneg pade nad 900–1000 metrov, lahko pa pade v hribih. Notranjosti gora, zlasti Nebrodi, Madonie in Etna, uživajo polno gorsko podnebje, pozimi pa tudi močne snežne padavine. Vrh Etne je običajno zasnežen od oktobra do maja.

Po drugi strani pa zlasti poleti ni nenavadno, da je tu jugo, veter iz Sahare. Padavin je malo, v nekaterih provincah pa se voda pojavlja le občasno.

Po podatkih Regionalne agencije za odpadke in vode je 10. avgusta 1999 vremenska postaja Catenanuova (EN) zabeležila najvišjo temperaturo 48,5 °C.[11] Skupne padavine so zelo spremenljive, na splošno se povečujejo z višino. Na splošno južna in jugovzhodna obala prejme najmanj padavin (manj kot 50 cm), najbolj pa severno in severovzhodno visokogorje (več kot 100 cm).

Rastlinstvo in živalstvoUredi

 
Naravni rezervat Zingaro
 
Sicilski volk, endemični volk, izumrl v 20. stoletju

Sicilija je pogosto citiran primer krčenja gozdov, ki ga je povzročil človek in se je zgodil že od rimskih časov, ko je bil otok spremenjen v kmetijsko regijo. To je podnebje postopoma sušilo, kar je povzročilo upadanje padavin in izsuševanje rek. Osrednje in jugozahodne province so praktično brez gozdov.[12] Na severni Siciliji so trije pomembni gozdovi; blizu gore Etna, v gorah Nebrodi in v naravnem rezervatu Bosco della Ficuzza blizu Palerma. Regionalni park Nebrodi, ustanovljen 4. avgusta 1993, ki zajema 86.000 hektarjev, je največje zavarovano naravno območje Sicilije in vsebuje največji gozd na Siciliji, Karonija. Kostanj stoih konjev (italijansko Castagno dei Cento Cavalli; sicilsko Castagnu dî Centu Cavaddi) ) v kraju Sant'Alfio, na vzhodnih pobočjih Etne, je med 2000 in 4000 leti največji in najstarejši kostanj na svetu.[13]

Sicilija ima najrazličnejše živali. Med vrste spadajo evropska divja mačka (Felis silvestris), navadna lisica, mala podlasica, kuna zlatica, srnjad, koza girgentana, divja svinja, afriški ježevec (Hystrix cristata), rjavoprsi jež, navadna krastača, laški gad, planinski orel, sokol selec, smrdokavra in pobrežnik (Himantopus himantopus).[14]

Naravni rezervat Zingaro je eden najboljših primerov neokrnjene obalne divjine na Siciliji.[15]

V okoliških vodah, vključno z Mesinskim prelivom, živijo različne vrste ptic in morskih živali, vključno z večjimi vrstami, kot so plamenci in brazdasti kit.

Parki in rezervatiUredi

 
Zemljevid regionalnih parkov

Na Siciliji so štirje naravni regionalni parki in več naravnih rezervatov in drugih zavarovanih območij.

Naravni regionalni parki

  • Parco dei Nebrodi
  • Parco dell'Etna
  • Parco delle Madonie
  • Parco fluviale dell'Alcantara.

Nekateri naravni rezervati so

  • Riserva naturale speciale Lago di Pergusa
  • Riserva naturale Oasi Faunistica di Vendicari
  • Riserva naturale orientata dello Zingaro
  • Riserva naturale Fiume Ciane e Saline di Siracusa
  • Riserva naturale Oasi del Simeto
  • Riserva naturale orientata Biviere di Gela
  • Riserva naturale orientata Cavagrande del Cassibile
  • Riserva naturale integrale Macalube di Aragona
  • Riserva naturale della Foce del Fiume Irminio

Načrtovanje mostuUredi

Načrti za most, ki bi povezal Sicilijo s celino, obstajajo že od leta 1865. V zadnjem desetletju so se razvijali načrti za cestno in železniško povezavo s celino prek najdaljšega visečega mostu na svetu, mostu čez Mesinski preliv. Načrtovanje projekta je v zadnjih nekaj letih doživelo več lažnih zagonov. 6. marca 2009 je vlada Silvia Berlusconija razglasila, da se bodo gradbena dela na mostu v Messini začela 23. decembra 2009 in napovedala obljubo v višini 1,3 milijarde evrov kot prispevek k skupnim stroškom mostu, ocenjenih na 6,1 milijarde evrov.[16] Načrt so kritizirala okoljska združenja in nekateri lokalni Sicilici in Kalabrijci, zaskrbljeni zaradi njegovega vpliva na okolje, ekonomske trajnosti in celo možnih infiltracij organiziranega kriminala.[17][18]

Unescova dediščinaUredi

 
Eden od mozaikov v Villa Romana del Casale

Na Siciliji je sedem mest Unescove svetovne dediščine. Po vrstnem redu vpisa:

  • Dolina templjev (Valle dei Templi) (1997) je eden najodličnejših primerov velikogrške umetnosti in arhitekture ter je ena glavnih znamenitosti Sicilije in nacionalni spomenik Italije. Lokacija je v Agrigentu.[19]
  • Villa Romana del Casale (1997) je rimska vila, zgrajena v prvi četrtini 4. stoletja in oddaljena približno 3 km od mesta Piazza Armerina. Vsebuje najbogatejšo, največjo in najbolj zapleteno zbirko rimskih mozaikov na svetu.[20]
  • Eolsko otočje (2000) je vulkansko otočje v Tirenskem morju, poimenovano po polbogu vetrov Eolu. Poleti je turistična destinacija, ki letno privabi do 200.000 obiskovalcev.[21]
  • Pozno baročna mesta Val di Noto (2002) »predstavljajo vrhunec in končni razcvet baročne umetnosti v Evropi«.[22] Vključuje več mest: Caltagirone, Militello v Val di Catania, Catania, Modica, Noto, Palazzolo Acreide, Ragusa in Scicli.
  • Nekropola Pantalika (2005) je velika nekropola na Siciliji z več kot 5000 grobnicami od 13. do 7. stoletja pred našim štetjem. Sirakuze so znane po svoji bogati grški zgodovini, kulturi, amfiteatrih in arhitekturi. So na jugovzhodni strani Sicilije.
  • Etna (2013) je eden najbolj aktivnih ognjenikov na svetu in je v skoraj stalnem stanju dejavnosti in je ustvaril mite, legende in naturalistična opazovanja iz grške, Keltske in rimske klasike in srednjeveške dobe.[23]
  • Arabsko-normanski Palermo in stolnici Cefalù in Monreale; vključuje vrsto devetih civilnih in verskih struktur iz obdobja normanskega kraljestva Sicilije (1130–1194).[24]
 
Stolnica sv. Jurija, Modica

Lokacije na poskusnem seznamuUredi

 
Taormina, glavni trg

Arheološka najdiščaUredi

Ker se je na otok naselilo, prevladovalo ali napadlo veliko različnih kultur, ima Sicilija ogromno različnih arheoloških najdišč. Na Siciliji so tudi nekateri najpomembnejši in najbolje ohranjeni templji in druge zgradbe grškega sveta. Tu je kratek seznam glavnih arheoloških najdišč:

Izkopavanje in obnova enega najbolj znanih arheoloških najdišč na Siciliji, Doline templjev v Agrigentu, je vodil arheolog Domenico Antonio Lo Faso Pietrasanta, peti vojvoda Serradifalco, ki ga v arheoloških krogih imenujejo preprosto Serradifalco. Nadzoroval je tudi obnovo starodavnih najdišč v Segesti, Selinuntu, Sirakuzah in Taormini.

GradoviUredi

Na Siciliji je več sto gradov, med najpomembnejšimi pa so:

 
Castello Ursino v Catanii
 
Zisa v Palermu
 
Grad grofov Modice (Alcamo) v Alcamo
 
Grad Donnafugata blizu Raguse
Pokrajina Grad Občina
Caltanisetta Castello Manfredonico Mussomeli
U Cannuni Mazzarino
Castelluccio di Gela Gela
Catania Castello Ursino Catania
Castello Normanno Adrano
Castello Normanno Paternò
Castello di Aci Aci Castello
Enna Castello di Lombardia Enna
Metropolitansko mesto Messina Forte dei Centri Messina
Castello di Milazzo Milazzo
Castello di Federico II. Montalbano Elicona
Castello di Sant'Alessio Siculo Sant'Alessio Siculo
Castello di Pentefur Savoca
Castello di Schisò Giardini Naxos
Metropolitansko mesto Palermo Zisa, Palermo Palermo
Castello di Caccamo Caccamo
Castello di Carini Carini
Castello dei Ventimiglia Castelbuono
Ragusa Castello di Donnafugata Ragusa
Torre Cabrera Pozzallo
Castello Dei Conti Modica
Syracusa Castello Maniace Sirakuze
Trapani Castello di Venere Erice
Grad grofov Modice (Alcamo) Alcamo
Castle of Calatubo Alcamo

SkliciUredi

  1. ↑ ISTAT Arhivirano 2018-07-16 na Wayback Machine..
  2. ↑ »Territory and Environment« (PDF). Official page of the Region of Sicily. Pridobljeno 25. marca 2013. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  3. ↑ »Regioni d'Italia: Sicily«. Italia Tourism Online. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. marca 2013. Pridobljeno 25. marca 2013. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  4. ↑ Porter, Darwin; Prince, Danforth (2009). Frommer's Sicily. Frommer's. str. 268. ISBN 978-0-470-39899-9.
  5. ↑ Pipanl, M., & Prizzon, A. (2005). Geological outline of Sicily and lithospheric tectono-dynamics of its Tyrrhenian margin from new CROP seismic data. CROP PROJECT: Deep Seismic Exploration of the Central Mediterranean and Italy, 1, 319.
  6. ↑ Catalano, R., Valenti, V., Albanese, C., Accaino, F., Sulli, A., Tinivella, U., ... & Giustiniani, M. (2013). Sicily’s fold–thrust belt and slab roll-back: the SI. RI. PRO. seismic crustal transect. Journal of the Geological Society, 170(3), 451-464.
  7. ↑ Brutto, F., Muto, F., Loreto, M. F., De Paola, N., Tripodi, V., Critelli, S., & Facchin, L. (2016). The Neogene-Quaternary geodynamic evolution of the central Calabrian Arc: A case study from the western Catanzaro Trough basin. Journal of Geodynamics, 102, 95-114.
  8. ↑ Di Maggio, C., Madonia, G., Vattano, M., Agnesi, V., & Monteleone, S. (2017). Geomorphological evolution of western Sicily, Italy. Geologica Carpathica, 68(1), 80-93.
  9. ↑ Ferrara, V. (2016). The Sulphur Mining Industry in Sicily. In Essays on the History of Mechanical Engineering (pp. 111-130). Springer International Publishing.
  10. ↑ Ziegenbalg, S. B., Brunner, B., Rouchy, J. M., Birgel, D., Pierre, C., Böttcher, M. E., ... & Peckmann, J. (2010). Formation of secondary carbonates and native sulphur in sulphate-rich Messinian strata, Sicily. Sedimentary Geology, 227(1), 37-50.
  11. ↑ »Agenzia Regionale per i Rifiuti e le Acque«. Osservatorio delle Acque. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. julija 2011. Pridobljeno 14. oktobra 2010.
  12. ↑ Trabia, Carlo (2002). »A Sicilian Desert?«. Best of Sicily Magazine.
  13. ↑ »Chestnut Dinner in the Mountains of Italy«. Barilla online. 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2006. Pridobljeno 22. decembra 2006.
  14. ↑ Sicilia, flora e fauna-Specie vegetali e animali in Sicilia. Insicilia.org. Retrieved on 18 December 2012.
  15. ↑ ''Riserva dello Zingaro''|. Best-italian-wine.com. Retrieved on 18 December 2012.
  16. ↑ Italy revives Sicily bridge plan from BBC News. Retrieved 8 March 2009.
  17. ↑ Hooper, John (2. januar 2008). »Italian MPs kill plan to bridge Sicily and mainland«. Guardian.co.uk. London. Pridobljeno 30. marca 2010.
  18. ↑ Kahn, Gabriel (10. april 2008). »No Italian Job Takes Longer Than This Bridge«. Wall Street Journal.
  19. ↑ »Archaeological Area of Agrigento – UNESCO World Heritage Centre«. Whc.unesco.org. 7. december 1997. Pridobljeno 6. maja 2009.
  20. ↑ R. J. A. Wilson: Piazza Armerina. In: Akiyama, Terakazu (Ed.): The dictionary of Art. Vol. 24: Pandolfini to Pitti. Oxford 1998, ISBN 0-19-517068-7.
  21. ↑ »Isole Eolie (Aeolian Islands) – UNESCO World Heritage Centre«. Whc.unesco.org. 30. november 2000. Pridobljeno 6. maja 2009.
  22. ↑ Noto (Italy) – No 1024rev, ICOMOS, January 2002, Advisory Body Evaluation, Unesco
  23. ↑ »Mount Etna Becomes a World Heritage Site«. Italy Magazine. 4. maj 2013. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  24. ↑ Centre, UNESCO World Heritage. »Arab-Norman Palermo and the Cathedral Churches of Cefalú and Monreale«.
  25. ↑ »Taormina and Isola Bella«. World Heritage Site. Arhivirano iz spletišča dne 22. maja 2019.
  26. ↑ »Mothia and Libeo Island: The Phoenician-Punic Civilization in Italy«. World Heritage Site. Arhivirano iz spletišča dne 22. maja 2019.
  27. ↑ All Tentative Sites Arhivirano 2013-01-14 na Wayback Machine.. World Heritage Site. Retrieved on 18 December 2012.
  28. ↑ »"Stretto Messina sia patrimonio dell'Umanità". Nasce l'asse tra i comuni di Calabria e Sicilia«. 18. april 2015.

Zunanje povezaveUredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Sicilija.
 
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodič, ki se nanaša na: Sicily
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sicilija&oldid=5788743«