Finska

država v Evropi

Republika Finska (finsko: Suomi, švedsko: Finland) je obmorska Nordijska država, ki na jugozahodu meji na Baltsko morje, na jugovzhodu na Finski zaliv, na zahodu na Botniški zaliv. Po kopnem Finska na zahodu meji na Švedsko, na severu na Norveško, ter na vzhodu na Rusijo (morska meja z Estonijo). Otoki Åland v Baltskem morju so pod finsko suverenostjo, vendar uživajo znatno samoupravo. Helsinki, glavno mesto Finske, in Tampere sta največji večja mesta in urbana območja v celotni državi.

Republika Finska
Suomen Tasavalta
Republiken Finland
Zastava Finske
Zastava
Himna: Maamme
Lega Finske (temno zeleno) na evropski celini (sivo) — v Evropski uniji (svetlo zeleno)
Lega Finske (temno zeleno)
na evropski celini (sivo) — v Evropski uniji (svetlo zeleno)
Glavno mestoHelsinki
60°10′N, 24°56′E
Uradni jezikifinščina in švedščina
Demonim(i)Finec, Finka
Vladaparlamentarna republika
• predsednik:
Alexander Stubb
Petteri Orpo
Neodvisnost 
• razglašena
6. decembra 1917
Površina
• skupaj
338.472 km2 (65.)
• voda (%)
10
Prebivalstvo
• ocena 1. 1. 2023[1]
5.564.862 (115.)
• gostota
18,2/km2
BDP (ocena 2023)[2]
• skupaj (nominal.)
305,69 mrd. $ (46.)
• skupaj (PKM)
335,76 mrd. $ (60.)
• na preb. (nominal.)
54.507 $ (16.)
• na preb. (PKM)
59.869 $ (21.)
Gini (2022)Negative increase 26,6[3]
nizek
HDI (2021)Rast 0,940[4]
zelo visok · 11.
Valutaevro ()
Časovni pasUTC +2 (EET)
• poletni
UTC +3 (EEST)
Klicna koda+358
Oznaka ISO 3166FI
Internetna domena.fi

Finska sodi v skupino 15 držav evroobmočja, ki so leta 2002 svoje nacionalne valute zamenjale za evro. Nacionalna valuta države je bila do tedaj finska marka.

Osnovni podatki uredi

Uradno ime je Republika Finska ali pa kar na kratko Finska. Njeno glavno mesto je Helsinki. Finska je po državni ureditvi parlamentarna republika. Od leta 2012 je predsednik Sauli Niinistö. Finska ima dvanajst provinc, ki so razdeljene v upravna okrožja. Ima tudi vrhovno sodišče ter občinska in okrajna sodišča.

Finska se je osamosvojila 6. decembra 1917, od leta 1995 pa je članica Evropske Unije. Preden je Finska vstopila v evropsko unijo, je bila njena denarna valuta finska marka, sedaj pa imajo evro. Finska je ena večjih evrospkih držav, saj meri kar 337.030 km², od katerih je 305.470 km² kopnega in 31.560 km² vode. Čeprav je država tako velika, ima malo prebivalcev. Zadnji podatki so znani od julija 2007[navedi vir], takrat naj bi jih bilo 5.238.460, kar je 17 prebivalcev na km². Povprečna življenjska doba pri moških je okoli 75 let, pri ženskah pa 82 let. Največji procent prebivalcev imajo seveda Finci, ki jih je 93.4 %. Ker pa je bila Finska v zgodovini pod Švedsko vladavino, je še danes na Finskem 5.7 % Švedov[navedi vir]. Ostali procent pa zapolnjujejo še Rusi, Estonci, Romi in Samiji.

Finska ima dva uradna jezika: finščino, ki se uporablja v 92 %, ter švedščino, ki jo uporabljajo samo v 6 %. Na Laponskem skrajnem severu pa ljudstvo Sami uporablja svoj jezik. Finščina spada v ugrofinsko skupino jezikov. Najbolj popularen tuji jezik je angleščina, ki jo tudi govori večina ljudi. Na Finskem že od leta 1923 velja popolna svoboda veroizpovedi. Najbolj razširjena je protestantska vera, imajo pa tudi pravoslavne manjšine, čeprav je država priznala obe veri.

Država ima močno razvite številne industrijske panoge, saj kovinska, elektronska ter tehnična industrija skupaj predstavlja 50 % izvoz, lesna pa 30 %. Je tudi vodilna država v uporabi interneta, število uporabe mobilnikov pa že presega število stacionarnih telefonskih storitev[navedi vir]. Nokia je ena od najbolj poznanih podjetij na Finskem.

Finska zastava je sestavljena iz dveh barv: modre, ki predstavlja jezera, in bele, ki predstavlja sneg.

Zgodovina uredi

 
Skozi zgodovino so finsko zaznamovale vojne, na sliki so finski vojaki med zimsko vojno 1939.

Dolga stoletja sta na razvoj Finske odločilno vplivali močni sosednji državi, Švedska in pozneje Rusija. Kljub temu se je Fincem, ki se po jeziku in kulturi opazno razlikujejo od germanskih in slovanskih narodov, posrečilo obvarovati narodno samobitnost. Predniki sedanjih Fincev so prišli z vzhoda pred nekaj tisočletji. O njihovi kulturi in življenju vemo zelo malo, vendar pa so jezikoslovne raziskave nekoliko osvetlile tudi daljno preteklost. Večina jezikoslovcev meni, da sta nekoč obstajala skupni ugrofinski prajezik in sklenjeno naselitveno ozemlje ki naj bi se domnevno razprostiralo med Uralom in Volginim kolenom. Od tam so se pred štirimi ali petimi tisočletji odpravile skupine ljudstev na širjave evroazijske nižine. Finščini je sorodna estonščina in v širšem smislu madžarščina. Tudi laponščina, ki je še ohranjena ponekod v severni Skandinaviji, spada v isto ugrofinsko jezikovno družino. Doslej ni bilo mogoče natančno ugotoviti. kdaj so predniki današnjih Fincev prodrli na ozemlje sedanje Finske. Okoli 1. tisočletja pr. n. š. so bili naseljeni ob Baltskem morju, od koder so se verjetno v prvih stoletjih po našem štetju preselili na območje južne Finske.

Tesnejše stike z zahodnim svetom so začeli Fincem utirati krščanski misijonarji, ki so v 11. stoletju prišli iz Švedske tudi na Finsko. Malo pozneje so misijonarji iz Novgoroda širili pravoslavno vero po vzhodnem delu Finske. Še zdaj pripada pravoslavju nekaj odstotkov Fincev, ki so drugače večinoma protestantske veroizpovedi. Dejanski pritegnitvi je v 13. stoletju sledila uradna vključitev večine finskega ozemlja pod švedsko gospostvo. Švedska je pomikala finsko mejo vedno bolj proti severu in vzhodu, zato se je zapletala v vojaške spopade z Rusijo. Posledica Napoleonovih vojn je bila, da se je morala Švedska odreči oblasti na Finskem. Car Aleksander I. (1777-1825) je leta 1808 ukazal ruski vojski znova zasesti Finsko in ta je postala samostojna velika vojvodina pod rusko vrhovno oblastjo.

Finsko prebivalstvo si je v 19. stoletju pridobivalo v notranjih razmerah vedno več pravic soodločanja in hkrati se je krepila narodna zavest, ki se je opirala na lastni jezik. Kulturo in zgodovino Fincev, Car Nikolaj II. (1868-1918) je v tem videl ogrožanje ruske oblasti in je v okviru splošnega porusevanja odvzel Finski avtonomijo, kar pa je izzvalo silen odpor. Odcepitev od Rusije se je Finski posrečila šele v vrtincu oktobrske revolucije leta 1917. Razreševanje narodnega vprašanja pa je preglasil razredni spopad, ki se je stopnjeval v kratko, vendar krvavo državljansko vojno med meščanskimi in naprednimi silami. Pod vodstvom barona Carla Gustafa Mannerheima (1867-1951) je tako imenovano rdečo gardo, ki seje bojevala za revolucionarno preobrazbo finske družbe po sovjetskem zgledu, premagala bela garda ob podpori nemških čet. Načrti, da bi uvedli kraljevino, so se leta 1918 izjalovili in državni zbor je leta 1919 sprejel republikansko ustavo ter tako ustvaril temelj za demokratično državno ureditev. Leta 1920 je novo sovjetsko vodstvo z mirom v Dorpatu priznalo samostojnost Finske. Želje Sovjetske zveze, da bi okrepila politični vpliv na Finsko in pridobila viborško pokrajino, pa so pripeljale do finsko-sovjetske zimske vojne leta 1939. Finska, prepuščena sama sebi, se je lahko le malo časa upirala mogočni sosedi in je morala ob sklenitvi miru v Moskvi leta 1940 prepustiti Sovjetski zvezi precej ozemlja. V drugi svetovni vojni se je z željo, da bi znova pridobila izgubljeno ozemlje, od leta 1941 bojevala na strani nacistične Nemčije. Ko je zašla v brezizhoden položaj, je sklenila leta 1944 z Rusijo premirje. Nemške čete, ki so delovale na severnem Finskem, so potem med umikanjem razdejale številne ceste, mostove, železniške proge in naselja. Mesto Rovaniemi ob polarnem krogu je bilo skoraj popolnoma porušeno. Zaradi določil mirovne pogodbe, sklenjene leta 1947, in zlasti zaradi obremenjujočih poplačil vojne škode je zašla Finska v gospodarsko in politično odvisnost od Sovjetske zveze. Finskemu državnemu državnemu vodstvu pa se je vendarle posrečilo izogniti se navzkrižjem zaradi ruskih interesov in hkrati ohraniti neodvisnost države.

Politika uredi

 
Finski parlament.

Predsednika države volijo od leta 1988 na neposrednih volitvah, kar je še okrepilo od strankarskih razmerij v parlamentu neodvisni položaj državnega poglavarja. Močni položaj finskega predsednika z daljnosežnimi pristojnostmi pri odločanju izvira iz časa oblikovanja republike. Temelje nacionalno naravnane politike v povojnem obdobju je izoblikoval Kusti Juho Paasikivi (1870-1956), ki je bil predsednik države v letih 1946-1956. Predvsem je bilo treba postaviti še vedno težavna razmerja z veliko vzhodno sosedo na trdno, obvladljivo podlago mirnega sožitja. Temu je bila namenjena leta 1948 sklenjena pogodba o prijateljstvu in pomoči, ki so jo pozneje še nekajkrat podaljšali. Politik Urho Kaleva Kekkonen (1900-1986), ki je v letih 1950-1956 vodil kot ministrski predsednik različne vlade in potem kot predsednik države tri desetletja močno usmerjal finsko politiko, je nadaljeval zastavljeno vzhodno politiko in si prizadeval za utrditev finske nevtralnosti. Takšno smer finske zunanje politike je ohranil tudi Mauno Koivisto. Proporcionalna volilna ureditev podpira finsko večstrankarstvo, toda nobena stranka, ki si je pridobila vstop v Državni zbor (Eduskunta), ni bila še nikoli dovolj močna, da bi dosegla absolutno večino. Za finsko politično dogajanje so zato značilne koalicijske vlade in pogoste spremembe v njihovi sestavi. V koalicijskih vladah prevladuje od leta 1933 sodelovanje med Socialnodemokratsko in Sredinsko stranko (prejšnjo Agrarno zvezo).

Vse najpomembnejše odločitve sprejmejo v prestolnici Helsinki, kajti dvanajst finskih upravnih pokrajin ima le malo političnega vpliva. Občinam sicer pripada nekaj samostojnosti, vendar pa je tudi v njih opazen močen vpliv osrednje oblasti. Zaradi posebnosti v zgodovini ima poseben položaj Alandsko otočje v Botnijskem zalivu. Otoke so večinoma poselili Švedi in zato je na njih švedščina še zdaj uradni jezik; finsko ime Ahvenanmaa uporablja le malokdo. Granitni otoki so leta 1809 pripadli skupaj s Finsko Rusiji, ob osamosvojitvi Finske leta 1917 pa so otočani želeli doseči priključitev k Švedski. Toda po razsodbi Društva narodov je otočje postalo del finske države, vendar s pravico do samouprave. Leta 1951 je otočje dobilo obsežno notranjo avtonomijo.

Finska se je po drugi svetovni vojni razvila v sodobno industrijsko državo. Še pred nekaj desetletji[kdaj?] je življenjska raven opazno zaostajala za Švedsko, zaradi česar si je veliko prebivalcev poiskalo delo v bogatejši sosednji državi. Kljub vsemu se v sožitju med Finci in švedsko govorečo manjšino doslej niso pojavljale nikakršne napetosti. Delež finskih Švedov se je v zadnjih desetletjih zmanjšal na nekaj odstotkov vsega prebivalstva.

Zboljšanje gospodarskih razmer je odprlo tudi možnosti za uresničevanje zamisli o socialni državi. Z nekaj obotavljanja in morda ne tako dosledno kot v skandinavskih sosedah so tudi na Finskem v šestdesetih in sedemdesetih letih temeljiteje oblikovali mrežo socialnega varstva. Zdaj zagotavlja Finska z razvitim socialnim skrbstvom, zdravstvom in izobraževanjem svojim državljanom višjo raven storitev kot večina drugih evropskih držav.

Finska se je leta 2023 kot posledica ruske invazije na Ukrajino leta 2022 kot 31. država članica pridružila zvezi NATO.[5]

Geografska razporeditev uredi

 
Zemljevid finskih pokrajin.

Finska leži med Švedsko na zahodu in Rusijo na vzhodu poleg tega pa ima tudi kopensko mejo z Norveško ter morsko mejo z Estonijo. Večina Finske je dokaj ravna (njena nadmorska višina je od 120–190 m) malce več kot četrtina pa leži v arktičnem krogu. Na tem območju je bolj hribovito (najbolj blizu meje z Norveško). Gozdovi prekrivajo kar tri četrtine finskega ozemlja, jezera ter drugi viri vode pa kar deset odstotkov[navedi vir]. Najsevernejši del države je Laponska, kjer pa najdemo tudi višje hribe ter je večino časa sneg. Finsko se deli na šest pokrajin:

Drugače pa so za Finsko značilna jezera, polotoki, otoki, deroče reke itd. Velikokrat lahko vidimo srebrno lesketajoče se vodne gladine in rjavkasto-zelena močvirja sredi značilnih temno zelenih iglastih gozdov.[dvomljivo] Tam je zelo velik vrvež komarjev, ki se tam tudi izlegajo. Ta močvirja so tudi pribežališče lososov, ki pa so postali, podobno kot volkovi, rjavi medvedi in risi, že precej redki. Nihče ne ve natančno, koliko jezer je pravzaprav na Finskem, že če štejemo samo tiste, ki imajo več kot 200 km premera jih je okoli 55.000. Zato so ti podatki vedno samo v približkih. Imajo približno 168.000 jezer ter 170.000 otokov.[navedi vir]

Pokrajina uredi

Finska je dežela prehodov, v njeni naravi ni nenadnih sprememb in večjih višin. Dve tretjini polagoma proti severozahodu dvigajoče se, večinoma z gozdovi porasle dežele ne dosega 200 metrov nadmorske višine. Samo na skrajnem severozahodu sega na Finsko del Skandinavskega gorovja in v njem je tudi 1.324 metrov visoki vrh Haltiatunturi.

Ozemlje na prehodu z ruskih ravnin na Skandinavski polotok, je po geološki zgradbi del Baltskega ščita. V več milijonih let so naravne sile večinoma iz metamorfnih kamnin (gnajs, granit) sestavljeno gorovje močno razjedle, razdrobile, znižale in uravnale. Trdno skalno podlago zdaj skoraj povsod prekriva bolj ali manj debela plast ledenodobnih nanosov, se pravi grušča, ki je ostal po zadnji ledeni dobi za staljenim ledom. Kjer se je dalj časa zadrževalo čelo umikajoče se ledene gmote, so nastali dolgi hrbti in nasipi, ki prekinjajo ravnino. Na številnih koncih dežele srečujemo manjše čelne morene in druge ledenodobne tvorbe denimo podledeniške vršaje in peščene nasipe, ki so nastali zaradi delovanja ledu in vode iz staljenega ledu. Položaj mirujočega kopenskega ledu pred okoli 10.000 leti kaže vzpetinski hrbet Salpausselkä, ki se v loku vije skozi južno Finsko od severovzhoda proti jugozahodu. Salpausselkä se končuje pri Hankoju kot Lohjanselkä ter tam ločuje južno finsko obmorsko ravnino od Botnijske. Tu je zgodovinska pokrajina »Varsinais Suoml« (Prva Finska). Povprečno 100 kilometrov širokega obmorskega ravninskega pasu se dotika Finska jezerska plošča. Posebna privlačnost te krajine je prepletenost kopnega in vode v zalivih, otokih, polotokih in deročih rekah. Dežela je polna jezer, močvirij in temnozelenih gozdov. Močvirja so tudi pribežališče losov, ki pa so, podobno kot volkovi, rjavi medvedi in risi postali precej redki. Na Finskem je približno 188 000 jezer. Jezerska dna so zelo primerna za njive zato so veliko jezer že izsušili.

Tako kot vsa dežela so tudi jezera nastala v zadnji ledeni dobi. Led je med polzenjem poglabljal že obstoječe vdolbine in doline, krušil mehke dele kamnite podlage ter tako izdolbel luknje za jezera. Nekaj jezer pa je nastalo tako, da je ledeniška voda prekrila z nanosi leden pokrov. Prekriti led se je čez stoletja stalil in takrat se je nanos pogreznil, ostanek kotanje pa se je napolnil z vodo. Nekatere jezerske kotanje pa so samo s čelno moreno zaprte doline ali kotline. Zaradi topljenja ledu je nastalo velikansko zajezitveno jezero, ki je prekrivalo velik del finskega ozemlja. Hkrati se je začelo ozemlje dvigati; dviga se, čeprav upočasnjeno, še zdaj in zato se finsko kopno v sto letih poveča za okoli 1000 km2. Na dvigajočem se ozemlju so drobnozrnate usedline z nekdanjega jezerskega dna, ki so pogosto zelo uporabne za poljedelstvo. Ob obali so valovi odplaknili nesprijete usedline in zato se je tam spet prikazala prvotna skalna podlaga. Priobalni zaporni pas neštetih otokov in otočkov pa ni nič drugega kot množica nekdanjih gorskih kop, ki jih je led oblo obrusil in se zdaj dvigajo nad morsko gladino.

 
Pogled na jezero Pielinen iz hriba v narodnem parku Koli.

Podnebje uredi

Zaradi zemljepisne lege je na Finskem, razen ob morju, celinsko podnebje. Vpliv Zalivskega toka je komaj še zaznaven, vendar pa so poletja v primerjavi z drugimi deželami na enaki zemljepisni širini še razmeroma topla. Tudi na severu so temperature poleti, ko sonce spremeni noč v dan, še prav mile. Zime pa so dolge in ostre, z dolgotrajno snežno odejo, ki jo samo na jugu kdaj pa kdaj načne kakšna odjuga. Na Laponskem velja -15 °C za običajno zimsko temperaturo, včasih pa doseže mraz tudi -40 °C. To ni nič čudnega, kajti onkraj polarnega kroga se v decembrskih in januarskih dnevih pokaže sonce nad obzorje največ za nekaj minut. Nekaj blagega vpliva na podnebje ima Baltsko morje, vendar le takrat, kadar ni zamrznjeno. Od decembra do aprila sta severni del Botnijskega zaliva in deloma tudi srednji del Baltskega morja prekrita z ledom in takrat učinkujeta kot hladilnik.

Helsinki uredi

Glavni članek: Helsinki.
 
Katedrala v Helsinkih.

Helsinki, živahno morsko pristanišče in prestolnica Finske ter največje mesto države. So tudi razstavišče dobre sodobne arhitekture. V »Belem mestu Severa«, kot mu pravijo, so na ogled stvaritve uglednih finskih arhitektov. Takšna sta Aivar Aaito in Eiiel Saarinen; njune arhitekturne dosežke občudujemo v številnih slovitih svetovnih mestih. Precej časa se je zdelo, da Helsinkom, ki so se dolgo imenovali Helsingfors, ni usojeno, da bi se kdaj razvili v pomembno prestolnico. Ustanovili so jih leta 1550 kot morsko pristanišče, odtlej pa so morali pretrpeti vrsto požarov, kug in lakot.

Ena takih nesreč, veliki požar leta 1808, je uničila več kot dve tretjini starega mesta, hkrati pa je sprožila preobrazbo starinskega naselja nagnetenih lesenih hiš in ozkih ulic v sodobno mesto. Pobuda za veliki obnovitveni načrt je prišla leta 1812, ko so Rusi, ki so zagospodarili Finski, preselili sedež deželne uprave iz Turkuja v Helsinke. Zazidalni načrti so želeli z novo stavbarsko in prostorsko zasnovo, vključujočo široke aleje, številne parke in zelenice, poudariti novi položaj mesta. Obnovo so zaupali na Nemškem rojenemu arhitektu Johannu Carlu Ludwigu Englu (1778-1840). Engl seje navdihoval pri neoklasicističnem stavbarstvu Sankt Peterburga. Ruski vpliv se kaže v njegovem mogočnem Senatnem trgu (Senaatintori), ki ga obdajajo vladna palača, univerza in luteranska stolnica z belimi stebri in bleščečo kupolo. Z Englom se je začelo stavbarsko oblikovanje Helsinkov, toda to je bil šele začetek. Dramatično nasprotje Englovi klasicistični strogosti je pravoslavna stolnica, ki jo je leta 1868 končal Gornostajev. Ta cerkev je veličastna opečna bizantinska zgradba z zlatimi kupolami in razkošno notranjščino. Čisto drugačna je mogočna železniška postaja Eliela Saarinena, ki je leta 1916 zbudila pozornost zaradi modernosti, rožnatega granita in tokovničnih oblik v secesijskem slogu. Skoraj v vsaki ulici srečujemo stavbe pomembnih finskih arhitektov, med katerimi izstopajo Aivar Aaito, Eiiel Saarinen in Herman Geseliius. Med pomembnimi novejšimi stvaritvami je dvorana Finlandia Aivarja Aaita, zgrajena iz marmorja in apnenca. Najbolj presenetljiv zgled sodobne finske arhitekture je morda Skalna cerkev (Temppeliauklon Kirkko), zasnovala sta jo Timo in Tuomo Suomalainen in so jo dokončali leta 1967. Izvotlili so naravno skalno gmoto, ki se dviga več kot 12 metrov nad cesto, in nastala je skalni jami podobna rotunda, nad katero se pne velikanska bakrena kupole, ki je edini s ceste vidni del stavbe. Dnevna svetloba prihaja v notranjščino skozi navpične okenske reže pod kupolo, skalni obod pa prispeva dramatične zvočne učinke.

 
Pogled na Helsinke iz satelite.

Zeleni parki in plovne poti Helsinki slovijo po arhitekturnem bogastvu, vrh tega pa tudi po lepih parkih in vrtovih. Med njimi so zemljišča z večinoma neokrnjeno naravno podobo, takšen je Sibeliusov park, posvečen velikemu finskemu skladatelju jeanu Sibeliusu (1865-1957) in umetelno urejeni nasadi, kakršen je botanični vrt (Kaisaniemi). Značilnosti Helsinkov, ki ponosno nosijo ime Hči Baltika, oblikuje seveda predvsem morje. Helsinki so največje finsko pristanišče, še vedno poglavitno morsko pristanišče in hkrati najpomembnejše ladjedelniško središče v državi. Morje jih obdaja na treh straneh, vendar sega mesto še daleč v morje, saj je v mestno območje vključenih še nekaj otokov v Finskem zalivu. Helsinki so matično pristanišče številnih ribiških ladij, ki vsako jutro prodajajo ob nabrežjih v južnem pristanišču pravkar ulovljene baltske slede (silakka), Poleg različnih sladkovodnih rib iz številnih finskih jezer in rek so te majhne srebrne ribe poglavitna sestavina finskega jedilnika.

Pri tako tesnih stikih z morjem kajpada ne preseneča, da je morska deklica Havis Amanda zaščitno znamenje mesta. Njen bronast kip varuje tržnico (Kauppatori) v južnem pristanišču in je na večer pred 1. majem središče že desetletja uveljavljenega pomladnega praznovanja. Takrat so v ospredju razigrani študentje, ki zlezejo v Amandin vodnjak in kipu nataknejo bele študentovske čepice. Po trgu so vse leto razpostavljene živobarvne cvetličarske in zelenjadarske stojnice. Za obiskovalce Helsinkov je vedno zelo privlačen, saj ob poletnih popoldnevih odprejo stojnice z blagom, kakršno radi kupujejo turisti, to so izdelki domače obrti, recimo lesene rezbarije, nakit s starinskimi okraski, ročno izdelane tkanine in pobarvane sveče. Poleti ponujajo na tržnici tudi jagode, ki dozorijo pod severnim soncem. Na pokriti tržnici so na prodaj finske posebnosti, na primer prekajeni jeziki severnih jelenov in sir iz pinjenca.

Gospodarstvo uredi

 
Leta 2002 je finska kot plačilno sredstvo uvedla Evro.

Finska se je šele po drugi svetovni vojni preobrazila iz kmetijske države v industrijsko, vendar že sodi med države z nadpovprečno visoko življenjsko ravnijo. Po dohodku na prebivalca prekaša marsikatero zahodnoevropsko industrijsko državo. Njeno gospodarstvo je močno prepleteno s svetovnim trgovanjem. Država je članica Evropskega združenja za svobodno trgovino (EFTA) in je imela oziroma še ima pogodbe s Comeconom in Evropsko unijo. Nekdanja obupna revščina zaradi podnebnih razmer in sestave tal je na Finskem mogoče za kmetijstvo uporabljati samo 8 odstotkov vse površine. Težišče je že dolgo na živinoreji, v njej pa na pridobivanju mleka. Mlečne izdelke iz finskega primorja izvažajo že nekaj stoletij. Družbena razmerja so dolgo krojile posebnosti v ureditvi zemljiške posesti. Sprva so vso zemljo imeli svobodni kmetje, šele v 18. in 19. stoletju so začeli večino zemlje dajati v zakup. Iz tega so nastala družbena trenja med razmeroma bogatimi zemljiškimi posestniki, na robu revščine živečimi zakupniki in dninarji brez posesti. Med prvimi ukrepi mlade države je zato bila obsežna agrarna reforma, ki je večino zakupnih kmetij spremenila v lastniške. Majhnost posestev in nezadostna gospodarnost pa še zdaj pestita finske kmete, zato si je marsikdo moral poiskati zaslužek v drugem poklicu ali pa se odpraviti na delo v tujino. Večinoma so odhajali na Švedsko, nekateri pa so odpluli v Ameriko. Šele od srede sedemdesetih let je začel izseljenski tok plahneti in silen vzpon finskega gospodarstva je spodbodel mnoge izseljence, da so se vrnili v domovino. Zdaj se z delom v kmetijstvu preživlja samo še majhen del aktivnega prebivalstva. V dohodkih sta zmeraj bolj pomembna deleža sodobne industrije in naglo naraščajočih storitvenih dejavnosti.

 
Telefon Nokia.

Podlaga finske industrializacije je bila predelava lesa in kovin. Zaradi naravnih razmer sta bili gozdarstvo in lesarstvo že v minulem stoletju, ob kmetijstvu, najpomembnejši gospodarski panogi. Prej so večino pridobljenega lesa porabili doma bodisi kot stavbni les bodisi kot kurivo, zdaj pa nedvoumno prevladuje uporaba lesa v lesnopredelovalnih tovarnah, na žagah, v papirnicah in tovarnah za celulozo, furnir in pohištvo. Prve tovarne so nastale že v drugi polovici 19. stoletja, predvsem v južnem delu dežele, kjer še zdaj živi večina prebivalstva. Sem les spravljajo razmeroma poceni po med seboj povezanih jezerih in rekah bodisi s splavljenjem bodisi z vodnimi vlačilci.

Po drugi svetovni vojni so Finci naglo pospešili posodabljanje lesnopredelovalne industrije in jo dopolnili z novimi industrijskimi panogami. K temu so jih spodbodle izguba Karelije, nujnost, da v finsko gospodarstvo in družbo vključijo okoli 400.000 karelijskih beguncev, ter obveznost, da Sovjetski zvezi dobavljajo industrijske izdelke kot poplačilo vojne škode. Finsko gospodarstvo se je z uporabo najsodobnejših strojev in postopkov zelo naglo razvejilo in specializiralo. Med ključnimi industrijami je ladjedelništvo. V desetih finskih ladjedelnicah izdelujejo ledolomilce, tankerje za utekočinjeni plin in kemikalije, zabojniške ladje, vrtalne ploščadi, jahte, ladje za križarjenja, trajekte za avtomobile in vlake. Wärtsilska ladjedelnica v Turkuju se je na teh področjih razvila v enega najpomembnejših izdelovalcev ladij na svetu.

Vrsta finskih izdelkov posebej slovi zaradi skrbnega in umetniškega oblikovanja, recimo steklarski izdelki in keramika, pa tudi tkanine in oblačila, pohištvo ter naprave za obdelovanje podatkov in sporočanje. Višje stopnje rasti ima tudi kemična industrija, ki se je začela razvijati konec petdesetih let.

Finska ima le malo rudnega bogastva, tega pa v zadnjem času močneje izrabljajo. Najpomembnejša so ležišča bakrove rude, predvsem pri Outokumpuju v vzhodnem delu dežele. Nekaj manjših ležišč v osrednji Finski oskrbuje industrijo s kromom, vanadijem in drugimi oplemenitelji jekla. Na severu se je razvilo na obali pri Raaheju težkoindustrijsko središče, v katerem pridobivajo železo iz finske in švedske rude, Iz domačih virov lahko Finska krije le tretjino svojih potreb po energiji. Ima sicer velike zaloge šote, toda pri preskrbi z energijo so najpomembnejše vodne elektrarne. Vendar pa Finci že uporabljajo skoraj vse primerne vode in skoraj ne morejo več graditi novih vodnih elektrarn. Zato so začeli v pridobivanje elektrike uvajati v precejšnjem obsegu jedrsko energijo. Za pokrivanje energetskega primanjkljaja uvažajo premog s Poljske, nafto pa večinoma iz Rusije.

Kultura uredi

 
Hard rock skupina Lordi je leta 2006 Finski prinesla prvo zmago na Evroviziji.

Glasba uredi

Glasba je tista umetniška zvrst po kateri je Finska najbolj poznana v tujini. Glasbeni načrt je namreč zelo pomemben del učnega načrta. Na ta način vzbudijo zanimanje za skladanje, hkrati pa Finci tako poskrbijo za koncertno publiko, ki bo v prihodnosti aktivna in bo imela pozitiven odnos do glasbe. Njihova vodilna osebnost je bil Jean Sibelius, saj je v svoja dela zajel razvijajočo se zavest finskega naroda. Njegovo najbolj znano delo je Finlandia katero uverturo so izvedli že leta 1900 in to je prav posebno saj se je zgodilo 17 let pred Finsko samostojnostjo. Dandanes je na Finskem izredno veliko nadarjenih in tudi pomembnih dirigentov ter skladateljev. V novem tisočletju pa sta v svetu vedno bolj poznana finska rock in metal glasba. Finske skupine kot so HIM, Children of Bodom, Lordi, Nightwish, The Rasmus, Sonata Arctica in druge, so poznane po vsem svetu.

Književnost uredi

Finci so eni izmed najbolj rednih bralcev na svetu. To potrjuje visoka stopnja obiskovanja javnih knjižnic ter število knjigarn. Kot je bilo omenjeno že na začetku, je najbolj znani finski ep Kalevala, preveden kar v 45 jezikov. To je daljša epska pesnitev, ki pripoveduje o božanstvih, junaških bojevnikih in starodavnih pošastih. Tematika najmlajših nastalih pesmi je vdor krščanstva na Finsko in spopad s poganstvom. V tem epu je zbranih več pesmi, ki pa so stare od 1000 do 2000 let. Elias Lönnrot je živel v 19 stol. In je bil glavni zbiralec ljudskih pesmi. Potoval je po Finski in si zapisoval ljudske pesmi po ustnem izročilu preprostih in nepismenih ljudi. Njihove ljudske pesmi so največkrat govoril o življenju in verovanju finskih ljudi v preteklosti.

 
Mämmi

Finska prehrana uredi

Finska prehrana je mešanica skandinavske (Danska, Švedska, Norveška), evropske ter ruske kuhinje. Pogosto uporabljajo različne žitarice ter sadje (predvsem gozdne sadeže). Njihova tradicionalna hrana je preprosta. V veliki večini sestavljena iz rib (predvsem lososa in kaviarja) in jelenjega mesa.

Ena njihovih tradicionalnih jedi je tudi pita z ribjim ali svinjskim mesom. Najbolj zanimiva in hkrati tudi najbolj nenavadna jed pa je Mämmi, ki je tradicionalna velikonočna jed. To jed strežejo že od 13 stoletja. Njihove ostale jedi pa so tudi npr. ribja juha a la Kainu ragu severnega jelena, polnjen losos s sirom in zelišči… V sedanji – moderni finski kuhinji pa so jedi lažje, porcije so manjše ter vsebujejo veliko vrst zelenjave.


Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. »Väestörakenteen ennakkotiedot alueittain, 2023M01*-2023M11*«. StatFin (v finščini). Pridobljeno 28. decembra 2023.
  2. »World Economic Outlook Database, October 2023 Edition. (Finland)«. IMF.org. Mednarodni denarni sklad. 10. oktober 2023. Pridobljeno 11. oktobra 2023.
  3. »Gini coefficient of equivalised disposable income«. Eurostat. Pridobljeno 25. novembra 2023.
  4. »Human Development Report 2021/2022« (PDF) (v angleščini). United Nations Development Programme. 8. september 2022. Pridobljeno 8. septembra 2022.
  5. »Finland Officially Joins NATO. Here's What You Need to Know«. Time (v angleščini). 4. april 2023. Pridobljeno 4. aprila 2023.

Zunanje povezave uredi