Rašidunski kalifat
Rašidunski kalifat (arabsko ٱلْخِلَافَةُ ٱلرَّاشِدَةُ, romanizirano al-Khilāfah ar-Rāšidah) je bila država, ki so ji zaporedno vladali prvi štirje kalifi (dobesedno 'nasledniki'): Abu Bakr, Omar, Utman/Osman in Ali. Znani so kot 'Rašid un' ali 'pravično vodeni' kalifi (arabsko الْخُلَفاءُ الرّاشِدُونَ, romanizirano al-Khulafāʾ ar-Rāšidūn. Muslimansko skupnost in politiko so vodili od smrti islamskega preroka Mohameda leta 632 do ustanovitev Omajadskega kalifata leta 661.
Rašidunski kalifat | |||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
632–661 | |||||||||||||||
![]() Rašidunski kalifat v njegovem največjem obsegu pod kalifom Utmanom okoli leta 654 | |||||||||||||||
Glavno mesto | |||||||||||||||
Uradni jeziki | arabščina | ||||||||||||||
Skupni jeziki | različni regionalni jeziki[1] | ||||||||||||||
Religija | islam | ||||||||||||||
Kalif | |||||||||||||||
• 632–634 | Abu Bakr (prvi) | ||||||||||||||
• 634–644 | Omar | ||||||||||||||
• 644–656 | Uthman | ||||||||||||||
• 656–661 | Ali | ||||||||||||||
Zgodovina | |||||||||||||||
• Nasledstvo po Mohamedu | 632 | ||||||||||||||
• Osvojitev Perzije | 633–654 | ||||||||||||||
• Omarjevo nasledstvo | 634 | ||||||||||||||
• Omarjev umor in Utmanovo nasledstvo | 644 | ||||||||||||||
• Utmanov umor in Alijevo nasledstvo | 656 | ||||||||||||||
• Alijev umor | 661 | ||||||||||||||
• Prva fitna (notranji konflikt), ki se je končala po Alijevem odstopu | 661 | ||||||||||||||
Površina | |||||||||||||||
655[2] | 6400000 km2 | ||||||||||||||
Valuta | |||||||||||||||
|

Za prvih 25 let kalifata je bila značilna hitra vojaška širitev, med katero je kalifat postal najmočnejša gospodarska, kulturna in vojaška sila v zahodni Aziji in severovzhodni Afriki. Do leta 650 si je kalifat poleg Arabskega polotoka podredil Levant, dele Zakavkazja na severu, severno Afriko od Egipta vzhodnega roba današnje Tunizije na zahodu in Iransko planoto do delov Srednje in Južne Azije na vzhodu.
Kalifat se je končal po petletnem obdobju notranjih sporov. Naziv Rašidun izhaja iz globoko zakoreninjenega prepričanja v sunitskem islamu, da so bili kalifi 'pravično vodeni' in obdarjeni z vrhunsko pobožnostjo in modrostjo[3] in so zato predstavljali verski model (suna), ki mu je treba slediti in ga posnemati.[4] Kalifi so v muslimanski zgodovini znani tudi kot 'pravoverni ' ali 'patriarhalni' kalifi.[5]
Po Mohamedovi smrti junija 632 so muslimanski voditelji razpravljali o tem, kdo naj ga nasledi. Za razliko od kasnejših kalifov je Rašidune običajno izbrala neka majhna skupina prerokovih spremljevalcev na 'posvetovanju' (sunnah).[a] ali pa jih je imenoval njihov predhodnik.[b] Mohamedov tesni spremljevalec Abu Bakr (vl. 632–634) iz klana Banu Tajm je bil izvoljen za prvega kalifa v Medini in začel osvajati Arabski polotok. Njegov naslednik Omar (vl. 634–644) je bil iz klana Banu Adi in edini rašidunski kalif, ki ga niso umorili. Pod Omarjem se je kalifat izjemno hitro širil in osvojil več kot dve tretjini Bizantinskega cesarstva in skoraj celotno Sasanidsko cesarstvo.
Omarja je po atentatu nasledil Utman (vl. 644–656) z klana Banu Umaja. Leta 951 je dokončal osvajanje Perzije in nadaljeval s pohodi na bizantinska ozemlja. Utman je bil umorjen junija 656. Nasledil ga je Ali (vl. 656–661) iz klana Banu Hašim, ki je prestolnico prenesel v Kufo. Med njegovim vladanjem se je začela državljanska vojna, imenovana prva fitna, ker Utmanov sorodnik in guverner Sirije Muavija ibn Abu Sufjan (vl. 661–680) ni priznal njegove vrhovne oblasti in trdil, da je treba Osmanove morilce takoj kaznovati. V vojni se je pojavila še tretja frakcija, znana kot haridžiti, ki so jo tvorili nekdanji Alijevi privrženci. Slednji so se uprli tako Aliju kot Muaviji, potem ko po bitki pri Sifinu nista sprejela arbitraže. Vojna je privedla do strmoglavljenja Rašidunskega kalifata in Muavijeve ustanovitve Omajadskega kalifata leta 661. Vojna je tudi trajno utrdila delitev med sunitskimi in šiitskimi muslimani, pri čemer so šiitski muslimani verjeli, da je bil Ali prvi zakoniti kalif in imam po Mohamedu, ter dajali prednost njegovi in ne Mohamedovi krvni liniji.[8]
Etimologija
urediArabska beseda rāšidūn (ednina rāšid, راشد) pomeni "pravično voden". Vladavina teh štirih kalifov se v sunitskem islamu šteje za "pravično vodeno", kar pomeni, da predstavlja model (suno), ki ga je treba z verskega vidika slediti in posnemati.[9] Šiitski muslimani, ki zavračajo vladavino prvih treh kalifov kot nelegitimno, tega izraza ne uporabljajo.[10]
Zgodovina
urediMed kandidati, ki so želeli biti Mohamedov naslednik, so bili:
- Pleme Kurejš, Prerokovi spremljevalci, znani kot "Deset, ki jim je bil od Mohemeda obljubljen raj" (al-ʿashara al-mubashsharūn), vključno z Abu Bakrom, Omarjem, Abu Ubajda ibn al-Džarahom, Utmanom, Talha ibn Ubajd Allah Zubajr ibn al-Avamom, Said ibn Abi Vakasom in Abd al-Rahman ibn Avfom; [11]
- člani Hašemitskega klana, vključno z Alijem in Abasom ibn Abd al-Mutalibom, ki sta bila najbližja Mohamedova krvna sorodnika; [11]
- prebivalci Medine, "naveličani" prevlade beguncev iz Meke; [11]
- člani aristokratskega klana Omajadov, ki so imeli močan položaj v Meki ter močne trgovske in finančne zveze.[11]
Abu Bakrovo vladanje (632–634)
urediNastanek kalifata
urediPo Mohamedovi smrti leta 632 (leta 11 po hidžri) je na sedežu klana Banu Saida potekalo zborovanje Ansarjev (dobesedno Pomočniki), domorodcev iz Medine. Splošno prepričanje v tistem času je bilo, da so se Ansarji sestali, da bi se med seboj dogovorili o novem voditelju muslimanske skupnosti. Pri tem so namerno izključili Muhadžirune (begunce iz Meke), čeprav je to kasneje postalo predmet razprav.[12]
Ko sta za zborovanje izvedela Abu Bakr in Omar, oba ugledna Mohamedova spremljevalca, sta postala zaskrbljena zaradi morebitnega državnega udara in kljub temu, da nista bila povabljena, pohitela na zborovanje. Ob prihodu je Abu Bakr nagovoril zbrane može in jih opozoril, da bi vsak poskus izvolitve voditelja zunaj Mohamedovega lastnega plemena Kurejšev verjetno povzročil nesoglasja, saj lahko samo oni pridobijo potrebno spoštovanje v skupnosti. Nato je za roko prijel Omarja in drugega spremljevalca, Abu Ubaida ibn al-Džaraha, in ju ponudil Ansarjem kot možno izbiro. Odgovorili so mu s predlogom, da Kurejši in Ansarji izberejo vsak svojega voditelja, ki bi nato vladala skupaj. Predlog je sprožil prepire, Omar pa je naglo prijel Abu Bakrovo roko in mu prisegel zvestobo. Njegovemu zgledu so sledili Abu Ubajda ibn al-Džarah, Ansarji, Kurejšij in drugi zbrani možje.[13] Abu Bakr je prevzel naziv kalifaṫ rasul Allah (خَلِيفةُ رَسُولِ اللهِ, naslednik Božjega glasnika) ali preprosto kalif.[14]
Sunitski muslimani trdijo, da je bil Abu Bakr skoraj univerzalno sprejet kot vodja muslimanske skupnosti z nazivom kalif, čeprav je bilo imenovanje nekoliko sporno zaradi naglice. Šiitski muslimani trdijo, da so Mohamedovi spremljevalci iz Medine razpravljali o tem, kdo od njih naj ga nasledi pri vodenju zadev muslimanov, medtem ko je bila Mohamedova širša družina zaposlena z njegovim pokopom.[15]
Več spremljevalcev, najvidnejši med njimi je bil Ali ibn Abi Talib, je sprva zavračalo priznanje Abu Bakrove avtoritete.[16] Slednji so morda razumno pričakovali, da bo vodstvo prevzel Ali, saj je bil Mohamedov bratranec in zet.[17] Teolog Ibrahim al-Nakhai meni, da je imel Ali zaradi družinskih povezav podporo tudi med Ansarji. Ali je bila njegova kandidatura za nasledstvo postavljena pred zbor, ni znano, čeprav ni izključeno.[18] Abu Bakr je kasneje poslal Omarja, da se sooči z Alijem in pridobi njegovo zvestobo, kar je povzročilo prepir, morda tudi nasilje.[19] Po šestih mesecih je skupina sklenila mir z Abu Bakrom in Ali mu je ponudil svojo zvestobo.[20] Nesoglasje večine plemen, ki so sprejela islam, ni bilo znak nevere, ampak tega, da Abu Bakr ni imel konsenza muslimanske skupnosti, da bi bil kalif.[21]
Vojne proti odpadnikom
urediKmalu po Mohamedovi smrti so se začele težave, ki so ogrozile enotnost in stabilnost nove skupnosti in države. Odpadništvo v obliki zavračanja poslušnosti in plačevanja davkov Abu Bakru se je razširilo na vsa plemena na Arabskem polotoku z izjemo Meke in Medine in klanov Takif iz Taifuja in Abdul Kais iz Omana. V nekaterih primerih so odpadla cela plemena. Druga so le zadržala zakat, davek na miloščino, vendar niso uradno izpodbijala islama. Mnogi plemenski voditelji so trdili, da so preroki, nekateri že takrat, ko je bil Mohamed še živ. Prvi od takšnih je bil Asuad Ansi, ki je napadel južno Arabijo[22] in ga je 30. maja 632 ubil jemenski guverner Feroz, sicer perzijski musliman.[23] Novica o njegovi smrti je prišla v Medino kmalu po Mohamedovi smrti. Odpadniško pleme al Džamama je vodil domnevni prerok Musajlima,[24] tudi on pred Mohamedovo smrtjo. Druga središča upornikov so bila v Nadždu, vzhodni Arabiji, takrat znani kot al-Bahrajn, in Južni Arabiji, znani kot al-Jaman, vključno z Mahro. Mnoga plemena so trdila, da so se podredila Mohamedu in da se je z Mohamedovo smrtjo njihova zvestoba končala,[24] kalif Abu Bakr pa je vztrajal, da se je zvestoba prenesla nanj. Posledica nesoglasij so bile vojne proti odpadnikom, znane kot ridda.[24]
Kampanje proti odpadnikom ali so potekale in bile končane v 11. letu po hidžri. 12. leto po hidžri se je začelo 18. marca 633 z združitvijo Arabskega polotoka pod kalifom Abu Bakrom v Medini.[25] Abu Bakr je muslimansko vojsko razdelil na več korpusov. Najmočnejši korpus in glavna sila muslimanov je bil korpus Halida ibn al-Valida, ki se je boril proti najmočnejšim uporniškim silam. Druge enote so se vojskovale na manj pomembnih območjih in naj bi pokorile manj nevarna odpadniška plemena. Abu Bakrov načrt je bil najprej očistiti Nadžd in zahodno Arabijo okoli Medine in se nato spopasti z Malikom ibn Nuvajrahom in njegovimi silami med Nadždom in al-Bahrajnom. Nazadnje bi se osredotočil proti najnevarnejšemu sovražniku, Musajlimahu in njegovim zaveznikom v al-Jamami. Po vrsti uspešnih pohodov je Halid ibn al-Valid premagal Musajlimaha v bitki pri Jamami.[26]
Pohodi v Perzijo in Sirijo
urediPotem ko je Abu Bakr združil Arabijo pod islamom, je začel vdirati na ozemlje Bizantinskega in Sasanidskega cesarstva. Težko je reči, kakšni so bili njegovi prvotni nameni, vsekakor pa so sprožili zgodovinska dogajanja, ki so v samo nekaj kratkih desetletjih privedla do enega največjih imperijev v zgodovini. Abu Bakr je začel z Irakom, najbogatejšo provinco Sasanidskega cesarstva.[27] Leta 633 je poslal generala Halida ibn al-Valida, da napade Sasanidsko cesarstvo.[27] Zatem ja poslal štiri vojske napast bizantinsko provinco Sirijo,[28] vendar je bila odločilna operacija izvedena šele, ko je bil Halid po osvojitvi Iraka leta 634 premeščen na sirsko fronto.[29]
Omarjevo vladanja (634-644)
urediOmar ibn al-Hattab[30]:685 je bil glavni Mohamedov spremljevalec in svetovalec ter po poroki njegove hčerke Hafse bint Omar z Mohamedom tudi njegov tast. Za svojega naslednika ga je imenoval umirajoči Abu Bakr in oblast je prevzel 23. avgusta 634. S tem je postal drugi muslimanski kalif po Mohamedovi smrti. [31] Mo mnenju Laure Veccia Vaglieri se lahko širitev islama iz "izoliranega dogodka" v arabski zgodovini v "dogodek svetovnega pomena" pripiše prav Omarjevim političnim sposobnostim.[32]
Po svojem pristopu je Omar prevzel naziv amir al-mu'minin (poveljnik vernikov), ki je kasneje postal standardni naziv kalifov.[33] Med njegovo 10-letno vladavino se je islamski imperij širil z izjemno hitrostjo. Novi kalif je nadaljeval osvajalsko vojno, ki jo je začel njegov predhodnik, prodrl še dlje v Sasanidsko cesarstvo in na bizantinsko ozemlje in začel osvajati Egipt.[34] Vse te regije so bile bogate in pod oblastjo močnih držav, vendar so dolge vojne med Bizantinci in Perzijci obe strani vojaško izčrpali in islamske vojske so jih zlahka premagale. Do leta 640 so cela Mezopotamija, Sirija in Palestina prišle pod oblast Rašidunskega kalifata. Egipt je bil osvojen leta 642, skoraj celotno Sasanidsko cesarstvo pa leta 643.[35]
Medtem ko se je kalifat še naprej hitro širil, je Omar postavil temeljne politične strukture, potrebne za obstoj kalifata. Ustanovil je Divan, urad za opravljanje vladnih zadev. Vojska in njeno plačevanje je bila neposredno pod državnim nadzorom. V osvojenih deželah Omar ni zahteval, da se nemuslimansko prebivalstvo spreobrne v islam, niti ni poskušal centralizirati oblasti. Namesto tega je podložnemu prebivalstvu dovolil, da obdrži svojo vero, jezik in običaje. Njihovo lokalno oblast je pustil razmeroma nedotaknjeno, uvedel je le guvernerja (emirja) in finančnega uradnika, imenovanega amil. Emir in amil sta bila ključni del učinkovite davčne mreže, ki je financirala imperij.
S plenom, pridobljenim med osvajanji, je lahko materialno podprl svojo vero. Mohamedovi spremljevalci so dobili pokojnino, od katere so lahko dostojno živeli, kar jim je omogočilo, da so nadaljevali verske študije in izvajali duhovno vodstvo v svojih skupnostih in zunaj njih. Ob vstopu v Jeruzalem je Omar ukazal, da se očisti okolica Salomonovega templja in tam zgradi mošeja.[36]
Muslimanske zgodbe, ki se prenašajo od njegove smrti, poudarjajo Omarjev "asketizem, njegovo skrb za revne in ... javne finance". Izročilo pravi, da je imel eno samo oguljeno obleko, ki jo je zakrpal z usnjem, ko se je strgala. Namen teh zgodb je bil poudariti njegovo pobožnost in odrekanje in to, da ni jemal denarja iz državne zakladnice,[37] na drugi strani pa noben zgodovinski zapis ne omenja, da bi sam kaj prispeval v zakladnico ali kaj dal revežem. Zgodbe o asketskem življenju je zato težko uskladiti z dejstvom, da so njegovi vodilni spremljevalci zelo obogateli. Omarjev delež plena iz osvojenih dežel je bil vsaj enak deležem njegovih spremljevalcev.[38]
Omarjeva zasluga je tudi uvedba islamskega koledarja. Koledar je lunarni in se začne z letom 622, ko se je Mohamed izselil v Medino (hidžra).
Omarja je leta 644 med jutranjo molitvijo ubil njegov perzijski suženj Abu Lulua Firuz.[39][40][41] Za vodenje molitev je Omar imenoval Suhajba ibn Sinana.[42]
Utmanovo vladanje (644-656)
urediZadnja leta
urediPo smrti Mohameda leta 632 so se arabski verski voditelji zbrali da bi izbrali njihovega naslednika. Dva glavna kandidata sta bila Ali in Omar. Zaradi izbora Omarja se je v muslimanstvu začel razkol med suniti in šiiti, kajti šiiti so verjeli, da je bil edini vreden nasledništva Mohameda.
Opombe
urediSklici
uredi- ↑ Versteegh, Kees (2014). The Arabic Language. Edinburgh University Press. str. 126–132. ISBN 978-0-7486-4529-9.
- ↑ Taagepera, Rein (september 1997). »Expansion and Contraction Patterns of Large Polities: Context for Russia«. International Studies Quarterly. 41 (3): 495. doi:10.1111/0020-8833.00053. JSTOR 2600793.
{{navedi časopis}}
: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Chamieh 1977, str. 39.
- ↑ Melchert (2020, str. 63, cf. str. 72, op. 1)
- ↑ Zeidan, Adam. »Rashidun«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 19. novembra 2024.
- ↑ Bosworth, C.E.; Marín, Manuela; Ayalon, A. (1960–2007). »Shūrā«. V Bearman, P.; Bianquis, Th.; Bosworth, C. E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W.P. (ur.). Encyclopaedia of Islam (2nd izd.). doi:10.1163/1573-3912_islam_COM_1063.
- ↑ »The Biography of Abu Bakr As-Siddeeq«. 2007 – prek Internet Archive.
- ↑ Triana, María (2017). Managing Diversity in Organizations: A Global Perspective. Taylor & Francis. str. 159. ISBN 9781317423683.
- ↑ Melchert 2020, str. ;63, 72, op. 1.
- ↑ Sowerwine 2010, str. 5.
- ↑ 11,0 11,1 11,2 11,3 Chamieh 1977, str. 42.
- ↑ Madelung 1997 , p. 31.
- ↑ Madelung (1997)
- ↑ McHugo 2017, str. 93.
- ↑ Jafri 1979, str. 34.
- ↑ Fitzpatrick & Walker 2014, str. 3.
- ↑ Valerie J. Hoffman, The Essentials of Ibadi Islam (2012), str. 6
- ↑ Madelung (1997)
- ↑ Fitzpatrick & Walker (2014)
- ↑ Fitzpatrick & Walker (2014)
- ↑ Chamieh 1977, str. ;44–46.
- ↑ Balazuri: str. 113.
- ↑ Tabari: Vol. 2, str. 467.
- ↑ 24,0 24,1 24,2 Gianluca Paolo Parolin, Citizenship in the Arab World: Kin, Religion and Nation-state. Amsterdam University Press, 2009, str. 52.
- ↑ Mikaberidze 2011, str. 751.
- ↑ Tabari: Vol. 2, str. 518
- ↑ 27,0 27,1 The Arab Conquest of Iran and its Aftermath, 'Abd Al-Husein Zarrinkub, The Cambridge History of Iran, Volume 4, ed. William Bayne Fisher, Richard Nelson Frye (Cambridge University Press, 1999), str. 5–6.
- ↑ Battle of Yarmouk River, Spencer Tucker, Battles That Changed History: An Encyclopedia of World Conflict (ABC-CLIO, 2010), 92.
- ↑ Khalid ibn Walid, Timothy May, Ground Warfare: An International Encyclopedia, Vol. 1, ed. Stanley Sandler (ABC-CLIO, 2002), 458.
- ↑ Campo, Juan Eduardo (2009). Encyclopedia of Islam. Infobase Publishing. ISBN 978-1-4381-2696-8. Pridobljeno 14. januarja 2025.
- ↑ Ahmed, Nazeer, Islam in Global History: From the Death of Prophet Muhammad to the First World War, American Institute of Islamic History and Cul, 2001, str. 34. ISBN 0-7388-5963-X.
- ↑ Vaglieri 1970, str. 64.
- ↑ Madelung 1997, str. 49.
- ↑ Hourani, str. 23.
- ↑ »The Caliphate«. Jewishvirtuallibrary.org. Arhivirano iz spletišča dne 9. julija 2014. Pridobljeno 16. aprila 2014.
- ↑ Vaglieri 1970, str. 62.
- ↑ Muḥammad Ṣallābī, Alī Muḥammad (2024). ʻUmar Ibn Al-Khaṭṭāb, Shakhṣīyatuhu Wa-ʻaṣruh. Notion Press. Pridobljeno 12. februarja 2025.
- ↑ Chamieh 1977, str. 49.
- ↑ Pellat (2011).
- ↑ شبارو, عصام محمد (1995). First Islamic Arab State (1–41 AH/ 623–661 CE). 3. Arab Renaissance House – Beirut, Lebanon. str. 370.
- ↑ Madelung 1997.
- ↑ El-Hibri, Tayeb (19. oktober 2010). Parable and Politics in Early Islamic History: The Rashidun Caliphs (v angleščini). Columbia University Press. ISBN 978-0-231-52165-9.