Odpre glavni meni

Wikipedija β

Tŕst (italijansko Trieste, nemško Triest) je mesto v severovzhodni Italiji ob Tržaškem zalivu, blizu slovenske meje ter sedež dežele Furlanija-Julijska krajina in Tržaške pokrajine. Po podatkih iz leta 2001 ima 207.069 prebivalcev.

Trst
Trieste
Občina (comune)
Comune di Trieste
Panorama Trsta

Zastava

Grb
Trst is located in Italija
Trst
Trst
Geografski položaj v Italiji
Koordinati: 45°38′N 13°48′E / 45.633°N 13.800°E / 45.633; 13.800Koordinati: 45°38′N 13°48′E / 45.633°N 13.800°E / 45.633; 13.800
Država Zastava Italije Italija
Dežela Furlanija-Julijska krajina
Pokrajina Tržaška pokrajina (TS)
Frazioni Banne (Bani), Barcola (Barkovlje), Basovizza (Bazovica), Borgo San Nazario, Cattinara (Katinara), Conconello (Ferlugi), Contovello (Kontovel), Grignano (Grljan), Gropada (Gropada), Longera (Lonjer), Miramare (Miramar), Opicina (Opčine), Padriciano (Padriče), Prosecco (Prosek), Santa Croce (Križ), Servola (Škedenj), Trebiciano (Trebče)
Upravljanje
 • Župan Roberto Dipiazza (Forza Italia)
Površina
 • Skupno 84 km2
Nadmorska višina 2 m
Prebivalstvo (1. januar 2011)[1]
 • Skupno 205.535
 • Gostota 2.400 preb./km2
Demonim Tržačani
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 34100
Klicna koda 040
Zavetnik Sveti Just
Dan November 3
Spletna stran Uradna spletna stran

Vsebina

Zemljepisna legaUredi

Trste se nahaja severno od Istrskega polotoka, med Jadranskim morjem in obronki Kraške planote.

ZgodovinaUredi

Trst je bil pod nadzorom Rimljanov že leta 177 pr. n. št. cesar Julij Cezar mu je podelil status kolonije z latinskim imenom Tergeste in ga leta 51 pr. n. št. omenja tudi v svojem delu Commentarii de bello Gallico.

Po razpadu Rimskega cesarstva je mesto ostalo važno trgovsko središče, predvsem zato, ker so preko njegovega ozemlja potekale vse poti med Balkanom in severno Italijo. Niti Langobardi, niti Karel Veliki niso veliko vplivali na razvoj mesta. Za časa frankovske oblasti, od 796 do 948, je sedanje ozemlje tržaške pokrajine sodilo v okvir Istrske krajine. Leta 948 je Trst postal samostojna pokrajina in vključeval ozemlje današnjih občin Trst in Dolina, ostalo ozemlje pa je še dalje sodilo k Istri.

pod HabsburžaniUredi

Večji problemi so nastajali le z mogočnimi Benečani, s katerimi so se Tržačani stoletja borili za prevlado na severnem Jadranu, dokler ni bilo mesto od leta 1382 pod okriljem Habsburžanov. Tedaj je bila današnja Tržaška pokrajina razdeljena na posest Devinskih gospodov (obsegajočo nekako ozemlje sedanjih občin Devin - Nabrežina, Zgonik in Repentabor), deželo Trst (nekako današnjo občino Trst), sedanji občini Milje in Dolina pa sta bili vključeni v Beneško Istro.

Na ta način so se Tržačani sicer uradno odpovedali samostojnosti, vendar so ostali praktično avtonomni. Trgovina in promet sta se nemoteno razvijala. Leta 1719 je bil Trst razglašen za svobodno pristanišče, s čimer se je začelo za mesto najugodnejše obdobje njegove zgodovine.

Ilirske provinceUredi

Prej opisano upravno stanje je trajalo do leta 1809, ko so bile po napoleonovih osvajanjih in propadu Beneške republike ustanovljene Ilirske province.

Glavni članek: Ilirske province.

znova pod HabsburžaniUredi

Leta 1813 so Avstrijci spet prevzeli oblast nad današnjo Tržaško pokrajino in Istro. Trst je zaradi svojega strateškega položaja in vloge najpomembnejšega trgovskega pristanišča Avstrijskega cesarstva postal vodilno trgovsko središče. Njegova vloga je bila še poudarjena leta 1857 z dograditvijo železniške proge Dunaj-Trst. Leta 1867 je Trst postal glavno mesto Avstrijskega primorja. Dobil je naziv »drugo mesto monarhije«, kar ga je po važnosti postavljalo neposredno za Dunaj.

 
Trst z griča Svetega Justa

Zanimivo je, da je bil Trst na začetku 20. stoletja s 56.000 slovenskimi prebivalci (po popisu 1910) tudi največje slovensko mesto (Ljubljana je, z nemško govorečo manjšino vred, takrat štela 52.000 prebivalcev). Skupaj s številnimi Čehi, Srbi, Hrvati, Slovaki, in Rusi so bili številčnejši od Italijanov. Predmestje je bilo skoraj popolnoma slovensko, vasi pa v celoti. Trst je bil tudi prvi in največji center slovenskega kapitala, organiziranega delavskega gibanja in tudi pomembno središče slovenske družbeno-kulturne dejavnosti.

 
železarna v Škednju 1905

Prva svetovna vojnaUredi

Italijanski nacionalisti so zaradi ekonomskih razlogov, zaradi avtonomije, ki jo je mesto uživalo, in zaradi politične prevlade bogate elite, ki jo je omogočal veljavni volilni sistem, gledali na avstrijsko nadvlado načeloma z odobravanjem. Kljub temu se je vedno bolj krepil strah pred rastočim slovenskim vplivom v mestu. V obdobju pred letom 1914 je postajala vedno vplivnejša skupina skrajnežev, ki so na Trst gledali kot na »neodrešeno ozemlje« pod tujo nadvlado, njihovi pripadniki so zahtevali priključitev vseh dežel z italijanskim prebivalstvom k Italiji. V obdobju pred prvo svetovno vojno se je med večinskim italijanskim prebivalstvom vedno bolj širilo prepričanje, da avstrijska oblast podpira težnje Slovencev, da bi s tem omejila italijanski vpliv v mestu. Osebnost, ki jo je treba omeniti v zvezi z italijanskim nacionalizmom, je Wilhelm Oberdank - italijanski iredentist slovenskega rodu, znan tudi kot Guglielmo Oberdan.

prvič pod ItalijoUredi

Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, je Trst skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki prešel pod Italijo. Tako je bila k Italiji priključena nekdanja avstrijska dežela Trst z okolico, Goriško-Gradiščanska, Istra, ter okraja Postojna in Idrija bivše Kranjske.

To je bil močan udarec za tržaško gospodarstvo, saj se je mesto znašlo na skrajnem robu države, ki sploh ni potrebovala ne njegovega pristanišča, ne njegovih trgovskih vezi in izkušenj z deželami, ki takrat niso bile zaželene kot komercialni partnerji. Mesto je obubožalo.

Poleg gmotnih težav so Tržačani kmalu izkusili tudi izgrede fašističnih skrajnežev, ki so se grobo znašali nad slovenskim prebivalstvom. Uradni napotki za »italijanizacijo« prebivalstva so bili strogo uresničeni, večinoma s silo. Slovenski kulturni center Narodni dom, delo arhitekta Maksa Fabianija je bil julija 1920 požgan. Večkrat so požgali in uničili uredništva slovenskih časopisov in 120 drugih slovenskih gospodarskih, delavskih in kulturnih ustanov. Že po prvi svetovni vojni se je moralo iz Trsta izseliti okrog 20.000 Avstro-Ogrskih državljanov, ki so jih nadomestili priseljenci z juga Italije, v naslednjih desetletjih se je iz Julijske krajine izselilo najmanj 105.000 Slovencev in Hrvatov. V času fašizma je bilo zaprtih več deset tisoč Slovencev. Ker je bil tržaški zapor Coroneo premajhen, so jih vozili tudi v Koprski zapor, med temi tudi bazoviške junake. V Trstu so nato uredili še mučilnice in zapore v Vili Triste, pri jezuitih, v ulici Cologna in v podzemlju trga Oberdan.

Druga svetovna vojnaUredi

V času druge svetovne vojne je bil Trst predmet spopadov, saj so si ga lastile vse strani. V mestu samem so bili močno zastopani Judje, italijanski iredentisti, Slovenci, pripeljani domobranci, ustaši, četniki, Ukrajinci, Poljaki in razni drugi kolaboracionisti iz vsega vzhodnega dela Evrope, kar je povzročalo nevarna trenja. Ko so leta 1944 Nemci začeli uporabljati Rižarno kot koncentracijsko taborišče s krematorijem, je tudi napetost med prebivalci pogubila veliko ljudi. Ocenjuje se, da je v Rižarni bilo pobitih okoli 5000 internirancev, v veliki večini Slovencev.

V Trstu je ves čas vojne deloval tudi posebni inšpektorat italijanske policije Kraljevine Italije, nato pa Republike Salo, od katerega je najbolj znana njegova politična sekcija, imenovana Banda Collotti. Skozi prostore tega inšpektorata je šlo okrog 5000 antifašistov, po večini Slovencev. Trst je imel tudi močno kolaboracionistično Guardio civico (mestna straža), ki je pobite aktiviste OF in partizane metala v opuščen bazoviški rudnik, danes italijanski nacionalni spomenik Foiba di Basovizza.

Po podatkih ANED, je od 42 vlakovnih kompozicij, ki so z območja Italije odpeljale deportirance samo v taborišče Dachau, kar 30 odpeljalo s tržaške železniške postaje, večina vlakov iz Trsta pa je šla za Auschwitz, večinoma Slovencev, Hrvatov ter Judov, vendar o njiovem številu ni ohranjenih podatkov.

 
Jugoslovanska vojska v Trstu, maj 1945

1. maja 1945 so enote 4. armade Jugoslovanske armade, Komande mesta Trst, delavskih bataljonov pod vodstvom OF in 9. korpusa slovenske NOVJ osvobodile Trst iz rok nemške vojske, ki je bila Trst zasedla po kapitulaciji fašistične Italije leta 1943. Takoj za tem so še istega dne prispele v Trst tudi novozelandske zavezniške enote, ki so do tedaj čakale v Štivanu, na robu občine. Ko so šli proti že osvobojenemu Trstu so puške namerili kar v prsi prvih partizanov, ki so jih srečali.

 
Poslopje tržaške borze, danes sedež Trgovinske zbornice

Oblast v mestu so prevzeli Jugoslovani. Kot razlaga Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, so "Slovenci doživeli dvojno osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu - del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb - žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti zloglasnega v Borovnici)."[2]

Pod pritiskom zahodnih zaveznikov je Jugoslovanska armada zapustila Trst 12. junija 1945.

po Drugi svetovni vojniUredi

Po 40-dnevnem obdobju jugoslovanske ljudske oblasti v Trstu, ob koncu Druge svetovne vojne , so bile jugoslovanske vojaške enote zaradi angloameriškega diktata prisiljene zapustiti Trst in se umakniti za t.i. Morganovo linijo. Po sporazumu, ki je bil podpisan v Devinu 20. junija 1945, med angloameriško in jugoslovansko stranjo, je bila ponovno uvedena Julijska krajina. Z uveljavitvijo mirovne pogodbe je bilo septembra 1947 ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO) pod upravo zavezniških sil.

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona A s Trstom vred je bila priključena Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Zanimivosti TrstaUredi

 
Rimsko gledališče pod gričem svetega Justa

Iz rimske dobe je v mestu in okolici veliko ostankov, na primer dobro ohranjeno gledališče v središču. Na griču Svetega Justa so ob gradu ostanki civilne bazilike in druge izkopanine iz rimske dobe in prvih časov krščanstva, na katerih je bila zgrajena sedanja cerkev. V zadnjih letih je bil delno obnovljen stari predel mesta. Pri tem so bila odkrita obsežna arheološka najdišča, ki jih še raziskujejo.

V tako imenovani Terezijanski četrti (zgrajena je bila za časa cesarice Marije Terezije z bonifikacijo tamkajšnjih solin) stojijo arhitektonsko zanimiva poslopja, večinoma iz 19. stoletja]]: Tergesteo, Palazzo Carciotti, Glavna Pošta, Palača Gopčevič, Vojaška Bolnica in druge. Trg Edinost (bivši Piazza Grande oz. Veliki Trg), ki je bil priča vsem večjim zgodovinskim dogodkom, saj se nahaja na obali, je prav tako obkrožen z zanimivimi palačami. Razen Občinske palače, so tukaj Lloyd, Vladna palača, Vanoli, palača Stratti, Pitteri in Modello.

 
Pogled na mestno obalo s pomola Audace. Z leve proti desni:

• četrti pomol in nekdanja hidrobaza (idroscalo), v ozadju grič Škorklja
• Hiša pristaniških delavcev (svetlo rumena)
• palača Aedes (rdeča, ob kanalu)
• kanal ob palači Aedes in štirih zaporednih temno rumenih poslopjih
• palača Carciotti (z zeleno kupolo)
• Hotel de la Ville
• poslopje in cerkev grške pravoslavne skupnosti
• hrbtni del Borzne palače
• hrbtni del gledališča Verdi (s temno streho)
• stranski del Vladne palače
• trg Unità, na dnu Občinska palača
• palači Pitteri in Vanoli
• Lloydova palača (stran na trgu in nato pročelje z glavnimi vhodi na obrežju).

Veliko zanimivosti je tudi v neposredni okolici mesta, med katerimi je grad Miramar (italijansko Castello di Miramare), zgrajen konec 19. stoletja v romantičnem slogu za avstrijskega nadvojvodo Maksimilijana in njegovo ženo Šarloto Belgijsko. V njegovi bližini je Mednarodno središče Abdusa Salama za teoretično fiziko, ki deluje pod okriljem UNESCO in IAEA, kjer je tudi sedež enega od odsekov Univerze v Trstu.

V Trstu je osrednji sedež Slovenskega raziskovalnega inštituta.

Kot posebno tehnično zanimivost velja omeniti tudi Openski tramvaj, ki povezuje Oberdankov trg (Piazza Oberdan) v centru Trsta in Opčine.

KulturaUredi

Trst in SlovenciUredi

Najstarejša »priča« slovenskega prebivalstva v Trstu je arhiv benediktincev pri cerkvi Svetih mučencev (1114-1738), iz katerega je razvidna navzočnost Slovencev v velikem številu, bodisi v mestni okolici, kot v centru. V Štivanski cerkvi pri Trstu pa so odkrili rokopise, ki so nastali med 8. in 10. stoletjem, v katerih so zabeležena imena slovanskih knezov Pribine in Koclja. Iz študij Pavla Merkuja se da razbrati, da je še v 15. stoletju približno tretjina Tržačanov bila slovenskega porekla, oziroma slovensko govoreča. Ostali dve tretjini sta italijansko-beneška in tržaško-furlanska (t. i. »tergestinsko narečje«, ki je dokončno izginilo v prvi polovici 19. stoletja). To razmerje se je ohranilo vse do poznega 18. stoletja. Pestra jezikovna struktura prebivalstva je opisana v poročilu namenjenemu cesarici Mariji Terezijil, ki ga je napisal Nikolaus von Hamilton, intendant tržaškega okrožja med letoma 1749 in 1768:

»... v Trstu so prebivalci treh različnih jezikov, italijanskega, tržaškega in slovenskega. Posebnega tržaškega jezika, ki ga rabi preprosto ljudstvo, Italijani ne razumejo. Mnogi prebivalci v mestu in vsi v okolici govorijo le slovensko.«[3]

Šele uvedba proste luke in ekonomski razmah, ki ji je sledil, sta spremenila razmerje med etničnimi skupinami v mestu. Leta 1848 je Pietro Kandler, hoteč poudariti italijanski značaj Trsta, ugotovil:

»V mestu je preko 50 tisoč italijansko govorečih ljudi, na podeželju preko 3 tisoč, kjer je 14 tisoč slovensko govorečih; vsega skupaj je v občini 21 tisoč Slovencev proti več kot 53 tisoč Italijanov.«[4]
Sestava prebivalstva po popisu iz leta 1910
italijansko govoreči (118.959)
  
51.9%
slovensko govoreči (56.916)
  
24.8%
nemško govoreči (11.856)
  
5.1%
druge narodnosti (3.182)
  
1.4%
tujci (38.597)(
  
16.8%

V ocenah Kandlerja so furlansko govoreči pripisani Italijanom, kar je od tedaj postala navada. Avstrijski podatki sicer tega razmerja ne omenjajo, poudarjajo pa seveda prisotnost nemško govorečega prebivalstva. Po avstrijskem popisu iz leta 1910 je v Trstu živelo 52 % Italijanov, 25 % Slovencev, 5 % Nemcev, 1 % drugih narodov (Srbov/Hrvatov, Čehov, Poljakov, Rutencev, Romunov in Madžarov) ter 17 % tujih državljanov.

Omeniti je treba, da je bil popis izveden na podlagi pogovornega jezika prebivalstva (Staatsangehoerige nach der Umgangssprache) in državljanstva (Staatsfremde), zato je pomemben podatek o "drugih" prebivalcih. Kar 23 % prebivalstva ni govorilo ne slovensko ne italijansko, pač pa 5,22 % nemško, 1,06 % srbohrvaško, 0,34 % "drugače" (češko, poljsko, rusinsko, romunsko in madžarsko) in kar 16,99 % je bilo tujih državljanov. Za tuje državljane so seveda smatrani ljudje, ki niso pripadali Avstro-Ogrski, zato kljub številnosti niso tako podrobno našteti kot omenjeni "drugi". Iz podatkov o religiji prebivalstva lahko ugibamo, da so to bili v dobri meri Grki (1.956 pravoslavnih in 66 grškokatoliških) in Britanci (2.606 raznih protestantov).

 
Napis pred vhodom Tehničnega zavoda "Žiga Zois" v Trstu
 
Dvoježični cestni smerokazi v okolici Trsta
 
Dvoježična osebna izkaznica.

Za popoln pregled narodnostnih manjšin je treba tudi upoštevati Jude, ki so bili v Trstu prisotni v znatnem številu (5.498 oseb), a jih ta statistika omenja samo v zvezi z religijo, saj je bil njihov pogovorni jezik večinoma italijanski.Čeprav je imela v Avstro-Ogrski slovenščina status notranjega uradnega jezika, pa je bila njena raba v Trstu vseskozi zelo omejena, saj so avtonomno tržaško občino vodili italijanski nacionalisti (Nacionalnoliberalna stranka), ki so na številne načine omejevali in celo preganjali rabo slovenskega jezika v mestu in bližnji okolici.

 
V Trstu rojeni slovenski pisatelj
Vladimir Bartol

Pogovorni jezik po posameznih delih Trsta ob popisu 1910 [5]:

Italijanski  % Slovenski  % Drugi  %
Trst mesto
Sveti Vid 12.542 58,27 3.044 14,14 5.937 27,58
Staro mesto 11.797 60,53 795 4,08 6.896 35,39
Novo mesto 11.815 49,65 4.501 18,91 7.482 31,44
Nova Mitnica 15.352 59,46 3.100 12,01 7.366 28,53
Stara Mitnica 28.589 66,69 3.495 8,15 10.783 25,15
Sveti Jakob 15.290 60,90 4,749 18,92 5.068 20,19
Tržaška predmestja
Barkovlje 458 16,22 2,081 73,72 284 10,06
Kadinj 3.380 63,17 942 17,60 1.029 10,23
Zgornja Čarbola 3.492 55.47 1.444 22,94 1.359 21,59
Kolonja 541 30,53 943 53,22 288 16,25
Greta 1.425 43,33 1.522 46,28 342 10,40
Vrdela 2.701 32,36 4.835 57,93 811 9,72
Lonjer 30 3,36 842 94,29 21 2,35
Rojan 934 25,60 2.367 64,88 347 9,51
Rocol 3.259 46,13 2.679 37,92 1.127 15,95
Sv. M. Mag. Sp. 627 17,66 2.690 75,77 233 6,56
Sv. M. Mag. Zg. 1.761 37,86 2.301 49,47 589 12,66
Škorklja 2.652 40,86 2.502 38,55 1.337 20,60
Škedenj 1.431 26,64 3.211 59,77 730 13.59
Tržaška okolica
Bane 25 10,64 210 89,36 0 0
Bazovica 16 1,83 851 97,59 5 0,57
Kontovel 44 4,39 954 95,11 5 0,50
Gropada 4 0,95 418 99,05 0 0
Lipica(1) 0 0 83 89,25 10 10,75
Miramar 9 12,68 22 30,99 40 56,34
Opčine 159 7,34 1.929 89,02 79 3,65
Padriče 0 0 293 97,34 8 2,66
Prosek 84 6,80 1.139 92,15 13 1,05
Križ 180 10,12 1.526 85,83 72 4,05
Trebče 17 2,15 774 97,73 1 0,13
SKUPAJ 118.614 52,23 56.242 24,76 52.262 23,01

(1) Danes v Sloveniji


Stanje se je še bolj poslabšalo, ko je po prvi svetovni vojni Trst bil dodeljen Italiji, saj je fašistični režim skušal na vse načine, tudi z nasilnimi dejanji, zbrisati prisotnost kakršnekoli sled slovenkse prisotnosti.

Tudi potem, ko je po drugi svetovni vojni bil fašizem premagan, so nacionalistični krogi italijanske buržoazije še vedno skušali omejiti socialni razvoj slovenskega prebivalsva, tudi v kratkem obdobju, ko je mesto pod zavežniško vojaško upravo (1945-1954); odnos, ki so ga izkazovali necionalistični italijanski krogi do slovenkega prebivalstva je najbolje opisan v poročilu, ki ga je leta 1948 napisal britanski politični svetovalec:

»Omejeni tržaški politični voditelji so se s svojim šovinističnim pogledom na stvari vedli, kot da bi bila cona A že priključena Italiji,...« 

Njihove zahteve so bile umerjene proti vsakemu ukrepu, ki bi bil kakorkoli ugoden za Slovence. Ta negativen odnos izhaja tudi iz nekega angleškega dokumenta[6]:

»Italijani so bili dolgo vajeni gledati na Slovence skoraj kot na podljudi. Njihov odnos je mogoče primerjati s tistim, ki ga imajo južnjaki v Ameriki do črncev« 

Danes so se razmere izboljšale, in Slovencem v Trstu italijanska država jamči možnost uporabe slovenskega jezika pri odnosih z javnimi ustanovami in pri javnem obveznem šolanju.

FotogalerijaUredi

Trst nekočUredi

SkliciUredi

  1. ^ "Total Resident Population on 1st January 2011 by sex and marital status. Province: Trieste". Istat. 19. september 2011. Pridobljeno dne 29 December 2012. 
  2. ^ http://www.kozina.com/premik/porslo4.htm
  3. ^ Volpi-Lisjak Bruno, Tržaško morje - prezrti del zgodovine Slovencev, Libris, Koper - 2010 ISBN 978-961-6618-24-3
  4. ^ Sulla nazionalita' del popolo di Trieste, »L'Istria«. III, str. 176
  5. ^ Spezialortsrepertorium der Oesterreichischen Laender. VII. Oesterreichisch-Illyrisches Kuestenland. Wien, 1918, Verlag der K.K. Hof- und Staatsdruckerei
  6. ^ PRO, FO 371/78626/R158; FO, 371/72498/R 8601 (Milica Kacin Wohinc, Jože Pirjevec - Zgodovina Slovencev v Italiji - Nova Revija - Ljubljana, 2000 - ISBN 961-6352-11-3)

ViriUredi

  • Bufon, Milan; Kalc, Aleksej Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, Prva knjigaː Tržaška pokrajina, Založništvo tržaškega tiska d.d., Trst, 1990. (COBISS)
  • Volpi-Lisjak, Bruno Tržaško morje - prezrti del zgodovine Slovencev, Libris, Koper, 2010 (COBISS), ISBN 978-961-6618-24-3
  • Vinčec, Milan Istraː Koper, Izola, Piranː kulturno turistični vodnik Arsvideo, Koper, 2009, (COBISS) ISBNː 978-961-269-087-8

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi