Stoletna vojna

vrsta sporov in vojn med Anglijo in Francijo med letoma 1337 in 1453

Stoletna vojna je bila vojna, ki je trajala med letoma 1337 in 1453 (torej 116 let) med Anglijo in Francijo.

Stoletna vojna

Obleganje Orleansa, Jules Eugène Lenepveu (romantična slika Ivane Orleanske).
Datum13371453
Prizorišče
Francija in Nizozemske dežele (današnji Beneluks)
Izid Francoska zmaga
Ozemeljske
spremembe
Francija si zagotovi vsa bivša angleška ozemlja na celini razen Calaisa.
Udeleženci
Francija
Kastilja
Škotska
Genova
Majorca
Češka
Aragonija
Bretanja
Anglija
Burgundija
Bretanja
Portugalska
Navara
Flandrija
Hainaut
Akvitanija
Luksemburg
Sveto rimsko cesarstvo
Zemljevid Evrope v 30. letih 15. stoletja, na vrhuncu stoletne vojne

Trenutno ta vojna velja za najdaljšo vojno v zgodovini človeštva.

Vzroki za vojno

uredi

Zgodovinski vpliv ima normanska osvojitev Anglije (911–1314), nato pa se pojavil tudi ozemeljski spor zaradi pokrajine Gaskonje, saj je bil gaskonjski vojvoda angleški kralj, hkrati pa tudi francoski vazal, toda odnosi med njim in tedanjim francoskim kraljem so bili zelo krhki, kar je oteževalo položaj francoskega kralja, saj je ta na vsak način skušal utrditi svoj položaj in vpliv v tej pokrajini. Položaj sta še otežila gospodarski spor okoli Flandrije, saj je bil flandrijski grof francoski vazal, prebivalci pa so bili mnogo bolj naklonjeni Angliji zaradi njihovega izvoza kakovostne volne, ki so jo potrebovali za lastno proizvodnjo sukna, temelja njihove tedanje gospodarstva, ter dinastični spor oziroma težnja angleškega kralja Edvarda III. po prevladi v Franciji, ker je menil, da je bila njegovi rodbini neupravičeno odvzeta oblast v Franciji, saj je bila njegova mati Izabela sestra zadnjega Kapetinga.

Povod za vojno

uredi

Edvard III. ni hotel priseči vazalne zvestobe svojemu seniorju, francoskemu kralju, poleg tega je skrival Roberta Artoiškega, ki je bil pri francoskem kralju v nemilosti.[1]

Potek vojne

uredi

Vojna je potekala večinoma na francoskem ozemlju (Francozi so z Genovežani ter kasneje Kastilci večkrat plenili angleške obalne predele).Vse začetne pomembnejše bitke so dobili Angleži zaradi boljše vojaške taktike ter opreme. Nekatere izmed teh bitk so bile: Sluys (1340) (edina pomorska bitka, z namenom da so si Angleži zagotovili varno izkrcanje), Crecy (1346), Poitiers (1356) (v tej bitki so Angleži zajeli francoskega kralja in zanj zahtevali ogromno odškodnino), Agincourt (1415).

Vojna se je sunkovito preobrnila za nastopom Ivane Orleanske (1429–1430), saj je prepričala kralja, da je obranitev Francije njeno versko poslanstvo, zato ji je kralj zaupal poveljstvo vojsko, s katero ubrani Orleans. Zatem so jo ujeli Burgundci in jo izročili Angležem, ki so jo nato 30. maja 1431 zažgali na grmadi.[2]

Konec vojne

uredi

Izgon Angležev se je začel leta 1429 z deblokado Orleansa (Ivana Orleanska), nadaljeval pa z razpadom Angleško - Burgundskega zavezništva 1435. K popolnemu propadu podviga je prispeval tudi angleški kralj Ivan II., ki je kronično nesposobno najprej predal Francozom Maine, kasneje pa ni bil sposoben organizirati obrambe angleških provinc v Franciji.

V bitki pri Castillonu leta 1453 Francozi dokončno preženejo Angleže iz Francije, razen iz pristanišča Calais, ki je ostalo v rokah Angležev še celo stoletje.[3]

Posledice vojne so se kazale predvsem v okrepitvi položaja francoskega kralja ter poenotenju Francije, ki je postala močna kraljevina z rastočim gospodarstvom ter nenazadnje tudi v še poglobjenem srditem sovraštvu med Anglijo in Francijo. Stoletna vojna je tudi močno prispevala k naslednji vojni, ki se je vnela v Angliji in sicer k vojni dveh rož, ki je bila spopad rodbin Lancaster (rdeča roža) ter York (bela roža) ter se je končala leta 1485. Zmagala je rodbina Lancaster in tako postane novi angleški kralj Henrik VII.

Pomembne osebnosti

uredi
Anglija
Kralj Edvard III 1327–77
Kralj Rihard II 1377–99
Kralj Henrik IV 1399–1413
Kralj Henrik V 1413–22
Kralj Henrik VI 1422–61
Edvard Črni Princ 1330–76
John of Gaunt, vojvoda Lancasterski 1340–99
John of Lancaster, 1. vojvoda Bedfordski 1389–1435
Henry of Grosmont, 1. vojvoda Lancasterski 1306–61
John Talbot, 1. grof Shrewsburyjski 1384–1453
Richard Plantagenet, 3. vojvoda Yorški 1411–60
Sir John Fastolf[4] 1380–1459
Francija
Kralj Filip VI. Srečni 1328–50
Kralj Ivan II. Dobri 1350–64
Kralj Karel V. Modri 1364–80
Ludvik I. Anjžujski 1380–82
Kralj Karel VI. Ljubljeni ali Nori 1380–1422
Kralj Karel VII. Zmagoviti 1422–61
Ivana Orleanska 1412–31
Jean de Dunois 1403–68
Gilles de Rais 1404–40
Bertrand du Guesclin 1320–80
Jean Bureau 1390–1463
La Hire 1390–1443
Burgundija
Filip Drzni, vojvoda Burgundije 1363–1404
Ivan Neustrašni, vojvoda Burgundije 1404–19
Filip Dobri, vojvoda Burgundije 1419–67

Glej tudi

uredi

Sklici

uredi
  1. Sumption 1991, str. 184
  2. Davis 2003, str. ;76–80
  3. Grummitt 2008, str. 1
  4. »Sir John Fastolf«. Norwich: Norfolk Record Office. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2015. Pridobljeno 20. decembra 2012.

Zunanje povezave

uredi