Celje

Celje () je mesto na Štajerskem v Republiki Sloveniji, sedež mestne občine Celje in upravne enote ter središče Savinjske statistične regije oz. Savinjske doline kot take. S 37.628 prebivalci (2024) je četrto največje slovensko mesto, neposredno za Kranjem, medtem ko je bilo še do nedavnega tretje.

Celje
Mesto
Pogled s Celjskega gradu proti severozahodu
Zastava Grb
Vzdevek:  Knežje mesto
Celje Geografska lega Celja v Sloveniji
46°13′44″N 15°15′50″E
Država	Slovenija
Pokrajina	Štajerska
Statistična regija	Savinjska regija
Mestna občina	Celje
Ustanovitev	45 (kot municipium Claudia Celeia) oziroma leta 15 pr. n. št, kot Keltski Regnum Noricum brez bojev priključijo Rimskemu cesarstvu
Mesto	11. 4. 1451 - mestne pravice (z ukazom Friderika II.)
Upravljanje
• Vrsta	mestni svet
• župan	Matija Kovač
Površina
• Skupno	22,71 km2
Nadm. višina	(pri Vodnem stolpu) 238 m
Prebivalstvo  (2025)
• Skupno	38.059
• Gostota	1.700 preb./km2
Demonim	Celjan, Celjanka
Časovni pas	UTC+1 (CET)
• Poletni	UTC+2 (CEST)
Poštna številka	3000
Omrežna skupina	03
Mesta dvojčki
•  Grevenbroich	Nemčija
•  Singen	Nemčija
•  Slavonski Brod	Hrvaška
Avtomobilska oznaka	CE
Spletna stran	www.celje.si
Celje - Staro mestno jedro
Register kulturne dediščine Slovenije
Nepremični spomenik lokalnega pomena
Lega	Mestna občina Celje
RKD št.	55 (opis enote)
Razglasitev NSLP	19. julij 1986

Mestna občina Celje šteje okoli 50.000 prebivalcev, širša mestna aglomeracija - z bližnjo okolico pa preko 70.000 ljudi.

Celje leži ob sotočju rek Savinje in Voglajne v Spodnji Savinjski dolini oz. Celjski kotlini. Srednja nadmorska višina mesta je 241 m.

V Celju ima sedež eno izmed štirih višjih sodišč v Sloveniji, rimskokatoliška škofija (od 2006), Slovensko ljudsko gledališče, regionalne Splošna bolnišnica z urgentnim centrom, osrednja knjižnica, Pokrajinski muzej, Muzej novejše zgodovine, Zgodovinski arhiv, Hiša kulture Celje ter več galerij. V Celju je sedež založbe Mohorjeva družba, za umetnostni razvoj mesta pa skrbi Zavod Celeia.

Celje je tudi pomembno sejemsko in prireditveno mesto (najpomembnejši je vsakoletni Mednarodni obrtni sejem Celje). Mesto ima več gimnazij, srednjih, višjih in visokih šol, Regijsko višje in visokošolsko središče ter enega največjih šolskih centrov v Sloveniji. V Celju ima sedež tudi Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS, ust. 1993), od 1994 pa še TECOS - Razvojni center orodjarstva Slovenije. Tehnopark Celje, ki je največji znanstveno-zabavni park v Sloveniji.

V Celju je močno razvit šport, saj je tradicionalno najpomembnejše atletsko središče v Sloveniji s prvim samostojnim atletskim klubom (Kladivar Celje) in lastnim stadionom, v športni Dvorani Zlatorog pa domuje Rokometni klub Celje (gl. poglavje Šport). V Celju je tudi največje slovensko kegljišče.

Največja znamenitost je Stari grad Celje, ki se prvič omenja leta 1322 in je bil sedež Celjskih grofov, najvplivnejše plemiške rodbine na Slovenskem. Z njihovega grba izhaja današnji celjski grb - tri zlate šestkrake zvezde na modrem ščitu, ki so zdaj tudi del slovenskega grba. Mestu je Oto Pestner posvetil pesem Dober dan, knežje mesto.

Liberalno celjsko glasilo Nova doba je izhajalo v letih 1919-41 in ponovno 1990-95.

Medija regionalnega pomena sta Novi tednik (celjski Tednik je izhajal že pred 2.sv.v.) in Radio Celje, združena v Nt&Rc, celjsko podjetje za časopisno in radijsko dejavnost. Na spletu pokriva doganajnje v mestu in okolici spletni časopis Celje.info.

Mestne četrti in krajevne skupnosti

Mesto Celje se teritorialno deli na 10 mestnih četrti, poleg njih pa še 9 krajevnih skupnosti na periferiji oz. okolici mesta Celje (na ozemlju Mestne občina Celje).

Mestne četrti (10) Center (staro mestno jedro) Dečkovo naselje Dolgo polje Gaberje Hudinja (Zgornja in Spodnja) Karel Destovnik Kajuh (Otok) Lava Nova vas Savinja Slavko Šlander

Krajevne skupnosti (9) Aljažev hrib Ljubečna Medlog Ostrožno Pod gradom Škofja vas Šmartno v Rožni dolini Teharje Trnovlje (pri Celju)

Mestni predeli in naselja

Babno Bežigrad (Celje) Breg Čret Dečkovo naselje Dolgo polje Gaberje Glazija Gložje

Golovec (Celje) Grajski hrib (Stari/Celjski grad) Jožefov hrib (Kalvarija) Lava Lisce (+ Zgornje in Spodnje Lisce) Ločnica Ložnica Medlog Mestni park (in Mestni gozd)

Mestno pokopališče Miklavžev hrib (Miklavški hrib) Nova vas Ostrožno Otok Podgorje (Podgora) Polule Pristava Selce

Skalna klet Spodnja Dobrova Spodnja Hudinja Šmarjeta Zagrad Zavodna Zgornja Hudinja

Zgodovina mesta

Celje, Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, Gradec 1681

Pogled na Celje proti jugu na sliki iz leta 1750 (1831), Johannes Hötzel - J.v. Rainhofen. Voglajna na levi se steka v Savinjo. Na desni strani Savinje je viden otok. Mestni predel na tem območju se danes imenuje Otok. Vidno je tudi celotno mestno obzidje, ki ga je mesto dobilo leta 1473.

Prva naselbina se je pojavila v času halštatske kulture. Za časa Keltov in starogrških zgodovinarjev je bil kraj znan kot Keleja (tudi Keleia), kar v starem keltskem jeziku pomeni zaklonišče ali zavetišče. V 1. stoletju pr. n. št. se je razvilo močno keltsko naselje, kjer so kovali noriški denar. Leta 15 pr. n. št. so naselbino osvojili Rimljani in jo poimenovali Celeia (Civitas Celeia). Mestne pravice je pod imenom municipium Claudia Celeia dobilo leta 45, med vladavino rimskega cesarja Klavdija (10 pr. n. št.–54, vladal 41–54).

Ohranjeni napisi navajajo, da je bila antična Celeia bogato in gosto naseljeno mesto, zavarovano z obzidjem in stolpi, z večnadstropnimi palačami, širokimi trgi in ulicami. Klicali so jo »mala« ali »druga Troja« – Troia secunda. Rimska cesta skozi Celeio je vodila iz Ogleja (Aquileia) v Panonijo.

Celeia je kmalu postala ena od najbolj cvetočih rimskih kolonij. V mestu je bilo tedaj več večjih stavb, od katerih je Marsov tempelj slovel v celotnem rimskem imperiju . Celeio je Konstantin I. (272–337) okoli leta 320 pripojil Ogleju.

Na pohodu proti Italiji so mesto med letoma 451 in 452 opustošili Huni. Tedanji škof se je zadnjič omenjal leta 579 V času velikih selitev v 5. in 6. stoletju je bilo mesto porušeno. V zgodnjem srednjem veku so ga obnovili. V srednjem veku se mesto prvič omenja pod imenom Cylie (v Admontovem letopisu, napisanem v času med letoma 1122 in 1137), kot sedež mejnega grofa. O nastanku naselja na mestu antične Celeie v srednjem veku obstaja zelo malo ohranjenih virov. Mesto je verjetno dobilo status mestnega trga v prvi polovici 14. stoletja, po listinah leta 1323.

Mestne pravice je Celje dobilo 11. aprila 1451, z ukazom Celjskega grofa Friderika II. Po izumrtju Celjskih grofov leta 1456 so mesto prevzeli Habsburžani. Začelo se je hitro razvijati v obrtniško in trgovsko središče. Leta 1473 so zgradili mestno obzidje in trdnjavski jarek. Z obzidjem se je ubranilo pred Turki, ob velikem slovenskem kmečkem uporu leta 1515 pred kmeti, ki so zavzeli Stari grad. V letu 1798 je mesto zajel velik požar. Zgorela je večina poslopij.

Prva gimnazija v Celju je bila ustanovljena leta 1808 in spada med najstarejše v Sloveniji.

Habsburško-celjski grb po izumrtju celjskih grofov in prevzemu habsburške dinastije postavljen v Celju 1466 (kopija v Pokrajinskem muzeju)

Leta 1867 je po porazu Avstrije v avstrijsko-pruski vojni mesto postalo del Avstro-Ogrske, leta 1918 pa del novonastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Nacistični okupator si je med drugo svetovno vojno želel priključiti ozemlje Južne Štajerske, a se to zaradi njegovega poraza ni zgodilo. Tako je Celje po 2.svetovni vojni postalo del FLRJ/SFRJ, po letu 1991 pa je zaživelo v samostojni Republiki Sloveniji.

Imena mesta v zgodovini

• keltsko Keleja, Keleia (’zaklonišče’ ali ’zavetišče’)
  • Kilia (koren *K-L- ali tudi *K-R-; ’kamen, kleč, zemljišče’)
• latinsko Celeia (Plinij starejši, Naturalis historia, III. knjiga, 77)
  • sodobno tudi Celia
• Cilia (srednjevška latinščina)
• Cylie (v Admontovem letopisu, napisanem v času med letoma 1122 in 1137)
• Cili
• Cilie
• Chilia
• Zelle (1818)
• Cele (Ignacij Orožen, 1854)
• Celle (vsaj začetek 20. stoletja)
• italijansko Cilli
• madžarsko Cille
• nemško Cilia, Cilli, Zilie (1493 do okrog 1535), Zily, Cilli (1825–1919)

Podnebje

Podnebni podatki za Celje
Mesec	Jan	Feb	Mar	Apr	Maj	Jun	Jul	Avg	Sep	Okt	Nov	Dec	Letno
Rekordno visoka temperatura °C	17.5	20.6	25.7	28.4	32.4	35.2	36.8	38.1	30.4	26.7	22.0	20.2	38.1
Povprečna visoka temperatura °C	4.1	6.8	11.3	16.4	21.6	24.6	26.9	26.5	21.7	16.3	9.6	4.5	15.9
Povprečna dnevna temperatura °C	−0.3	1.0	5.2	9.8	14.9	18.3	19.9	19.0	14.6	10.1	4.7	0.6	9.8
Povprečna nizka temperatura °C	−4.6	−4.2	−0.2	3.9	8.6	12.3	13.8	13.4	9.7	5.9	0.9	−3.0	4.7
Rekordno nizka temperatura °C	−27.2	−27.0	−20.8	−6.5	−1.9	2.9	5.4	3.4	−0.8	−8.5	−19.4	−21.0	−27.2
Povprečna količina padavin mm	47	50	71	71	90	132	122	125	118	115	93	78	1.113
Povprečna količina zapadlega snega cm	45	68	42	11	12	0	0	0	0	3	32	54	68
Povp. št. dni s padavinami (≥ 0.1 mm)	10	8	11	13	14	14	12	12	11	11	12	12	140
Povprečna relativna vlažnost (%)	89	88	88	87	84	82	85	89	92	92	91	90	88
Povp. št. sončnih ur	64	96	128	156	205	209	242	227	166	115	67	53	1.728
% možne sončnosti	9.7	14.2	9.7	10	9.7	6.7	16.1	19.3	13.3	6.4	6.7	6.4	10.6
Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) (podatki za 1981-2010)

Prebivalstvo

Celje, 1830

Celje leta 1903, slika Stengel & Co.

Narodni dom, sedež mestne občine Celje, Trg celjskih knezov, (Jan Vladimír Hráský, 1895–1896)

Prebivalstvo je v Celju počasi naraščalo. V štiristo letih se je komaj podvojilo. V prvi polovici 19. stoletja je bilo Celje med južnoštajerskimi mesti na tretjem mestu, Maribor je imel 1834, Ptuj pa 1630 prebivalcev. Največ je bilo Slovencev. Nekaj je bilo nemških naseljencev iz Avstrije in deloma iz Nemčije. Po letu 1600 se je naselilo več Italijanov. Naselili so se tudi iz Sudetskih dežel (Čehi, Nemci). V letu 2014 je imela Mestna občina Celje 48.868 prebivalcev (mesto Celje 37.628 prebivalcev; proti koncu 20. stoletja je prebivalstvo Celja že doseglo in preseglo število 40.000). V prvi polovici leta 2018 je Mestna Občina Celje štela 49.377 prebivalcev. Z bližnjo okolico ima mesto sicer 71.144 prebivalcev.

Etnična sestava leta 1991

Slovenci	33.434	82,1 %
Srbi	1864	4,6 %
Hrvati	1687	4,1 %
Muslimani	466	1,1 %
Jugoslovani	405	1 %
Albanci	189
Makedonci	140
Črnogorci	93
Madžari	41
Ostali	82
Neznano	1972	4,8 %
Neopredeljeni	249
Regionalno opredeljeni	88

leto št. prebivalcev 1439 1000 1798 1400 1820 1635 1834 1511 1840 1793 1900 6743 1924 7750 1940 20.000

leto št. prebivalcev 2010 37.777 2011 37.520 2012 37.584 2013 37.490 2014 37.628 2015 37.540 2017 38.079 2022 37.122

Gospodarstvo

EMO Celje, 1959

Metalurgija je bila večino 20. stoletja najpomembnejša gospodarska panoga v mestu, po osamosvojitvi Slovenije pa so se bila podjetja prisiljena preusmeriti. Največje podjetje, Cinkarna Celje, je bilo ustanovljeno leta 1873 kot tovarna cinka, kasneje pa je postalo najpomembnejše kemično-predelovalno podjetje v Sloveniji, specializirano za proizvodnjo titanovega dioksida, ter eden glavnih onesnaževalcev v mestu. Poleg tega v tovarni proizvajajo tudi gradbeni material in vrtne substrate. Sanacija najbolj onesnažene bližnje okolice tovarne poteka šele zadnjih nekaj let. Tovarna EMO je bila prepoznana v širšem jugoslovanskem prostoru kot proizvajalec emajlirane posode, danes je ločena na več manjših družb, glavna dejavnost pa je proizvodnja orodij za avtomobilsko industrijo. Med večjimi industrijskimi podjetji sta bila še proizvajalec pisarniške opreme Aero Celje in Zlatarna Celje. Dva izmed redkih celjskih gospodarskih gigantov ostajata Cetis, kjer tiskajo osebne dokumente, ovojno embalažo in vinjete, ter tovarna arom in sadnih sirupov Etol, ki ima sedež v sosednji Škofji vasi. Nekdaj močna tekstilna industrija (Metka,Toper) je praktično v celoti propadla. Na severovzhodnem obrobju mesta se nahaja mesnopredelovalni obrat, v bližnji Arji vasi pa mlekarna.

Del objektov Cinkarne Celje, 1961

V novejšem času v gospodarstvu prevladujejo storitve in trgovina. V Celju ima sedež Tuš Holding, ki je iz majhnega lokalnega trgovca prerasel v lastnika mreže supermarketov po vsej državi in razširil dejavnost na mobilno telefonijo ter posredništvo nepremičnin. Trgovinska in poslovna dejavnost je skoncentrirana severno od središča ob Mariborski cesti ter na vzhodu, kjer so bili nekoč obrati Cinkarne. Ob Mariborski cesti stoji tudi celjsko sejmišče, znano predvsem po vsakoletnem Mednarodnem obrtnem sejmu, ki je največji poslovni sejem v tem delu Evrope. Zdaj je med pomembnimi infrastrukturnimi točkami v mestu Tehnopark Celje.

Izobraževanje

Stolnica sv. Danijela in Glasbena šola Celje

Osnovne šole

V Celju in bližnji okolici se nahaja 9 osnovnih šol ter ena osnovna šola s prilagojenim učnim programom, pa tudi Glasbena šola Celje in Ljudska univerza Celje.

• I. osnovna šola Celje
• II. osnovna šola Celje
• III. osnovna šola Celje
• IV. osnovna šola Celje
• Osnovna šola Frana Krajnca
• Osnovna šola Frana Roša
• Osnovna šola Hudinja
• Osnovna šola Lava
• Osnovna šola Ljubečna
• Osnovna šola Glazija

Srednje in višje šole

Podrobno glej: Seznam srednjih šol v Celju (skupaj 3 gimnazije in 8 srednjih strokovnih šol); v Celju so tudi štiri višje strokovne šole. Od teh so ena gimnazija in štiri druge srednje šole vključene v Šolski center Celje, ki ima višjo strokovno šolo in Medpodjetniški izobraževalni center.

• Srednja šola za hortikulturo in vizualne umetnosti (prej znana kot Vrtnarska šola Celje) z višjo strokovno šolo
• I. gimnazija v Celju (pogovorno imenovana tudi Kajuhova gimnazija) je heterogena srednja šola, saj izvaja več programov: ob splošni gimnaziji, v okviru katere že od leta 1990 delujejo tudi športni oddelki, ima še dva gimnazijska programa – klasično gimnazijo (od 2001) in umetniško gimnazijo glasbene smeri (od 1999, v sodelovanju z Glasbeno šolo Celje).
• Gimnazija Celje-Center ima poleg splošne gimnazije tudi programa predšolska vzgoja in umetniška gimnazija – likovna smer.
• Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje
• Srednja ekonomska šola Celje (z višjo strokovno šolo/Ekonomska šola Celje, Višja strokovna šola)
• Srednja zdravstvena šola Celje
• zasebna Višja strokovna šola Abitura

Visoke šole

• Fakulteta za logistiko v Celju (članica Univerze v Mariboru)
• Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije
• Regijsko študijsko središče Celje (prej Regijsko višje in visokošolsko središče Celje)
  • Fakulteta za komercialne in poslovne vede (prej Visoka komercialna šola Celje)
  • Fakulteta za zdravstvene vede v Celju (prej Visoka zdravstvena šola v Celju)
  • Visoka šola za proizvodno inženirstvo v Celju (prej Visoka gospodarska šola)

Prešernova ulica

Znamenitosti

Glej tudi: seznam zgradb in objektov v Celju

Stara grofija in Osrednja knjižnica Celje

Zgodovinske in kulturne stavbe

Celjski dom, (Peter Paul Brang, 1905-1906)

Cerkev in dom duhovnih vaj na Hribu svetega Jožefa nad Celjem

Celje leta 2004, pogled s Friderikovega stolpa Celjskega gradu proti severozahodu. Lepo se vidi drugačna rečna struga Savinje.

• Celjski grad (Stari grad, Zgornji Celjski grad, grad Celje) (prva polovica 13. stoletja)
• Spodnji Celjski grad (Knežji dvorec ali Knežji dvor) (14. stoletje)
• Celjsko mestno obzidje (1473)
• Vodni stolp (15. stoletje)
• Dvorec Zgornji Lanovž (15. stoletje; vsaj 1437), lovski dvorec Celjskih
• Kvartirna hiša (1571) v Gosposki ulici, tu je kip Alfreda Nobela
• Stara grofija (Celjska grofija, Graffei) (med 1580 in 1603) s Celjskim stropom (pred 1603)
• Kalvarija (1717) na Aljaževem hribu
• Magistrat (okoli 1750)
• Prothasijev dvorec (okoli 1770), nekoč sedež Zgodovinskega Arhiva Celje (ta je sedaj na Teharski cesti 1)
• Marijino znamenje (1776)
• Marijino znamenje (19. stoletje) na Glavnem trgu
• Železni dvor (Eisenhof)
• Železniška postaja (1846)
• Slovensko ljudsko gledališče Celje (1885)
• Narodni dom (Jan Vladimír Hráský) (1895–96) - sedež Mestne občine Celje
• Rakušev mlin (1903) - (pogorel 2014)
• Celjski dom (Deutsches Haus) (Peter Paul Brang) (1905–06)
• Ljudska posojilnica (Jože Plečnik) (1928–29)
• Joštov mlin (ni v obratovanju)
• Stari pisker (med 2.sv.vojno so ga nacisti uporabljali kot zapor),
• Minoritski samostan (Marijina cerkev)
• Spomenik Vojna in mir (Jakob Savinšek)
• Tehnopark Celje (tehnološko učno središče)

Sakralne stavbe

• Herkulovo svetišče, tudi Heraklejevo svetišče na Miklavškem hribu
• Starokrščanska krstilnica (konec 4. ali začetek 5. stoletja) v Gubčevi ulici
• Marijina cerkev (Minoritska cerkev) (sredina 13. stoletja)
• Stolnica svetega Danijela s kapelo Žalostne Matere Božje-Pieta (začetek 14. stoletja) na Slomškovem trgu
• cerkev svetega Miklavža (14. stoletje)
• cerkev svetega Nikolaja (verjetno 14. stoletje)
• kapela svete Elizabete (začetek 15. stoletja)
• cerkev svetega Maksimilijana (15. stoletje)
• cerkev svete Cecilije (Kapucinska cerkev) (1609–15)
• Jožefova cerkev (1680)
• Kapucinski samostan (1609–15)
• pravoslavna cerkev svetega Save (1932; porušena med 2. svetovno vojno)
• cerkev svetega Duha (1987-90)

Trgi v središču mestnega jedra

Glavni trg, Trg celjskih knezov (prej Trg Svobode), Krekov trg, Muzejski trg, Gledališki trg

Hoteli, hostli, moteli

Hotel Celeia (nekdanji Hotel Štorman in Hotel Celeia), Hotel Evropa, Hotel Faraon, Hotel Grande, Hostel Sobe pod gradom, MCC Hostel; Turška mačka (nekdanji)

Kina

Kino Union (v poslopju Celjskega doma, nekdanji), Mestni kino Metropol, Dom (nekdanji), Planet Tuš (danes Cineplexx), Kolosej (nekdanji)

Športni objekti

Dvorana Zlatorog

Šmartinsko jezero

Stadion Z'Dežele, Dvorana Golovec, Dvorana Zlatorog, Ledena dvorana, atletski Stadion Kladivar (Atletsko društvo Kladivar Celje), Stadion Skalna klet, letno kopališče, čolnarna na Špici, rekreacijski objekti na Šmartinskem jezeru

Mostovi

Preko Savinje

• Čopov most
• Kapucinski most (nekdanji)
• Laški most
• Levški most oz. viseči most
• Splavarjev most (Most pri Mestnem parku), danes preurejen v Splavarsko brv
• Polulski most

• 
  Kapucinski most
• 
  Nekdanji most v mestni park
• 
  Levški viseči most

Mesto pod mestom v Pokrajinskem muzeju Celje

SLG Celje

Kultura

• Pokrajinski muzej Celje je kulturna ustanova, ki raziskuje in razstavlja materialno kulturno dediščino Celja in širše celjske regije od prazgodovine do 1. svetovne vojne. Pokrajinski muzej Celje razstavlja muzejske eksponate na dveh lokacijah v starem mestnem jedru – v Stari grofiji in v Knežjem dvoru.

• Muzej novejše zgodovine Celje – velik del muzeja je namenjen obsežnim etnološkim zbirkam in številnim obrtem v mestu Celju in okolici mesta. Obrti so prikazane v obliki ulice, kot je v Celju dejansko obstajala, in po njej se obiskovalci lahko sprehodijo. Manjka pa tisti del Celja, ki je največji in najmočnejši – industrija, ta je na ogled v podrti Cinkarni – »Šmelc«. Na tem prostoru so leta 2005 postavili temelje za novo tehnološko središče (Tehnopolis Celje) z mednarodno univerzo, na širšem območju tega prostora pa naj bi poslovalo 300 domačih in tujih podjetij z več kot 3000 zaposlenimi.

• Slovensko ljudsko gledališče Celje, profesionalno dramsko gledališče, ki gosti tudi festival Dnevi komedije
• Hiša kulture Celje – zavod, ki deluje na področju umetniškega ustvarjanja in poustvarjanja, še posebej na področju glasbe. Ustanovljen je bil leta 2009 na pobudo Društva ljubiteljev umetnosti Celje. Osnovni namen zavoda je snovanje in realizacija kulturnih projektov v obliki koprodukcij oz. mreženje kulturnih subjektov in posameznikov ter povezovanje celjskih in tujih kulturnih ustvarjalcev.
• Zgodovinski arhiv Celje
• Turistično in kulturno društvo Celje - ustanovljeno leta 1871 kot Olepševalno društvo Celje
• Zavod za varstvo kulturne dediščine Celje
• Kl(j)ub ali Mladinski klub Celje (deloval je v letih od 1965 do 2005)
• Tropska hiša Celje (eksotične in ogrožene živalske vrste)

Umetnost

Celjski strop, znamenita iluzionistično naslikana arhitektura s stolpi

Zavod Celeia Celje, ki skrbi za umetnostni razvoj, ponuja v mestu tri galerije, z različnimi tematskimi razstavami skozi vse leto:

• Galerija sodobne umetnosti (Center sodobnih umetnosti)
• Galerija Erotike - Račka
• Likovni salon Celje.
• Plesni forum Celje
• Galerija AQ

Vsakoletne prireditve mesta Celja

• Mednarodni obrtni sejem Celje (v organizaciji Celjskega Sejma d. d.) v sredini septembra
• Veronikini večeri (na Starem gradu)
• Poletje v Knežjem mestu
• Celjski pust
• Podeželje v mestu
• Dnevi kulture
• Mednarodni folklorni festival "Od Celja do Žalca" (vedno drugi teden v septembru)
• Mednarodni mladinski pevski festival
• Mednarodne igre otrok
• Srednjeveška prireditev na Starem gradu
• Pravljično Celje
• Ples čarovnic-čarovnije igrarije
• Dnevi komedije (SLG Celje)
• Muzejska noč
• sejem Sloverotika
• Džjezz - jazz festival Celje
• Festival Stari grad
• nekdanje prireditve: Teden domačega filma v Celju (zdaj Festival slovenskega filma v Portorožu)

V mestu delujeta dva Turistično informacijska centra: eden v Celjskem domu (Krekov trg 3) in drugi na starem celjskem gradu.

Panorama širše okolice Celja z gradu

Šport

Celjska koča

Pomembna izletniška točka je Celjska koča, sicer oddaljena 8 km jugovzhodno od središča mesta. Tam deluje tudi smučarski center.

Rokomet

Med najuspešnejšimi celjskimi športnimi klubi je Rokometni klub Celje Pivovarna Laško, domujoč v Dvorani Zlatorog. Klub, ustanovljen leta 1946, je največji uspeh dosegel v sezoni 2003/2004, ko je po zmagi nad nemškim Flensburgom osvojil evropsko rokometno ligo prvakov. Je tudi rekorder med osvojenimi naslovi v slovenski rokometni ligi. Geslo kluba je "Enkrat za Cele, vedno za Cele."

V mestu deluje tudi Ženski rokometni klub Z'dežele (ŽRK), ki je bil v sezoni 2016/2017 finalist pokala Slovenije.

Nogomet

Zgodovina organiziranega igranja nogometa v Celju sega v začetek 20. stoletja. Pred prvo svetovno vojno je v mestu deloval nemški atletski klub SK Cillier SV, ustanovljen leta 1906. Klub, ki je imel prostore in igrišče na Skalni kleti, je močno prispeval k popularizaciji nogometa na Celjskem. Po razpadu Avstro-Ogrske je bil 28. decembra 1919 formalno ustanovljen I. SSK Celje (I. slovenski Športni klub Celje). Klub je uredil svoje igrišče na Glaziji ob Ljubljanski cesti. Prvo uradno tekmo so odigrali z ljubljansko Ilirijo. V letih do 2. svetovne vojne je klub igral v različnih ligaških tekmovanjih in v prvenstvu, igranem na območju Dravske banovine. Poleg 1. SSK so v Celju obstajali še Športni klub Mars, kasneje preimenovan v Športno društvo Olimp, Jugoslavija Celje, Redstar, Slavija in Svoboda.

Stadion Z'dežele

Po koncu druge svetovne vojne, med katero so bili slovenski klubi razpuščeni, sta bila ustanovljena Fiskulturno društvo Celje in Športno društvo Olimp. Društvi sta se jeseni sta se društvi združili v Nogometni klub Kladivar. Združena ekipa je v republiški nogometni ligi zasedla tretje mesto. Največji uspeh pred osamosvojitvijo je klub dosegel v sezoni 1963–64, ko je osvojil tako republiško ligo, kot republiški pokal. Po dveh kvalifikacijskih tekmah proti Karlovcu si je zagotovil nastop v drugi zvezni jugoslovanski ligi - zahod. V zvezni ligi je klub igral dve sezoni, nato pa so sledila leta povprečnih rezultatov v republiški nogometni ligi. Leta 1967 se je klub združil z Železničarjem (Železničarski nogometni klub Celje, ustanovljen leta 1952). Združeni klub je igral v republiški ligi do sezone 1978–79, ko je izpadel v območno ligo. Nižjeligaška agonija je trajala vse do sezone 1990–91, ko se je klub (takrat s sponzorskim imenom NK Ingrad - Kladivar Celje) vrnil v republiško ligo.

Nogometni klub Celje je bil ustanovljen leta 1919. Je med klubi, ki niso nikoli izpadli iz Prve slovenske nogometne lige od njene ustanovitve. Leta 2005 je klub na domačem štadionu Arena Petrol osvojil naslov pokalnega prvaka Slovenije. 22. julija 2020 so, ob stoti obletnici nogometa v Celju, nogometaši NK Celje po finalni tekmi z NK Olimpija na domači Areni Z'Dežele postali državni prvaki v sezoni 2019/2020.

Košarka

V Celju domuje najuspešnejši ženski košarkarski klub v Sloveniji, ŽKK Cinkarna Celje. Domače tekme igrajo v veliki dvorani Gimnazije Celje-Center.

Judo

V predmestju Celja, na Lopati, domuje najuspešnejši slovenski judo klub, Sankaku Z'Dežele, katerega člani redno osvajajo medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih ter olimpijskih igrah.

Znani Celjani in osebnosti, rojene v Celju

Glej tudi: seznam častnih meščanov Celja in seznam osebnosti iz Mestne občine Celje

• Borut Alujevič (*1942), igralec
• Miha Alujevič (*1975), pevec, igralec, režiser
• Anka Aškerc (*1945), umetnostna zgodovinarka, konservatorka
• Anton Aškerc (1856–1912), pesnik
• Janez Bermež (1935–2020), igralec
• Emerik Bernard (*1937), slikar, akademik
• Ljerka Bizilj (*1953), novinarka, političarka, urednica, komparativistka, publicistka
• Matjaž Brežnik (*1972), dirigent
• Srečko Brodar (1893–1987), naravoslovec in kvartarolog
• Gregor Cankar (*1975), atlet
• Janez Cvirn (1960–2013), zgodovinar
• Jolanda Čeplak (*1976), atletinja
• Anica Černej (1900–1944), pesnica, pisateljica
• Zvonko Čoh (*1956), ilustrator in filmski animator
• Ivan Dečko (1859–1908), pravnik in politik
• Mirko Doberšek (*1946), metalurg, zlatar
• Rudolf Dobovišek (1891–1961), pisatelj in politik
• Veno Dolenc (*1951), glasbenik in slikar
• Janez Drnovšek (1950–2008), politik in državnik
• Božidar Drovenik (1940–2020), entomolog
• Janez Drozg (1933–2005), filmski režiser
• Marjan Fabjan (*1958), judoist, trener
• Zvonko Fazarinc (1928–2023), elektronik, računalničar
• Peter Fister (arhitekt) (*1940), zgodovinar arhitekture, konservator
• Thea Gammelin (1906–1988), slikarka
• Marin Gabrovšek (1925–2014), metalurg
• Edi Gobec (1926–2020), sociolog in antropolog, izseljenski delavec v ZDA
• Cvetko Golar (1879–1965), pesnik in pisatelj
• Damjana Golavšek (*1964), pevka zabavne glasbe
• Nataša Golob (*1947), umetnostna zgodovinarka
• Alojz Goričan (1888–1968), politik, župan
• Ančka Gošnik Godec (1927–2025), ilustratorka
• Fedor Gradišnik (1890–1972), gledališčnik
• Fedor Gradišnik (1917–1983), športni delavec
• Igor Grdina (*1965), zgodovinar, literarni zgodovinar
• Herbert Grün (1925–1961), gledališčnik, dramaturg, književnik, prevajalec
• Franc Gubenšek (1937–2010), biokemik, akademik
• Bruno Hartman (1924–2011), literarni in kulturni zgodovinar, bibliotekar, publicist
• Janko Hartman (1925–2025), športni (jadralni) letalec, mestni arhitekt
• Andrej Hieng (1925–2000), pisatelj, dramatik, režiser, scenarist in dramaturg
• Slavko Hodžar (1923–2010), elektronik, računalničar, rektor
• Sigismund Ernst Hohenwart (1745–1825), škof v Linzu
• Milena Horvat (*1958), kemičarka, ambasadorka znanosti
• Juro Hrašovec (1858—1957), odvetnik, narodni delavec, politik
• Sašo Hribar (*1960), slovenski satirik in radijski voditelj
• Matej Hriberšek (*1972), klasični filolog in prevajalec
• Robert Hutinski (* 1968), fotograf in galerist
• Andrej Inkret (1943–2015), dramaturg, literarni teoretik, publicist, akademik
• Stane Jagodič (*1943), akademski slikar, multimedialist, publicist
• Renato Jenček (*1963), igralec
• Rado Jenko (1919–2007), gospodarstvenik (Aero)
• Radovan Jenko (*1955), vizualni oblikovalec
• Aleksander Jež (*1959), pevec, kantavtor
• Romana Jordan Cizelj (*1966), fizičarka in političarka
• Jelko Kacin (*1955), obramboslovec, politik
• Alma Maksimiljana Karlin (1889–1950), popotnica, pisateljica, pesnica in zbirateljica
• Matjaž Kmecl (*1934), literarni zgodovinar, akademik
• Anton Kolar (1942–2021), dirigent, skadatelj
• Friderik Kolšek (1932–1997), duhovnik, celjski opat
• Peter Kolšek (1951–2019), novinar, pesnik, kritik
• Vera Kolšek (1930–2007), arheologinja
• Hajdi Korošec (*1979), pevka
• Ivan Kovačič Efenka (1921–1963), partizan, narodni heroj
• Matej Krajnc (*1975), pisec, prevajalec in kantavtor
• Tone Kregar (*1971), zgodovinar, muzealec, pevec, glasbenik
• Franci Križaj (1936–2005), gledališki režiser
• Vekoslav Kukovec (1876–1951), pravnik, politik
• Anica Kumer (*1945), igralka
• Egon Kunej (1912–1997), glasbeni pedagog in zborovodja
• Urša Lah (*1969), zborovodkinja
• Janez K. Lapajne (1937–2012), geofizik in seizmolog
• Janez Lapajne (*1967), filmski režiser
• Franc Leskošek (1897–1983), politik
• Roman Lešek (*1937), atlet
• Janko Lešničar (1921–2011), zdravnik
• Gorazd Lešničar (1947–2017), zdravnik
• Janez Levec (1943–2020), kemik, akademik
• Tomo Levovnik, športni delavec, rokometaš
• Vladimir Levstik (1886–1957), pisatelj in prevajalec
• Gustav Adolf Lindner (1828–1887), češki pisatelj in pedagog živel tukaj med 1850 in 1867 in se poročil z Marijo Magdaleno Zamolo
• Franjo Lipold (1885–1970), pravnik in politik
• Stanislav Lipovšek (*1943), celjski škof
• Stanko Lorger (1931–2014), atlet in profesor
• Matija Lubanus, fizik, rektor Univerze na Dunaju
• Marijana Lubej (*1945), atletinja
• Branivoj Majcen (1917–1995), pilot
• Andrej Marinc (*1930), politik
• Ivo Marinc (1923–2007), tekstilec, publicist
• Zvezdan Martič (*1963), inženir, novinar in televizijski voditelj
• Vita Mavrič (*1965), šansonjerka in pevka
• Drago Medved (1947–2016), novinar in publicist
• Brane Mihajlovič Kosta (*1963), kitarist
• Alojzij Mihelčič (1880–1975), glasbenik, skladatelj in politik
• Miloš Mikeln (1930–2014), dramatik, pisatelj
• Peter Muhič, grecist, rektor Univerze na Dunaju
• Vinko Möderndorfer (*1958), pisatelj in režiser
• Milan Naprudnik (1927–2021), geodet
• Anton Novačan (1887–1951), književnik, politik
• Vatroslav Oblak (1864–1896), slavist
• Tine Orel (1913–1985), gimnazijski ravnatelj, slavist, publicist, planinski delavec
• Božena Orožen (1929–2025), slavistka, domoznanka
• Janko Orožen (1891–1989), zgodovinar
• Darinka Pavletič-Lorenčak (1924–2010), slikarka, grafična umetnica in pesnica
• Josip Pelikan (1885–1977), fotograf
• Oto Pestner (*1956), glasbenik in pevec
• Lucija Polavder (*1984), judoistka
• Lila Prap Lijijana Praprotnik Zupančič (*1955), ilustratorka, pesnica
• Rok Praznik (*1980), rokometaš
• Ervin Prelog (1921–1987), gradbenik, rektor
• Tomaž Prelokar (ok. 1430–1496), humanist, škof, uradnik in učitelj
• Brikcij Preprost (ok. 1445–1505), teolog in humanist
• Franc Puncer (1934–1994) biolog, pisatelj
• Franc Purg (*1955), akademski kipar
• Rolando Pušnik (*1961), rokometaš
• Ludvik Rebeušek (1921–2017), ekonomist, turistični stokovnjak, šolnik
• Vlado Repnik (*1961), vizulani, gledališki in intermedijski umetnik
• Andreja Rihter, muzealka in ministrica za kulturo
• Matej Rode (1930–2012), slavist, prevajalec, dramatizator
• Fran Roš (1898–1976), pisatelj, pesnik in dramatik
• Milenko Roš (*1947), kemik
• Lojze Rozman (1930–1997), igralec
• Smiljan Rozman (1927–2007), pisatelj
• Stane Rozman (*1960), atlet, zgodovinar, muzealec
• August Friderik Seebacher (1887–1940), slikar in grafik
• Anton Martin Slomšek (1800–1962), celjski opat, lavantinski škof
• Draga Stamejčič (*1937), atletinja
• Janez Stanonik (1922–2014), germanist, anglist, akademik
• Milan Stante (1916–2016), pravnik, harmonikar, kulturnik, gledališčnik, režiser
• Peter Stante - Skala (1914–1980), narodni heroj, general JLA
• Jakob Stepišnik (1815–1889), lavantinski škof
• Ivan Stopar (1929–2018), umetnostni zgodovinar, konservator
• Anton Stres (*1942), prvi celjski škof, ljubljanski nadškof, teolog, filozof
• Saša Svetina (*1935), biofizik, akademik
• Olga Šikovec Luncer, atletinja
• Bojan Šrot, politik, župan
• Bina Štampe Žmavc (*1951), pesnica in pisateljica
• Lidija Tavčar (*1953), muzealka in umetnostna zgodovinarka
• Jolanda Thaler (*1954), modna oblikovalka
• Josip Tominšek (1872–1954), jezikoslovec, slavist, literarni zgodovinar, letalski simpatizer, ustanovni član Naša krila in planinec,
• Marjan Turnšek (*1955), murskosoboški škof in mariborski nadškof
• Beno Udrih (*1982), košarkar
• Aleš Ulaga (*1972), jadralec
• Ivo Umek (*1944),slovenski arhitekt, glasbenik in urednik
• Olga Vrabič (1916–2001), farmacevtka, političarka
• Jurče Vreže (1906–1987), dirigent, zborovodja
• Peter Weiss (*1959), jezikoslovec, dialektolog
• Fran Wiesthaler (1849–1927), klasični filolog, leksikograf
• Karel Zelenko (1925–), slikar
• Jože Zimšek (*1944), župan
• Uroš Zorman (*1980), rokometaš
• Dalibor (Bori) Zupančič (*1949), likovni umetnik, književnik, ilustrator, glasbenik
• Jože Zupančič (*1936), gimnazijski ravnatelj
• Urška Žolnir (*1981), judoistka
• Jelica Žuža (1922–2014), slikarka
• Luka Žvižej in Miha Žvižej, rokometaša

Pobratena, prijateljska in partnerska mesta

Pobratena, prijateljska in partnerska mesta
Grevenbroich	Nemčija	od leta 1986
Singen	Nemčija	od leta 1990
Slavonski Brod	Hrvaška	od leta 2010
Budva	Črna gora	od leta 1984
Čerepovec	Rusija
Ćuprija	Srbija	od leta 1966
Doboj	Bosna in Hercegovina	od leta 2012
Gaziantep	Turčija	od leta 2014
Gradec	Avstrija
Sisek	Hrvaška	od leta 1965
Sombor	Srbija	od leta 1986
Šabac	Srbija	od leta 2012
Špital ob Dravi	Avstrija
Veles	Severna Makedonija	od leta 1979

Viri

• Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.
• Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago: Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
• Habjan, Vlado (1967). »Knežja prestolica Celje - sredi XV. stoletja«. Kronika; časopis za slovensko krajevno zgodovino. Zv. 15, št. 2. str. 95–102. COBISS 240777216.
• Fekonja, Andrej (1895). »Celje in okolica Povestne in mestopisne črtice. Poleg »Celjske Kronike« i. dr)«. Dom in svet. Zv. 8, št. 11.
• Orožen, Ignacij (1854). Celska kronika. Celje: Julius Jeretin. COBISS 30380289.
• Orožen, Janko (1971). »v Celjski zbornik«. Zgodovina Celja in okolice, 1. del. Celje: Kulturna skupnost v Celju. COBISS 3285761.
• Otorepec, Božo (1990). »v Celjski zbornik«. Srednjeveški pečati in grb mesta Celja. Celje. COBISS 18681442.
• Paliga, Sorin (2003). »Archaic place names in Slovenia: pre-indoeuropean, indo-european (Illyrian, Celtic, Thracian), early romance« (PDF). Obdobja (v angleščini). Zv. 20. str. 637–651. COBISS 23189858. Pridobljeno 19. aprila 2009.
• Piano, Brane (7. september 2011). »Pahor in obrtniki optimistični ob odprtju Mednarodnega obrtnega sejma«. Delo. Pridobljeno 9. decembra 2013.
• Plut-Pregelj, Leopoldina; Rogel, Carole (2010). »Celje«. The A to Z of Slovenia. Scarecrow Press. str. 55–57. ISBN 9781461731757.

Zunanje povezave

• Celje, uradna stran občine
• Celje na uradnem turističnem portalu Slovenia.info