Furlanija



Furlanija (furlansko Friûl, italijansko Friuli, nemško Friaul) je pokrajina v severovzhodni Italiji, ki sestavlja večino italijanske dežele Furlanija - Julijska krajina. Glavno mesto Furlanije je Videm.

Furlanija
zgodovinska regija
1077–1751
Vallardi - Provincia di Udine - 1860 ca.jpg
Zemljevid Furlanije iz okoli 1860
Glavno mestoČedad
(1077-1238),
Videm
Zakonodajno teloPatrie dal Friûl
Zgodovinsko obdobjeSrednji vek, Novi vek
• ustanovitev Oglejskega patriarhata
1077
• ukinitev Oglejskega patriarhata
1751
• ukinitev Beneške republike
1797
• priključitev k Kraljevini Italiji
1866
• vključitev v Furlanijo-Julijsko krajino
1947
• ukinitev
1751
Danes delItalije

Zgodovinsko je Furlanija opredeljena kot ozemlje med rekama Livenza na zahodu in Timava na vzhodu. Danes je to ozemlje razdeljeno med upravnima pokrajinima Furlanijo - Julijsko krajino in Benečijo. Ime je dobila po starorimskem imenu Forum Iulii njihovega najpomembnejšega mesta v Furlaniji, Čedada.

Zemljevid Furlanije iz 1650, z rumeno so označene zgodovinske meje
Coglians, najvišji vrh Karnijskih Alp
Montaž (Špik nad Policami)
Karnijske predalpe: Cima dei Preti
Tilment (Tagliamento)

ZgodovinaUredi

Ozemlje so Rimljani kolonizirali v drugem stoletju pr. n. št. Najpomembnejše središče Furlanije je bil tedaj Oglej (Aquileia), znan kot četrto najpomembnejše mesto v apeninskem delu imperija in kot sedež Desete vojaške regije (X Regio Venetia et Histria).

V 6. stoletju (569) so se ob rimsko cesto Via Iulia Augusta, ki je iz Ogleja vodila v noriško kraljestvo na Koroškem, naselili Langobardi in tu ustanovili svojo prvo kneževino. Zgradili so obrambni limes, s številnimi gradovi in zapornimi zidovi, proti navalom Obrov in Slovanov, ki so silili na ravnino. Kljub temu so Slovani leta 611 prodrli precej na jug, preko Furlanije do Krasa. Naslednje navale priseljencev je limes zaustavil na alpskem predgorju. Tako je bila na ločnici med hribi in ravnino zakoličena tudi narodnostna meja med hribovci Slovenci in ravninci Furlani, dediči Langobardov, ki se je v dokajšnji meri obdržala vse do danes.

Langobardska kneževina je trajala do leta 781, ko jo je frankovski cesar Karel Veliki vključil v svoje posesti. Leta 1014 je s kronanjem cesarja Henrika II. ozemlje postalo del Svetega rimskega cesarstva. Leta 1077 je cesar Henrik IV. podelil knežji naslov patriarhu Sigehardu, s čimer je bila postavljena osnova za novo politično telo.

Patrie dal FriûlUredi

Oglejska škofija je že v petem stoletju obsegala ozemlja, ki so segala do reke Pad, proti severu vključno z Gardskim jezerom do Donave, na vzhod do Save in na jugozahod do Istre in njene zahodne obale.[1] Zaradi ustanovitve raznih sufraganskih škofij je to ogromno ozemlje leta 626 postalo Oglejski patriarhat. Ko je leta 1077 patriarh Sigehard od cesarja Henrika IV. prinčevsko investituro za »kneza Furlanije in markiza Istre« [2], je patriarhat oz.oglejski cerkveni principat, postal direktni fevd Svetega Rimskega cesarstva.

Nasledniki patriarha Sigearda so bili skoraj vsi germanskega rodu in so vodili procesarsko politiko, ki jim je dovolila, da so kmalu priključili svojim posestvom še dele Istre, Trst, Koroško in Štajersko. Meja med Oglejskim patriarhatom in Nadškofijo Salzburg je potekala po reki Dravi. V naslednjih desetletjih je patriarhat deloval večinoma kot vsako drugo politično telo tiste dobe, vključno z sodelovanjem v bitkah med gvelfi in gibelini ter v drugih oboroženih spopadih za pridobitev ali obrambo ozemlja.

Priznanje, da je patriarhat prerasel v suvereno politično skupnost, je prišlo leta 1366, ko je patriarh Marquard von Randeck izdal Constitutiones Patriae Foriiulii, to je Ustavo Furlanskega patriarhata, ki je bila zbirka vseh dotlej izdanih zakonov. Na tej podlagi se vse obdobje patriarhata od investiture (1077) do leta 1420 šteje za dobo neodvisnega delovanja Patrie dal Friûl (furlanskega parlamenta).

Oglejski patriarhat je z delovanjem furlanskega parlamenta od leta 1231 postal pomemben politični akter svoje dobe. V parlamentu so bili namreč zastopani ne samo plemstvo in kler, temveč tudi vse furlanske komune. V prvi polovici šestnajstega stoletja je bila vključena še četrta veja parlamenta, ki je zastopala kmete. Glavne pristojnosti parlamenta so bile: obramba patriarhata, davčne obveznosti, zunanja politika, izdajanje zakonov, sodstvo, javna uprava. Posebno skrbno so bile določene obveznosti v primeru vojne, na primer koliko orožja je moral prispevati vsak poslanec, koliko mož je moral prispevati vsak podeželski okraj in koliko vsaka meščanska družina. Parlament se je zadnjič sestal leta 1805 in se zato uvršča med najdlje trajajoče evropske parlamente.

Beneška oblastUredi

V prvih letih petnajstega stoletja je furlanska kneževina stopila v vojno z Beneško republiko, ki si je hotela prilastiti njene trgovske poti in zveze, cesarstvo pa se ni hotelo odpovedati fevdu, ki je dovoljeval dostop do morja. Sledile so dolge in krvave bitke in na koncu so prevladali Benečani, ki so leta 1420 prevzeli oblast nad Furlanskim patriarhatom. Marquardov zakonik ostal v veljavi – razen v zunanjepolitičnih zadevah - tudi po prehodu pod beneško upravo in je bil ukinjen šele leta 1797, ko je Beneška republika popadla in je Furlanija prešla pod Habsburžane.

Avstrijska oblastUredi

Beneška republika se je dolgo borila s Habsburžani za oblast nad Furlanijo. Od leta 1516 dalje je bila vsa vzhodna Furlanija v avstrijskih rokah, po ukinitvi republike leta 1797 pa tudi ostali deli. Avtonomno administracijo je Furlanija ohranila vse do leta 1805.

Priključitev k ItalijiUredi

Območje kasnejših (sedaj nekdanjih) pokrajin Videm in Pordenone je bilo priključeno Italiji leta 1866. Za vzhodni del Furlanije sta se Avstro-Ogrska in Italija borili še v prvi svetovni vojni, medtem ko so Furlani zahtevali samostojnost. Kljub temu, da je večina prebivalstva govorila nemško, slovensko ali furlansko, je bila dežela po vojni dodeljena Italiji. Pod fašizmom so bile te manjšine podvržene italijanizaciji in Nemci so se skoraj vsi odselili. Tudi veliko Slovencev in Furlanov se je odselilo, a večina je ostala. Tudi druga svetovna vojna, ki je sicer hudo prizadela deželo, ni razrešila problemov. Furlanija je ponovno zahtevala neodvisnost, vendar je Italijanska Republika dovolila samo združitev z Julijsko krajino v deželo »s posebnim statusom«.


SkliciUredi

  1. Menis G.C.: Storia del Friuli. Dalle origini alla caduta dello Stato patriarcale (1420) con cenni fino al XX secolo, Videm 2002
  2. Corbanese G.G.: Il Friuli, Trieste e L'Istria nel periodo veneziano, Trst 1987

Glej tudiUredi