Sibirija

Sibirija [sibírija] (rusko Сиби́рь - Sibír; sibir v jeziku Tatarov pomeni »speča dežela«) je obsežna geografska regija, ki sestavlja vso severno Azijo, od gorovja Ural na zahodu do Tihega oceana v vzhod. Del Rusije je od druge polovice 16. stoletja, potem ko so Rusi osvojili dežele vzhodno od Urala. Sibirija je obsežna in redko poseljena, pokriva površino več kot 13,1 milijona kvadratnih kilometrov, vendar je dom le petine ruskega prebivalstva. Novosibirsk in Omsk sta največji mesti v regiji.

Sibirija

Сибирь
Geografska regija
Obseg Sibirije po različnih definicijah        Sibirsko federalno okrožje        Zgodovinska Ruska Sibirija         Sibirija po najširši zgodovinski definiciji
Obseg Sibirije po različnih definicijah

       Sibirsko federalno okrožje
       Zgodovinska Ruska Sibirija
        Sibirija po najširši zgodovinski definiciji

Koordinati: 60°0′N 105°0′E / 60.000°N 105.000°E / 60.000; 105.000Koordinati: 60°0′N 105°0′E / 60.000°N 105.000°E / 60.000; 105.000
CelinaSeverna Azija
DržavaRusija Rusija
DeliZahodna Sibirija
Vzhodna Sibirija
Ruski daljni vzhod
Površina
 • Skupno13.100.000 km2
Prebivalstvo
 (2017)
 • Skupno33.765.005
 • Gostota2,6 preb./km2
DemonimSibirci

Ker je Sibirija geografska in zgodovinska regija in ne politična enota, ni enotne natančne opredelitve njenih teritorialnih meja. Tradicionalno se Sibirija razteza proti vzhodu od gorovja Ural do Tihega oceana in vključuje večino povodja Arktičnega morja. Reka Jenisej deli Sibirijo na dva dela, zahodni in vzhodni. Sibirija se razteza proti jugu do hribov severno-osrednjega Kazahstana ter do severnih delov Mongolije in Kitajske.[1] Osrednji del Sibirije (zahodna in vzhodnosibirska gospodarska regija) je veljal za osrednji del regije v Sovjetski zvezi. Poleg jedra zahodni del Sibirije vključuje nekaj ozemelj Uralske regije, skrajni vzhodni del pa se je zgodovinsko imenoval Ruski Daljni vzhod.

Na treh četrtinah površine Rusije živi zaradi negostoljubnega podnebja le četrtina ruskega prebivalstva. Pomembnejša mesta so Abakan, Angarsk, Barnaul, Bratsk, Čita, Čeljabinsk, Irkutsk, Jakutsk, Jekaterinburg, Krasnojarsk, Norilsk, Novosibirsk, Omsk, Rubcovsk, Tomsk in Ulan-Ude.

V Sibiriji so v obdobju Ruskega carstva in kasnejše Sovjetske zveze postavili mnogo kazenskih in delovnih taborišč, kamor so zapirali pretežno politične zapornike oziroma nasprotnike režima in svobodomiselne ljudi.

Sibirija je po vsem svetu znana predvsem po dolgih, ostrih zimah z januarskim povprečjem -25 °C.[2] Kulturno in politično je del Evrope.[3] Evropski kulturni vplivi, zlasti ruski, prevladujejo po vsej regiji, saj je imela rusko emigracijo iz Evrope že od 16. stoletja in tvorila sibirsko rusko subetnično skupino. Več kot 85 % prebivalstva regije je evropskega porekla.[4][5]

Izvor imenaUredi

Etimologija besede Sibirija (Сибирь) še ni dokončno določena. Obstaja mnogo hipotez o tem, da ima mongolsko poreklo, po eni od alternativnih hipotez pa naj bi označevala pleme iz turške jezikovne skupine, ki je živelo ob reki Irtiš v okolici današnjega mesta Tobolsk. V 13. stoletju beseda poleg narodnosti začne označevati tudi regijo, kjer je pleme živelo. Sibirija je bila prvič omenjena v pisnih virih v delih iranskih avtorjev v 13. stoletju, v katalonskem atlasu iz leta 1375 je to področje označeno kot Sebur. V ruskih letopisih iz 15. stoletja so z imenom Sibirija označevali ozemlje okrog reke Tobol srednjega toka reke Irtiš.

ZgodovinaUredi

PrazgodovinaUredi

 
’’Lov na jezdece z značilnimi konjskimi pastmi Xiongnu’’, južna Sibirija, 280-180 pr. n. št. Muzej Ermitaž..[6][7][8]

Območje ima paleontološki pomen, saj vsebuje ostanke prazgodovinskih živali iz pleistocenske dobe, ohranjene v ledu ali v permafrostu. Najdeni so bili primerki mladičev Goldfussovih jamskih levov (Panthera spelaea), dlakavega mamuta Yuka in še enega dlakavega mamuta iz Ojmjakona, dlakavega nosoroga iz Kolime ter bizona in konje iz Jukagirja.[9]

Sibirske trape so nastale zaradi enega največjih znanih vulkanskih dogodkov v zadnjih 251 milijonih let geološke zgodovine Zemlje. Njihova dejavnost se je nadaljevala milijon let in nekateri znanstveniki menijo, da je to možen vzrok za veliko izumiranje pred približno 250 milijoni let,[10] – po ocenah je izumrlo 90% takrat obstoječih vrst.[11]

Vsaj tri vrste ljudi so živele v južni Sibiriji pred približno 40.000 leti: Homo sapiens, H. neanderthalensis in Denisovski človek.[12] Leta 2010 so dokazi DNK opredelili zadnjega kot ločeno vrsto.[13]

Zgodnja zgodovinaUredi

 
Čukči, eno od mnogih avtohtonih ljudstev Sibirije. Predstavitev družine Čukčev, avtor Louisa Chorisa (1816)

V preteklih tisočletjih so različne skupine nomadov – kot so Eneti, Neneti, Huni, Šiongnuji, Skiti in Ujguri – naseljevali različne dele Sibirije. Protomongolsko ljudstvo Kitan je tudi zasedalo dele regije. Leta 630 je bil sibirski kan v bližini sodobnega Tobolska znan kot ugledna osebnost, ki je Kubrata potrdil kot kagana stare Velike Bolgarije. V 13. stoletju, v obdobju Mongolskega cesarstva, so Mongoli osvojili velik del tega območja.[14]

 
Zemljevid Sibirske poti v 18. stoletju (zelena) in v začetku 19. stoletja (rdeča)

Z razpadom Zlate horde se je v poznem 15. stoletju oblikoval avtonomni Sibirski kanat. Turško govoreči Jakuti so se pod pritiskom mongolskih plemen med 13. in 15. stoletjem preselili na sever iz regije Bajkalskega jezera. Sibirija je ostala redko poseljeno območje. Zgodovinar John F. Richards je zapisal: »... dvomljivo je, da je skupna zgodnjemoderna sibirska populacija presegla 300.000 oseb«..[15]

Rastoča moč Rusije na Zahodu je začela spodkopavati Sibirski kanat v 16. stoletju. Najprej so na območje začele vstopati skupine trgovcev in kozakov. Ruski vojski je bilo naročeno vzpostaviti utrdbe vse dlje in dlje na vzhod, da bi zaščitile nove ruske naseljence, ki so se priselili iz Evrope. Razvila so se mesta, kot so Mangazeya, Tara, Jenisejsk in Tobolsk, zadnji je postal de facto prestolnica Sibirije od leta 1590. Takrat je bilo Sibir ime trdnjave v Kašliku blizu Tobolska. Gerardus Mercator na zemljevidu, ki je bil objavljen leta 1595, označuje Sibir tako kot ime naselja in okoliškega ozemlja ob levem pritoku Oba.[16] Nekateri viri trdijo, da so Šibe, avtohtono ljudstvo Tungusa, nudili oster odpor proti ruski ekspanziji onkraj Urala. Nekateri menijo, da je izraz Sibirija rusifikacija njihovega etnonima.

Ruski imperijUredi

 
Grb Sibirije, ki je bil do leta 1917 del ruskega cesarskega grba

Do sredine 17. stoletja je Rusija vzpostavila nadzorna območja, ki so segala do Tihega oceana. Do leta 1709 se je v Sibiriji naselilo okoli 230.000 Rusov.[17] Sibirija je postala ena od destinacij za pošiljanje notranjih izgnancev. Izgnanstvo je bilo glavna ruska kaznovalna praksa z več kot 800.000 ljudmi izgnanih v 19. stoletju.[18]

Prva velika sodobna sprememba v Sibiriji je bila Transsibirska železnica, zgrajena v letih 1891–1916. Sibirijo je tesneje povezala s hitro industrializirano Rusijo Nikolaja II. (vladal 1894–1917). Med letoma 1801 in 1914 se je iz Evrope v Sibirijo preselilo okoli sedem milijonov Rusov.[19] Med letoma 1859 in 1917 se je na ruski Daljni vzhod preselilo več kot pol milijona ljudi.[20] Sibirija ima obsežne naravne vire: v 20. stoletju je prišlo do obsežnega izkoriščanja le-teh in po vsej regiji so se pojavila industrijska mesta.

Ob 7.15 uri 30. junija 1908 se je nad območjem reke Podkamena Tunguska v osrednji Sibiriji zgodila eksplozija imenovana Tunguski dogodek, ki je podrla na milijone dreves. Večina znanstvenikov verjame, da je bila to posledica eksplozije meteorja ali kometa. Čeprav kraterja nikoli niso našli, pokrajina na (redko poseljenem) območju še vedno nosi brazgotine tega dogodka. [21]

Sovjetska ZvezaUredi

 
Sibirska kozaška družina v Novosibirsku

V prvih desetletjih Sovjetske zveze (zlasti v 1930-ih in 1940-ih) je vlada uporabila državno agencijo Gulag za upravljanje sistema kazenskih delovnih taborišč, ki je nadomestila prejšnji sistem katorga.[22] Po napol uradnih sovjetskih ocenah, ki so postale javne šele po padcu sovjetske vlade leta 1991, je od leta 1929 do 1953 skozi ta taborišča in zapore šlo več kot 14 milijonov ljudi, od tega veliko v Sibiriji. Drugih sedem do osem milijonov ljudi je bilo interno deportiranih v oddaljena območja Sovjetske zveze (v več primerih vključno s celotnimi narodnostmi ali etničnimi skupinami).[23]

Pol milijona (516.841) zapornikov je umrlo v taboriščih med letoma 1941 in 1943 [24] med drugo svetovno vojno. V drugih obdobjih je bila umrljivost razmeroma nižja.[25] Velikost in obseg taborišč gulagov ostaja predmet številnih raziskav in razprav. Številna taborišča so delovala na izjemno oddaljenih območjih severovzhodne Sibirije. Najbolj znane skupine so bile Sevvostlag (severovzhodna taborišča) ob Kolimi in Norillag pri Norilsku, kjer je leta 1952 živelo 69.000 zapornikov.[26] Večja industrijska mesta Severne Sibirije, kot sta Norilsk in Magadan, so se razvila iz taborišč, ki so jih zgradili zaporniki in vodili nekdanji zaporniki.

GeografijaUredi

Glavni članek: Geografija Rusije.
 
Velike pokrajine in najpomembnejše reke Sibirije
 
Altaj, jezero Kutšerla v gorovju Altaj
 
Polotok Svjatoj Nos, Bajkalsko jezero
 
Reka Vasjugan v južni Zahodnosibirski nižini
 
Pogled z gore Haijrakan, Tuva
 
Sibirska tajga
 
Vulkan Korjakski se dviga nad Petropavlovsk-Kamčatskim na polotoku Kamčatka

Sibirija se razprostira na površini 13,1 milijona kvadratnih kilometrov, ki pokriva veliko večino celotnega ozemlja Rusije in skoraj 9 % zemeljske površine (148.940.000 km²). Geografsko spada v Azijo, vendar se kulturno in politično šteje za evropsko, saj je del Rusije. Glavni geografski območji v Sibiriji so Zahodnosibirska nižina in Srednjesibirska planota.

Vzhodna in osrednja Saha obsega številne gorske verige sever-jug različnih starosti. Te gore segajo do skoraj 3000 metrov, a so nad nekaj sto metri so skoraj popolnoma brez vegetacije. Verhojansko gorovje je bilo v pleistocenu obsežno poledenelo, vendar je bilo podnebje presuho, da bi se poledenitev razširila na nižje nadmorske višine. Na teh nižjih nadmorskih višinah so številne doline, mnoge so globoke in pokrite z macesnovim gozdom, razen na skrajnem severu, kjer prevladuje tundra. Tla so večinoma turbeli (vrsta gelizola). Aktivna plast je po navadi globoka manj kot en meter, razen v bližini rek.

Najvišja točka v Sibiriji je aktivni vulkan Ključevska Sopka na polotoku Kamčatka. Njegov vrh doseže 4750 metrov.

PogorjaUredi

Geomorfološke regijeUredi

  • Srednjesibirska planota
  • Srednje Jakutska nižina
  • Vzhodnosibirska nižina
  • Vzhodnosibirske gore
  • Severnosibirska nižina
  • Južnosibirske gore
  • Zahodnosibirska nižina

Jezera in rekeUredi

TraviščaUredi

GeologijaUredi

Zahodnosibirska nižina, ki jo sestavljajo večinoma kenozojske aluvialne usedline, je nekoliko ravninska. Sredi pleistocena je bilo veliko usedlin na tej ravnini posledica ledenih jezov, ki so ustvarili veliko ledeniško jezero. To jezero iz srednjega do poznega pleistocena je blokiralo severni tok rek Ob in Jenisej, kar je povzročilo preusmeritev na jugozahod v Kaspijsko jezero in Aralsko jezero prek doline Turgai.[28] Območje je zelo močvirnato, tla so večinoma šotnata - histosol, na severnem delu brez dreves pa gelisol (tla zelo hladnega podnebja, za katere je opredeljeno, da vsebujejo permafrost v dveh metrih od površine tal) Na jugu so ravnice, kjer večinoma ni večne zmrzali, bogata travišča, ki so podaljšek kazaške stepe, tvorila prvotno vegetacijo, katere večina ni več vidna.

Srednjesibirska planota je starodavni kraton (včasih imenovan Angaraland), ki je tvoril samostojno celino pred permom. Je izjemno bogata z minerali, saj vsebuje velika nahajališča zlata, diamantov in rud mangana, svinca, cinka, niklja, kobalta in molibdena. Velik del območja vključuje Sibirske trapeveliko magmatsko provinco. Ogromno eruptivno obdobje je približno sovpadalo s permsko-triasnim izumrtjem. V kvartarju je bil poledenel le skrajni severozahod, vendar je skoraj vse pod izjemno globokim permafrostom in edino drevo, ki lahko uspeva kljub toplim poletjem, je listopadni sibirski macesen (Larix sibirica) z zelo plitvimi koreninami. Zunaj skrajnega severozahoda prevladuje tajga, ki pokriva pomemben del celotne Sibirije.[29] Tla so tukaj večinoma gelisol, ki se umaknejo podzolu, kjer aktivna plast postane debelejša in vsebnost ledu nižja.

 
Gora Belukha

Naftna provinca Lena-Tunguska vključuje srednjesibirsko planoto (nekateri avtorji jo imenujejo vzhodnosibirska planota), ki jo na severovzhodu in vzhodu omejuje pozni karbonski skozi jurski vrhojanski pregibni pas, na severozahodu pa paleozojski tajmrski pregibni pas in na jugovzhodu, jugu in jugozahodu od srednjega silurja do srednjega devona bajkalskega gubastega pasu.[30] Regionalna geološka izvidniška študija, ki se je začela leta 1932 in ji je sledilo površinsko in podzemno kartiranje, je razkrila Markova-Angarski lok (antiklinala). To je privedlo do odkritja naftnega polja Markovo leta 1962 z vrtino Markovo-1, ki je izvirala iz zgodnjekambrijskega peščenjaka Osa Horizon na globini 2156 metrov. Sredne-Botuobinsko plinsko polje je bilo odkrito leta 1970, nastajalo pa je iz Ose in proterozojskega obzorja Parfenovo.   Naftno polje Jaraktin je bilo odkrito leta 1971, proizvajalo pa je iz Vendian Jaraktin horizonta na globinah do 1750 metrov in leži pod bazaltnimi pastmi od perma do spodnje jure.

PodnebjeUredi

 

     polarna puščava      tundra      alpska tundra      tajga      montanski gozd
     Zmerni širokolistni in mešani gozdovi      stepa      polsušno podnebje

Vegetacija v Sibiriji je večinoma sestavljena iz tajge, s pasom tundre na severnem obrobju in zmernim gozdnim pasom na jugu.

Podnebje Sibirije se močno razlikuje, vendar ima običajno kratka poletja in dolge, surovo mrzle zime. Na severni obali, severno od polarnega kroga, je zelo kratko (približno en mesec) poletje.

Skoraj vse prebivalstvo živi na jugu, ob trasi Transsibirske železnice. Podnebje v tem najbolj južnem delu je vlažno celinsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija Dfb) s hladnimi zimami, vendar dokaj toplimi poletji, ki trajajo vsaj štiri mesece. Povprečna letna temperatura je približno 0,5 °C. Januar ima v povprečju okoli -20 °C, julij pa približno +19 °C, medtem ko dnevne temperature poleti običajno presegajo 20 °C.[31][32] Z zanesljivo rastno dobo, obilico sonca in izjemno rodovitnimi černozjomskimi tlemi je južna Sibirija dovolj dobra za donosno kmetijstvo, kot se je pokazalo v začetku 20. stoletja.

Daleč najpogostejše podnebje v Sibiriji je celinsko subarktično (Köppen Dfc ali Dwc), z letno povprečno temperaturo okoli −5 °C in povprečjem za januar −25 °C in povprečje za julij +17 °C,[33] čeprav se to precej razlikuje, pri čemer je julijsko povprečje približno 10 °C v ekotonu tajge in tundre. Poslovno usmerjeno spletno mesto in blog Business Insider navajata Verhojansk in Ojjyakon v sibirski republiki Saha, ko tekmujeta za naslov hladnega pola severne poloble. Ojmjakon je vas, ki je 6. februarja 1933 zabeležila temperaturo −67,7 °C. Verhojansk, mesto bolj severno in bolj v notranjost, je zabeležilo temperaturo −69,8 °C za tri zaporedne noči: 5., 6. in 7. februar 1933. Vsako mesto se izmenično šteje za hladni pol severne poloble – najhladnejša naseljena točka na severni polobli. Vsako mesto poleti pogosto doseže 30 °C, kar jim in večini ostale ruske Sibirije daje največje temperaturno nihanje na svetu med poletnimi najvišjimi in zimskimi najnižjimi, pogosto krepko čez 94–100+ °. C med letnimi časi.[34][neuspešna verifikacija]

Jugozahodni vetrovi prinašajo topel zrak iz Srednje Azije in Bližnjega vzhoda. Podnebje v Zahodni Sibiriji (Omsk ali Novosibirsk) je za nekaj stopinj toplejše kot na vzhodu (Irkutsk ali Čita), kjer na severu prevladuje ekstremno zimsko subarktično podnebje (Köppen Dfd ali Dwd). Toda poletne temperature v drugih regijah lahko dosežejo +38 °C. Na splošno je Saha najhladnejša sibirska regija, porečje reke Jana pa ima najnižje temperature med vsemi, saj permafrost doseže 1493 metrov. Kljub temu cesarski ruski načrti za naselitev niso nikoli obravnavali mraza kot ovire. Pozimi se južna Sibirija blizu središča poltrajnega sibirskega visokogorja, zato so vetrovi pozimi običajno šibki.

Padavin v Sibiriji je na splošno malo, presegajo 500 milimetrov samo na Kamčatki, kjer vlažni vetrovi pihajo iz Ohotskega morja na visoke gore – kar ustvarja edine večje ledenike v regiji, čeprav vulkanski izbruhi in nizke poletne temperature omogočajo le omejenim gozdovom rasti. Padavin je veliko tudi v večjem delu Primorja na skrajnem jugu, kjer lahko monsunski vplivi povzročijo precej močne poletne padavine.

Globalno segrevanjeUredi

Raziskovalci, med njimi Sergej Kirpotin z državne univerze Tomsk in Judith Marquand z univerze Oxford, opozarjajo, da se je Zahodna Sibirija zaradi globalnega segrevanja začela tajati. Zamrznjena šotišča v tej regiji lahko vsebujejo milijarde ton plina metana, ki se lahko sprosti v ozračje. Metan je toplogredni plin, 22-krat močnejši od ogljikovega dioksida.[35] Leta 2008 je raziskovalna odprava za Ameriško geofizično zvezo odkrila ravni metana do 100-krat nad normalno v ozračju nad sibirsko Arktiko, kar je verjetno posledica sproščanja metanskih klatratov skozi luknje v zamrznjenem "pokrovu" permafrosta na morskem dnu okoli izliva Lene in območja med Laptevskim in Vzhodnosibirskim morjem.[36][37]

Od leta 1988 so poskusi v Pleistocenskem parku predlagali obnovo travinj iz prazgodovinskih časov z izvajanjem raziskav o učinkih velikih rastlinojedih živali na permafrost, kar kaže, da so živali in ne podnebje vzdrževale pretekli ekosistem. V parku naravnega rezervata izvajajo tudi klimatske raziskave o spremembah, ki jih pričakujemo od ponovne naselitve pašnih živali ali velikih rastlinojedcev, s hipotezo, da bi prehod iz tundre na travinje povzročil neto spremembo razmerja med emisijo in absorpcijo energije.[38]

Po besedah Vasilija Krjučkova je približno 31.000 kvadratnih kilometrov ruske Arktike izpostavljenih resnim okoljskim motnjam.

ŽivalstvoUredi

 
Sibiriska tigrica z mladičem
 
Kamčatski rjavi medved na polotoku Kamčatka

PticeUredi

Red Galliformes Uredi

 
Velik del sibirske tajge zasedajo divji petelini (Tetrao urogallus).

Družina TetraonidaeUredi

 
Stepska jerebica pri hranjenju.

Družina PhasianidaeUredi

  • stepska jerebica (Perdix dauurica)
  • jerebica (Perdix perdix)
  • Altajski snežni petelin (Tetraogallus altaicus)
  • japonska prepelica (Coturnix japonica)
  • prepelica (Coturnix coturnix)
  • fazan (Phasianus colchicus)
 
Dve osedlani baktrijski kameli izgubljata zimski kožuh v gorovju Altaj

SesalciUredi

Red ArtiodactylaUredi

Red CarnivoraUredi

Družina Psi (Canidae)Uredi

volk

Družina FelidaeUredi

Družina MustelidaeUredi

Družina UrsidaeUredi

RastlinstvoUredi

  • sibirski macesen Larix sibirica
  • macesen Larix gmelinii
  • sibirska smreka Picea obovata[52]
  • bor Pinus pumila[53]

PolitikaUredi

Pomembne suverene države v zgodovini Sibirije

Meje in upravne noteUredi

Izraz Sibirija ima dolgo zgodovino. Njegov pomen se je skozi stoletja postopoma spreminjal. Zgodovinsko gledano je bila Sibirija opredeljena kot celoten del Rusije in Severnega Kazahstana vzhodno od Urala, vključno z ruskim Daljnim vzhodom. Po tej definiciji se je Sibirija raztezala proti vzhodu od gorovja Ural do pacifiške obale in proti jugu od Arktičnega oceana do meje Srednje Azije in državnih meja tako Mongolije kot Kitajske.[54]

Viri iz sovjetske dobe (Velika sovjetska enciklopedija in drugi)[55] in sodobni ruski[56] običajno opredeljujejo Sibirijo kot regijo, ki se razteza proti vzhodu od gorovja Ural do razvodja med pacifiškim in arktičnim povodjem ter proti jugu od Arktičnega oceana do gričev severno-osrednjega Kazahstana in državne meje tako Mongolije kot Kitajske. Po tej definiciji Sibirija vključuje federalne subjekte Sibirskega federalnega okrožja in nekaj Uralskega federalnega okrožja ter Republiko Saha (Jakutija), ki je del Daljnega vzhodnega federalnega okrožja. Geografsko ta definicija vključuje pododdelke več drugih subjektov Urala in federalnih okrožij Daljnega vzhoda, vendar niso vključeni administrativno. Ta opredelitev izključuje oblast Sverdlovsk in Čeljabinsk, ki sta obe vključeni v nekatere širše opredelitve Sibirije.

Drugi viri lahko uporabljajo bodisi nekoliko širšo definicijo, ki navaja, da je pacifiška obala, ne razvodje, vzhodna meja (torej vključuje celoten ruski Daljni vzhod), kot tudi ves severni Kazahstan je njegova podregija na jugozahodu ali nekoliko ožji, ki omejuje Sibirijo na Sibirsko federalno okrožje (torej izključuje vse subjekte drugih okrožij).[57] V ruščini se beseda za Sibirija uporablja kot nadomestek za ime federalnega okrožja tisti, ki živijo v samem okrožju, manj pogosto pa se za označevanje federalnega okrožja uporablja ljudje, ki prebivajo zunaj njega.

 
Novosibirsk je navvečje mesto v Sibiriji
Federalni subjekti Sibirije
 
Obala reke Amur v Habarovsku
 
Vladivostok, Primorski Krai
 
Jakutsk je središče republike Saha
Federalni subjekti Sibirije v širšem pomenu
  • Daljnjevzhodno federalno okrožje
  • Uralsko federalno okrožje

Večja mestaUredi

Najbolj naseljeno mesto v Sibiriji, pa tudi tretje najbolj naseljeno mesto v Rusiji, je mesto Novosibirsk. Današnji Novosibirsk je pomembno poslovno, znanstveno, proizvodno in kulturno središče azijskega dela Rusije.

Omsk je igral pomembno vlogo v ruski državljanski vojni, saj je služil kot začasna ruska prestolnica, pa tudi pri širitvi in upravljanju Srednje Azije. Poleg svojega kulturnega statusa je postal glavno središče za rafiniranje nafte, izobraževanje, promet in kmetijstvo.

Druga zgodovinska mesta Sibirije so Tobolsk (prva prestolnica in edini kremelj v Sibiriji), Tomsk (prej bogato trgovsko mesto) in Irkutsk (nekdanji sedež generalnega guvernerja Vzhodne Sibirije, blizu Bajkalskega jezera).

Druga večja mesta so: Barnaul, Kemerovo, Krasnojarsk, Novokuznetsk, Tjumen.

Širše opredelitve geografske Sibirije vključujejo tudi mesti: Čeljabinsk in Jekaterinburg na Uralu, Habarovsk in Vladivostok na ruskem Daljnem vzhodu ter celo Petropavlovsk v Kazahstanu in Harbin na Kitajskem.

GospodarstvoUredi

 
Rusija je ključni dobavitelj nafte in plina za večji del Evrope.

Novosibirsk je največje mesto po številu prebivalcev in najpomembnejše mesto za sibirsko gospodarstvo; z dodatnim zagonom od leta 2000, ko je bil imenovan za regionalni center za izvršno birokracijo (Sibirsko federalno okrožje). Omsk je zgodovinsko in trenutno drugo največje mesto v regiji, od 1950-ih pa gosti največjo rusko rafinerijo nafte.

Sibirija je izjemno bogata z minerali, ki vsebujejo rude skoraj vseh gospodarsko vrednih kovin. Ima nekaj največjih nahajališč niklja, zlata, svinca, premoga, molibdena, mavca, diamantov, diopsida, srebra in cinka, pa tudi obsežne neizkoriščene vire nafte in zemeljskega plina.[58] Približno 70 % razvitih naftnih polj v Rusiji je v regiji Khanty-Mansiysk.[59] Rusija vsebuje približno 40 % svetovnih znanih virov niklja v nahajališču Norilsk v Sibiriji. Norilsk Nickel je največji svetovni proizvajalec niklja in paladija.[60]

Sibirsko kmetijstvo je močno omejeno zaradi kratke rastne sezone večine regije. Vendar pa je na jugozahodu, kjer so tla izjemno rodoviten černozjom in je podnebje nekoliko bolj zmerno, obsežna pridelava pšenice, ječmena, rži in krompirja ter paša velikega števila ovac in goveda. Drugje je proizvodnja hrane zaradi slabe rodovitnosti podzolskih tal in izjemno kratkih rastnih obdobij omejena na vzrejo severnih jelenov v tundri — s katero se domačini ukvarjajo že več kot 10.000 let. Sibirija ima največje gozdove na svetu. Les ostaja pomemben vir dohodka, čeprav je bilo veliko gozdov na vzhodu posekanih veliko hitreje, kot jih je mogoče obnoviti. Ohotsko morje je zaradi svojih hladnih tokov in zelo velikih razponov plimovanja eno od dveh ali treh najbogatejših ribiških virov na svetu, zato Sibirija proizvede več kot 10 % svetovnega letnega ulova rib, čeprav se je ribolov nekoliko zmanjšal od razpad ZSSR leta 1991.[61]

Leta 2009 poročajo, da razvoj obnovljive energije v Rusiji zavira pomanjkanje ustreznega okvira vladne politike,[62] Od leta 2011 Sibirija še vedno ponuja posebne priložnosti za razvoj obnovljivih virov energije zunaj omrežja. Odročni deli Sibirije so predragi za povezavo s centralnimi električnimi in plinskimi omrežji, zato so bili v preteklosti oskrbovani z dragim dizelskim gorivom, ki so ga včasih pripeljali s helikopterjem. V takih primerih je obnovljiva energija pogosto cenejša.[63]

DemografijaUredi

 
Tomsk, eno najstarejših sibirskih mest, je bilo ustanovljeno leta 1604.

Po ruskem popisu iz leta 2010 imata Sibirsko in Daljnovzhodno federalno okrožje, ki sta v celoti vzhodno od Urala, skupaj približno 25,6 milijona prebivalcev. Oblasti Tjumen in Kurgan, ki sta geografsko v Sibiriji, a administrativno del Uralskega federalnega okrožja, skupaj štejeta približno 4,3 milijona prebivalcev. Tako je v celotni regiji Sibirije (v najširši rabi izraza) približno 30 milijonov ljudi.[64] Ima gostoto prebivalstva približno tri ljudi na kvadratni kilometer.

Največja etnična skupina v Sibiriji so Rusi slovanskega izvora, vključno z njihovo podetnično skupino Sibirci in rusificirani Ukrajinci.[65] Obstajajo tudi druge skupine avtohtonega sibirskega in neavtohtonega etničnega izvora. Manjšina sedanjega prebivalstva so potomci mongolskega ali turškega ljudstva (Burjati, Jakuti) ali severnih avtohtonih ljudstev.

Največje neslovanske skupine so Volški Nemci[66] in rusificirani Romuni s poreklom iz Besarabije (današnja Moldavija). Prvotne avtohtone skupine Sibirije, vključno z mongolskimi in turškimi skupinami, kot so Burjati, Tuvinci in Sibirski Tatari, so manjšine, ki jih presegajo vsi drugi neavtohtoni Sibirci. Dejansko so Rusi slovanskega izvora sami po sebi presegli vsa domorodna ljudstva skupaj, tako v celotni Sibiriji kot v njenih mestih, razen v republikah Tuva in Saha.

Rusi slovanskega porekla predstavljajo večino v republikah Burjatija in Altaj, številčno presegajo avtohtone Burjate in Altajce. Burjati predstavljajo le 30 % lastne republike, Altajci pa le po eno tretjino, Čukči, Evenki, Hanti, Mansi in Neneti pa so številčno večji od tujerodnih ljudstev za 90 % prebivalstva.

Po popisu iz leta 2002 je v Sibiriji 500.000 Sibirskih Tatarov, od tega pa je 300.000 Volških Tatarov, ki so se tudi naselili v Sibiriji v obdobjih kolonizacije in so tako tudi tujerodni Sibirci, v nasprotju z 200.000 sibirskimi Tatari, ki so v Sibiriji.[67]

Od avtohtonih Sibircev so mongolsko govoreči Burjati, ki štejejo približno 500.000, najštevilčnejša skupina v Sibiriji in so v glavnem skoncentrirani v svoji domovini, Burjatski republiki.[68] Po popisu iz leta 2010 je bilo 478.085 avtohtonih turško govorečih Jakutov. Druge etnične skupine, ki so avtohtone v Sibiriji, so Keti, Evenki, Čukči, Korjaki, Jupiki in Jukagirji.

Približno sedemdeset odstotkov prebivalcev Sibirije živi v mestih, predvsem v stanovanjih.[69] Veliko ljudi živi tudi na podeželju, v preprostih, prostornih hišah, brunaricah. Novosibirsk je največje mesto v Sibiriji s približno 1,6 milijona prebivalcev. Tobolsk, Tomsk, Tjumen, Krasnojarsk, Irkutsk in Omsk so starejša zgodovinska središča.

ReligijaUredi

 
Stolnica Preobraženja, Habarovsk

Po vsej Sibiriji obstajajo različna verovanja, vključno s pravoslavnim krščanstvom, drugimi denominacijami krščanstva, tibetanskim budizmom in islamom. Samo Sibirsko federalno okrožje ocenjuje 250.000 muslimanov. Ocenjuje se, da v Sibiriji živi približno 70.000 Judov, [70] nekateri v Judovski avtonomni regiji. Prevladujoča verska skupina je Ruska pravoslavna Cerkev.

Tradicija obravnava Sibirijo kot arhetipsko domovino šamanizma, politeizem pa je priljubljen. [71] These native sacred practices are considered by the tribes to be very ancient. There are records of Siberian tribal healing practices dating back to the 13th century.[72] Plemena menijo, da so te domorodne svete prakse zelo starodavne. Obstajajo zapisi o sibirskih plemenskih zdravilskih praksah iz 13. stoletja. Ogromno ozemlje Sibirije ima veliko različnih lokalnih izročil bogov. Ti vključujejo: Ak Ana, Anapel, Bugady Musun, Kara Khan, Khalteš-Anki, Kini'je, Ku'urkil, Nga, Nu'tenut, Num-Torum, Pon, Pugu, Todote, Toko'yoto, Tomam, Xaya Iccita in Zonget. Kraji s svetimi območji vključujejo Olkhon, otok v Bajkalskem jezeru.

PrometUredi

Številnih mest v severni Sibiriji, kot je Petropavlovsk-Kamčatski, ni mogoče doseči po cesti, saj praktično ni nobenih povezav iz drugih večjih mest v Rusiji ali Aziji. Do Sibirije je mogoče priti po Transsibirski železnici. Transsibirska železnica deluje od Moskve na zahodu do Vladivostoka na vzhodu. Do mest, ki so daleč od železnice, se pride z letali ali po ločeni Bajkalsko-Amurski železnici (BAM). Cestno omrežje je skromno in slabo.

SkliciUredi

  1. "Siberia". Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno dne 2021-09-22.
  2. "Arctic Oscillation and Polar Vortex Analysis and Forecasts". Atmospheric and Environmental Research, Verisk Analytics. Pridobljeno dne 20 May 2018.
  3. Haywood, A. J. (2010). Siberia: A Cultural History (angleščina). Oxford University Press. ISBN 9780199754182.
  4. "ВПН-2010". Perepis-2010.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2012-01-18. Pridobljeno dne 2016-04-03.
  5. "ВПН-2010". Gks.ru. Pridobljeno dne 2016-04-03.
  6. Pankova, Svetlana; Simpson, St John (21 January 2021). Masters of the Steppe: The Impact of the Scythians and Later Nomad Societies of Eurasia: Proceedings of a conference held at the British Museum, 27-29 October 2017 (angleščina). Archaeopress Publishing Ltd. str. 218–219. ISBN 978-1-78969-648-6. Inv. nr.Si. 1727- 1/69, 1/70
  7. Francfort, Henri-Paul (1 January 2020). "Sur quelques vestiges et indices nouveaux de l'hellénisme dans les arts entre la Bactriane et le Gandhāra (130 av. J.-C.-100 apr. J.-C. environ)". Journal des Savants (angleščina): 37.
  8. Ollermann, Hans (22 August 2019). "Belt Plaque with a Bear Hunt. From Russia (Siberia). Gold. 220-180 B.C. The State Hermitage Museum, St. Petersburg, Russia".
  9. "Meet this extinct cave lion, at least 10,000 years old – world exclusive". siberiantimes.com. Pridobljeno dne 30 January 2016.
  10. "Yellowstone's Super Sister". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14 March 2005. Pridobljeno dne 17 April 2010. [...] the Siberian Traps is the prime suspect in wiping out 90 percent of all living species 251 million years ago – the most severe extinction event in Earth's history.. Discovery Channel.
  11. Benton, M. J. (2005). When Life Nearly Died: The Greatest Mass Extinction of All Time. Thames & Hudson. ISBN 978-0-500-28573-2.
  12. " DNA identifies new ancient human dubbed 'X-woman'," BBC News. 25 March 2010.
  13. Richards, Michael P. (2020). Archaeological Science. Cambridge University Press. str. 23. ISBN 9780521195225. V začetku leta 2010 so raziskovalci objavili popolno zaporedje mitohondrijskega genoma, pridobljeno iz hominina, izkopanega iz Denisove jame v Sibiriji... Rezultati so pokazali, da se je denisovska linija zgodaj oddaljila od sodobnih ljudi in neandertalcev
  14. Naumov, Igor V. (2006). "The Mongols in Siberia". V Collins, David Norman (ur.). The History of Siberia. Routledge Studies in the History of Russia and Eastern Europe. Prevedel Collins, David Norman. London: Routledge. str. 44. ISBN 9781134207039. Pridobljeno dne 11 June 2019. In 1207 Chinggis Khan sent his troops north under the command of his elder son Jochi to subjugate the 'forest peoples'. Jochi was able to do so in the space of three years. The only exception was the remote northern tribes. Most of Siberia became part of the Mongol Empire.
  15. Richards, 2003 p. 538.
  16. Asia ex magna Orbis terrae descriptione Gerardi Mercatoris desumpta, studio & industria G.M. Iunioris
  17. Sean C. Goodlett. "Russia's Expansionist Policies I. The Conquest of Siberia". Falcon.fsc.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. maja 2011. Pridobljeno dne 15. maja 2010.
  18. For example: Prison without a roof
  19. Fisher, Raymond H.; Treadgold, Donald W. (1958). "Review: The Great Siberian Migration: Government and Peasant in Resettlement from Emancipation to the First World War". The American Historical Review. 63 (4): 989–990. doi:10.2307/1848991. JSTOR 1848991.
  20. The Russian Far East: A History. John J. Stephan (1996). Stanford University Press. p.62. ISBN 0-8047-2701-5
  21. Farinella, Paolo; Foschini, L.; Froeschlé, Christiane; Gonczi, R.; Jopek, T. J.; Longo, G.; Michel, Patrick (2001). "Probable asteroidal origin of the Tunguska Cosmic Body" (PDF). Astronomy & Astrophysics. 377(3): 1081–1097. Bibcode:2001A&A...377.1081F. DOI: 10.1051/0004-6361:20011054.
  22. The Unknown Gulag: The Lost World of Stalin's Special Settlements. Lynne Viola (2007). Oxford University Press US. p.3. ISBN 0-19-518769-5
  23. Robert Conquest in "Victims of Stalinism: A Comment," Europe-Asia Studies, Vol. 49, No. 7 (Nov. 1997), pp. 1317–1319 states: "We are all inclined to accept the Zemskov totals (even if not as complete) with their 14 million intake to Gulag 'camps' alone, to which must be added four to five million going to Gulag 'colonies', to say nothing of the 3.5 million already in, or sent to, 'labour settlements'. However taken, these are surely 'high' figures."
  24. Zemskov, "Gulag," Sociologičeskije issledovanija, 1991, No. 6, pp. 14–15.
  25. Stéphane Courtois, Mark Kramer. Livre noir du Communisme: crimes, terreur, répression. Harvard University Press, 1999. p. 206. ISBN 0-674-07608-7 – "300,000 known deaths in the camps from 1934 to 1940."
  26. Courtois and Kramer (1999), Livre noir du Communisme, p.239.
  27. "Altai: Saving the Pearl of Siberia". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22 March 2007. Pridobljeno dne 30 November 2006.
  28. Lioubimtseva E.U., Gorshkov S.P. & Adams J.M.; A Giant Siberian Lake During the Last Glacial: Evidence and Implications; Oak Ridge National laboratory Arhivirano 13 December 2006 na Wayback Machine.
  29. C. Michael Hogan. 2011. Taiga. eds. M.McGinley & C.Cleveland. Encyclopedia of Earth. National Council for Science and the Environment. Washington DC
  30. Meyerhof, A. A., 1980, "Geology and Petroleum Fields in Proterozoic and Lower Cambrian Strata, Lena-Tunguska Petroleum Province, Eastern Siberia, USSR", in Giant Oil and Gas Fields of the Decade: 1968–1978, AAPG Memoir 30, Halbouty, M. T., editor, Tulsa: American Association of Petroleum Geologists, ISBN 0891813063
  31. "Novosibirsk climate". Worldclimate.com. 4 February 2007. Pridobljeno dne 15 May 2010.
  32. "Omsk climate". Worldclimate.com. 4 February 2007. Pridobljeno dne 15 May 2010.
  33. "Kazachengoye climate". Worldclimate.com. 4 February 2007. Pridobljeno dne 15 May 2010.
  34. Badkar, Mamta (6 February 2014). "This Tiny Town In Russia Is The Most Miserable Place In The World". Business Insider. Pridobljeno dne 28 August 2021.
  35. Ian Sample, "Warming hits 'tipping point'". The Guardian, 11 August 2005.
  36. Connor, Steve (23 September 2008). "Exclusive: The methane time bomb". The Independent. Pridobljeno dne 3 October 2008.
  37. N. Shakhova, I. Semiletov, A. Salyuk, D. Kosmach, and N. Bel'cheva (2007), Methane release on the Arctic East Siberian shelf, Geophysical Research Abstracts, 9, 01071.
  38. Sergey A. Zimov (6 May 2005): "Pleistocene Park: Return of the mammoths' ecosystem" In: Science (journal)|Science, pages 796–798. Article also to be found in www.pleistocenepark.ru/en/ – Materials. Arhivirano 3 November 2016 na Wayback Machine. Retrieved 5 May 2013.
  39. "Northern Hazelhen (Tetrastes bonasia). Photo Gallery.Birds of Siberia". sibirds.ru. Pridobljeno dne 18 June 2020.
  40. "Siberian Grouse (Falcipennis falcipennis). Photo Gallery.Birds of Russian Far East". fareastru.birds.watch. Pridobljeno dne 18 June 2020.
  41. "Northern Black Grouse (Lyrurus tetrix). Photo Gallery.Birds of Siberia". sibirds.ru. Pridobljeno dne 18 June 2020.
  42. "Black-billed Capercaillie (Tetrao urogalloides). Photo Gallery.Birds of Siberia". sibirds.ru. Pridobljeno dne 18 June 2020.
  43. "Western Capercaillie (Tetrao urogallus). Photo Gallery.Birds of Siberia". sibirds.ru. Pridobljeno dne 18 June 2020.
  44. "Willow Ptarmigan (Lagopus lagopus). Photo Gallery.Birds of Siberia". sibirds.ru. Pridobljeno dne 18 June 2020.
  45. "Rock Ptarmigan (Lagopus muta). Photo Gallery.Birds of Siberia". sibirds.ru. Pridobljeno dne 18 June 2020.
  46. Valerius Geist (January 1998). Deer of the World: Their Evolution, Behaviour, and Ecology. Stackpole Books. str. 211. ISBN 978-0-8117-0496-0. Pridobljeno dne 30 January 2016.
  47. Nyambayar, B.; Mix, H.; Tsytsulina, K. (2015). "Moschus moschiferus". Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2015: e.T13897A61977573. doi:10.2305/IUCN.UK.2015-2.RLTS.T13897A61977573.en. Pridobljeno dne 12 November 2021. Database entry includes a brief justification of why this species is of vulnerable.
  48. Uphyrkina, O.; Miquelle, D.; Quigley, H.; Driscoll, C.; O'Brien, S. J. (2002). "Conservation Genetics of the Far Eastern Leopard (Panthera pardus orientalis)" (PDF). Journal of Heredity. 93 (5): 303–11. doi:10.1093/jhered/93.5.303. PMID 12547918. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4 February 2016. Pridobljeno dne 30 January 2016.
  49. Miquelle, D.; Darman, Y.; Seryodkin, I (2011). "Panthera tigris ssp. altaica". Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2011: e.T15956A5333650. doi:10.2305/IUCN.UK.2011-2.RLTS.T15956A5333650.en. Pridobljeno dne 12 November 2021.
  50. Garshelis, D.; Steinmetz, R. (2020). "Ursus thibetanus". Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2020: e.T22824A166528664. doi:10.2305/IUCN.UK.2020-3.RLTS.T22824A166528664.en. Pridobljeno dne 12 November 2021.
  51. McLellan, B.N.; Proctor, M.F.; Huber, D.; Michel, S. (2017). "Ursus arctos". Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2017: e.T41688A121229971. doi:10.2305/IUCN.UK.2017-3.RLTS.T41688A121229971.en. Pridobljeno dne 12 November 2021.
  52. Farjon, A. (2013). "Pinus pumila". Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2013: e.T42405A2977712. doi:10.2305/IUCN.UK.2013-1.RLTS.T42405A2977712.en.
  53. A. Farjon (2013). "Picea obovata". Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2013: e.T42331A2973177. doi:10.2305/IUCN.UK.2013-1.RLTS.T42331A2973177.en.
  54. Малый энциклопедический словарь Брокгауза и Ефрона (The Brockhaus and Efron Encyclopedic Dictionary, in Russian)
  55. Сибирь — Большая советская энциклопедия (The Great Soviet Encyclopedia, in Russian)
  56. Сибирь- Словарь современных географических названий (in Russian)
  57. "Siberia". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24 August 2000. Pridobljeno dne 4 June 2008., The Columbia Encyclopedia, Sixth Edition
  58. Statistics on the Development of Gas Fields in Western Siberia, Daily Questions on Energy and Economy
  59. Schlindwein, Simone (26 August 2008). "The City Built on Oil: EU-Russia Summit Visits Siberia's Boomtown". Spiegel Online. Spiegel. Pridobljeno dne 8 August 2014.
  60. "Norilsk raises 2010 nickel output forecast". Reuters. 29 January 2010. Pridobljeno dne 8 August 2014.
  61. "FAO  National Aquaculture Sector Overview (NASO)". 16 January 2005. Pridobljeno dne 14 January 2016.
  62. Overland, Indra; Kjaernet, Heidi (2009). Russian renewable energy: The potential for international cooperation. Ashgate.
  63. Overland, Indra (2011). "The Siberian Curse: A Blessing in Disguise for Renewable Energy?". Sibirica. 9 (2): 1–20. doi:10.3167/sib.2010.090201 – via ResearchGate.
  64. "Census 2010 official results (Russian) Arhivirano 28 February 2013 na Wayback Machine."
  65. "Ukrainians in Russia's Far East try to maintain community life". The Ukrainian Weekly. 4 May 2003. Arhivirano 4 March 2016 na Wayback Machine.
  66. "Siberian Germans". Everyculture.com. Pridobljeno dne 15 May 2010.
  67. "Archived copy". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27 February 2002. Pridobljeno dne 21 February 2003.CS1 vzdrževanje: arhivirana kopija kot naslov (link)
  68. World Directory of Minorities and Indigenous Peoples – Russian Federation: Buryats.
  69. Gutman, Garik (2012). Regional Environmental Changes in Siberia and Their Global Consequences. Springer Netherlands. str. 20. ISBN 9789400745698.
  70. "Planting Jewish roots in Siberia". Fjc.ru. 24. maja 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. Avgust 2009. Pridobljeno dne 15. maja 2010.
  71. Hoppál 2005:13
  72. "Secrets of Siberian Shamanism | New Dawn : The World's Most Unusual Magazine". www.newdawnmagazine.com. 16 May 2013. Pridobljeno dne 9 January 2017.

Zunanje povezaveUredi