Odpre glavni meni

Banu Umayya (arabsko بَنُو أُمَيَّة, translit. Banū Umayya, lit. 'Sinovi Umayya') ali Omajadi (الأمويون), je bil klan plemena Kurejš, ki izvira iz Umayya ibn Abd Shamsa. Odločno so nasprotovali islamskemu preroku Mohamedu, vendar so ga sprejeli pred smrtjo leta 632. Član klana, Uthman, je postal 638-656 tretji rašidunski kalif, medtem ko so bili drugi člani različni guvernerji. Eden od teh guvernerjev, Mu'awiya I., je zmagal v prvi muslimanski državljanski vojni leta 661 in ustanovil Omajadski kalifat s prestolnico v Damasku v današnji Siriji. To je pomenilo rojstvo rodbine Omajadov, prve dedne rodbine v zgodovini islama in edina, ki je vladala celotnemu islamskemu svetu tedanjega časa.

Sufjanidska linija, ki jo je ustanovil Mu'awiya, je propadla leta 683, Omajadska oblast pa je bila izpostavljena v drugi muslimanski državljanski vojni, toda rodbina je končno prevladala pod Marwanom I., ki je ustanovil Marwanidsko linijo Omajadskih kalifov. Omajadi so vladali po zgodnjih muslimanskih osvajanjih tudi severni Afriki, Španiji, Srednji Aziji in Sindu, toda nenehno vojskovanje je izčrpalo vojaške vire države, medtem so se uprli tudi Alidi in plemenska rivalstva so oslabila režim od znotraj. Nazadnje, leta 750 je Abasidska revolucija zrušila kalifa Marwana II. in pobila večino družine. Eden od preživelih, Abd al-Rahman, vnuk kalifa Hishama ibn Abd al-Malika, je pobegnil v muslimansko Španijo (Al Andaluz), kjer je ustanovil umajadski emirat Córdoba, ki ga je Abd al-Rahman III. povzdignil v status kalifata leta 929. Po kratkem zlatem obdobju je leta 1031 kalifat Cordoba razpadel v več samostojnih taif - kraljestev, kar je označilo dokončen konec dinastije Omajadov.

ViriUredi

  • Della Vida, Giorgio Levi (2000). "Banu Umayya". In Bearman, P. J.; Bianquis, Th.; Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. The Encyclopaedia of Islam, New Edition, Volume X: T–U. Leiden: E. J. Brill. pp. 837–838. ISBN 90-04-11211-1.
  • Hawting, G. R. (2000). The First Dynasty of Islam: The Umayyad Caliphate AD 661–750 (2nd Edition). London and New York: Routledge. ISBN 0-415-24072-7.
  • Hawting, G. R. (2000). "Umayyad Caliphate". In Bearman, P. J.; Bianquis, Th.; Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W. P. The Encyclopaedia of Islam, New Edition, Volume X: T–U. Leiden: E. J. Brill. pp. 841–844. ISBN 90-04-11211-1.
  • Kennedy, Hugh (1996). Muslim Spain and Portugal. A political history of al-Andalus. London: Longman. ISBN 0-582-49515-6.
  • Kennedy, Hugh N. (2004). The Prophet and the Age of the Caliphates: The Islamic Near East from the 6th to the 11th Century (Second ed.). Harlow, UK: Pearson Education. ISBN 0-582-40525-4.
  • Poonawala, Ismail, ed. (1990). The History of al-Ṭabarī, Volume 09: The Last Years of the Prophet: The Formation of the State, A.D. 630–632/A.H. 8–11. SUNY series in Near Eastern studies. Albany, New York: State University of New York Press. ISBN 978-0-88706-691-7.
  • Watt, W. Montgomery (1986). "Kuraysh". In Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Lewis, B.; Pellat, Ch. The Encyclopaedia of Islam, New Edition, Volume V: Khe–Mahi. Leiden: E. J. Brill. pp. 434–435. ISBN 90-04-07819-3.