Kalmarska unija

Kalmarska unija (dansko, norveško in švedsko Kalmarunionen, latinsko Unio Calmariensis) je bila skandinavska personalna unija ki je od leta 1397 do 1523[1] pod eno krono združevala tri kraljestva: Dansko, Švedsko z večino Finske in Norveško in njene prekomorske posesti (Islandija, Grenlandija, Ferski otoki in Severni otoki). Unija je doživela nekaj kratkih prekinitev. Vsa kraljestva so bila suverene države, njihova notranja in zunanja politika pa je bila v domeni skupnega monarha.

Kalmarska unija
Kalmarunionen
Personalna unija
State Banner of Denmark (14th Century).svg
 
Flag of Norway (1370).svg
 
Armoiries Suède moderne.svg
1397–1523
 
Sweden-Flag-1562.svg
 

Zastava Kalmarske unije Grb Kristijana I. Danskega, Ivana Danskega in Kristijana II. Danskega
Kalmarska unija okoli leta 1400
Glavno mesto
Jeziki
  • Uradni: srednja danšćina, stara švedščina, srednja norveščina, renesančna latinščina
  • Drugi: srednja islandščina, stara ferščina, nornščina, grenlandska skandinavščina, srednjespodnja nemščina, finščina, samščina, grenlandščina, karelščina
Religija
Vlada Personalna unija
Regent
 -  1387–1412a Margareta I. (prva)
 -  1513–23b Kristijan II. (zadnji)
Zakonodajno telo Riksråd in Herredag
(po eden v vsakem kraljestvu)
Zgodovinsko obdobje pozni srednji vek
 -  Ustanovitev 17. junij 1397
 -  Engelbrektov upor 1434–1436
 -  Stockholmska krvava kopel november 1520
 -  Gustav I. Švedski izvoljen za
kralja Švedske
6. junij 1523
 -  Razpustitev 1523
Valuta marka, örtug, norveški pening, švedski pening
Danes del
a. Margareta I. je vladala: Danska 1387–1412, Norveška 1388–1389 in Švedska 1389–1412
b. Kristijan II. je vladal: Danska in Norveška 1513–1523, Švedska 1520–1521
Opozorilo: Vrednost v "parametru continent" ni podana

UstanovitevUredi

Unijo je ustanovila skandinavska aristokracija, ki se je želela zoperstaviti vplivom hanseatske lige in, bolj osebno, kraljici Margareti I. Danski (vladala 1387/1389-1412). Margareta je bila hčerka danskega kralja Valdemarja IV., poročena s švedskim in norveškim kraljem Haakonom VI., sinom Magnusa IV., kraja Švedske, Norveške in Skanije. Njen sin Olaf je bil priznan za njenega naslednika danskega prestola. Olaf je začel vladati leta 1376 kot Olaf II. s svojo materjo kot skrbnico. Ko je Haakon VI. leta 1380 umrl, je Olaf nasledil tudi norveško krono.[2]

Po Olafovi smrti leta 1387 je Margareta postala regentinja Danske in Norveške[3] in še isto leto posvojila svojega pranečaka Erika Pomeranskega.[4] Naslednje leto jo je švedsko plemstvo zaprosilo za pomoč proti svojemu kralju Albertu.[5] Po Albertovem porazu leta 1389 je bil Erik proglašen za kralja Norveške[3] in leta 1396 izvoljen za kralja Danske in Švedske.[3] Kronan je bil v Kalmarju 17. junija 1397.[6]

Ena od glavnih spodbud za ustanovitev unije je bila zaustavitev nemškega širjenja na Baltik. Glavni vzrok za njen razpad so bili stalni spori med monarhi, ki so želeli močno zedinjeno državo, in švedskim in danskim plemstvom, ki tega ni želelo.[7] Različni interesi, zlasti nezadovoljstvo švedskega plemstva zaradi prevladujoče vloge Danske in Holsteina, so povzročili konflikte, ki so začeli (z več presledki) razjedati unijo že v 1430. letih.

Razpad in poslediceUredi

Unija je izgubila del ozemlja, ko je Kristijan I. kot norveški kralj zastavil Severne otoke kot varščino za plačilo dote svoje hčerke Margarete, zaročene leta 1468 z Jakobom III. Škotskim. Ker dota nikoli ni bila izplačana, so bili Severni otoki priključeni k Škotskemu kraljestvu.[8]

Kalmarska unija je razpadla, ko so se Švedi 6. junija 1523 uprli in postali neodvisni. Za svojega kralja so izvolili Gustava I. Vasa.

Ena zadnjih struktur Unije se je ohranila do leta 1526/1527, ko je Danski državni svet enostransko razglasil Norveško za dansko provinco, vendar se to ni zgodilo in Norveška je postala dedno kraljestvo v realni uniji z Dansko.[9][10] Norveška je ostala del dansko-norveškega kraljestva še skoraj tri stoletja do dinastije Oldenburg, ko je bila leta 1814 prenesena na Švedsko. Zveza Švedske in Norveške je trajala do leta 1905, ko je bil za kralja Norveške izvoljen vnuk danskega kralja Kristijana IX. in švedskega kralja Karla XV. Njegovi potomci še vedno vladajo na Norveškem.

SkliciUredi

  1. Harald Gustafsson. "A State that Failed?" Scandinavian Journal of History (2006) 32 (3): 205–220.
  2. Karlsson, Gunnar (2000). The History of Iceland. str. 102.
  3. 3,0 3,1 3,2 Margaret I | queen of Denmark, Norway, and Sweden. Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 5. junija 2017.
  4. Erik VII | king of Denmark, Norway, and Sweden. Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 5. junija 2017.
  5. Sweden – Code of law | history – geography. Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 5. junija 2017.
  6. Kalmar Union | Scandinavian history. Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 5. junija 2017.
  7. Steinar Imsen. The Union of Calmar: Northern Great Power or Northern German Outpost? V Christopher Ocker, ur. Politics and Reformations: Communities, Polities, Nations, and Empires. BRILL, 2007. str. 471–472.
  8. Nicolson 1972, str. 45.
  9. Moseng, Ole Georg (2003). Norges historie 1537-1814. Universietsforlaget AS. str. 27. ISBN 978-82-15-00102-9.
  10. Nordstrom, Byron (2000). Scandinavia since 1500. University of Minnesota Press. str. 147. ISBN 0-8166-2098-9.