Odpre glavni meni
Mednarodna vesoljska postaja, kot jo je posnel član posadke raketoplana Endeavour ob vračanju z odprave STS-132 (23. maj 2010)
MVP (Modula Unity (na vrhu) in Zarja z razprtimi solarnimi ploščami), 3. junij 1999, odprava STS-96 med vračanjem na Zemljo
MVP, 12. december 2006, vesoljski sprehod odprave STS 116. Nadgradnja Mednarodne vesoljske postaje.

Mednarodna vesoljska postaja (MVP, angleško International Space Station - ISS, rusko Междунаро́дная косми́ческая ста́нция - МКС) je vesoljska postaja v nizkozemeljski orbiti, skupni projekt petih vesoljskih agencij ZDA (NASA), Rusije (FKA), Japonske (JAXA), Kanade (CSA) in Evropske unije (ESA).[1][2] Služi predvsem kot infrastruktura za raziskave učinka mikrogravitacije, kozmičnega sevanja in drugih vesoljskih pojavov. Glavni cilj je razkritje vplivov na biologijo človeka med daljšim bivanjem v vesolju, astronavti pa preučujejo tudi astronomijo, astrobiologijo, vesoljsko vreme in fizične pojave, kot sta temna snov in temna energija.[3][4]

Ima modularno zgradbo iz modulov pod pritiskom, zunanjega ogrodja, sončnih panelov in drugih komponent. Postaja se nahaja na tirnici okoli Zemlje na višini približno 360 km, tirnici, ki ji običajno pravimo nizkozemeljska. Njena dejanska nadmorska višina se spreminja za nekaj kilometrov zaradi atmosferskega upora sredstva in usklajevanja (dviganja) višine. Postaja dnevno izgubi na višini od 65 do 100 m, zato je potrebno vzdrževati orbito s pomočjo raket. Njena orbitalna perioda je približno 93 minut.[5] Od izstrelitve prvega modula Zarja 20. novembra 1998 je naredila več kot sto tisoč obhodov. Tirna hitrost je 7,66 kilometrov na sekundo (27.600 km/h).

MVP v mnogočem predstavlja združitev prejšnjih načrtovanih neodvisnih vesoljskih postaj: ruske Mir 2, ameriške Freedom/Alpha in predvidenih modulov, evropskega Kolumba in japonskega Eksperimentalnega modula Kibō (希望, Upanje). Bilo je nekaj predlogov, da bi postajo imenovali po Hermanu Potočniku Noordungu, vendar ni prišlo do tega. Prva stalna človeška posadka se je naselila 2. novembra 2000. MVP je podrla rekord vesoljske postaje Mir za najdaljše neprekinjeno človeško bivanje, ki zdaj znaša 700118000000000000018 let, 7002262000000000000262 dni. Trenutno lahko v njej prebiva šest ljudi. Večina dosedanjih stalnih posadk je bila ruskih in ameriških, krajši čas pa je postajo obiskalo tudi več astronavtov iz množice različnih držav in prvi vesoljski turist. Postaja je vidna z Zemlje s prostim očesom.[6]

Postajo v glavnem oskrbujejo plovila Sojuz in Progress, ameriška Dragon in Cygnus ter japonski HTV.[1] Lastništvo in uporabo določajo meddržavne pogodbe in drugi sporazumi.[7] Financiranje je zagotovljeno do leta 2024.[8][9]

ZgradbaUredi

 
3-D model Mednarodne vesoljske postaje

MVP ima modularno zgradbo, kar je omogočilo gradnjo po kosih na Zemlji, njihov dvig v vesolje in postopno sestavljanje v orbiti. Takšna zgradba zaobide omejitve mase in velikosti predmetov, ki jih lahko nosijo rakete nosilke. Za dostavo skoraj 400 ton sestavnih delov s skupno površino, primerljivo s površino nogometnega igrišča, je bilo potrebnih več kot 40 poletov.[10]

Na spodnji shemi so glavni sestavni deli postaje. Modro so obarvani moduli pod pritiskom, ki jih lahko uporablja posadka brez vesoljskih oblek. Rdeče je obarvana osnovna struktura, ostale komponente, ki niso pod pritiskom, pa so obarvane rumeno. Laboratorij Destiny je spojen z vozliščem Unity, na shemi sta zaradi jasnosti prikazana ločeno.

ruska
pristajalna odprtina
Solarne ploščeZvezda DOS-8
(servisni modul)
Solarne plošče
ruska
pristajalna odprtina
zračna zapora
Poisk (MRM-2)
zračna zapora
Pirs
ruska
pristajalna odprtina
laboratorij Nauka
zamenjava za Pirs
Evropska
robotska roka
Solarne plošče (zložene)Zarja FGB
(prvi modul)
Solarne plošče (zložene)
Rassvet
(MRM-1)
ruska
pristajalna odprtina
PMA 1
Lina za priklop
tovornih plovil
tovorni prostor
Leonardo
habitat
BEAM
zračna zapora
Quest
Unity
Vozlišče 1
Tranquility
Vozlišče 3
ESP-2Kupola
Solarne ploščeSolarne ploščeOddajnik toploteOddajnik toploteSolarne ploščeSolarne plošče
ELC 2, AMSnosilno ogredje Z1ELC 3
nosilno ogredje S5/6nosilno ogredje S3/S4nosilno ogredje S1nosilno ogredje S0nosilno ogredje P1nosilno ogredje S3/P4nosilno ogredje P5/6
ELC 4, ESP 3ELC 1
robotska roka
Dextre
robotska roka
Canadarm2
Solarne ploščeSolarne ploščeSolarne ploščeSolarne plošče
ESP-1laboratorij
Destiny
tovorni prostor
Kibō logistics
Lina za priklop
tovornih plovil
pristajalna odprtina
PMA 3
robotska roka
Kibō
Zunanji tovorlaboratorij
Columbus
Harmony
Vozlišče 2
laboratorij
Kibō
zunanja platforma
Kibō
pristajalna odprtina
PMA 2
pristajalni priključek
IDA 2


Sklici in opombeUredi

  1. 1,0 1,1 Kitmacher, Gary (2006). Reference Guide to the International Space Station. Apogee Books. str. 71–80. ISBN 978-1-894959-34-6. ISSN 1496-6921. 
  2. "Human Spaceflight and Exploration—European Participating States". Evropska vesoljska agencija. 2009. Pridobljeno dne 17 January 2009. 
  3. "Fields of Research". NASA. 26.6.2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23.1.2008. 
  4. "Getting on Board". NASA. 26.6.2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8.12.2007. 
  5. "Current ISS Tracking data". NASA. 15.12.2008. Pridobljeno dne 28.1.2009. 
  6. "NASA Sightings Help Page". Spaceflight.nasa.gov. 30.11.2011. Pridobljeno dne 21.11.2017. 
  7. "International Space Station legal framework". Evropska vesoljska agencija. 19.11.2013. Pridobljeno dne 21.2.2015. 
  8. Achenbach, Joel (8.1.2014). "NASA: International space station operation extended by Obama until at least 2024". The Washington Post. Pridobljeno dne 22.11.2017. 
  9. "Canada's newest astronauts will fly to space by 2024". CBC Canada. 4.6.2015. Pridobljeno dne 22.11.2017. 
  10. "Building the International Space Station". Evropska vesoljska agencija. Pridobljeno dne 2018-12-06. 

Glej tudiUredi