Moskva

glavno mesto Rusije

Moskva [móskva] (rusko Москва) je glavno in največje mesto Ruske federacije. Mesto stoji ob reki Moskvi v osrednji Rusiji in ima okrog 13 milijonov prebivalcev v mejah mesta,[10] več kot 18,8 milijona v urbanem območju[11] in več kot 21,5 milijona v metropolitanskem območju.[12] Obsega območje 2511 km², urbano območje obsega 5891 km²,[11] metropolitansko območje pa 26.000 km².[12] Moskva je med največjimi mesti na svetu in je največje mesto v celoti v Evropi, največje urbano območje, največje metropolitansko območje v Evropi[11][12] ter največje mesto po površini na evropski celini.[13]

Moskva
Москва
Zastava Moskva
Zastava
Grb Moskva
Grb
Himna: »Moja Moskva«
Koordinati: 55°45′21″N 37°37′2″E / 55.75583°N 37.61722°E / 55.75583; 37.61722
DržavaRusija
Federalno okrožjeOsrednje[1]
Ekonomska regijaOsrednja[2]
Prva omemba1147[3]
Upravljanje
 • TeloMestna Duma[4]
 • Župan[5]Sergej Sobjanin[5]
Površina
 • Skupaj25.615 km2
Prebivalstvo
 • Ocena 
(2018)[7]
12.506.468
 • Rang1.
Časovni pasUTC+3 (moskovski čas Uredi to na Wikipodatkih[8])
Koda ISO 3166RU-MOW
Registrske tablice77, 177, 777; 97, 197, 797; 99, 199, 799
OKTMO ID45000000
Uradni jezikiruščina[9]
Spletna stranwww.mos.ru/en

Prvič je omenjena leta 1147, nato pa je zrasla in postala cvetoče ter močno mesto, ki je bilo prestolnica Moskovske velike kneževine. Ko je bilo razglašeno Rusko carstvo, je Moskva ostala politični in gospodarski center večino njegove zgodovine. Pod vladavino Petra Velikega je bila ruska prestolnica leta 1712 premaknjena v novoustanovljeno mesto Sankt Peterburg, kar je zmanjšalo vpliv Moskve. Po ruski revoluciji in ustanovitvi Ruske SFSR je bila prestolnica leta 1918 vrnjena v Moskvo, kjer je postala politični center Sovjetske zveze.[14] Po razpadu Sovjetske zveze je Moskva ostala prestolnica novoustanovljene Ruske federacije.

Je najsevernejše in najhladnejše metropolitansko območje ter ima status federalnega mesta,[15] pri čemer služi kot politično, gospodarsko, kulturno in znanstveno središče Rusije in Vzhodne Evrope. Kot alfa globalno mesto[16] ima Moskva eno največjih urbanih gospodarstev na svetu.[17] Mesto je ena najhitreje rastočih turističnih destinacij na svetu[18] in eno najbolj obiskanih mest v Evropi. Moskva je mesto s šestim največjim številom milijarderjev med vsemi mesti na svetu.[19] Moskovski mednarodni poslovni center je eden največjih finančnih centrov v Evropi in na svetu in ima večino najvišjih stolpnic v Evropi. Moskva je gostila poletne olimpijske igre 1980 in kot eno od gostiteljskih mest tudi svetovno prvenstvo v nogometu 2018.[20]

Kot zgodovinsko jedro Rusije služi Moskva zaradi svojih številnih muzejev, akademskih in političnih institucij ter gledališč kot dom številnim ruskim umetnikom, znanstvenikom in športnim osebnostim. V Moskvi je več krajev Unescove svetovne dediščine, na vpogled pa je tudi ruska arhitektura, zlasti na zgodovinskem Rdečem trgu, in stavbe, kot je cerkev Vasilija blaženega ter Kremelj – slednji služi kot središče moči ruske vlade. V Moskvi ima svoj sedež veliko ruskih podjetij v številnih panogah. Oskrbuje jo obsežna tranzitna mreža, ki vključuje štiri mednarodna letališča, deset železniških postaj, sistem tramvajev in enotirne železnice ter najbolj znan Moskovski metro, najprometnejši metro sistem v Evropi in en največjih metro sistemov na svetu. Mesto je eno najbolj zelenih mest na svetu, saj več kot 40 % njegove površine prekrivajo zelene površine.[13][21]

Etimologija uredi

Ime mesta naj bi izhajalo iz imena za reko Moskvo.[22] Predlaganih je bilo več teorij glede izvora imena reke. Finsko-ogrski Merja in Muroma ljudje, ki so bili med prvimi pred-slovanskimi plemeni, ki so prvotno poseljevala to območje, naj bi reko imenovali Mustajoki, v slovenščini Črna reka. Predlagano je bilo, da ime mesta izhaja iz te besede.[23][24]

Moskva je pridobila številne epitete, ki se največkrat nanašajo na njeno velikost in prevladujoč status znotraj naroda: Tretji Rim (Третий Рим), Belokamena (Белокаменная), Prvoprestolna (Первопрестольная), Sorok Sorokov (Сорок Сороков) (sorok pomeni v ruščini 'štirideset, veliko mnogo' in 'okrožje ali župnija'). Moskva je tudi eno od dvanajstih mest herojev v Rusiji oz. nekdanji Sovjetski zvezi. Ruski demonim za prebivalca Moskve je 'moskvič' (москвич) za moško ali 'moskvička' (москвичка) za žensko obliko. Ime »Moskva« je po potrebi okrajšano kot 'MSK' (МСК v ruščini).

Zgodovina uredi

Prazgodovina uredi

Arheološka izkopavanja so pokazala, da so bila mesto današnje Moskve in njena okolica naseljeni že od nekdaj. Med najzgodnejšimi najdbami so relikvije Ljalovske kulture, ki jih strokovnjaki umeščajo v obdobje neolitika, zadnjo fazo kamene dobe.[25]

Potrjujejo, da so bili prvi naseljenci na tem območju lovci in nabiralci. Okrog leta 950 so se na tem območju naselili dve slovanski plemeni, Vjatiči in Kriviči. Vjatiči bi lahko bili jedro domorodnega prebivalstva Moskve.[26]

Zgodnja zgodovina (1147–1283) uredi

Glavni članek: Kijevska Rusija.
 
Kneževina na severovzhodnem obrobju Kijevske Rusije Vladimir-Suzdal je prerasla v Veliko vojvodstvo Moskvo.

Leta 1147 se Moskva prvič pojavi v zgodovinskih letopisih. Knez Jurij Dolgoroki iz Suzdala je povabil kneza Svjatoslava Olgoviča v mesto Moskva, ki je bilo takrat manjše mestece na zahodni meji Vladimirsko-Suzdalske kneževine. Besede »Pridi k meni, brat, v Moskvo«, naj bi po poročanju stare Ipatjevske kronike napisal Jurij. Ob bratovem prihodu naj bi Jurij priredil veličasten sprejem.[27]

Daniil Aleksandrovič, najmlajši sin Aleksandra Nevskega je postal v 70. letih 13. stoletja polnoleten in vključil se je v boje za vpliv v kneževini s trajnim uspehom. Postavil se je na stran svojega brata Dmitrija, ko je ta poskušal vladati Novgorodu. Od leta 1283 je deloval kot vladar neodvisne kneževine skupaj z Dmitrijem, ki je postal veliki knez Vladimirja. Daniel ima zasluge za ustanovitev prvih moskovskih samostanov, posvečenih Gospodevemu razsvetljenju in svetem Danielu.[28]

Moskovska velika kneževina (1283–1547) uredi

     
Moskovski kremelj v poznem 16. st. Obleganje Moskve (1382) Rdeči trg

Moskovska kneževina je bila leta 1263 izločena iz velike kneževine Vladimir skladno z odločitvijo velika kneza Vladimirja Aleksandra Nevskega in je pripadla njegovemu mlajšemu sinu Danilu Aleksandroviču. Sprva je Moskovska kneževina ob svojem nastanku leta 1263 vključevala samo ozemlja ob srednjem toku reke Moskve. Moskva je bila edino mesto v kneževini.[29]

Lega mesta na križišču trgovskih poti je prispevala k njegovi rasti in vzponu. Na začetku 14. stoletja so bile moskovske posesti povečane, saj so jim bile pridruženi Kolomenska in Možajska kneževina.[30]

V 14. stoletju je Moskva še naprej rasla in postala vseruski center. Začenši z Jurijem Danilovičem so moskovski knezi nosili naslov Velikega kneza Vladimirja, ki je bil najvišji naslov severovzhodnih Rusov in Novgoroda.[30]

Pod knezom Ivanom I. Danilovičem Kalito so se začela v Moskvi obsežna gradbena dela. Pojavile so se prve kamnite zgradbe (do takrat je bilo mesto v celoti leseno).[31] V 14. in na začetku 15. stoletja je bila Moskva veliko trgovinsko in obrtniško mesto. Vključevalo je območja Kremlja, Kitajgoroda in naselja Zamoskvorečje, Zaneglimenje in Zejauzje.[30]

 
Cerkev Kristusa Odrešenika, 1357 (najstarejša obstoječa stavba v Moskvi)
 
Odrešenikov stolp je bil zgrajen leta 1491

Leta 1462 je Ivan III. (1440–1505) postal veliki knez Moskve (takrat del srednjeveške države Moškove). Začel se je boriti proti Tatarom, razširil ozemlje Moškove in obogatil svoje glavno mesto. Do leta 1500 je imelo 100.000 prebivalcev in je bilo eno največjih mest na svetu. Osvojil je veliko večjo kneževino Novgorod proti severu. Tako je ozemlje sedemkrat povečal, s 430.000 na 2.800.000 kvadratnih kilometrov. Prevzel je nadzor nad starodavno Novgorodsko kroniko in jo naredil kot propagandno sredstvo za svoj režim.[32][33]

Leta 1325 je kijevski metropolit Pjotr Ratenski prenesel metropolitansko katedro iz Vladimirja (kjer je bila od leta 1299) v Moskvo. Po njegovi smrti je bil metropolit Pjotr slavljen kot svetnik in čudodelec. Pri grobnici svetnika so imenovani najvišji moskovski svetniki, sam Pjotr pa kot najbolj cenjen zaščitnik Moskve. Moskva, ki je postala duhovni center Rusije, je prispevala k združitvi dežel okrog duhovnega centra in posledično k prenosu prestolnice iz Vladimirja v Moskvo.[34]. Leta 1448 je Ruska cerkev postala de facto avtokefalija, leta 1589 pa je bil vzpostavljen Moskovski patriarhat.[30]

Rusko carstvo (1547–1721) uredi

Glavni članek: Rusko carstvo.
 
Cerkev Vasilija blaženega je bila zgrajena leta 1561.

V 16. in 17. stoletju so bila zgrajena tri krožna obrambna obzidja: Kitaj gorod (Китай-город), Beli gorod (Белый город) in Zemljani gorod (Земляной город). Vendar sta leta 1547 dva požara uničila večji del mesta, leta 1571 pa so Krimski Tatari zajeli Moskvo in požgali vse razen Kremlja.[35] Anali beležijo, da je preživelo le 30.000 od 200.000 prebivalcev.

 
Pogled na Moskvo iz 17. stoletja (risba Apolonarja Vasnecova iz leta 1922)

Na koncu 15. stoletja pod knezom Ivanom III. Vasiljevičem je Moskva postala prestolnica Ruske države.[30] Novi status je prispeval k rasti mesta in pojavu ekonomskega in kulturnega centra države. Razvijala sta se industrija in obrt: proizvodna orožja, tekstila, usnja, lončarstvo in gradbeništvo. Pojavile so se tovarne topov in tiskarne. Moskovska arhitektura je dosegla nove višine. Meje Moskve so se opazno povečale in do konca 16. stoletja je vključevala Beli gorod in Zemljani gorod. Zgrajen je bil sistem obrambnih struktur.[30] Med 14. in 18. stoletjem se je v Moskvi zgodilo več velikih uporov in požarov.

Leta 1565 po razdelitvi ruske države carja Ivana Groznega na opričino in zemščino je mesto postalo center slednje.[36][37]

 
»Sigismundov« načrt Moskve (1610), imenovan po Sigismundu III. Poljskem, je zadnji mestni načrt, sestavljen pred uničenjem leta 1612 z umikom poljskih čet in poznejšimi spremembami uličnega omrežja. Usmerjenost: sever je desno, zahod na vrhu

V prvi polovici 17. stoletja se je prebivalstvo Moskve podvojilo s približno 100.000 na 200.000. V poznem 17. stoletju se je mesto razširilo onkraj svojih obzidij. Do leta 1682 je bilo 692 gospodinjstev, ustanovljenih severno od obzidja, ki so jih Ukrajinci in Belorusi v rusko-poljski vojni (1654–1667) ugrabili iz njihovih domov.[38] Ta nova obrobja mesta so postala znana kot Meščanskaja sloboda, po rusinski besedi meščane – 'mestni ljudje'. Izraz meščane (мещане) je v Rusiji iz 18. stoletja pridobil pejorativne konotacije in danes pomeni 'malomeščanstvo' ali 'ozkogledi filistri'.[39]

Leta 1654 je bilo z Lekarnarskim ukazom organizirano učenje za študente lekarnarskega dela.[40]

Mesto so zajele številne nesreče. Epidemije kuge so opustošile Moskvo v letih 1570–1571, 1592 in 1654–1656.[41] Kuga je v letih 1654–55 pobila več kot 80 % ljudi. Požari so leta 1626 in 1648 uničili velik del lesenega mesta.[42]

Imperij (1721–1917) uredi

 
Obrežje reke Moskve v 19. st.

Potem ko je izgubila status glavnega mesta carstva, se je prebivalstvo Moskve sprva zmanjšalo, z 200.000 v 17. stoletju na 130.000 leta 1750. Toda po letu 1750 se je število prebivalcev v preostalem obdobju Ruskega imperija povečalo za več kot desetkrat in doseglo 1,8 milijona do leta 1915. Ruska kuga 1770–1772 je v Moskvi ubila do 100.000 ljudi.[43]

 
Knjigarne na Spasskem mostu, avtorja Apollinarija Vasnecovega

Leta 1712 je bilo glavno mesto Rusije preneseno iz Moskve v Sankt Peterburg. Leta 1728 je bilo pod Petrom II. v Moskvo prenesen imperatorska palača, ki je tam ostala do leta 1732,[44] ko ga je imperatrica Anna Ivanovna vrnila v Sankt Peterburg. Moskva je ohranila status »prvoprestolne« prestolnice in je bila kraj kronanja vseh imperatorjev. Ta naziv se je uporabljal za poudarjanje zgodovinske prednosti Moskve kot mesta, v katerem se je prestol ruskega carja prvič pojavil. V enciklopediji Brokgauza in Jefrona se Moskva imenuje »prvoprestolno prestolnico Rusije«.[45] Slovar S. I. Ožjegova in N. J. Švedove interpretira »prvoprestolno« kot oznako najstarejše prestolnice. Termin se široko uporablja v vseh sferah javnega življenja kot sinonim in neuradno ime za Moskvo.

 
Napoleon je opazoval požar Moskve septembra 1812

Ko je leta 1812 Napoleon napadel Rusijo, so bili Moskovčani evakuirani. Sumi se, da je bil moskovski požar predvsem posledica ruskih sabotaž. Napoleonova Grande Armée se je morala umakniti in je bila skoraj uničena zaradi uničujoče ruske zime in sporadičnih napadov ruskih vojaških sil. V tem času je umrlo kar 400.000 Napoleonovih vojakov.[46]

Med domovinsko vojno leta 1812 so Moskvo zajeli Napoleonovi vojaki in močno jo je uničil požar. Po različnih izračunih naj bi kot posledica požara bilo požganih do 80 % stavb.[47] Proces obnavljanja Moskve je trajal več kot trideset let in zgrajena je bil tudi katedrala Kristusa Odrešenika. Ob koncu 19. stoletja se je v Moskvi pojavil tramvaj.

 
Scena na Rdečem trgu, Moskva, 1801. Olje na platnu Fjodorja Aleksejeva

Ko je leta 1762 na oblast prišla Katarina Velika, so umazanijo mesta in vonj po odplakah opazovalci opazili kot simptom neurejenega življenjskega sloga Rusov nižjega razreda, ki so pred kratkim prišli s kmetij. Elite so pozvale k izboljšanju sanitarij, kar je postalo del Katarininih načrtov za povečanje nadzora nad socialnim življenjem. Nacionalni politični in vojaški uspehi od 1812 do 1855 so kritike pomirili in potrdili prizadevanja za oblikovanje bolj razsvetljene in stabilne družbe. O vonju in slabih pogojih javnega zdravja je bilo manj govora. Kljub ruskim neuspehom v krimski vojni 1855–56 pa je zaupanje v zmožnost države, da vzdržuje red v slamih, in zahteve po izboljšanju javnega zdravja ponovno postavile na dnevni red umazanijo.[48]

Sodobnost uredi

Leta 1918 je bila boljševiška vlada premaknjena iz Petrograda v Moskvo, ki je postala prestolnica RSFSR.[49]

Z resolucijo Prezidija Vseruskega izvršilnega komiteja »O oblikovanju administrativno-teritorialnih zvez krajevnega in oblastnega pomena na teritoriju RSFSR« od 14. januarja 1929 do 1. oktobra 1929 je bila oblikovana centralna industrijska oblast s centrom v mestu Moskvi.[50]

Leta 1931 sta dve veliki mesti RSFSR, Moskva (16. junija)[51] in Leningrad (3. decembra),[52] dodeljeni v ločene upravne enote, mesta republiškega pomena RSFSR.

V 30. letih 20. stoletja je bila v Moskvi ustvarjena cela mreža znanstveno-raziskovalnih in projektnih tehničnih institutov. Velike večina njih je bila del Akademije znanosti ZSSR.[53] V tem času so se v mestu razvijali tudi množični mediji in vzpostavljeno je bilo veliko časopisov, od leta 1939 pa tudi televizijsko oddajanje.[54][55]

Po navodilih Stalina je bilo v slogu socialističnega klasicizma zgrajenih sedem nebotičnikov »Sedem sester Moskve«. Najpogosteje jih imenujejo Stalinovi nebotičniki (rusko Сталинские высотки). Zgrajene so bile med leti 1947 in 1957. Prvotno je bilo načrtovanih osem nebotičnikov, vendar osmi, Palača Sovjetov, ni bil nikoli zgrajen. Dodatna, osma stavba, je bila po drugi strani med leti 1952 in 1955 zgrajena v Varšavi in je znana pod imenom Palača kulture. Sedem stavb je: stavba univerze, stavba Ministrstva za zunanje zadeve, Hotel Ukrajina, Stanovanjska stavba Kotelničeskem nabrežju, Upravna stavba v bližini »Rdečih vrat«, Hotel Leningradskaja in Stanovanjska stavba na Kudrinskem trgu.[56][57]

Leta 1977 se je mesto prvič srečalo s terorizmom. Do leta 2011 se je v Moskvi zgodilo osemnajst terorističnih dejanj.[58]

Na začetku 21. stoletja se je v Moskvi zgodila velika arhitekturna transformacija.[59] Mesto se je resno spremenilo, saj se je začela gradnja nebotičnikov s pisarnami, sodobna transportna infrastruktura, luksuzne nepremičnine in novo poslovno središče, rajon »Moskva Siti«.[60]

Hkrati je vidno, da gradbeni bum vodi v rušenje zgodovinskega izgleda mesta, saj so bili uničeni arhitekturni spomeniki in obstoječe urbano okolje.[61][62][63] Resen problem je nerazvitost transportne infrastrukture, ki vodi v prometne zamaške in prenatrpanost javnega transporta.

Trenutni župan Moskve Sergej Semjonovič Sobjanin je zagnal projekt Moja ulica, ki je vključuje obširno prenovo cestne infrastrukture. Projekt vključuje širjenje površin za pešce, gradnjo pločnikov in kolesarskih stez ter saditev dreves.[64][65] Prvotni projekt se je odvijal med leti 2015 in 2018,[66] vendar je bil podaljšan do leta 2020.[67] V treh letih je bilo posodobljenih 200 ulic.[68]

Grb uredi

Moskva je podoben grb uporabljala od začetka osemnajstega stoletja, grb v tej obliki pa je bil prvotno sprejet 20. decembra 1781. Po oktobrski revoluciji je mesto 23. novembra 1993 znova prevzelo grb. V skladu z zakonom mesta Moskve z dne 11. junija 2003 »Na grbu mesta Moskva« piše: grb mesta je pravokotnik z zaobljenimi spodnjimi vogali, ki na koncu označuje heraldični ščitnik temno rdeče barve s podobo na desni strani proti gledalcu, vitezu - Sveti Jurij v srebru, katerega plašč (ogrinjalo) je modre barve, na srebrnem konju s srebrnim pasom in zlatim kopjem ubija črnega zmaja.[69]

Sveti Jurij se je pred tem skozi zgodovino pojavljal kot heraldični simbol Moskve, moskovske regije, pa tudi ruskih držav in provinc. Danes se ta simbol nahaja tudi na orlovih prsih, ki je uradni grb Ruske federacije.[70]

Geografija uredi

Lega uredi

 
Satelitska slika Moskve in okolice

Moskva leži na bregu reke Moskve, ki teče nekaj več kot 500 km skozi Vzhodnoevropsko nižavje v osrednji Rusiji. 49 mostov sega preko reke in njenih kanalov v mejah mesta. Nadmorska višina Moskve na Vseruskem razstavnem centru (VVC), kjer je vodilna moskovska vremenska postaja, je 156 metrov. Teplostanski grič je najvišja točka mesta na 255 metrih.[71] Širina moskovskega mesta (ne omejuje ga obvoznica MKAD – rusko Московская кольцевая автомобильная дорога, Moskovskaja Kolcevaja Avtomobilnaja Doroga) od zahoda proti vzhodu je 39,7 km, dolžina od severa do juga pa 51,8 km.

Čas uredi

Moskva je referenčna točka za časovni pas, ki se uporablja v večini evropske Rusije, Belorusije in Republike Krim. Območja delujejo v mednarodnih standardih, kot je moskovski standardni čas (MSK, мск), kar je 3 ure pred UTC ali UTC + 3. Poletnega časa ne uporabljajo več. Glede na geografsko dolžino se povprečni sončni opoldan v Moskvi zgodi ob 12:30.[72]

 
Moskva pozimi

Podnebje uredi

Moskva ima vlažno celinsko podnebje (Köppnova klimatska razvrstitev Dfb)[73] z dolgimi, hladnimi (čeprav povprečnimi po ruskih standardih) zimami, ki običajno trajajo od sredine novembra do konca marca, in toplimi poletji. Vreme lahko močno niha s temperaturami v območju od –25 °C v mestu in −30 °C v predmestjih do nad 5 °C pozimi in poleti od 10 do 35 °C.

Običajno visoke temperature v toplih mesecih juniju, juliju in avgustu znašajo približno ugodnih 20 do 26 °C, med vročinskimi valovi (ki se lahko pojavijo med majem in septembrom) pa dnevne visoke temperature pogosto presežejo 30 °C, včasih za teden ali dva skupaj. Pozimi povprečne temperature običajno padejo na približno −10 °C, čeprav skoraj vsako zimo obstajajo obdobja ogrevanja z dnevnimi temperaturami, ki se dvignejo nad 0 °C in obdobji hlajenja z nočnimi temperaturami pade pod -30 °C. Ta obdobja običajno trajajo približno teden ali dva.[74]

Podnebni podatki za Moskovska povprečja 1981–2010, rekordi od 1879 do danes
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Povprečna količina padavin mm 52 41 35 37 49 80 85 82 68 71 55 52 707
Povprečna količina zapadlega snega cm 22 34 37 16 0 0 0 0 0 4 8 15 136
Povp. št. deževnih dni 3 9 13 14 15 15 15 12 6 2
Povp. št. sneženih dni 18 15 9 1 0 0 0 2 10 17
Povprečna relativna vlažnost (%) 83 80 74 67 64 70 74 77 81 81 84 85 77
Povp. št. sončnih ur 33 72 128 170 265 279 271 238 147 78 32 18 1.731
% možne sončnosti 14 27 35 40 53 53 52 51 38 24 13 8 34
Vir: [75] [76] [77][78] [79]

Urbanizem uredi

Urbana vizija razvoja Moskve se opaža že v zgodnjem 12. stoletju v njenem jedru. Osrednji del Moskve je rastel s povezovanjem predmestij v skladu s srednjeveškimi principi urbanega razvoja. Tipična je krožna gradnja, saj se vse gospodarske dejavnosti in hramba skriva za mestnimi zidovi. Ob širjenju mesta so se postavljali tudi novi zidovi, ulice pa so se prilagodile novemu krogu ožjega mesta. Kremelj, Zemljanoj gorod (Земляной город), stolp Kamer-Koležskij, Vrtni obroč in mali železniški obroč, vse te zgradbe so nekoč služile tudi mestni obrambi. V sedanji Moskvi od 1960-ih let dvajsetega stoletja novi obroč, ki zaznamuje meje mesta, označuje moskovska obvoznica (Moskovskaja Kolcevaja Avtomobilnaja Doroga - MKAD). Krožne oblike je tudi Moskovska podzemna železnica, pa seveda tudi druga in tretja notranja avtocestna obvoznica. Krožna oblika mesta tako kroji tudi vse nadaljnje načrtovanje prostora. Ker pa se mesto vedno širi, urbanizem sega tudi v prostore onkraj MKAD.[80]

Arhitektura uredi

 
Tradicionalna arhitektura Moskve. Zvonik Ivana Velikega v Kremlju, obkroženega s cerkvami

Arhitektura Moskve je poznana po svetu predvsem po značilni gradnji pravoslavnih cerkva z ohranjenimi barvnimi kupolami. Najbolj je znana cerkev Vasilija blaženega in cerkev Kristusa Odrešenika (rusko Храм Христа Спасителя, Hram Hrista Spasitelja). Poznani so tudi nekateri nebotičniki in Moskovski Kremelj.[81]

Dolgo časa so bile med dominantnimi stavbami predvsem pravoslavne sakralne zgradbe. Mesto se je znatno spremenilo v času Sovjetske zveze. Josif Visarijonovič Stalin je želel modernizirati mesto in zgraditi široke ulice in razbremeniti promet skozi mesto, poleg tega pa centralizirati veliko dejavnosti v mestu. Tako je uničil veliko zgodovinsko pomembnih arhitekturnih stavb, ki po Stalinovi vladavini niso bile več uporabne. Z veliki stroški in v marsičem dvomljivih restavracijah so jih v devetdesetih letih dvajsetega stoletja obnovili na državne stroške.[82]

Sovjetska arhitektura je bila zaznamovana zgodaj z arhitektom Vladimirjem Šuhovim, ki je na primer napravil Šuhov nebotičnik, ki na zunaj spominja na radiosprejemnik in je bil zgrajen med leti 1919–1922. Trenutno je zgradba pod zaščito Unesca, saj ji grozi rušenje.[83] Kot arhitekt je pomemben predstavnik konstruktivizma.

V Stalinovem obdobju so gradili tako imenovane Stalinove nebotičnike imenovane Sedem sester Moskve,[84] zgradbe, ki so označene kot Stalinova gotika. Gre za niz sedmih nebotičnikov po isti predlogi s fialo na vrhu stavbe. Moskva je kasneje zgradila še višje zgradbe, a sedmerica izstopa in pomembno vpliva na izgled mesta.

Množično grajenje blokov, obvezno zavarovanje stanovalcev in navdušene selitve v industrijska središča so povzročila nenehno rast Moskve, a tudi veliko enoličnih zgradb, slabo ohranjenih, že na videz poznanih po letu, tehniki, slogu gradnje. Večina zgradb je nastala po Stalinu.[85][86][87][88]

Stalinova doba arhitekture se vidi praviloma v centru Moskve. Gre za masivno arhitekturo s klasičnimi temami in motivi socialrealističnih idej ter klasičnih imitacij. Mesto pa ponuja poleg pravoslavnih cerkva tudi še vedno ohranjene zgradbe carske Rusije in njenega meščanstva. Turistični ogledi so na voljo tudi za obiskovalce samostanov v okolici Moskve.[89]

Modernizacija mesta in novogradnje ponujajo nove poglede na Moskvo in njen izgled z gradnjo novih nebotičnikov, rušenje starih zgradb in zgodovinsko zanimivih četrti.[90][91]

Znamenitosti uredi

 
Moskovski mednarodni poslovni center
  • Moskovski kremelj (Московский Кремль) je najbolj znana turistična točka Moskve. Utrjeno središče Moskve na griču nad reko Moskvo v bližini Rdečega trga je sestavljeno z nekaj palač, štiri cerkve, kongresne dvorane in nizom znamenitosti in državnih protokolarnih objektov. Gre za najstarejši del mesta, ki je bil zaščiten tudi s stolpi in zidom. Sam Kremelj ima zgodovinsko veliko pomembnih posegov v njegov izgled. Za sedanji izgled so največ napravili Ivan I., Ivan III., Katarina II. Velika in car Nikolaj I.
Leta 1485 so pričeli z veliko rekonstrukcijo Kremlja. Projekt arhitekta Aristotela Fioravantija je vzdignil nov zid z 18 stolpi, Kremelj pa je postal tudi sedež ruskih carjev in tako prestiž kot tudi denar za temeljite investicije. Peter Veliki je premestil sedež vladarjev Rusije v Sankt Peterburg. Ko se je sovjetska vlada preselila v Kremelj leta 1918, so do leta 1955 zaprli prostore za javnost. Nekaj verskih objektov je bilo tako porušenih, na njih pa so postavili vojno šolo in kongresno dvorano.[81]
  • Cerkev Kristusa Odrešenika (Храм Христа Спасителя) je hram Ruske pravoslavne cerkve. Prvobitni hram so zgradili v čast zmage nad Napoleonom po načrtu arhitekta Konstantina Tona. Ta zgradba iz 19. stoletja je bila porušena leta 1931, a niso nikoli zgradili na njenem mestu sovjetske palače. Zgradba je bila ponovno obnovljena med letoma 1990 in 2000 po risbah, skicah in fotografijah.[93]
  • Bolšoj teater (Большой театр), »veliko gledališče«, zgrajeno leta 1824 po arhitektu Joseph Bovéa. Bolšoj balet in Bolšoj opera so med najstarejšimi in najboljšimi baletnimi in opernimi ansambli na svetu, teater Bolšoj pa je tudi ustanovitelj Bolšoj baletne akademije.[94]
  • Stalinovih sedem sester (Сталинские высотки), skupina nebotičnikov grajenih med 1947 in 1953. Stalinistični slog, nove tehnologije gradnje in utilitarna zapolnitev prostorov je značilna za Moskvo.[82]
  • Rdeči trg (Красная площадь), najbolj znan ruski trg, ki se razpenja od Kremlja pa do starih trgovskih četrti mesta. Ob trgu se nahaja tudi cerkev Vasilija Blaženega in Leninov mavzolej. Leta 1991 je skupaj s Kremljem bil uvrščen v UNESCO-v seznam svetovne dediščine.[95][96]
  • Samostan Novodevičji (Новоде́вичий монасты́рь), eden najbolj znanih samostanov in kloštrov v Moskvi in celi Rusiji. Leta 2004 vpisan v UNESCO-v seznam svetovne dediščine v Evropi.[97]
  • Spomenik osvajalcem vesolja (Монумент Покорителям космоса), del Spominskega muzeja kozmonavtike. 107 metrov titanskega obeliska v obliki izpuha raketnega motorja. Postavljen je bil leta 1964 v čast dosežkom sovjetskih raziskovalcev vesolja.[98]

Moskovski obroči uredi

Moskovski cestni sistem je osredotočen na Kremelj v središču mesta. Od tam potekajo ceste navzven in se sekajo s sekvenco krožnih cest (»obročev«).

  1. Prvi in najbolj notranji večji obroč, Bulvarnoje kolco (Bulvarski obroč), je bil zgrajen na mestu mestnega zidu iz 16. stoletja okrog t.i. Belega goroda (belega mesta).[99] Tehnično gledano ni obroč, saj ne oblikuje celega kroga, temveč os v obliki konjske podkve, ki se začne pri katedrali Kristusa Odrešenika in se konča pri reki Jauzi.
  2. Drugi primarni krog leži izven Bulvarskega obroča in se imenuje Sadovoje kolco (Vrtni obroč). Kot Bulvarski obroč sledi tudi Vrtni obroč poti mestnega zidu iz 16. stoletja, ki je obkrožal del Moskve.[99]
     
    Moskva z Mednarodne vesoljske postaje 29. januarja 2014
  3. Tretji obroč je bil dokončan leta 2003 kot avtocestni obroč brez cestnine.[100]
  4. Četrti transportni obroč, prav tako avtocestni brez cestnine, je bil načrtovan, vendar je bil odpovedan leta 2011. Nadomestil ga bo sistem strunastih avtocest.

Poleg že omenjenih cestnih obročev, je v prometno infrastrukturo vključenih tudi več krožnih linij Moskovskega metroja. Linija 5, znana kot Kolcevaja linija kar pomeni Obročasta linija, poteka med Vrtnim obročem in tretjim transportnim obročem.[101] Vzporedno potekata še dve liniji:

  • Linija 14 je bila 10. septembra 2016 preoblikovana v železnico Moskovskega centralnega kroga (prej znanа kot »Moskovskaja okružnaja železnaja doroga«) in vključena v sistem Moskovskega metroja. Ta stožčasto oblikovana železnica je bila prvotno zgrajena leta 1908 in je med leti 1934 in 2016 delovala izključno kot tovorna proga.[102][103]
  • Linija 11 je bila dokončana leta 2023 in se imenuje Velika krožna linija (Bolšaja kolcevaja linija).[104]

Najbolj zunanji obroč je Moskovska obročasta cesta (pogosto imenovana MKAD, akronim za rusko Московская кольцевая автомобильная дорога), ki oblikuje kulturno mejo mesta in je bila odprta v 50. letih 20. stoletja.[105] Metoda gradnje ceste (uporaba dviga tal namesto betonskih stebrov po celotni trasi) je oblikovala mejo, podobno zidu, ki preprečuje gradnjo cest pod samo avtocesto MKAD. Do razširitve Moskve (priključitev delov Moskovske oblasti na jugu) leta 2012 je MKAD veljal za približno mejo Moskve. Za razbremenitev transportnega prometa po MKAD-u je v gradnji tudi dodaten cestni obroč (CKAD - Centralnaja kolcevaja avtomobilnaja doroga, Centralna krožna avtocesta).

Tudi izven območja mesta nekatere ceste obkrožajo Moskvo in sledijo krožnemu vzorcu, podobnemu tistemu znotraj mesta. Značilna primera sta cesti Betonka (avtocesti A107 in A108), izvorno narejeni iz betonskih blokov.

Transportni obroči v Moskvi uredi

Dolžina Ime Vrsta
9 km Bulvarski obroč – Bulvarnoje kolco (ni sklenjen) cesta
16 km Vrtni obroč – Sadovoje kolco cesta
19 km Krožna linija – Kolcevaja linija – linija 5 metro
35 km Tretji cestni obroč – Tretji transportni obroč – Tretje transportnoje kolco (TTK) cesta
54 km Mali obroč moskovske železnice, ponovno odprt kot Moskovski centralni obroč (MCC) – linija 14 železnica
20,2 km Velika krožna linija – Bolšaja kolcevaja linija – linija 11 metro
109 km Moskovska obročasta avtocesta – Moskovskaja kolcevaja avtomobilnaja doroga (MKAD) avtocesta
336,5 km Centralna krožna avtocesta – Centralnaja kolcevaja avtomobilnaja doroga (CKAD) avtocesta

Kultura uredi

Muzeji in galerije uredi

Eden najbolj opaznih umetnostnih muzejev v Moskvi je Tretjakovska galerija, ki jo je ustanovil Pavel Tretjakov, bogat mecen umetnosti, ki je doniral veliko zasebno zbirko mestu.[106] Tretjakovska galerija se deli na dve zgradbi. Stara Tretjakovska galerija, originalna galerija na Tretjakovskem območju na južnem bregu reke Moskve vsebuje dela klasične ruske tradicije.[107] Tu so dela znanih slikarjev iz časa pred oktobrsko revolucijo, kot je Ilja Repin, pa tudi dela zgodnjih ruskih slikarjev ikon. Obiskovalci lahko vidijo redke originale slikarja ikon iz začetka 15. stoletja Andreja Rubljova.[107] Nova Tretjakovska galerija, ki je bila ustanovljena v sovjetskih časih vsebuje večinoma dela sovjetskih umetnikov, pa tudi nekaj sodobnih slik. Obstaja nekaj prekrivanja s Staro Tretjakovsko galerijo za začetek 20. stoletja. Nova galerija vsebuje majhno rekonstrukcijo znanega dela Spomenik tretji Internacionali Vladimirja Tatlina in mešanico drugih avantgardnih del umetnikov, kot sta Kazimir Severinovič Malevič in Vasilij Kandinski. V dvoranah Nove Tretjakovske galerije so na ogled tudi dela socialističnega realizma.

 
Puškinov muzej

Še en muzej umetnosti v Moskvi je Puškinov muzej, ki ga je ustanovil med drugimi oče Marine Cvetajeve.[108] Puškinov muzej je podoben Britanskemu muzeju v Londonu v tem, da so njegove dvorane presečišča razstav o svetovnih civilizacijah z veliko kopijami antičnih skulptur. Poleg tega vsebuje tudi slike iz vsakega pomembnega zahodnega obdobja; v muzejski zbirki so prisotna dela Clauda Moneta, Paula Cézanna in Pabla Picassa.

Ruski Državni zgodovinski muzej (Государственный Исторический музей) je muzej ruske zgodovine, ki leži med Rdečim trgom in Manežnim trgom v Moskvi. Razstave v njem segajo od relikvij prazgodovinskih plemen, ki so poseljevala današnjo Rusijo, do neprecenljivih umetnin, ki so jih zbrali člani dinastije Romanovih. Število razstavljenih objektov je več milijonov. Politehnični muzej,[109] ki je bil ustanovljen leta 1872, je največji tehnični muzej v Rusiji in ponuja širok spekter zgodovinskih izumov in tehnoloških dosežkov, vključno s humanoidnimi avtomati iz 18. stoletja in prvimi sovjetskimi računalniki. Njegova zbirka obsega več kot 160.000 kosov.[110] Muzej Borodinska panorama[111] leži na prospektu Kutuzova in ponuja priložnost, da obiskovalci doživijo vtis, kot da so na bojišču s 360° slikami. Je del večjega zgodobinskega memoriala, ki obeležuje zmago v Domovinski vojni 1812 nad Napoleonovo vojsko, ki vključuje slavolok, postavljen leta 1827. Prisoten je tudi muzej vojaške zgodovine, ki vključuje kipe in vojaško opremo. Osrednji spomenik ruskim kozmonavtom je Memorialni muzej kozmonavtike pod spomenikom osvajalcem vesolja na koncu Aleje kozmonavtov.

Državni muzej arhitekture Ščusova je nacionalni muzej ruske arhitekture blizu Kremlja, poimenovan po arhitektu Alekseju Ščusovu.[112]

Moskva bo leta 2024 dobila svojo podružnico muzeja Ermitaž, saj so se oblasti strinjale s končnim projektom, ki ga bo izvedel Hani Rashid, soustanovitelj newwyorške Asimptotske arhitektute, isti biro, ki stoji za mestno borzno stavbo, svetovnim trgovinskim centrom Solomonov stolp v Busanu in Strata stolpom v Abu Dabiju.[113]

Nastopajoča umetnost uredi

Moskva je srce ruske nastopajoče umetnosti, vključno z baletom in filmom, z 68 muzeji,[114] 103[115] gledališči, 132 kini in 24 koncertnimi dvoranami. Med moskovskimi gledališči in baletnimi studiji sta Bolšoj teatr in Malij teatr,[116] pa tudi Vahtangov teatr ter Moskovsko umetnostno gledališče.

Moskovski mednarodni center predstavne umetnosti[117] je bil odprt leta 2003, znan je pa tudi pod imenom Moskovska mednarodna hiša glasbe in je znan po svojih nastopih klasične glasbe. Ima največje orgle v Rusiji, ki so nameščene v dvorani Svetlanova.

V Moskvi sta tudi dva velika cirkusa – Moskovski državni cirkus in Moskovski cirkus na Cvetnem bulevarju Jurija Nikulina.[118]

Studio Mosfilma je bil v srcu veliko klasičnih filmov in je zaslužen za tako umetniške kot tudi prevladujoče produkcije.[119] Kljub nadaljnji prihodnosti in slovesu mednarodno priznanih ruskih filmskih umetnikov so nekdaj aktivni studiji veliko tišji. Redki in zgodovinski filmi so na ogled v kinu Salut, kjer so redno prikazovani filmi ruskega kina.[120] V Moskvi potekajo mednarodni filmski festivali, kot so Moskovski mednarodni filmski festival, Stalker, Artdocfest in Moskovski judovski filmski festival.

Šport uredi

 
Stadion Lužniki je gostil Poletne olimpijske igre 1980 in Svetovno prvenstvo v nogometu 2018.
 
Cona navijačev Vrabčji hribi med Svetovnim prvenstvom v nogometu 2018
 
SC Olimpijski je bil zgrajen za Poletne olimpijske igre 1980

Leta 2005 je živelo v mestu več kot 500 olimpijskih šampionov.[121] V Moskvi je 63 stadionov (poleg osmih nogometnih in enajstih atletskih), od katerih je največji in četrti največji v Evropi stadion Lužniki (gostil je Uefa pokal 1998–99, finale Lige prvakov 2007–08, Poletne olimpijske igre 1980 in Svetovno prvenstvo v nogometu 2018). V mestu je še štirideset drugih športnih kompleksov, vključno s 24 z umetnim ledom. Olimpijski stadion je bil prva notranja arena za bandy in je dvakrat gostil Svetovno prvenstvo v bandyju.[122] Moskva je ponovno gostila tekmovanje leta 2010, tokrat v Ledeni palači Krilatskoje.[123] Ta arena je gostila tudi svetovno prvenstvo v hitrostnem drsanju. V Moskvi je tudi sedem hipodromov za konjske dirke, od katerih je največji Centralni moskovski hipodrom, ustanovljen leta 1834.[124]

Moskva je gostila Poletne olimpijske igre 1980,[125] jahtni dogodki pa so potekali v Talinu v današnji Estoniji. V pripravah na OI so bili zgrajeni veliki športni kompleksi in glavno mednarodno letališče, Šeremetjevo terminal 2. Moskva je kandidirala za Poletne olimpijske igre 2012, vendar je bila v zadnjem krogu 6. julija 2005 izločena, OI pa so bile dodeljene Londonu.[126]

Iz Moskve prihaja hokejski klub z največ naslovi v Sovjetski zvezi in na svetu, HK CSKA Moskva.[127][128] Druga velika hokejska kluba iz Moskve sta HK Dinamo Moskva, klub z drugim največjim številom naslovom v Sovjetski zvezi, in HK Spartak Moskva.

Sovjetski in ruski košarkarski klub z največ naslovi in eden klubov Evrolige z največ naslovi je moskovski klub CSKA. Moskva je gostila Evropsko prvenstvo v košarki v letih 1953 in 1965.[129][130][131]

Moskva ima več zmagovalcev na sovjetskih in ruskih šahovskih prvenstvih od kateregakoli drugega mesta.[132][133][134]

Odbojkarski klub z največ naslovi v Sovjetski zvezi in Evropi je VC CSKA Moskva.[135]

V nogometu ima FC Spartak Moskva več naslovov v ruski Premier ligi od vseh drugih klubov.[136] V sovjetskih časih je bil drugi, za FC Dinamo Kijev. PFC CSKA Moskva je bil prvi ruski nogometni klub, ki je osvojil UEFA naslov (2004–05, trenutno UEFA liga Evropa). Drugi profesionalni nogometni klubi iz Moskve so FC Lokomotiv, FC Dinamo in FC Torpedo Moskva.

V Moskvi so tudi drugi ugledni nogometni, hokejski in košarkarski klubi. Ker so bile športne organizacije nekdaj močno centralizirane, sta dva najboljša kluba na ravni ZSSR predstavljala obrambne in policijske organe: vojaški CSKA[137] in policijski Dinamo.[138] V vseh večjih mestih so bili vojaški in policijski klubi. Tako so bili Spartak, CSKA in Dinamo med najbolj financiranimi klubi v ZSSR.

Gimnastična palača Irine Viner-Usmanove leži v olimpijskem kompleksu Lužniki. Gradnja se je začela leta 2017, otvoritvena ceremonija pa je bila 18. junija 2019. Investitor v palačo je milijarder Ališer Usmanov, mož nekdanje gimnastinje in gimnastične trenerke Irine Viner-Usmanove. Skupna površina zgradbe je 23.500 m2, kar vkljujčuje tri fitnes dvorane, garderobe, sobe za sodnike in trenerje, savne, kantino, kavarno, dve dvorani za igre z žogo, medicinski center, dvorano za novinarje in hotel za športnike.[139]

Zaradi moskovskega hladnega podnebja so priljubljeni zimski športi. Mnogo moskovskih velikih parkov ponuja steze za smučanje in drsališča za drsanje.[140]

 
Stadion Lužniki v Moskvi, ki je gostil tekme Svetovnega prvenstva v nogometu 2018

Moskva gosti vsakoletni kremeljski pokal, priljubljeno teniško tekmovanje.[141][142] Je eno od desetih dogodkov ranga-I v ženskem tekmovanju in vsako leto gosti ruske igralce.

Olimpijski stadion je gostil Evrovizijo 2009, do sedaj edino Evrovizijo v Rusiji.[143]

Slava Moskva je profesionalni ragbi klub, ki tekmuje v državni profesionalni ragbi ligi.[144] Nekdanji ragbi prvak RC Lokomotiv je leta 2011 vstopil v isto ligo. Stadion Lužniki je gostil svetovno prvenstvo v ragbiju 2013.

Eden izmed najbolj uspešnih bandy klubov na svetu je dvajsetkratni ruski prvak Dinamo Moskva bandy klub. Trikrat je osvojil svetovni pokal, šestkrat pa evropski pokal.[145]

MFK Dinamo Moskva je en največjih futsal klubov v Evropi in je enkrat osvojil UEFA futsal ligo prvakov.[146][147][148]

Ko je bila Rusija izbrana za gostiteljico Svetovnega prvenstva v nogometu 2018 se je kapaciteta stadiona Lužniki povečala za skoraj 10.000 sedišč, zgrajena pa sta bila tudi dva nova stadiona – Dinamo Stadion in Spartak Stadion, čeprav na prvem tekme svetovnega prvenstva niso potekale.[149]

Zabava uredi

 
Ulica Arbat, zgodovinsko središče Moskve

Mesto je polno klubov, restavracij in barov. Tverska ulica je ena najprometnejših nakupovalnih ulic v Moskvi.[150]

V Tretjakovskem projezdu, južno od Tverske ulice, v Kitaj-gorodu so prestižne trgovine, kot so Bulgari, Tiffany & Co., Armani, Prada in Bentley.[151] Nočno življenje se je spremenilo od sovjetskih časov in danes ima mesto veliko nočnih klubov, ki so največji na svetu.[152] Klubi, bari, ustvarjalni prostori in restavracije, spremenjene v plesišča, poplavljajo moskovske ulice z novimi odprtji vsako leto. Najbolj priljubljeno območje je okoli stare tovarne čokolade, kjer so bari, nočni klubi, galerije, kavarne in restavracije.[153]

Zabaviščni park Otok sanj se je odprl v Moskvi 29. februarja 2020.[154][155] Je največji notranji tematski park v Evropi. Park pokriva 300.000 kvadratnih metrov. Med gradnjo parka je bilo uničenih 150 aker naravnih dreves in unikatne in redke živali ter ptice in rastline na polotoku. Izgled je v slogu pravljičnega gradu, podobnega Disneylandu. Park ima 29 unikatnih zanimivosti z veliko vožnjami, nakupovalnimi središči za pešce s fontanami in krožnimi potmi. V kompleksu so tudi park, koncertna dvorana, kino, hotel, otroška šola jadranja, restavracije in trgovine.

Oblast uredi

Oblast Moskve uredi

 
Vlada Moskve

Po Ustavi Ruske federacije je Moskva neodvisen federalni subjekt Ruske federacije, t.i. mesto federalnega pomena.[156]

Župan Moskve je vodilna oseba v izvršni oblasti in vodi Vlado Moskve, ki je najvišji organ izvršne oblasti. Duma mesta Moskve je mestna duma (mestni svet ali lokalni parlament) in potrjuje lokalne zakone. Sestavlja jo 45 članov, ki so izvoljeni za petletni mandat na osnovi enotnega mandata.[157]

Med letoma 2006 in 2012 direktne volitve zaradi sprememb v Zakoniku mesta Moskve niso potekale, župan pa je bil nameščen s predsedniškim odlokom. Prve direktne volitve po tistih leta 2003 bi morale potekati ob upokojitvi trenutnega župana leta 2015, vendar so zaradi njegovega odstopa potekale leta 2013.[158]

Lokalna uprava poteka skozi sedem okrožij, ki poenotijo mestne četrti Moskve v upravna okrožja na teritorialni osnovi na 125 regionalnih uprav. Od začetka leta 2003 so skladno z Zakonom o organizaciji lokalne samouprave v mestu Moskvi izvršni organi lokalne samouprave občine, predstavniški organi so občinske skupščine, katere člani so izvoljeni skladno z Zakonikom o mestnih občinah.[159][160]

Zvezna oblast uredi

 
Hiša vlade Ruske federacije

V Moskvi je skladno z Ustavo Ruske federacije središče zakonodajne, izvršne in pravne zvezne oblasti. Izjema je Ustavno sodišče Ruske federacije, ki je od leta 2008 v Sankt Peterburgu.[161]

Vrhovna izvršna oblast, Vlada Ruske federacije leži v Beli hiši na Krasnopresnenskem obrežju v centru Moskve.[162] Državna duma je v Ohotnem Rjadu. Svet federacije se nahaja v stavbi na Bolšoji Dmitrovki. Vrhovno sodišče Ruske federacije in Vrhovno sodišče arbitraže Ruske federacije sta prav tako v Moskvi.

Poleg tega je je v Moskvi Moskovski Kremelj, uradno bivališče predsednika Ruske federacije. Predsednikovo delovno bivališče je v Kremlju v Senatni palači.[163]

Varnost uredi

 
A BMW serije 5 moskovske policije na patrulji

Na seznamu najvarnejših mest, ki ga pripravlja The Economist, je Moskva na 37. mestu z 68,5 odstotnimi točkami.[164] Splošna raven kriminala je dokaj nizka.[165] V Moskvi je več kot 170.000 nadzornih kamer priključeno na sistem prepoznave obrazov. Oblasti so ugotovile, da je bil dvomesečni eksperiment z avtomatsko prepoznavo obrazov, spola in starosti ljudi uspešen in nato vpeljale sistem v celem mestu. Mreža nadzornih enot dostopa do video kamer (95 % rezidenčnih stanovanj v prestolnici), kamere na območjih in stavbah šol in vrtcev, na MSC postajah, stadionih, postajališčih javnega prevoza in avtobusnih postajah, v parkih in podvozih.[166]

Nujne številke so enake kot v drugih regijah Rusije. 112 je enotna nujna številka, 101 je številka gasilcev in ministrstva za izredne razmere, 102 je številka policije, 103 je številka reševalcev, 104 je nujna številka za plin.[167] Moskovski EMS je po poročanju PwC drugi najbolj učinkovit med svetovnimi megamesti.[168]

Upravne razdelitve uredi

Moskva je razdeljena na 12 upravnih okrožij:
 
  1. Centralno upravno okrožje
  2. Severno upravno okrožje
  3. Severovzhodno upravno okrožje
  4. Vzhodno upravno okrožje
  5. Jugovzhodno upravno okrožje
  6. Južno upravno okrožje
  7. Jugozahodno upravno okrožje
  8. Zahodno upravno okrožje
  9. Severozahodno upravno okrožje
  10. Zelenogradsko upravno okrožje
  11. Novomoskovsko upravno okrožje
  12. Troicko upravno okrožje
 
Territorialna sprememba Moskve med 1922 in 1995

Celotno mesto vodi en župan. Mesto je razdeljeno na dvanajst upravnih okrožij in 125 okrajev.[169][170]

Rusko razvoj načrtovanja mesta se je začel že v 12. stoletju, ko je bilo mesto ustanovljeno. Centralni del Moskve je rastel po priključitvah predmestij skladno s srednjeveškimi načeli urbanega razvoja, ko so se močni zidovi trdnjav postopno širili vzdolž okrožnih cest bližnjih naselij. Prvi krožni zidovi so postavili pot Moskovskih obročev in tako položili temelje prihodnjega načrtovanja ruske prestolnice.[171]

Sledeče utrdbe so služile kot mestne okrožne obrambne meje na neki točki v preteklosti: Kremeljski zidovi, Zemljanoj gorod, Kamer-Koležski Rampart, vrtni obroč in mali železniški obroč. Moskovska obročasta avtocesta (MKAD) je od leta 1960 meja Moskve. V obliki kroga poteka tudi glavna moskovska linija podzemne železnice, obročasta linija, in t.i. tretji avtomobilski obroč, ki je bil dokončan leta 2005. Tako se značilno žarkasto-krožno načrtovanje nadaljuje in opredeljuje nadaljnji razvoj Moskve. Vendar je bilo k sodobni Moskvi priključenih tudi več območij izven MKAD, kot so Solncevo, Burovo in mesto Zelenograd. Del območja Moskovske oblasti je bil združen z Moskvo 1. julija 2012; Moskva posledično ni v celoti obkrožena z Moskovsko oblastjo in meji tudi na Kaluško oblast.[172] Moskva je tako pridobila okrog 1500 km² in 230.000 prebivalcev. Župan Moskve Sergej Sobjanin je povzdigoval širitev, ki bo Moskvi in sosednji regiji, megamestu z 20 mio prebivalci, pomagala razvijati se »harmonično«.[173]

Vsa upravna okrožja in okraji imajo lasten grb, zastavo in vodjo.

Poleg okrajev so tudi teritorialne enote s posebnim statusom. To so običajno območja z majhno stalno populacijo ali brez nje. To so na primer Vseruski razstavni center, Moskovski botanični vrt Akademije znanosti, veliki parki in industrijske cone. V zadnjih letih so nekatera območja združili z različnimi okraji. V Moskvi ni narodnostno-specifičnih regij, kot je Chinatown, ki obstaja v nekaterih severnoameriških in vzhodnoazijskih mestih. Čeprav se okraji ne razlikujejo po prihodkih, veljajo območja bližje mestnemu središču, metro postajam ali zelenim območjem, kot v večini mest, za bolj prestižna.[174]

V Moskvi so tudi nekateri vladni organi Moskovske oblasti, čeprav mesto samo ni del oblasti.[175]

Gospodarstvo uredi

Pregled uredi

Največje zasebne družbe
v Moskvi

(razvrščene po prihodkih leta 2019)
Moskva podjetje Rusija
1 Lukoil 1
2 X5 Retail Group 3
3 Novatek 6
4 Nornickel 9
5 UC Rusal 11
6 Sibur 13
7 SUEK 15
8 MTS 17
9 Metalloinvest 18
10 EuroChem 21
11 MegaFon 22
12 M.video 24
13 TMK 25
14 Mechel 26
Vir: Forbes[176]
 
Moskovski mednarodni poslovni center, eden največjih finančnih centrov Evrope in sveta

Moskva ima eno največjih občinskih gospodarstev v Evropi in ustreza več kot eni petini ruskega BDP-ja.[177] Leta 2021 je BDP Moskve dosegel skoraj 24,5 bln RUB (332 mrd USD).[178] BDP Moskovske oblasti je znašal 31,3 bln RUB ali okrog 425 mrd USD.

Povprečna bruto mesečna plača v mestu je 123.688 RUB[179] (2000 USD), kar je okrog dvakrat višje od državnega povprečja 66.572 RUB (1000 USD) in ena najvišjih med federalnimi subjekti Rusije.

V Moskvi je tretje največje število milijarderjev od vseh mest na svetu,[180] in največje število milijarderjev od vseh mest v Evropi. Je finančni center Rusije in sedež največjih bank v državi ter veliko največjih podjetij v državi, kot je naftni velikan Rosneft. V Moskvi je 17 % prodaje na drobno v Rusiji in 13 % gradbeništva v državi.[181][182] Od finančne krize 1998 so poslovne panoge v Moskvi doživele eksponentno rast. V zadnjih letih je bilo zgrajenih veliko poslovnih centrov in stavb s pisarnami, vendar Moskva še vedno doživlja pomanjkanje pisarn. Tako je bilo veliko nekdanjih industrijskih in raziskovalnih stavb preurejeno za pisarniško uporabo. Gospodarska stabilnost se je v zadnjih letih izboljšala, vendar kriminal in korupcija še vedno zavirata poslovni razvoj.

Panoge uredi

Primarne panoge v Moskvi so kemična panoga, metalurgija, živilska panoga, tekstilna panoga, pohištvena panoga, proizvodnja elektrike, razvoj programske opreme in strojna panoga.[183]

Mil je eden od vodilnih svetovnih proizvajalcev vojaških in civilnih helikopterjev. Hruničev proizvaja različno vesoljsko opremo, vključno z moduli za vesoljske postaje Mir, Saljut in Mednarodno vesoljsko postajo, pa tudi rakete Proton in vojaške medcelinske balistične rakete. V Moskvi so tudi letalski konstruktorski biroji Suhoj, Iljušin, Mikojan, Tupoljev in Jakovljev. V mestu Himki, neodvisnem mestu v Moskovski oblasti, ki ga Moskva obdaja z vseh strani, sta NPO Energomaš, ki proizvaja raketne motorje za ruski in ameriški vesoljski program, ter Lavočkin, ki je med drugo svetovno vojno gradil lovska letala, vendar je po začetku vesoljske dirke začel proizvajati vesoljske satelite. V Moskvi sta avtomobilski tovarni ZiL in AZLK, pa tudi Voitovičeva tovarna železniških vozil in Metrovagonmaš tovarna vagonov, ki leži takoj za mestno mejo. Tovarna ročnih ur Poljot proizvaja vojaške, profesionalne in športne ure, ki so v Rusiji in tujini zelo znane. Jurij Gagarin je v svojem poletu v vesolje uporabljal »Šturmanskije«, proizvedene v tej tovarni.[183]

Elektrozavod je bila prva tovarna transformatorjev v Rusiji. Destilarna Kristall[184] je najstarejša destilarna v Rusiji, ki proizvaja več vrst vodke, vključno s Stoličnajo, vina pa proizvajajo moskovske tovarne vina, vključno s Moskovsko interrepubliško vinarno.[185] Moskovska tovarna draguljev[186] in Jewellerprom[187] sta proizvajalca nakita v Rusiji; Jewellerprom je proizvajal ekskluzivni red zmage, ki so ga prejeli tisti, ki so med drugo svetovno vojno pomagali Sovjetski zvezi.

So tudi druge panoge, ki se nahajajo takoj izven Moskve, in mikroelektronska panoga v Zelenogradu, vključno s Ruselektroniko.

Gazprom, največji črpalec naravnega plina na svetu in največje rusko podjetje, ima glavne pisarne tudi v Moskve, kakor tudi druga naftna, plinska in električna podjetja.[188][189][190]

V Moskvi ima sedež veliko telekomunikacijskih in tehnoloških podjetij, npr. 1C, ABBYY, Beeline, Kaspersky Lab, Mail.Ru skupina, MegaFon, MTS, Rambler & Co, Rostelecom, Yandex in Yota.[191]

Nekaj industrije je bilo preseljene ven iz mesta, da bi izboljšali ekološko stanje mesta.

Življenjski stroški uredi

 
Tretjakovskij Projezd
 
Nikolskaja ulica
 
Mikrorajon v Mitinem, zgrajen v 90. letih 20. stoletja

V sovjetskem času je vlada stanovanja oddajala ljudem glede na normo kvadratnih metrov na osebo (nekatere osebe, vključno z ljudskimi umetniki, heroji in uglednimi znanstveniki so imeli bonuse glede na njihove zasluge). Zasebno lastništvo stanovanj je bilo omejeno vse do 90. let 20. stoletja, ko so ljudje prejeli stanovanjske pravice za stanovanja, kjer so prebivali. Od sovjetskega obdobja morajo lastniki nepremičnin plačati storitve za svoje prebivanje, kar je fiksni znesek, glede na število oseb na stanovanje.[192]

Cene nepremičnin v Moskvi še naprej rastejo. Danes je cena stanovanj na obrobju mesta okrog 4000 USD na kvadratni meter[193] ali 6500–8000 USD na kvadratni meter v prestižnih četrteh. Cena včasih preseže 40.000 USD na kvadratni meter.[194][195][196] Mesečna najemnina za enosobno stanovanje je okrog 1200 USD, za garsonjero v središču mesta pa okrog 1000 USD.

Tipično enosobno stanovanje je veliko 30 m², tipično dvosobno stanovanje 45 m² in tipično trisobno stanovanje 70 m². Veliko ljudi se ne more izseliti iz svojih stanovanj, še posebno, če družina živi v dvosobnem stanovanju, ki ga je vlada dodelila v sovjetskem času. Nekateri prebivalci mesta so se poskušali soočiti z življenjskimi stroški z oddajanjem svojih stanovanj in življenjem v dačah izven mesta.[197]

Leta 2006 je Mercer Human Resources Consulting Moskvo razglasil za najdražje mesto za izseljence na svetu, pred Tokijem, zaradi stabilnega rublja in naraščajočih cen nepremičnin v mestu.[198] Moskva je bila na prvem mestu v izdajah 2007 in 2008. Nato je Tokio prehitel Moskvo kot najdražje mesto na svetu, Osaka je bila druga, Moskva pa tretja.[199]

Leta 2008 je bila Moskva tretje leto zapored najdražje mesto na svetu.[200]

Leta 2014 je bila po Forbesu Moskva deveto najdražje mesto na svetu. Leto pred tem je bila Moskva drugo najdražje mesto na svetu.[201]

Leta 2019 je Economist Intelligence Unit Moskvo razglasil za 102. nadražje mesto na svetu.[202] Raziskava ECA International Cost of Living 2019 je Moskvo postavila na 120. mesto med 482 mesti na svetu.[203]

Javne storitve uredi

Ogrevanje uredi

Ogrevanje stavb v Moskvi je kot v drugih mestih v Rusiji organizirano s centralnim sistemom za ogrevanje. Pred letom 2004 so bila za proizvodnjo in dobavo ogrevanja zadolžena državna podjetja z delovanjem toplotnih postaj in sistema za distribucijo toplote klientom Mosgorteplo Mosteploenergo in Teploremontnaladka, ki so služila toplotnim razdelilnim postajam v severovzhodnem delu mesta. Klienti so bili razdeljeni med različna podjetja glede na svojo geografsko lego. Leta 2004 je bila zagnana velika reforma, ki je konsolidirala različna podjetja pod okvirom MIPC, ki je postal občinski dobavitelj toplote. Njegove podružnice so bile na novo transformirane delniške družbe. Glaven vir ogrevanja v mestu je toplotna postaja Mosenergo, ki je bila reformirana leta 2005, ko je bilo od nje ločeno deset podružnic. Ena od na novo neodvisnih družb je bila Okrajna družba za mrežo ogrevanja (MTK, rusko Московская теплосетевая компания). Leta 2007 je vlada Moskve kupila nadzorni delež v podjetju.[204]

Mestne storitve uredi

»Naše mesto« je geo-informacijski portal, ki je nastala leta 2011 pod moskovskim županom Sergejem Sobjaninom z namenom gradnje konstruktivnega dialoga med prebivalci Moskve in mestnimi izvršnimi oblastmi. Portal razvija javna državna institucija »Nove tehnologije menedžmenta« skupaj z moskovskim oddelkom za informacijsko tehnologijo. V svojih desetih letih delovanja se je portalu pridružilo 1,7 mio uporabnikov in v tem času je postal učinkovito orodje za monitoring stanja urbane infrastrukture.[205]

Izobraževanje uredi

 
Državna univerza v Moskvi

V Moskvi je 1696 visokih šol in 91 fakultet.[206] Poleg tega je tam 22 institucij visokega izobraževanja, vključno s 60 državnimi univerzami[206] in Lomonosovo državno univerzo v Moskvi, ki je bila ustanovljena leta 1755.[207] Glavna univerzitetna stavba v Vorobjovih gorah (Vrabčji hribi) je visoka 240 m in je bila, ko je bila dokončana, najvišja stavba na celini.[208] Univerza ima več kot 30.000 dodiplomskih in 7000 podiplomskih študentov, ki izbirajo med devetindvajsetimi fakultetami in 450 študijskimi oddelki. Poleg tega je vpisano v tečaje na univerzi okrog 10.000 visokošolskih študentov, zaposlenih pa je tam več kot 2000 raziskovalcev. Knjižnica moskovske državne univerze vsebuje več kot devet milijonov knjig in je tako ena največjih knjižnic v vsej Rusiji. Njeno priznanje v mednarodni akademski skupnosti pomeni, da je več kot 11.000 mednarodnih študentov diplomiralo na univerzi, od katerih jih je veliko prišlo v Moskvo, da bi se tekoče naučilo ruščino.[209]

Prva moskovska državna medicinska univerza I. M. Sečenova, poimenovana po Ivanu Sečenovu, prej znana kot kot Moskovska medicinska akademija, je medicinska univerza ki leži v Moskvi v Rusiji. Ustanovljena je bila leta 1785 kot fakulteta Moskovske državen univerze. Je Ruska federalna agencija za zdravje in socialni razvoj. Je ena največjih medicinskih univerz v Rusiji in Evropi. Več kot 9200 študentov je vpisanih v 115 akademskih oddelkih. Ponuja tečaje za podiplomske študije.

 
Pirogova ruska nacionalna raziskovalna medicinska univerza

Pirogova ruska nacionalna raziskovalna medicinska univerza (prej Ruska državna medicinska univerza) je medicinska institucija visokega izobraževanje v Moskvi, ustanovljena leta 1906. Je popolnoma akreditirana in prepoznana s strani ruskega ministrstva za izobraževanje in znanost ter je trenutno pod oblastjo ministrstva za zdravje in socialni razvoj. Poimenovana je po ruskem kirurgu in pedagogu Nikolaju Ivanoviču Pirogovu (1810-1888) in je ena največjih medicinskih institucij ter prva univerza v Rusiji, ki je dovolila ženskam, da so pridobile diplome.

Moskva je en od finančnih centrov Ruske federacije in Skupnosti neodvisnih držav in je znana po svojih poslovnih šolah. Med njimi je Finančna univerza pod vlado Ruske federacije, Plehanova ruska univerza ekonomije, Državna univerza menedžmenta in Nacionalna raziskovalna univerza - visoka šola ekonomije. Ponujajo dodiplomske študije v menedžmentu, financah, računovodstvu, nepremičninah in ekonomski teoriji, pa tudi magistrske in MBA študije. Veliko jih ima podružnice v drugih regijah Rusije in državah po svetu.

 
Glavna stavba Baumanske moskovske državne tehnične univerze

Baumanska moskovska državna tehnična univerza je bila ustanovljena leta 1830 in leži v centru Moskve in ima 18.000 dodiplomskih in 1000 podiplomskih študentov s tehnično izobrazbo v znanosti in inženirstvu.[210]

Moskovski konzervatorij[211] je bil ustanovljen leta 1866 in je ugledna glasbena šola v Rusiji, katere študenti so bili med drugim Sergej Vasiljevič Rahmaninov, Aleksander Nikolajevič Skrjabin, Aram Iljič Hačaturjan, Mstislav Rostropovič in Alfred Garjevič Šnitke.

Gerasimov vseruski institut kinematografije (VGIK) je najstarejša izobraževalna institucija kinematografije na svetu. Ustanovil jo je Vladamir Gardin leta 1919. Med njenimi najbolj priznanimi profesorji so bili Sergej Eisenstein, Vsevolod Pudovkin in Aleksej Batalov, med najbolj priznanimi študenti pa Mihail Vartanov, Sergej Parajanov, Andrej Tarkovski, Nikita Mihalkov, Eldar Rjazanov, Aleksander Sokurov, Jurij Norštejn, Aleksandr Petrov, Vasilij Šukšin in Konrad Wolf.

Moskovski državni institut mednarodnih odnosov, ustanovljen leta 1944 ostaja najbolj znana ruska šola mednarodnih odnosov in diplomacije, s šestimi šolami, osredotočenimi na mednarodne odnose. Na univerzi je okrog 4500 študentov in več kot 700.000 ruskih in tujejezičnih knjig, od katerih jih 20.000 velja za redke in so lahko najdeni le v knjižnici Moskovskega državnega instituta mednarodnih odnosov.[212]

Druge institucije so Moskovski institut fizike in tehnologije (ali Fizteh), Fjodorov kompleks očesne mikrokirurgije, ki ga je očesni kirurg Svjatoslav Fjodorov ustanovil leta 1988, Moskovski letalski institut, Moskovski avtocestni institut (Državna tehnična univerza) in Moskovski institut za inženiring in fiziko. Moskovski institut za fiziko in tehnologijo je izobrazil veliko Nobelovih nagrajencev, vključno s Pjotrom Leonidovičem Kapico, Nikolajem Nikolajevičem Semjonovim, Levom Davidovičem Landauom in Aleksandrom Mihajlovičem Prohorovom, Moskovski institut za inženering fiziko pa je znan po svojih raziskavah jedrske fizike.[213] Najvišja ruska vojaška šola je Akademija kombiniranih sil Ruske federacije.

Čeprav ima Moskva več znanih višjih izobraževalnih institucij iz sovjetskega časa, jih je večina usmerjenih proti inženiringu ali fundamentalnim znanostim.V zadnjih letih je Moskva doživela rast števila komercialnih in zasebnih institucij, ki ponujajo tečaje v poslu in managementu. Veliko državnih institucij je razširilo svoj obseg izobraževanja in vpeljalo nove tečaje ali oddelke. Institucije v Moskvi in preostanku postsovjetske Rusije so začeli ponujati nove mednarodne certifikate in podiplomske diplome, vključno z MBA. Razširjeni so postali tudi programi študentskih izmenjav s številnimi državami, zlati s preostankom Evrope. Šole v ruski prestolnici ponujajo tudi seminarje, predavanja in tečaje za zaposlene in poslovneže.

 
Ruska akademija znanosti

Moskva je en največjih znanstvenih centrov Rusije. Sedež Ruske akademije znanosti je v Moskvi, pa tudi raziskovalne in aplicirane znanstvene institucije. V Moskvi so Kurčatov institut, vodilna ruska raziskovalna in razvojna institucije na področju jedrske energije, kjer je bil zgrajen prvi jedrski reaktor v Evropi, Landauov institut za teoretično fiziko, Institut za teoretično in eksperimentalno fiziko ter Institut za fizične probleme in Steklov institut matematike.

V mestu je 452 knjižnic, vključno s 168 za otroke.[206] Ruska državna knjižnica,[214] ustanovljena leta 1862, je nacionalna knjižnica Rusije. V njej je več kot 275 km polic in 42 mio predmetov, vključno s 17 mio knjigami in serijskimi izdajami, 13 mio časopisov, 350.000 glasbenimi notami in zvočnimi zapisi, 150.000 zemljevidi. Tako je največja knjižnica v Rusiji in ena največjih na svetu. Predmeti v 247 jezikih predstavljajo 29 % zbirke.[215][216]

Državna zgodovinska javna knjižnica, ustanovljena leta 1863 je največja knjižnica, ki se osredotoča na rusko zgodovino. Njena zbirka je štiri mio predmetov v 112 jezikih, vključno s 47 jeziki bivše ZSSR, večinoma s področja ruske in svetovne zgodovine, heraldike, numizmatike in zgodovine znanosti.[217]

Glede primarnega in sekundarnega izobraževanja je leta 2011 Clifford J. Levy iz The New York Timesa napisal, da ima »Moskva nekaj močnih javnih šol, vendar je sistem kot celota malodušen, delno zaradi tega, ker ga načenja korupcija, ki je postsovjetska poguba. Starši pogosto plačujejo podkupnine, da so njihovi otroci sprejeti v boljše javne šole. Obstajajo tudi dodatna plačila za dobre ocene.«[218]

Transport uredi

Metro uredi

 
Zemljevid linij Moskovske podzemne železnice z načrtovanimi postajami
 
Majakovskaja postaja, odprta leta 1938

Sistem Moskovske podzemne železnice je znan zaradi svoje umetnosti, stenskih poslikav, mozaikov in umetelnih lestencev. Odprt je bil leta 1935 in je takoj postal centralni del transportnega sistema. Še bolj kot to pa je bil stalinistični način za strahospoštovanje in nagrajevanje javnosti in jim dati razlog za cenjenje sovjetske realistične umetnosti. Bil je prototip za bodoče sovjetske množične tehnologije. Odgovoren je bil Lazar Kaganovič; tako je oblikoval podzemno železnico, da so državljani med vožnjo lahko sprejeli vrednote in etos stalinistične civilizacije. Umetnost trinajstih prvotnih postaj je postala znana doma in v tujini. Postaja Sverdlovski trg je imela porcelanaste reliefe, ki so upodabljali dnevno življenje sovjetskih ljudi, postaja pri kompleksu stadiona Dinamo pa je vsebovala reliefe, ki so slavili šport in fizično spretnost močnega novega »Homa Sovjeticusa« (sovjetskega človeka).[219]

Metro je bil hvaljen kot simbol nove družbene ureditve, neke vrste komunistična katedrala sodobnosti inženiringa.[220] Sovjetski delavci so opravili delo in umetnost, toda glavni načrti inženiringa, linije in gradbeni načrti so bili dodeljeni specialistom, pridobljenim z londonskega metroja. Britanci so zagovarjali tunele namesto tehnike kopanja in pokrivanja, uporabo tekočih stopnic namesto dvigal in so oblikovali linije in vozila.[221] Paranoja Stalina in NKVD je bila očitna, ko je tajna policija aretirala številne britanske inženirje zaradi vohunjenja, tj. za pridobivanje poglobljenega znanja o fizični postavitvi mesta. Inženirjem podjetja Metropolitan Vickers Electircal Company so sodili in jih leta 1933 izgnali ter tako končali obdobje britanskega posla v ZSSR.[222]

Danes Moskovski metro sestavlja dvanajst linij, večinoma podzemnih, in skupno 203 postaj. Metro je en najglobljih na svetu; postaja Park Pobedi, zaključena leta 2003, leži npr. 84 m pod zemljo in ima najdaljše tekoče stopnice v Evropi. Moskovski metro je en najbolj prometnih v Evropi in en najprometnejši na svetu, saj ga vsak dan uporablja okrog 10 mio potnikov (300 mio potnikov mesečno).[223] Zaradi resnih transportnih težav Moskva načrtuje širitev metroja. Leta 2016 so oblasti zagnali novo krožno linijo metroja, ki je prispevala k rešitvi transportnih težav, in sicer gneče na liniji Kolcevaja.[224]

Zaradi ravnanja z metro postajami kot z možnim slikarskim platnom, za katerega je značilno, da ga moskovski delavci vidijo vsak dan, je bilo veliko metro postaj iz časa Stalina zgrajenih »po naročilu« na različne načine (in oblikovanje vsake postaje bi bilo prvotno množična instalacija na določeno temo).

Elektrozavodskaja postaja na primer je bila oblikovana po bližnji tovarni električnih žarnic in keramičnih grl za žarnice;[225] tradicija velikih oblikovanj in v bistvu okraševanja metro postaj kot instalacija na eno temo je bila obnovljena konec leta 1979.

V zadnjem času je moskovski župan Sergej Sobjanin vpeljal trud od WiFi in USB vrat do Apple Paya pa tudi odpiral je nove postaje z vrtoglavo hitrostjo. Moskovski metro je en najbolj prometnih na svetu in je leta 2019 služil 2,6 mrd potnikom.[226]

V ruski prestolnici je več kot 21,5 tisoč WiFi dostopnih točk, v študentskih domovih, parkih, kulturnih in športnih institucijah, v okviru Vrtnega obroča in Tretjega transportnega obroča. Med septembrom 2020 in avgustom 2021 je bilo zagnanih 1700 novih dostopnih točk za javni WiFi v Moskvi.[227] Struktura WiFi mreže dovoljuje državljanom uporabo interneta brez reavtorizacije.[228]

Avtobus, trolejbus in električni avtobus uredi

 
Moskva ima največji vozni park električnih avtobusev v Evropi (oktobra 2020 jih je bilo okrog 500).[229]

Metro postaje izven centra mesta so daleč narazen v primerjavi z drugimi mesti, do 4 km in tako mreža avtobusov deluje od vsake postaje do obkrožujočih stanovanjskih območij. Moskva ima avtobusni terminal za avtobuse dolgega dosega in medmestne avtobuse (Moskovski centralni avtobusni terminal) z dnevnim prometom okrog 25.000 potnikov služi okrog 40 % avtobusov dolgega dosega v Moskvi.[230]

Vsaki veliki cesti v mestu služi vsaj ena avtobusna linija. Veliko teh linij je podvojenih s trolejbusnimi linijami in imajo trolejbusne žice nad sabo.

S skupno dolžino enojne žice skoraj 600 km, 8 depoji, 104 linijami in 1740 vozili je Moskovski trolejbusni sistem največji na svetu. Toda leta 2014 je občinska oblast pod vodstvom Sergeja Sobjanina začela uničevati trolejbusni sistem v Moskvi z namenom načrtovane zamenjave trolejbusov z električnimi avtobusi. Leta 2018 je imel moskovski trolejbusni sistem le 4 depoje in nekaj deset kilometrov neuporabljenih žic. Skoraj vse trolejbusne žice v Vrtnem obroču so bile odrezane v letih 2016–2017 zaradi rekonstrukcije centralnih cest. Sistem je bil odprt 15. novembra 1933 in je šesti najstarejši delujoč trolejbusni sistem na svetu.

Leta 2018 sta proizvajalca vozil Kamaz in GAZ zmagala na razpisu Mosgortransa za dobavo 200 električnih avtobusov in 62 ultra hitrih polnilnih postaj za mestni transportni sistem. Proizvajalci bodo odgovorni za kakovost in zanesljivo delovanje avtobusov in polnilnih postaj v naslednjih 15 letih. Od leta 2021 mesto kupuje le električne avtobuse in postopoma zamenjuje vozni park dizelskih avtobusov. Po pričakovanjih bo Moskva do leta 2019 postala voditelj med evropskimi mesti na področju deleža električnih in plinskih avtobusov v javnem prometu.[231]

Vse avtobusne postaje in terminali v Moskvi so zdaj priključeni na brezplačni WiFi. Uporaba je možna na mednarodnih avtobusnih postajah Salarjevo, Južna vrata, Severna vrata in na avtobusnih terminalih Varšavskaja in Orehovo. Tam je bilo nameščenih 48 dostopnih točk.[232]

Tramvaj uredi

 
Vitjaz-M tramvaj prečka trg Tverskaja Zastava

Moskva ima obsežen sistem tramvajev, ki je bil odprt leta 1899.[233] Najnovejša linija je bila odprta leta 1984. Dnevna uporaba s strani Moskovčanov je majhna in predstavlja okrog 5 % potovanj, saj so bile številne ključne povezave ukinjene. V nekaterih četrtih je tramvaj še vedno pomemben kot dovajalec metro postajam. Tramvaji tudi predstavljajo pomembne presečne povezave med metro linijami, npr. med postajo Univerzo Sokolničeske linije in Profsojuznaja Kalužsko-Rižske linije ali med Vojkovskajo in Stroginom. Nekatere linije uporabljajo za povezovanje centra s spalnimi naselji, npr. linija 3.

 
Tramvajski zemljevid Moskve

V mestu so tri tramvajske linije:

  • Krasnopresnenskoje depo mreža s skrajno zahodno točko Strogino (lega depoja) in skrajno vzhodno točko blizu platforme Dmitrovskaja. Ta mreža se je ločila leta 1973, vendar je bila do leta 1997 enostavno ponovno povezana z enim kilometrom (petdeset verig) tirov in tremi stikali. Mreža ima najvišjo uporabo v Moskvi in nobenih šibkih točk glede na promet, razen na pasu proti depoju (potnikom služi avtobus) in tramvajski obroč pri Dmitorvskaji (ker zdaj ni niti normalno prestopanje niti terminal za popravila)
  • Apakov depo služi jugozahodnemu delu z Varšavskega pasu in Simferopolskega bulevarja na vzhodu do Univerzitetne postaje na zahodu in Bulevarskega pasu v centru. Ta mreža je povezana samo s štiripasovno Dubininsko in Koževnišesko cesto. Druga povezava pri Vostočnaji ceste je bila leta 1987 ukinjena zaradi požara pri tovarni Dinamo in ni bila ponovno vzpostavljena in ostaja izgubljena od leta 1992. Mreži služi še en depo (zdaj liniji 35 in 38).
  • Glavne tri mreže depojev z železniško postajo in tovarno za popravilo tramvajev.

Poleg tega zagovorniki tramvajev priporočajo, da bi bila nova storitev rapidnega tranzita (metro do mesta, Butovo lahki metro, monoželeznica) bolj učinkovita od tramvajskih linij, in da so težave s tramvaji posledica samo slabega menedžmenta in upravljanja ter ne zaradi tehničnih lastnosti tramvajev. Razviti so bili novi modeli tramvajev za moskovsko mrežo, kljub pomanjkanju širitev.

Železnica uredi

V Moskvi je več železniških postaj (ali vokzalov):

 
Visokohitrostni vlak Sapsan povezuje Moskvo in Sankt Peterburg.

Železniške postaje ležijo blizu mestnega središča, vzdolž ali blizu metro linije 5 in se povezujejo z metro linijo v center mesta. Vsako postajo prečka promet iz različnih delov Evrope in Azije.[234] V Moskvi je več manjših železniških postaj. Ker so železniške vozovnice poceni, je vlak za Ruse priljubljen način potovanja, zlasti v primeru potovanja v Sankt Peterburg, rusko drugo največje mesto. Moskva je zahodna končna postaja Transsibirske železnice, ki prečka skoraj 9300 km ruskega ozemlja do Vladivostoka na tihooceanski obali.

Zrak uredi

 
Šeremetjevo, najprometnejše letališče v Rusiji in drugo najprometnejše v Evropi

Moskvi služi pet glavnih komercialnih letališč: Mednarodno letališče Šeremetjevo, Mednarodno letališče Domodedovo, Mednarodno letališče Vnukovo, Mednarodno letališče Žukovski in Mednarodno letališče Ostafjevo.

Mednarodno letališče Šeremetjevo je najbolj globalno povezano od moskovskih letališč in ima 60 % vseh mednarodnih poletov.[235] Je baza vseh SkyTeam članic in glavno vozlišče Aeroflota (ki je tudi sam član SkyTeama).

Mednarodno letališče Domodedovo je vodilno letališče v Rusiji po številu potnikov in je primarno izhodišče za dolge polete v Rusiji in CIS državah, njegov glavni rival pa je Šeremetjevo. Je glavno vozlišče za S7 linije in večina OneWorld in Star Alliance članov uporabljajo Domodedovo kot svoje mednarodno vozlišče. Vnukovo ima lete Turkish Airlines, Wizz Air Abu Dhabi in druge. Mednarodno letališče Ostafjevo služi primarno poslovnemu letalstvu.

Moskovska letališča se razlikujejo po razdalji od MKAD: Domodedovo je z 22 km najbolj oddaljeno, Vnukovo je oddaljeno 11 km, Šeremetjevo pa 10 km. Ostafjevo je z okrog 8 km najbližje MKAD.[235]

Je še več manjših letališč blizu Moskve (19 v Moskovski oblasti), kot je Letališče Mjačkevo, ki so namenjena zasebnim letalom, helikopterjem in čarterjem.[236]

Spominki uredi

Na stojnicah na Izmailovskem trgu (Измайловский Рынок) lahko kupimo značilne ruske spominke. Npr.:

  • Babuško. Babuška je najbolj priljubljen ruski spominek. Gre za igračo, ki je sestavljena iz različnega števila figuric; te se na polovici odprejo, da lahko vanje zložimo ostale manjše figurice. Izjema je najmanjša figurica, ki je iz enega kosa in se je ne da razpoloviti. Število figuric je običajno liho, od 5 naprej. Izvirne babuške so iz lesa, vendar jih danes najdemo tudi v raznih drugih materialih (npr. plastika, steklo…). Prvo babuško je leta 1890 izdelal Vasilij Zvjozdočkin po načrtu Sergeja Vasiljeviča Maljutina; slednji je babuško tudi poslikal. Igrače so širšemu svetu predstavili na svetovni razstavi v Parizu leta 1900, ko so osvojile tretje mesto. Od tedaj veljajo za enega najbolj prepoznavnih ruskih predmetov. Babuško iz največ kosov je leta 2003 dokončno izdelala Rusinja Julija Bereznickaja. Sestavljena je iz 51ih figuric, od katerih je najvišja visoka več kot pol metra (skoraj 54 cm), najmanjša pa meri v višino le 3 mm. Rusom babuške ne predstavljajo le vira zaslužka, temveč so tudi simbol ženskosti, plodnosti in družine, zato so na njih največkrat upodobljena prav dekleta. Zlaganje ene figurice v drugo je za nekatere simbol otroka v maternici, s čimer se rod nadaljuje iz generacije v generacijo, nekateri pa skladno obliko dojemajo kot medsebojno dopolnjevanje telesa, duše, uma, srca in duha. Pri nakupovanju babušk moramo biti previdni, da ne poskusimo kupiti prodajalčeve babice, saj бабушка v ruščini pomeni babica, ruska beseda za spominek babuško pa je матрёшка.[237]
  • Samovar. Samovar je kovinska posoda za gretje vode. Skoraj vedno meri v višino več kot v širino. Ogrodje preprostih samovarjev je večinoma iz bakra, brona ali medenine, prestižne različice pa so iz srebra in zlata. Zunanjost posode je običajno okrašena s plitvimi vdolbenimi geometrijskimi vzorci ali reliefi, pogoste pa so tudi poslikave. Razkošni samovarji, ki si jih lahko privoščijo le premožni, so okrašeni tudi s pravimi mozaiki, keramičnimi detajli in dragulji. Zelo dragi so tudi stari zbirateljski samovarji. Sodobni samovarji dandanes delujejo na elektriko in so zato po delovanju podobni našim električnim kuhalnikom vode. Starejši, iz 18. in 19. stol., delujejo na premog ali suhe storže iglavcev. Od sodobnih se razlikujejo v tem, da imajo spodnji del širši, ker je v njem prazen prostor za omenjeno »gorivo«. Njihov izvor ni popolnoma znan. Nekateri trdijo, da je njihove predhodnike v Rusijo prinesla arabska kultura prek Irana, nekateri pa menijo, da izvirajo iz vzhodnoazijskih kultur. Prvi dokumentirani samovar sta leta 1778 iz medenine izdelala brata Ivan in Nazar Fjodorovič Lisicin. Po tem sta postala prva uradna izdelovalca samovarjev, njuni različni dizajni pa še danes vplivajo na oblike posod. Samovarji so hitro postali priljubljeni po vsej Rusiji in so bili do začetka 19. stol. prisotni v večini gospodinjstev, ne glede na družbeni status. Njihova slava se je razširila tudi v Azijo in Evropo, kamor so jih Rusi pričeli izvažati. Rusom so samovarji še danes predmeti povezovanja, družinskih druženj in prijetnega doma, kar se je ohranilo iz preteklosti, ko so se družine zbirale na čajankah ob samovarjih. Od tod izvira stalna besedna zveza сидеть у самовара, ki pomeni počitek ob pitju čaja.[238]
  • Lakirane škatlice (шкатулки). Lakirane škatlice so iz lesa, na katerega so z lakirnimi barvami naslikani razni cvetni vzorci, zelo priljubljeni pa so tudi prizori iz starih ruskih pravljic in ruske zgodovine. Slikanje z lakirnimi barvami se je razvilo iz slikanja pravoslavnih ikon; ko slikarji ikon niso delali v cerkvah, so se preživljali z s slikanjem in prodajanjem lakiranih slik na kaširanem papirju. Slikanje lesa se je pojavilo kasneje. Cene škatlic variirajo glede na velikost slike in zahtevnost detajlov. Navadno so precej drage.[239]
  • Valenke. Valenki so škornji iz klobučevine. Prava, močno stisnjena volna omogoča zelo dobro izolacijo. S kakovostnimi valenki stopala ne občutijo hladu do -30°C, zato so za mrzle ruske zime priljubljena obutev. V 20. stol. so sicer veljali za zastarelo vojaško obutev (ruski vojaki so jih uporabljali v 2. sv. vojni), vendar so sedaj ponovno v modi. Sodobnim valenkom dodajajo gumijaste podplate za daljšo obstojnost, okrašujejo pa jih z usnjem, vezeninami, kristali, idr. Hkrati so še vedno predpisana obutev vojaške zimske opreme.[240][241]
  • Orenburške šale. Orenburški šali so narejeni iz fino tkane kozje volne. Njihova posebnost je, da kljub svoji nežni strukturi nudijo toploto; to je razlog, da so jih v preteklosti na potovanjih rade nosile plemkinje, ki so želele poudariti svojo eleganco, ne da bi se jim bilo treba skriti po težkimi krzni. Od platokov oz. rut se razlikujejo v tem, da so navadno enobarvni v blagih odtenkih namesto v živih vzorcih rož, njihovi robovi pa se zaključijo z raznimi tkanimi vzorci, ki so podobni naši čipki, medtem ko imajo rute na robu spuščene niti.[242]
  • Kožuhe. Kožuhi kot material za izdelavo oblačil segajo daleč v rusko zgodovino, ker, tako kot volna, dobro varujejo pred mrazom. So pa za razliko od volne mnogo dražji in so vedno bili. V preteklosti so jih ljudje imenovali mehko zlato. Vloga kožuhov se je do danes močno spremenila – nekoč so jih dobesedno morali kupovati za preživetje zim, danes pa so le še modni luksuz. Za izdelavo oblačil se uporabljajo kožuhi različnih živali, npr. lisic in medvedov, najdražji pa so še vedno kožuhi podlasic.[243]
  • Nakit. Značilni ruski nakit je v prvi vrsti iz jantarja, ki ga pridobivajo na obalah Baltskega morja. Prozorne perle v barvah medu včasih vsebujejo tudi kakšno žuželko ali rastlino, ki se je med strjevanjem ujela v lepljivo smolo. Jantar se zaradi svoje trdnosti in lepote uporablja tudi za interno dekoracijo hiš. Zelo lep je tudi nakit iz rostovskega emajla. Na njem je običajno upodobljeno cvetje, njegovo ogrodje pa je iz srebra ali porcelana. Ker je postopek slikanja z emajlom dolgotrajen in zahteven, poleg tega pa je vedno ročno delo, so cene navadno visoke.[244]

Ostali zelo znani ruski spominki so tudi:

  • Rdeči kaviar. Rdeči kaviar oz. lososova jajčeca izvirajo z daljnega vzhoda Rusije, kjer so ga lovci in ribiči od nekdaj uživali v velikih količinah. Na zahod, predvsem v mesti Sankt Peterburg in Moskvo, so ga začeli izvažati šele leta 1908, ker predtem niso poznali postopkov, ki bi ga ohranili na tako dolgi poti. Dandanes je kaviar zelo cenjena hrana, ker je zelo hranljiv – vsebuje namreč skoraj vse poznane vitamine in proteine. Temu primerne so tudi višje cene, ki pa niso tako neznosne kot cene nekaterih drugih spominkov.[245]
  • Vodka. Priljubljena žgana pijača sicer ne izvira le iz Rusije, temveč tudi s Poljskega, a je kljub temu ruski simbol moči in trdoživosti. Sestavljena je predvsem iz vode in etanola, pridobljena pa je z destilacijo tekočine iz fermentiranega žita ali krompirja. Po evropskih standardih mora vsebovati vsaj 37,5 % alkohola, po ameriških pa vsaj 40 %; če te meje ne doseže, je uradno ne moremo imenovati vodka. Njeno ime je pomanjševalnica stare slavonske besede voda, prvi zapisan primer besede vodka pa se pojavi šele leta 1751, kar je zelo pozno glede na domnevno odkritje vodke. Po ruski legendi naj bi vodko namreč odkril menih Izidor iz čudovskega samostana že leta 1430 in jo poimenoval »krušno vino«.[246][247]
  • Knjige. Velikani ruske književnosti so Dostojevski, Tolstoj, Puškin, Gogolj in še bi lahko naštevali. V Rusiji lahko v številnih knjigarnah kupimo knjige omenjenih avtorjev v različnih jezikih, najbolj priljubljeni so izvodi v izvirni ruščini. Najbolj priljubljena dela so Vojna in mir, Ana Karenina, Bratje Karamazovi ter Zločin in kazen.[248][249][250]

Demografija uredi

Zgodovinsko prebivalstvo
Leto Preb.  ±%  
1897 1.038.625—    
1926 2.019.500+94.4%
1939 4.137.000+104.9%
1959 5.032.000+21.6%
1970 6.941.961+38.0%
1979 7.830.509+12.8%
1989 8.967.332+14.5%
2002 10.382.754+15.8%
2010 11.503.501+10.8%
2018 12.506.468+8.7%
Na velikost prebivalstva lahko vplivajo spremembe upravnih enot.

V času uradnega popisa leta 2010 je bila etnična sestava prebivalstva (za tisti del z opredeljeno etničnostjo - 10.835.092 ljudi):[251]

  • Rusi: 9.930.410 (91,65%)
  • Ukrajinci: 154.104 (1,42%)
  • Tatari: 149.043 (1,38%)
  • Armenci: 106.466 (0,98%)
  • Azeri: 57.123 (0,5%)
  • Belorusi: 39.225 (0,4%)
  • Gruzijci: 38.934 (0,4%)
  • Uzbeki: 35.595 (0,3%)
  • Tadžiki: 27.280 (0,2%)
  • Moldavijci: 21.699 (0,2%)
  • Mordvini: 17.095 (0,2%)
  • Čečeni: 14.524 (0,1%)
  • Čuvaši: 14.313 (0,1%)
  • Oseti: 11.311 (0,1%)
  • drugi: 164.825 (1,6%)
  • 668.409 prebivalcev je bilo registriranih iz administrativnih baz in za njih etničnost ni bila opredeljena. Ocenjeno je, da je razmerje etničnosti v tej skupini enaka kot pri opredeljenih skupinah.[252]

Uradno prebivalstvo Moskve temelji na prebivalcih, ki imajo stalno prebivališče. Po podatkih ruske Zvezne službe za migracije ima Moskva 1,8 milijona uradnih 'gostov', ki imajo začasno prebivališče na podlagi vizumov ali druge dokumentacije, kar znese 13,3 milijona legalnega prebivalstva. Ocenjuje se, da je število ilegalnih priseljencev, velika večina iz Srednje Azije, dodatnih 1 milijon ljudi,[253] kar pomeni skupno 14,3 milijona.

Mednarodni odnosi uredi

Pobratena mesta uredi

Seznam pobratenih mest z Moskvo

Pogodbe o sodelovanju uredi

Moskva ima sklenjeno pogodbo o sodelovanju z:

Sodelovanje s Slovenijo uredi

V moskovskem Parku zmage stoji tudi spomenik slovenskim žrtvam v obeh svetovnih vojnah na območju današnje Ruske federacije. Spomenik, narejen iz slovenskega granita je delo arhitekta Roka Klanjščka ter upodablja Triglav. Na njem je napis »Slovenskim žrtvam, hvaležna domovina« v slovenskem in ruskem jeziku.[272] Izvedba projekta postavitve spomenika je potekala v sodelovanju z mestom Moskva in organi Ruske federacije ter slovenskega Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.[273]

Galerija uredi

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. Президент Российской Федерации. Указ №849 от 13 мая 2000 г. «О полномочном представителе Президента Российской Федерации в федеральном округе». Вступил в силу 13 мая 2000 г. Опубликован: "Собрание законодательства РФ", No. 20, ст. 2112, 15 мая 2000 г. (President of the Russian Federation. Decree #849 of May 13, 2000 On the Plenipotentiary Representative of the President of the Russian Federation in a Federal District. Effective as of May 13, 2000.).
  2. Госстандарт Российской Федерации. №ОК 024-95 27 декабря 1995 г. «Общероссийский классификатор экономических регионов. 2. Экономические районы», в ред. Изменения №5/2001 ОКЭР. (Gosstandart of the Russian Federation. #OK 024-95 December 27, 1995 Russian Classification of Economic Regions. 2. Economic Regions, as amended by the Amendment #5/2001 OKER. ).
  3. Comins-Richmond, Walter. »The History of Moscow«. Occidental College. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. maja 2006. Pridobljeno 3. julija 2006.
  4. »The Moscow Statute«. Moscow City Duma. Moscow City Government. 28. junij 1995. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. avgusta 2011. Pridobljeno 29. septembra 2010. The supreme and exclusive legislative (representative) body of the state power in Moscow is the Moscow City Duma.
  5. 5,0 5,1 »The Moscow City Mayor«. Government of Moscow. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. avgusta 2011. Pridobljeno 18. marca 2010.
  6. Федеральная служба государственной статистики (Federal State Statistics Service) (21. maj 2004). »Территория, число районов, населённых пунктов и сельских администраций по субъектам Российской Федерации (Territory, Number of Districts, Inhabited Localities, and Rural Administration by Federal Subjects of the Russian Federation. Всероссийская перепись населения 2002 года (All-Russia Population Census of 2002) (v ruščini). Federal State Statistics Service. Pridobljeno 1. novembra 2011.
  7. »26. Численность постоянного населения Российской Федерации по муниципальным образованиям на 1 января 2018 года«. Zvezna državna statistična služba. Pridobljeno 23. januarja 2019.
  8. »Об исчислении времени«. Официальный интернет-портал правовой информации (v ruščini). 3. junij 2011. Pridobljeno 19. januarja 2019.
  9. Uradni jezik v vsej Ruski federaciji glede na Člen 68.1 Ustave Rusije.
  10. »Оценка численности постоянного населения по субъектам Российской Федерации«. Federal State Statistics Service. Arhivirano iz spletišča dne 1. septembra 2022. Pridobljeno 1. septembra 2022.
  11. 11,0 11,1 11,2 »Major Agglomerations of the World - Population Statistics and Maps«. Arhivirano iz spletišča dne 7. julija 2023. Pridobljeno 2. maja 2023.
  12. 12,0 12,1 12,2 Akishin, Alexander (17. avgust 2017). »A 3-Hour Commute: A Close Look At Moscow The Megapolis«. Strelka Mag. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. aprila 2021. Pridobljeno 23. maja 2020.
  13. 13,0 13,1 »Moscow, a City Undergoing Transformation«. Planète Énergies. 11. september 2017. Arhivirano iz spletišča dne 27. oktobra 2021. Pridobljeno 27. maja 2020.
  14. Ustava Sovjetske zveze (1997) - poglavje VIII, člen 172: »Glavno mesto Zveze sovjetskih socialističnih republik je mesto Moskva.«
  15. »A glimpse into history«. mos.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2021. Pridobljeno 21. septembra 2021.
  16. According to the Globalization and World Cities Research Network
  17. Brade, Isolde; Rudolph, Robert (2004). »Moscow, the Global City? The Position of the Russian Capital within the European System of Metropolitan Areas«. Area. Wiley. 36 (1): 69–80. Bibcode:2004Area...36...69B. doi:10.1111/j.0004-0894.2004.00306.x. JSTOR 20004359.
  18. According to the MasterCard Global Destination Cities Index.
  19. Zamora, Gigi. »The Cities With The Most Billionaires 2023«. Forbes (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 4. junija 2023. Pridobljeno 8. julija 2023.
  20. »FIFA World Cup kicks off in Russia«. The New Indian Express. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. avgusta 2021. Pridobljeno 20. marca 2021.
  21. »Moscow parks«. Bridge To Moscow. Arhivirano iz spletišča dne 25. junija 2020. Pridobljeno 27. maja 2020.
  22. Smolitskaya, G.P. (2002). Toponimicheskyi slovar' Tsentral'noy Rossii Топонимический словарь Центральной России (v ruščini). str. 211–2017.
  23. Tarkiainen, Kari (2010). Ruotsin itämaa. Helsinki: Svenska litteratursällskapet i Finland. str. 19. ISBN 978-951-583-212-2.
  24. »Early East Slavic Tribes in Russia«. Study.com (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 28. marca 2019. Pridobljeno 10. decembra 2018.
  25. »The origins of Moscow: What archaeological finds, chronicles and urban legends tell us«. Mos.ru. 5. april 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. oktobra 2020. Pridobljeno 12. novembra 2020.
  26. »History of Moscow - from village to metropolis«. moskau.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. maja 2012. Pridobljeno 12. novembra 2020.
  27. »Начало Москвы: пир после убийства«. BBC News Russian. 11. april 2017. Arhivirano iz spletišča dne 10. julija 2021. Pridobljeno 6. julija 2021.
  28. Bronnitsky.), Tikhon (Bishop of (1997). The Orthodox Shrines of Moscow (v angleščini). Publishing House of the Moscow Patriarchate. Arhivirano iz spletišča dne 2. oktobra 2023. Pridobljeno 18. novembra 2020.
  29. Кучкин 2012.
  30. 30,0 30,1 30,2 30,3 30,4 30,5 »Москва (столица СССР)«. Velika sovjetska enciklopedija.
  31. Воронин Н. Н. Московский Кремль (1156—1367) // Материалы и исследования по археологии СССР. — № 77 (Метательная артиллерия и оборонительные сооружения). — М., 1958. — С. 57—66.
  32. J. L. I. Fennell, Ivan the Great of Moscow (1961) p. 354
  33. Sergei M. Soloviev, and John J. Windhausen, eds. History of Russia. Vol. 8: Russian Society in the Age of Ivan III (1979)
  34. О святителе Петре // Журнал Московской патриархии. — 1959. — № 8. — С. 54—59; 1966. — № 9. — С. 54—61; 1976. — № 12. — С. 61—66.
  35. "The Unending Frontier: An Environmental History of the Early Modern World". John F. Richards (2006). University of California Press. p. 260. ISBN 0-520-24678-0
  36. Сторожев, Василий Николаевич. ВТ-ЭСБЕ+ Земщина.
  37. Осипов, Юрий Сергеевич и др., отв. ред. С.Л. Кравец (2008). Земщина (v ruščini). Москва: Научное издательство «Большая российская энциклопедия». ISBN 978-5-85270-341-5. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. marca 2019.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  38. Абецедарский, Л. С. (1978). Белоруссия и Россия (v ruščini). Москва. str. 213.
  39. П.В.Сытин, "Из истории московских улиц", М, 1948, p. 296.
  40. »Знаменательные и юбилейные даты истории медицины и здравоохранения 2019 года« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2. junija 2019. Pridobljeno 2. junija 2019.
  41. Bubonic Plague in Early Modern Russia: Public Health and Urban Disaster. John T. Alexander (2002). Oxford University Press US. p. 17. ISBN 0-19-515818-0
  42. M.S. Anderson, Peter the Great (1978) p. 13
  43. Melikishvili, Alexander (2006). »Genesis of the anti-plague system: the Tsarist period« (PDF). Critical Reviews in Microbiology. 36 (1): 19–31. CiteSeerX 10.1.1.204.1976. doi:10.1080/10408410500496763. PMID 16610335. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 23. novembra 2009. Pridobljeno 22. marca 2020.
  44. »Исторический очерк (Москва)«. Энциклопедия «Москва». Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. marca 2014. Pridobljeno 11. januarja 2013.
  45. Сторожев, Василий Николаевич. ВТ-ЭСБЕ+.
  46. "The Russian Army of the Napoleonic Wars". Albert Seaton, Michael Youens (1979). p. 29. ISBN 0-88254-167-6
  47. Васькин, Александр Анатольевич| Москва 1812 года глазами русских и французов. М., 2012.
  48. Alexander M. Martin, "Sewage and the City: Filth, Smell, and Representations of Urban Life in Moscow, 1770–1880", Russian Review (2008) 67#2 pp. 243–274.
  49. »Переезд Советов«. Итоги. 14. avgust 2001. Arhivirano iz spletišča dne 19. januarja 2013. Pridobljeno 18. januarja 2013.
  50. »Постановление ВЦИК от 14.01.1929 «Об образовании на территории Р. С. Ф. С. Р. административно-территориальных объединений краевого и областного значения»«. Arhivirano iz spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 22. decembra 2014.
  51. СССР: административно-территориальное деление союзных республик на 1 января 1974 года. М.: Известия. 1974., с. 128 Arhivirano 2023-11-11 na Wayback Machine.
  52. Там же, с. 116 Arhivirano 2023-11-11 na Wayback Machine.
  53. Гвоздецкий В. Л. »Москва и индустриализация«. Слово. Arhivirano iz spletišča dne 14. januarja 2013. Pridobljeno 11. januarja 2013.
  54. »Телевизионное вещание в России«. ubrus.org. Arhivirano iz spletišča dne 21. avgusta 2011. Pridobljeno 15. januarja 2009.
  55. »Телевидение«. Velika sovjetska enciklopedija.
  56. »Постановление СНК СССР, ЦК ВКП(б) от 10.07.1935 N 1435«. www.libussr.ru. Arhivirano iz spletišča dne 6. maja 2021. Pridobljeno 22. maja 2021.
  57. »Семь высоток — символ Москвы«. Российская архитектура. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. avgusta 2011. Pridobljeno 26. januarja 2009. {{navedi splet}}: no-break space character v |title= na mestu 13 (pomoč)
  58. »Самые кровавые теракты в Москве«. Arhivirano iz spletišča dne 4. februarja 2022. Pridobljeno 4. februarja 2022.
  59. »Москомархитектура. Исторический экскурс«. Москомархитектура. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2006. Pridobljeno 26. januarja 2009.
  60. »Новый облик Москвы«. CREDCARD 2000—2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. oktobra 2011. Pridobljeno 6. februarja 2009.
  61. »Строительный бум в Москве всё чаще приводит к катастрофам«. NEWSru.com. 25. marec 2004. Arhivirano iz spletišča dne 21. avgusta 2011. Pridobljeno 13. avgusta 2010.
  62. »Огонёк: «В Москве сейчас не строительный бум, а только его начало»«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. maja 2013. Pridobljeno 3. avgusta 2009.
  63. »Хранители Садового кольца«. 8. februar 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. februarja 2009. Pridobljeno 27. februarja 2010.
  64. »«Моя улица»«. Официальный портал Мэра и Правительства Москвы. Arhivirano iz spletišča dne 28. marca 2017. Pridobljeno 17. avgusta 2016.
  65. »Cобянин пообещал благоустроить более 40 московских улиц«. Forbes. 13. junij 2015. Arhivirano iz spletišča dne 19. aprila 2017. Pridobljeno 17. avgusta 2016.
  66. Алексей Щукин (13. junij 2016). »Беспощадное благоустройство«. Эксперт Online. Arhivirano iz spletišča dne 19. aprila 2017. Pridobljeno 18. aprila 2017.
  67. »Власти Москвы до 2020 года потратят на программу «Моя улица» 94,5 млрд руб«. kommersant.ru. Коммерсантъ. 12. oktober 2017. Arhivirano iz prvotnega dne 19. oktobra 2017. Pridobljeno 18. oktobra 2017.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  68. »ДО — ПОСЛЕ«. Pridobljeno 11. aprila 2024.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  69. »Закон города Москвы от 11 июня 2003 года № 39 «О гербе города Москвы»«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. februarja 2015. Pridobljeno 15. novembra 2012.
  70. »Правила использования Государственного герба РФ«. Arhivirano iz spletišča dne 3. februarja 2013. Pridobljeno 18. maja 2012.
  71. Памятник природы "Высшая точка Москвы – 255 м над уровнем моря (Теплый Стан)" (v ruščini). www.darwin.museum.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. avgusta 2007. Pridobljeno 29. aprila 2009.
  72. »Time in Moscow, Russia«. Pridobljeno 31. marca 2018.
  73. »Климат«. Национальный атлас России.
  74. Большой энциклопедический словарь
  75. »Thermograph.ru averages«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2016. Pridobljeno 12. januarja 2011.
  76. »Pogoda & Climate (Weather & Climate)« (v ruščini). Pridobljeno 12. januarja 2011.
  77. »Climate monitor 2005-2011« (v ruščini). Pridobljeno 12. januarja 2011.
  78. »Average monthly Sunshine hours« (v ruščini). Meteoweb.ru. Pridobljeno 12. januarja 2011.
  79. »Average Snowfall« (v ruščini). climatebase.ru. Pridobljeno 12. januarja 2011.
  80. »Bul'var Dmitriya Donskogo«. Moscow Metro official site. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. marca 2012. Pridobljeno 30. junija 2013.
  81. 81,0 81,1 »кремль«. // Научно-информационный «Орфографический академический ресурс АКАДЕМОС» Института русского языка им. В. В. Виноградова РАН. Arhivirano iz spletišča dne 16. februarja 2018. Pridobljeno 15. februarja 2018. кремль, кремля́ (крепость в старых русских городах) и Кремль, Кремля́ (район города, архит. комплекс; правительственная резиденция в Москве); Моско́вский Кре́мль; но: Новгоро́дский кре́мль, Пско́вский кре́мль, Ряза́нский кре́мль и т. п.
  82. 82,0 82,1 Kazanov, Anatolij M. (1998). »Post-Communist Moscow: Re-Building the »Third Rome« in the Country of Missed Opportunities?«. City & Society. Zv. 10, št. 1. str. 269–314. doi:10.1525/city.1998.10.1.269.
  83. Norman Foster fires up campaign to save Shukhov Tower: http://www.guardian.co.uk/world/2010/apr/15/radio-tower-campaign-russia-foster
  84. Айрат Багаутдинов Легенды инженерии Arhivirano 2017-03-12 na Wayback Machine. // Популярная механика. — 2017. — № 3. — С. 74-79.
  85. Мойзер, Задорин 2018.
  86. Мойзер 2021.
  87. Николай Ерофеев (24. december 2014). »История хрущевки«. Открытая левая (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 29. junija 2019. Pridobljeno 29. decembra 2018.
  88. Хрущёвка // Т. Ф. Ефремова. Толковый словарь Ефремовой. — 2000
  89. Гейдор, Казусь 2014.
  90. www.newstatesman.com/arts-and-culture/2007/11/moscow-russia-buildings |naslov=Appetite for destruction |izdavač=New Statesman |dan=2007-11-29 |preuzeto=2009-05-05}}
  91. www.zagraevsky.com/moscow_engl.htm |naslov=Dr. Sergey Zagraevsky. Photogallery оf the most serious violations of historical environment of Moscow in the last decade |izdavač=Zagraevsky.com |dan= |preuzeto=2010-12-22}}
  92. »Cathedral of the Protection of Most Holy Theotokos on the Moat«. Moscow Patriarchy. 12. julij 2011. Pridobljeno 21. aprila 2012.
  93. »ХРАМ ХРИСТА СПАСИТЕЛЯ«. www.xxc.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. decembra 2010. Pridobljeno 5. januarja 2018.
  94. Elder, Miriam (22. marec 2011). »Bolshoi rocked by scandal and intrigue«. The Guardian. Manchester. Pridobljeno 22. maja 2017.
  95. UNESCO UNESCO's profile on this site.
  96. http://whc.unesco.org/en/list/545 |naslov=Kremlin and Red Square, Moscow |preuzeto=2006-07-15 |izdavač=UNESCO |rad=World Heritage List}}
  97. Unesco[1]
  98. »«Покорителям космоса» — 55 лет!«. kosmo-museum.ru (v ruščini). 4. november 2019. Arhivirano iz spletišča dne 14. septembra 2022. Pridobljeno 14. septembra 2022.
  99. 99,0 99,1 »Along the Moscow Golden Ring« (PDF). Moscow, Russia Tourist Information center. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 23. julija 2006. Pridobljeno 5. julija 2006.
  100. »Google Maps«. Google Maps. Pridobljeno 17. julija 2017.
  101. »Kol'tsevaya (Circle) Line«. Moscow Metro. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. marca 2009. Pridobljeno 8. junija 2010.
  102. »МКЖД официально переименовали в Московское центральное кольцо«. ria.ru. Rossiya Segodnya. 5. julij 2016.
  103. »МКЖД получила название Московское центральное кольцо«.
  104. »Seventy km and 31 stations: Building the Big Circle Line / News / Moscow City Web Site«. Moscow City Web Site (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 7. decembra 2021. Pridobljeno 7. decembra 2021.
  105. Баранова С. И., Беляев Л. И., Иофис М. А. Москва. Наука и культура в зеркале веков Arhivirano 2021-07-09 na Wayback Machine.. — Predloga:М, 2014. — С. 286.
  106. »The Official site of the Tretyakov Gallery«. Tretyakovgallery.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. decembra 2012. Pridobljeno 11. junija 2012.
  107. 107,0 107,1 »About The State Tretyakov Gallery«. The State Tretyakov Gallery. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 10. julija 2006.
  108. Solomon, Tessa (1. december 2020). »Irina Antonova, Longtime Head of Moscow's Pushkin Museum, Dies at 98 of Covid-19«. ARTnews.com (v ameriški angleščini). Pridobljeno 26. marca 2022.
  109. See also: (rusko) The Official Site of the Polytechnical Museum Arhivirano July 16, 2006, na Wayback Machine. Retrieved on July 23, 2006. (English version Arhivirano 16 July 2006 na Wayback Machine. )
  110. »The Museum Collections«. Polytechnical Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. julija 2006. Pridobljeno 4. avgusta 2006.
  111. »The official site of Borodino Panorama museum«. 1812panorama.ru. Arhivirano iz spletišča dne 8. junija 2012. Pridobljeno 11. junija 2012.
  112. Shchusev State Museum of Architecture: About the Museum Arhivirano 2011-10-11 na Wayback Machine., retrieved 11 November 2011
  113. Sinelschikova, Yekaterina (2. september 2021). »Moscow is getting its own Hermitage Museum! (PICS)«. Russia Beyond. Arhivirano iz spletišča dne 20. septembra 2021. Pridobljeno 21. septembra 2021.
  114. »Russian Ministry of Culture official statistics«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. julija 2015.
  115. »Russian Ministry of Culture official stats«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. julija 2015. Pridobljeno 2. decembra 2015.
  116. »State Academic Maly Theatre«. 8. julij 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. septembra 2017. Pridobljeno 25. septembra 2017.
  117. »The Official Site of the Moscow International Performance Arts Centre«. Mmdm.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. maja 2012. Pridobljeno 11. junija 2012.
  118. See also: (rusko) The Official Site of the Moscow Nikulun Circus Arhivirano July 17, 2006, na Wayback Machine.. Retrieved on July 17, 2006.
  119. »History of the Mosfilm concern studios foundation«. MosFilm. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 10. julija 2006.
  120. »The Official Site of the Museum of Cinema« (v ruščini). Museikino.ru. Arhivirano iz spletišča dne 26. junija 2012. Pridobljeno 11. junija 2012.
  121. »The mood in Moscow«. BBC News. 3. julij 2005. Arhivirano iz spletišča dne 26. maja 2006. Pridobljeno 22. decembra 2010.
  122. Archived at Ghostarchive and the Wayback Machine: »Russia grabs World Bandy Championship«. YouTube. Pridobljeno 15. junija 2010.
  123. »Google Translate«. Translate.google.se. Arhivirano iz spletišča dne 25. maja 2021. Pridobljeno 12. marca 2013.
  124. See also: (rusko) The Official Site of the Central Moscow Hippodrome Arhivirano March 25, 2008, na Wayback Machine.
  125. »Factsheet – Opening Ceremony of the Games of the Olympiad« (PDF) (tiskovna objava). International Olympic Committee. 9. oktober 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. avgusta 2016. Pridobljeno 22. decembra 2018.
  126. »Olympic bids: The rivals«. BBC Sport. 15. julij 2003. Arhivirano iz spletišča dne 10. februarja 2009. Pridobljeno 3. avgusta 2008.
  127. »NHL Suspends Dealings with KHL as Russia's Ukraine Invasion Impacts Hockey World«. Forbes.
  128. »Snapshots: KHL Departures, AHL Signings, NHL Trade Market«.
  129. Burks, Tosten; Woo, Jeremy (4. avgust 2015). »Follow the Bouncing Ball«. Grantland. Pridobljeno 4. avgusta 2015.
  130. »A Russian owner in NBA: Tycoon buying NJ Nets«. San Diego Union-Tribune. 23. september 2009.
  131. Schwirtz, Michael; Kramer, Andrew E. (25. september 2009). »Moscow Basketball Team Thrived Under Nets' Prospective Owner« – prek NYTimes.com.
  132. »The Week in Chess 267«.
  133. »The Week in Chess 525«.
  134. »The Week in Chess 582«.
  135. http://www.cskavolley.ru/content/view/126/1/
  136. »Russian oil firm Lukoil acquires Spartak Moscow soccer club«. Reuters. 22. avgust 2022. Arhivirano iz spletišča dne 22. avgusta 2022. Pridobljeno 22. avgusta 2022.
  137. »ЦСКА: 13-й Титул! — Футбол. Кубок России-2008/09. Финал. «Рубин»—ЦСКА — 0:1«. sport-express.ru. Спорт-Экспресс. 1. junij 2009. Arhivirano iz spletišča dne 28. oktobra 2012. Pridobljeno 9. decembra 2011.
  138. »Достижения Динамо Киев«. dynamovec.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. aprila 2016. Pridobljeno 21. maja 2016.
  139. See also: about the Palace of Gymnastics on the Moscow Investment Portal[mrtva povezava] [mrtva povezava]
  140. »Сергей Собянин объявил о завершении строительства лучшего ледового дворца в России«. mos.ru. Департамент экономической политики и развития города Москвы. 20. marec 2015. Arhivirano iz spletišča dne 20. novembra 2016. Pridobljeno 17. junija 2017.
  141. Сальников, Даниил. »"Олимпийская сказка, прощай!"«. www.championat.com.
  142. Спорткомплекс "Олимпийский" в Москве закроется на реконструкцию в 2019 году
  143. »Exclusive: The hosts of the 2009 Eurovision Song Contest!«. Eurovision.tv. Pridobljeno 7. maja 2009.
  144. »История Клуба«. Arhivirano iz spletišča dne 5. februarja 2022. Pridobljeno 5. februarja 2022.
  145. »Team image«.
  146. »Ассоциация мини-футбола России«. amfr.ru (v ruščini). Pridobljeno 14. februarja 2020.
  147. UEFA.com (23. september 2011). »Dinamo again a futsal force«. UEFA.com (v angleščini). Pridobljeno 14. decembra 2020.
  148. UEFA.com (6. junij 2011). »Dinamo take title, Interviú and Murcia fall«. UEFA.com (v angleščini). Pridobljeno 14. decembra 2020.
  149. »Spartak Stadium«. eurosport-tickets.com. Pridobljeno 25. novembra 2020.
  150. Parks, Michael. "Gorky Street Loses Name as Muscovites Reach for Past", Los Angeles Times (July 29, 1990).
  151. »Go Magazine«. The Moscow Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. februarja 2007. Pridobljeno 20. februarja 2007.
  152. »Moscow: The City That Never Sleeps«. The Moscow Times. 3. junij 2019. Arhivirano iz spletišča dne 4. maja 2022. Pridobljeno 14. februarja 2022.
  153. »Moscow Nightlife: The Best Party Spots«. 19 november 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne Novembra 24, 2015.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  154. »Парк "Остров мечты" откроется в Москве в 2019 году«. Izvestia (v ruščini). 3. februar 2018. Arhivirano iz spletišča dne 26. junija 2018. Pridobljeno 9. septembra 2018.
  155. »Dream Island Moscow«. Theme Park Construction Board. Arhivirano iz spletišča dne 21. aprila 2021. Pridobljeno 1. aprila 2021.
  156. »Лужков теперь уже не премьер, он просто наш мэр«. «Комсомольская правда» (v ruščini). 30. avgust 2001. Arhivirano iz spletišča dne 14. julija 2018. Pridobljeno 27. avgusta 2019. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |subtitle= (pomoč)
  157. »Закон города Москвы от 6 ноября 2002 года № 56 «Об организации местного самоуправления в городе Москве»«. Центр координации ГУ ИС. 28. februar 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. februarja 2016. Pridobljeno 15. februarja 2015.
  158. »Чувство мэра«. Российская газета. 28. junij 2012. Arhivirano iz spletišča dne 28. januarja 2013. Pridobljeno 18. januarja 2013.
  159. »Новым Председателем Думы избран Алексей Шапошников«. Arhivirano iz spletišča dne 16. oktobra 2014. Pridobljeno 9. oktobra 2014. {{navedi splet}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |1= (pomoč)
  160. »Алексей Шапошников избран председателем Мосгордумы седьмого созыва«. ТАСС. Arhivirano iz spletišča dne 20. julija 2020. Pridobljeno 19. julija 2020.
  161. »Конституционный суд переехал в Петербург«. «Интерфакс»/«Московский комсомолец». Arhivirano iz spletišča dne 21. avgusta 2011. Pridobljeno 12. januarja 2009.
  162. »Весь в белом«. Лента.Ру. 17. julij 2015. Arhivirano iz spletišča dne 19. oktobra 2016. Pridobljeno 10. avgusta 2018.
  163. »кремль«. // Научно-информационный «Орфографический академический ресурс АКАДЕМОС» Института русского языка им. В. В. Виноградова РАН. Arhivirano iz spletišča dne 16. februarja 2018. Pridobljeno 15. februarja 2018. кремль, кремля́ (крепость в старых русских городах) и Кремль, Кремля́ (район города, архит. комплекс; правительственная резиденция в Москве); Моско́вский Кре́мль; но: Новгоро́дский кре́мль, Пско́вский кре́мль, Ряза́нский кре́мль и т. п.
  164. »Safe Cities Index 2019 | NEC«. www.nec.com. Arhivirano iz spletišča dne 3. oktobra 2020. Pridobljeno 17. aprila 2020.
  165. »Crime in Moscow«. www.numbeo.com. Arhivirano iz spletišča dne 2. oktobra 2020. Pridobljeno 17. aprila 2020.
  166. »In Moscow, the face recognition system will work through CCTV cameras«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. junija 2020. Pridobljeno 17. aprila 2020.
  167. »Ambulance, police and Emergencies Ministry: Who to call in case of emergency«. Moscow City Web Site. 2. september 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. februarja 2022. Pridobljeno 17. aprila 2020.
  168. »Moscow's EMS ranks as the second most efficient in the world«. Moscow City Web Site. 24. oktober 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. februarja 2022. Pridobljeno 17. aprila 2020.
  169. »О территориальном делении города Москвы (с изменениями на 26 июня 2013 года)«. Arhivirano iz spletišča dne 19. junija 2018. Pridobljeno 17. januarja 2023.
  170. »Устав города Москвы (с изменениями на 20 сентября 2017 года)«. Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2020. Pridobljeno 5. avgusta 2020.
  171. »Распоряжение мэра Москвы от 2 августа 1991 года № 78-РМ «Об установлении временных границ административных округов Москвы»«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. septembra 2014. Pridobljeno 25. novembra 2018. {{navedi splet}}: no-break space character v |title= na mestu 50 (pomoč)
  172. »Проект согласованных предложений властей столицы и области по расширению границ Москвы« [Osnutek usklajenih predlogov prestolnice in regionalnih oblasti za razširitev meja Moskve]. Uradna spletna stran vlade Moskve (v ruščini). 21. avgust 2011. {{navedi splet}}: |archive-url= requires |archive-date= (pomoč)
  173. »Expansion of Moscow borders to help it develop harmonically: mayor, Itar-tass, July 1, 2012«. Itar-tass.com. 1. julij 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. novembra 2013. Pridobljeno 9. julija 2014.
  174. Цены на Квартиры в Москве по Административным Районам и Станциям Метро. Metrinfo.ru (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 27. decembra 2010. Pridobljeno 27. septembra 2010.
  175. V skladu s 24. členom Ustanovne listine Moskovske oblasti se vladni organi regije nahajajo v mestu Moskva in na celotnem ozemlju Moskovske regije. Vendar Moskva ni uradno imenovana za upravno središče regije.
  176. »200 крупнейших частных компаний России — 2019. Рейтинг Forbes | Бизнес«. Forbes.ru. 16. september 2019. Arhivirano iz spletišča dne 27. oktobra 2021. Pridobljeno 1. aprila 2021.
  177. Arkhipov, Ilya (28. september 2010). »Medvedev Fires Moscow Mayor Luzhkov After Conflict«. Bloomberg.com. Bloomberg L.P. Arhivirano iz spletišča dne 2. decembra 2010. Pridobljeno 22. decembra 2010.
  178. »"GRP volume at current basic prices (billion rubles)"«. rosstat.gov.ru. Arhivirano iz spletišča dne 14. aprila 2023. Pridobljeno 14. aprila 2023.
  179. »Среднемесячная номинальная начисленная заработная плата работников в целом по экономике Российской Федерации в 1991-2022 гг«. rosstat.gov.ru. Arhivirano iz spletišča dne 19. marca 2020.
  180. Giacomo Tognini. »World's Richest Cities: The Top 10 Cities Billionaires Call Home«. Forbes. Arhivirano iz spletišča dne 7. aprila 2020. Pridobljeno 25. maja 2020.
  181. »BOFIT Weekly 42/2010« (PDF). Bank of Finland's Institute for Economies in Transition. 22. oktober 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. oktobra 2010. Pridobljeno 23. oktobra 2010.
  182. »Average monthly salaries«. Federal Service on State Statistics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. avgusta 2007. Pridobljeno 7. septembra 2007.
  183. 183,0 183,1 »Экономическое обозрение: предприятия Москвы и Московской области«. expert.ru. Arhivirano iz spletišča dne 24. septembra 2020. Pridobljeno 13. maja 2020.
  184. »The Official Site of the Moscow Cristall distillery«. Eng.kristall.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. maja 2012. Pridobljeno 11. junija 2012.
  185. See also: (rusko) The Official Site of the Moscow Interrepublican Vinery Arhivirano February 20, 2001, na Wayback Machine.. Retrieved on July 7, 2006.
  186. See also: (rusko) The Official Site of the Moscow Jewelry Factory Arhivirano July 2, 2006, na Wayback Machine.. Retrieved on July 7, 2006.
  187. See also: (rusko) The Official Site of the Experimental Moscow Jewelry Atelier Jewellerprom. Retrieved on July 7, 2006,
  188. »Схема и программа перспективного развития электроэнергетики города Москвы на 2020-2025 годы«. Официальный сайт мэра Москвы. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  189. »Отчёт о функционировании ЕС России в 2020 году« (PDF). АО «СО ЕЭС». Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 10. aprila 2021. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  190. »Схема теплоснабжения города Москвы на период до 2035 года« (PDF). Официальный сайт мэра Москвы. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  191. Садыркин П. (31. julij 2019). »Тяжелая столица«. lenta.ru. Arhivirano iz spletišča dne 17. novembra 2020. Pridobljeno 12. maja 2020.
  192. »Москва в цифрах«. investmoscow.ru. Arhivirano iz spletišča dne 12. maja 2020. Pridobljeno 12. maja 2020.
  193. »US$4,500 for a Square Meter of Apartment Space. The Moscow Times«. Waybackmachine.org. 19. julij 2011. Pridobljeno 10. junija 2012.
  194. »Преодолен абсолютный рекорд роста цен на недвижимость: московский стройкомплекс в зеркале СМИ«. ИА REGNUM. Arhivirano iz spletišča dne 10. aprila 2021. Pridobljeno 1. aprila 2021.
  195. Humphries, Conor (20. junij 2006). »Dividing the Spoils of the Boom«. The Moscow Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. avgusta 2007. Pridobljeno 14. julija 2006.
  196. »Costs of realty in Moscow (2006)« (v ruščini). Mosday.ru. Arhivirano iz spletišča dne 2. julija 2014. Pridobljeno 4. avgusta 2006.
  197. »Продав квартиру в Москве, можно купить две в Берлине« (v ruščini). NEWSru.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. aprila 2008. Pridobljeno 11. januarja 2009. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |datepublished= (pomoč)
  198. Sahadi, Jeanne (23. junij 2006). »World's most expensive cities«. CNNMoney. Arhivirano iz spletišča dne 3. julija 2006. Pridobljeno 4. julija 2006.
  199. »Worldwide Cost of Living survey 2009«. Mercer.com. 7. julij 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. junija 2010. Pridobljeno 15. junija 2010.
  200. »Stock Quotes, Business News and Data from Stock Markets | MSN Money«. www.msn.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. avgusta 2008.
  201. Jacobs, Deborah L. »The Most Expensive Cities In The World«. forbes.com. Arhivirano iz spletišča dne 14. julija 2014. Pridobljeno 22. avgusta 2017.
  202. »Moscow Nose-Dives in Global Living Cost Rankings«. The Moscow Times. 19. marec 2019. Arhivirano iz spletišča dne 20. marca 2019. Pridobljeno 30. septembra 2020.
  203. »Europe falls behind USA in cost of living«. ECA International. 13. junij 2019. Arhivirano iz spletišča dne 16. junija 2019. Pridobljeno 30. septembra 2020.
  204. [Andrey Kovalev, Liliana Proskuryakova. "Innovation in Russian District Heating: Opportunities, Barriers, Mechanisms", pp. 45-46]
  205. »MIL-OSI Submissions: Russia – How the portal of the Government of Moscow "Our City" helps to solve problems in the field of urban economy | ForeignAffairs.co.nz«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. oktobra 2021. Pridobljeno 5. oktobra 2021.
  206. 206,0 206,1 206,2 СТОЛИЦА РОССИЙСКОЙ ФЕДЕРАЦИИ В ЗЕРКАЛЕ ЦИФР, ФАКТОВ И СОБЫТИЙ (v ruščini). Moscow government. Pridobljeno 28. aprila 2010.[mrtva povezava]
  207. »MSU History«. Moscow State University. Arhivirano iz spletišča dne 2. julija 2006. Pridobljeno 6. julija 2006.
  208. Templeton, John Marks (1997). Is Progress Speeding Up?: Our Multiplying Multitudes of Blessings. Templeton Foundation Press. str. 99. ISBN 978-1-890151-02-7.
  209. Russian Regional Economic and Business Atlas Volume 2: Strategic Investment and Business Information ISBN 1-57751-030-5 p. 41
  210. Fedorov, I.B. »General (English)«. МГТУ им.Н.Э.Баумана (Bauman Moscow State Technical University). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. julija 2006. Pridobljeno 6. julija 2006.
  211. »The Official Site of the Moscow Conservatory«. Mosconsv.ru. Arhivirano iz spletišča dne 15. junija 2011. Pridobljeno 11. junija 2012.
  212. »Facts and Figures«. MGIMO (Moscow State Institute of International Relations). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 6. julija 2006.
  213. »Moscow State Engineering Physics Institute (MEPhI)«. International Centre for Relativistic Astrophysics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. julija 2007. Pridobljeno 4. avgusta 2006.
  214. »The official homepage of the Russian State Library«. Rsl.ru. Arhivirano iz spletišča dne 17. julija 2012. Pridobljeno 11. junija 2012.
  215. Краткая статистическая справка (v ruščini). Russian State Library. 1. januar 2006. Arhivirano iz spletišča dne 3. marca 2016. Pridobljeno 4. avgusta 2006.
  216. »Stacks«. The Russian State Library. Arhivirano iz spletišča dne 20. septembra 2018. Pridobljeno 4. avgusta 2006.
  217. »Official site of the State Public Historical Library«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. avgusta 2006.
  218. Levy, Clifford J. (15. september 2011). »My Family's Experiment in Extreme Schooling«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 25. decembra 2016. Pridobljeno 21. maja 2012.
  219. Isabel Wünsche, "Homo Sovieticus: The Athletic Motif in the Design of the Dynamo Metro Station", Studies in the Decorative Arts (2000) 7#2 pp. 65–90
  220. Andrew Jenks, "A Metro on the Mount", Technology & Culture (2000) 41#4 pp. 697–723
  221. Michael Robbins, "London Underground and Moscow Metro", Journal of Transport History, (1997) 18#1 pp. 45–53.
  222. Gordon W. Morrell, "Redefining Intelligence and Intelligence-Gathering: The Industrial Intelligence Centre and the Metro-Vickers Affair, Moscow 1933", Intelligence and National Security (1994) 9#3 pp. 520–533.
  223. Московский метрополитен (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2006. Pridobljeno 4. julija 2006.
  224. RBTH, special to (9. september 2016). »How Moscow's new light rail system will make life easier for passengers«. Arhivirano iz spletišča dne 12. septembra 2016. Pridobljeno 23. decembra 2016.
  225. »The people's palace: exploring Moscow Metro's evolving designs«. RailwayTechnology. 10. december 2018. Arhivirano iz spletišča dne 2. oktobra 2020. Pridobljeno 30. septembra 2020.
  226. Seddon, Max (13. februar 2021). »The people's subway: the Soviet Union's ornate metros in pictures«. Financial Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. decembra 2022. Pridobljeno 21. septembra 2021.
  227. »Online city: 1.7 thousand new Wi-Fi access points have been installed in Moscow in a year«. Total Telecom. 16. november 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. decembra 2021. Pridobljeno 9. januarja 2022.
  228. »MIL-OSI Submissions: Russian Federation – City Wi-Fi network is available in four more student dormitories in Moscow«. foreignaffairs.co.nz. 29. junij 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. avgusta 2021. Pridobljeno 21. septembra 2021.
  229. »В Москве вышел на линию 500-й электробус«. Mos.ru (v ruščini). 8. oktober 2020. Arhivirano iz spletišča dne 15. oktobra 2020. Pridobljeno 8. oktobra 2020.
  230. See also: (rusko) [2] Arhivirano January 1, 2016, na Wayback Machine. Realty news. Retrieved on July 22, 2006.
  231. »First electric buses have started operating in Moscow in regular transport«. 4. september 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2018. Pridobljeno 28. septembra 2018.
  232. »All Moscow Bus Stations and Terminals Connected to Free Wi-Fi«. Total Telecom. 30. november 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. decembra 2021. Pridobljeno 9. januarja 2022.
  233. »The long trip to Vityaz or the story of the Moscow tram system«. MoscowSeasons. 22. september 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. marca 2020. Pridobljeno 29. marca 2020.
  234. »Getting to Russia: Arriving by Train«. The Moscow Times. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. julija 2006. Pridobljeno 3. julija 2006.
  235. 235,0 235,1 »Moscow Airports«. Go-Russia. 7. oktober 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007. Pridobljeno 7. oktobra 2007.
  236. »Аэропорт сменил хозяев. "Мячково" будет развивать компания "Финпромко"«. www.sostav.ru. Arhivirano iz spletišča dne 22. septembra 2020. Pridobljeno 1. aprila 2021.
  237. Russian doll. (n.d.). Collins English Dictionary Complete & Unabridged 10th Edition. Retrieved April 14, 2016.
  238. ЭЛЕКТРОСАМОВАР ЭСТ 3,0/1,0 - 220, Руководство по эксплуатации, Государственное унитарное предприятие "Машиностроительный завод "Штамп" им. Б.Л. ВанниковаЭ, 300004, г. Тула
  239. Viollet-le-Duc E. Coffret // Dictionnaire raisonné du mobilier français de l'époque carlovingienne à la Renaissance, t. I. — Paris, Librairie centrale d’architecture, 1873—1874. — P. 75-84.Predloga:Ref-fr
  240. Товарный словарь 1956.
  241. КЭДХ 1959.
  242. Попова, О (1984). Русские художественные промыслы. народный университет факультет литературы и искусства М.:Знание. str. 86–90.
  243. Shinkarev (1973).
  244. »Russia: Amber covers beach after storm«. BBC. 9. januar 2015.
  245. Nichola Fletcher, Caviar: A Global History (Reaktion Books, 2010), p. 90–91.
  246. »The History of Vodka«. Proof.
  247. The Art of Distilling, Revised and Expanded: An Enthusiast's Guide to the Artisan Distilling of Whiskey, Vodka, Gin and other Potent Potables. Quarry Books. Januar 2019. ISBN 9781631595554.
  248. Moser, Charles. 1992. Encyclopedia of Russian Literature. Cambridge University Press, pp. 298–300.
  249. Thirlwell, Adam "A masterpiece in miniature". The Guardian (London, UK) October 8, 2005
  250. Briggs, Anthony. 2005. "Introduction" to War and Peace. Penguin Classics.
  251. Russian Federal State Statistics Service (2011). »Всероссийская перепись населения 2010 года. Том 1« [2010 All-Russian Population Census, vol. 1]. Всероссийская перепись населения 2010 года [2010 All-Russia Population Census] (v ruščini). Federal State Statistics Service.
  252. »Перепись-2010: русских становится больше«. Perepis-2010.ru. 19. december 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. januarja 2012. Pridobljeno 10. februarja 2012.
  253. »"Российская газета" о мигрантах в Москве«. Rg.ru. Pridobljeno 22. decembra 2010.
  254. »Kardeş Kentleri Listesi ve 5 Mayıs Avrupa Günü Kutlaması [via WaybackMachine.com]« (v turščini). Ankara Büyükşehir Belediyesi – Tüm Hakları Saklıdır. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2009. Pridobljeno 21. julija 2013.
  255. »Градови партнери« [City of of Banja Luka – Partner cities]. Administrative Office of the City of Banja Luka (v srbščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. septembra 2011. Pridobljeno 9. avgusta 2013.
  256. »Berlin – City Partnerships«. Der Regierende Bürgermeister Berlin. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. maja 2013. Pridobljeno 17. septembra 2013.
  257. »Twin Towns«. www.amazingdusseldorf.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. oktobra 2014. Pridobljeno 29. oktobra 2009.
  258. »Twin-cities of Azerbaijan«. Azerbaijans.com. Pridobljeno 9. avgusta 2013.
  259. »Medmestno in mednarodno sodelovanje«. Mestna občina Ljubljana (Ljubljana City). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. junija 2013. Pridobljeno 27. julija 2013.
  260. »Sister Cities of Manila«. Mestna uprava Manile. Pridobljeno 2. julija 2009.
  261. »Partnerská města HMP« [Prague – Twin Cities HMP]. Portál „Zahraniční vztahy“ [Portal "Foreign Affairs"] (v češčini). 18. julij 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. junija 2013. Pridobljeno 5. avgusta 2013.
  262. Moscow and Reykjavik sister cities. Arhivirano 2009-01-07 na Wayback Machine.. Dostopano 2008-03-11
  263. »International Cooperation: Sister Cities«. Seoul Metropolitan Government. www.seoul.go.kr. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. decembra 2007. Pridobljeno 26. januarja 2008.
  264. »Seoul -Sister Cities [via WayBackMachine]«. Seoul Metropolitan Government (archived 2012-04-25). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. marca 2012. Pridobljeno 23. avgusta 2013.
  265. »Twinning Cities: International Relations« (PDF). Municipality of Tirana. www.tirana.gov.al. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 10. oktobra 2011. Pridobljeno 23. junija 2009.
  266. Twinning Cities: International Relations. Municipality of Tirana. www.tirana.gov.al. Retrieved on 2008-01-25.
  267. »Cooperation Internationale« (v francoščini). © 2003–2009 City of Tunis Portal. Arhivirano iz prvotnega dne 8. maja 2008. Pridobljeno 31. julija 2009.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
  268. »Miasta partnerskie Warszawy«. um.warszawa.pl. Biuro Promocji Miasta. 4. maj 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007. Pridobljeno 29. avgusta 2008.
  269. »Yerevan – Partner Cities«. Yerevan Municipality Official Website. © 2005—2013 www.yerevan.am. Pridobljeno 4. novembra 2013.
  270. »Lisboa – Geminações de Cidades e Vilas« [Lisbon – Twinning of Cities and Towns]. Associação Nacional de Municípios Portugueses [National Association of Portuguese Municipalities] (v portugalščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2015. Pridobljeno 23. avgusta 2013.
  271. »Acordos de Geminação, de Cooperação e/ou Amizade da Cidade de Lisboa« [Lisbon – Twinning Agreements, Cooperation and Friendship]. Camara Municipal de Lisboa (v portugalščini). Pridobljeno 23. avgusta 2013.
  272. »"Slovenskim žrtvam, hvaležna domovina": Slovenci dobili svoj spomenik v Moskvi«. Russia Beyond The Headlines Slovenia. 11. september 2019. Pridobljeno 11. aprila 2024.
  273. »Predsednik vlade: »Za miren razvoj in blaginjo so potrebna skupna dejanja.««. gov.si. 10. september 2019. Pridobljeno 11. aprila 2024.

Zunanje povezave uredi