Peter Veliki

Peter I. Veliki (tudi Peter I. Aleksejevič) (rusko Пётр I Вели́кий), ruski car, * 9. junij (30. maj, ruski koledar) 1672, Moskva, † 8. februar (28. januar) 1725, Sankt Peterburg.

Peter Veliki
Car vseh Rusov
Vladanje	7. maj 1682 – 2. november 1721
Kronanje	25. junij 1682
Predhodnik	Fjodor III.
sovladar	Ivan V.
Car vseh Rusov
Vladanje	2. november 1721 – 8. februar 1725
Naslednik	Katarina I.
Pokop	Stolnica Petra in Pavla
Zakonec	Evdoksija Lopuhina Marta Skavronskaja
Potomci med drugimi	Aleksej Petrovič, carjevič Aleksander, veliki vojvoda Ana, vojvodinja Holstein-Gottorpska Elizabeta I., carica Natalija, velika vojvodinja
Imena Peter Aleksejevič Romanov
Rodbina	Dinastija Romanov
Oče	Aleksej Romanov
Mati	Natalija Nariškina
Religija	ruska pravoslavna

Rojstvo Petra Velikega, Čorikov, 19. stoletje

Peter Veliki je kot ruski monarh vladal Ruskemu carstvu od 7. maja 1682 do leta 1721 in nato Ruskemu imperiju do svoje smrti leta 1725. Do leta 1696 je vladal skupaj s svojim polbratom Ivanom V.. Pripisujejo se mu zasluge predvsem za modernizacijo države in njeno transformacijo v evropsko silo.

V več uspešnih vojnah je osvojil pristanišča pri Azovu in ob Baltskem morju ter postavil temelje za Rusko imperialno mornarico. S tem je končal obdobje nesporne švedske premoči v Baltskem morju in začel širitev carstva v veliko večji imperij, ki je postal velika evropska sila. Vodil je kulturno revolucijo, ki je zamenjala nekatere tradicionalne in srednjeveške socialne in politične sisteme s sodobnimi, znanstvenimi, zahodnjaškimi in razsvetljenskimi. Petrove reforme so imele trajni učinek na Rusijo in veliko institucij ruske vlade izhaja iz njegove vladavine. Leta 1721 je namesto naziva car prevzel naziv imperator in ustanovil ter razvil mesto Sankt Peterburg, ki je ostalo prestolnica Rusije do leta 1918.

Prva ruska univerza – Sanktpeterburška državna univerza – je bila ustanovljena leto pred njegovo smrtjo leta 1724. Druga, Moskovska državna univerza pa 30 let po njegovi smrti, v času vladavine njegove hčere Elizabete.

Otroštvo in mladost

Peter se je rodil v moskovskem Kremlju. Njegov oče, car Aleksej I. Mihajlovič je imel številno potomstvo. S prvo ženo Marijo Miloslavsko je imel pet sinov in osem hčera. Petrova mati Natalija Kirilovna Nariškina je bila Aleksejeva druga žena in Peter je bil njen prvorojenec. Ko se je rodil, sta bila od Aleksejevih sinov živa le Fjodor in Ivan. Aleksej je imel z Natalijo Nariškino nato še dve hčeri. Po njegovi smrti leta 1674 ga je nasledil Fjodor III. Po osmih letih vladavine je Fjodor III. umrl brez potomcev in med družinama Miloslavskih in Nariškinih se je začel boj za nasledstvo. Čeprav je patriarh ob podpori ljudstva odločil v prid Nariškinih in desetletnega princa Petra, so Miloslavski s pomočjo strelcev prevzeli oblast. Pobitih je bilo veliko Petrovih sorodnikov, kar je posledice pustilo tudi na mladem princu. Oblast je prevzela Aleksejeva hči iz prvega zakona Sofija, ki je vladala kot regent v imenu svojega brata Ivana in polbrata Petra.

Mladi Peter s carskimi insignijami

Potem ko je Sofija zasedla mesto regentinje, so se Nariškini zaradi varnosti z desetletneim Petrom in njegovo materjo umaknili v dvorec Preobražensko nedaleč od Moskve. Tu je bil Petrov dom do njegovega sedemnajstega leta, čeprav je veliko časa prebil tudi zunaj njega. Zaradi vladarskih obveznosti je moral pogosto oditi v Kremelj, kjer je sprejemal tuje odposlance in sodeloval pri drugih političnih zadevah države. To je carjeviča dolgočasilo. Bolj ga je zanimala vojska, predvsem všeč so mu bile ladje. S pomočjo tujih učiteljev (predvsem Nemcev in Nizozemcev), si je pridobil osnovno vedenje o ladjedelništvu, ki ga je pozneje še poglobil. Ti učitelji so k njemu prihajali iz moskovskega predmestja Nemeckaja sloboda, kjer so priseljenci z zahoda živeli kot v getu. Peter je rad zahajal tja, saj je bil tako najlaže v stiku z zahodnim svetom, nad katerim se je navduševal. Med tamkajšnjimi prebivalci si je pridobil tudi dobre prijatelje.

Še kot mlad deček je Peter s svojimi tovariši sestavil vojaške polke, s katerimi je uprizarjal bitke in manevre v malem. Te polke so sestavljali fantje iz nižjih slojev, poveljevali pa so jim plemiški sinovi. Njihovo število se je postopoma večalo. Tudi pri tej dejavnosti so Petru z nasveti in svojim vedenjem pomagali strokovnjaki z zahoda. Tako se je mladi vladar naučil vsega, kar mora vojskovodja vedeti o vojski in vojaški taktiki. Sofijo, ki je vedela za vse to, so Petrove vojaške igrice in zanimanje za ladjedelništvo le še bolj prepričevali, da se mladi Romanov ne zanima za vladanje.

Prevzem oblasti

27. januarja 1689 se je Peter poročil z dvajsetletno plemkinjo Jevdokijo Lopuhino, vendar je bila ta poroka za Petra zgolj carska formalnost. V tem času je imel namreč preveč drugih skrbi. Sofija se je odločila, da bo carjeviča dala umoriti, kar pa je Peter izvedel dovolj zgodaj, da se je umaknil iz Preobraženskega v Trojiški samostan sv. Sergija, s seboj pa vzel še svoje vojaške polke. Ko je iz Sofijine na njegovo stran prestopila še večina strelcev carske vojske, se je Sofija morala vdati. 6. oktobra 1689 je Peter vkorakal v Moskvo in zasedel prestol skupaj s Sofijinim duševno bolnim bratom Ivanom. Sofijo je Peter pustil pri življenju in jo izgnal v samostan, sam pa je pri sedemnajstih letih postal polnopravni sovladar.

Petrove vojne in zunanja politika

Peter je v stikih s tujci spoznal, da Rusom manjka ogromno znanja, ki je na razpolago v zahodni Evropi in da si pot do tega znanja lahko odpre z dostopom do morja, Baltskega ali Azovskega. Potem ko je leta 1695 sklenil s Kitajsko mir, s katerim je uredil spor, ki se je vlekel že od leta 1651, se je lotil osvajanja Azova.

Osvajanje Azova

Proti Azovskem morju, kjer so kot turški vazali vladali Tatari, je že leta 1684 poslala ruske čete Sofija, vendar takratni ruski pohod na Azov ni bil uspešen. Leta 1695 je neizkušeni Peter ponovno poskusil, a kljub ogromnemu številu žrtev (30.000) tudi on ni uspel zavzeti Azova. V drugem pohodu, leta 1696, si je že pomagal z ladjami, zgrajenimi v Voronežu, s katerimi se je spustil po Donu in odrezal Azov od zaledja tudi z morske strani. Azov je padel. Peter je vodenje vojnih operacij prepustil svojim generalom, tujcem, ki so se po zmagi v slavnostnem sprevodu po Moskvi peljali na blestečih vozovih, medtem ko je car, v vojnih veščinah takrat še učenec, korakal med vojaki kot Peter Aleksejevič, bombardir preobraženskega polka. Po osvojitvi Azova je Peter na severni strani ustja Dona zgradil pristanišče Taganrog in začel z gradnjo Črnomorske flote.

Potovanje v Evropo. Upor strelcev

Peter se je zavedal, da si dostopa do Baltskega morja ne bo mogoče izboriti, dokler temeljito ne izboljša svoje vojske. Leta 1697 se je (takoj za tem, ko je na začetku leta odkril zaroto strelcev, ki so nameravali osvoboditi Sofijo, in se zarotnikom strahovito maščeval) z veliko skupino 270 ljudi (med katerimi so bili strokovnjaki, bojarji, trgovci, vojaki, tolmači itn.) odpravil na potovanje po Evropi. Namen potovanja je bil navezava političnih stikov in iskanje vojaške pomoči v boju proti Turkom, predvsem pa spoznavanje evropskih znanj in tehnologij. Peter je želel potovati inkognito, pod imenom narednik Peter Mihajlov, a je bil od daleč razpoznaven že po svoji izjemni velikosti, še bolj pa po obnašanju in zanimanju. Pot jih je vodila preko severnoevropskih dvorov ( Riga, Kraljevec, Brandenburg, Hannover) na Holandsko, kjer so se v tamkajšnjih ladjedelnicah zadržali kar 4 mesece. Leta 1698 so nadaljevali pot v London, kjer so si 3 mesece ogledovali ladjedelnice, tovarne orožja, šole, muzeje, Peter pa je celo prisostvoval seji parlamenta. Najemali so tuje strokovnjake za delo v Rusiji. Vračali so se preko Benetk (Ludvik XIV. jih ni hotel sprejeti).

Na Dunaju je Peter zvedel, da so se v Astrahanu uprli strelci in da se jih kakih 10.000 približuje Moskvi. Petrovi generali so jih ustavili in razbili. Veliko so jih pobili in spravili v temnice. Vendar Peter s tem ni bil zadovoljen. Strelci so bili prava mora vseh carjev od Ivana IV. Groznega naprej in Peter je živel pod vtisom njihovih grozodejstev, ki jim je bil desetleten priča ob pokolu njegovih sorodnikov (1782). Sklenil je, da s strelci dokončno obračuna. Po njegovem povratku so oktobra 1698 tri tedne potekala v Moskvi javna kaznovanja, mučenja, pohabljanja več kot 1000 strelcev; njihove družine pa so razselili po vsej Rusiji.

Prvi del vojne s Švedi (1700–10)

Ko je postalo jasno, da se Evropa pripravlja na špansko nasledstveno vojno in da ne bo voljna sodelovati z Rusi v boju proti Turkom, je Peter leta 1700 v Carigradu sklenil s Turki mir, ki mu je zagotavljal oblast nad Azovim. Svojo pozornost je usmeril proti Baltiku. Sklenil je zvezo s Saško in Dansko in leta 1700 začel veliko nordijsko vojno, ki je (s prekinitvijo med rusko-turško vojno, glej spodaj) trajala celih 21 let.

Osemnajstletni švedski kralj Karel XII. se je izkazal za odličnega vojskovodjo. Na hitro je premagal Dance in z njimi sklenil mir. Saška je prehodno zavzela Rigo in se nato umaknila. Tako je ostal Peter sam proti Švedom. Rusi so s 60.000 možmi oblegali Narvo, toda Karel XII. jih je z 8.500 vojaki popolnoma razbil (november 1700), na kar se je napotil proti Poljski, kjer sta se za kraljevi prestol bojevala Petrov zaveznik, saški volilni knez Friderik Avgust, in Karlov zaveznik Stanisław Leszczyński. Peter je denarno podpiral saškega kneza in na ta način pet let zadrževal Karla XII. v bojih na Poljskem. S tem si je zagotovil predah, ki ga je izkoristil za temeljito obnovo in izboljšavo svoje vojske.

Učil se je od Švedov. Zgradil je utrdbe na meji in utrdil mesti Novgorod in Pskov. Izpeljal je masovni nabor rekrutov, organiziral dragonske (konjeniške) in pehotne polke; cerkvene zvonove je pretopil v moderne topove in izdelal lahke topove za konjenico. Za vse to je moral odpreti množico novih delavnic. V Moskvi je ustanovil šolo za oficirje, v kateri so se šolali plemiški sinovi, ki pa so vsi morali najprej nekaj časa služiti kot navadni vojaki. Oficirji so morali uriti svoje vojake.

Med tem, ko se je Karel XII. bojeval na Poljskem, so Rusi na severu začeli nizati manjše vojaške zmage in osvajati ozemlje okrog Ladoškega jezera. Posebej je potrebno omeniti zavzetje mesta Marienburg (1701, danes Alūksne), katerega prebivalce so Rusi odpeljali v ujetništvo; med njimi je bila tudi Marta Elena Skavronska, ki jo je maršal Šeremetev pripeljal na svoj dom in ki je kasneje postala Petrova druga žena ter po njegovi smrti carica Katarina I.

Rusi so zavzeli trdnjavo Šlisselburg na otočku ob izlivu Ladoškega jezera v reko Nevo in leta 1703 prišli do ustja Neve, kjer so na malem otočku zgradili trdnjavo Kronštat. Maja 1703 je knez Meniškov začel v močvirju (na lokaciji, ki jo je določil Peter osebno) graditi Petropavlovsko trdnjavo. Leta 1705 je bilo tam že pristanišče in vas. Da bi pospešil gradnjo, je Peter za nekaj časa prepovedal zidati kamnite hiše drugod po Rusiji in vsaka ladja, ki je pripeljala v pristanišče, je morala pripeljati tudi kamenje.

Leta 1704 so Rusi zavzeli Narvo, 1705 so prekoračili Zahodno Dvino in zavzeli Kurlandijo in Vilno. Tedaj pa je prišlo do velike vstaje v Astrahanu; poleg ljudstva, nezadovoljnega zaradi visokih davkov, so se uprli tudi sosednji Tatari, vsega skupaj 20.000 mož. Peter je poslal v Astrahan maršala Šeremeteva z večjim delom vojske, sam pa se je s preostalo vojsko umaknil v Kijev.

Leta 1706 je knez Menšikov zmagal nad Švedi pri Kalušu. Karel XII. je istega leta končal vojno na Poljskem in se napotil proti Rusiji. Po zmagi nad delom ruske vojske pri Smolensku septembra 1708 je prodrl že v bližino Moskve, ko se je premislil (ker so Rusi pred njim zažigali polja) in zavil v Ukrajino. Med tem so Rusi pri Lesni v Belorusiji premagali švedske čete, ki so iz Rige prihajala Karlu na pomoč, kjer so ubili oziroma zajeli 11.000 švedskih vojakov in ves pratež.

Devet mesecev kasneje je prišlo do odločilne bitke pri Poltavi. Karel je maja 1709 z 20.000 vojaki in 4 topovi obtičal pri obleganju mesta. Kmalu je tja prispela Petrova vojska (60.000 mož in 72 topov), se razdelila v tri skupine in zmlela Švede. Karel se je rešil preko Dnjepra v Turčijo (tam je ostal do leta 1714). S poltavsko bitko je bilo konec švedske vojaške sile, rodila pa se je ruska. Kmalu je Rusija zavzela Livonijo in celo del Finske, leta 1710 Rigo. Leta 1712 je Sankt Peterburg postal glavno mesto Rusije.

Vojna s Turki (1710–11)

Po ruski zmagi nad Švedi pri Poltavi so Turki Rusiji napovedali vojno (k temu jih je nagovarjal tudi Karel XII.). V odgovor je Peter poleti 1711 s 40.000 možmi prekoračil Dnjester in se brez oskrbe znašel ob reki Prut obkoljen z 200.000 Turki. Vendar turški pogajalci tedaj niso izkoristili ugodnega položaja in so dopustili, da se je Peter z vojsko umaknil; vrniti je moral le Azov in porušiti vse, kar je zgradil na turški zemlji (čeprav je bil pripravljen žrtvovati mnogo več). Turška vlada je kmalu obnovila sovražnosti, ki so se končale z mirom v Odrinu leta 1713. S tem so se nehala Petrova prizadevanja za prodor do Črnega morja. Vrnil se je na Švedsko.

Drugi del vojne s Švedi (1713–21)

Spopadi s Švedi so se nadaljevali na Finskem in Pomorjanskem. Bile so tudi morske bitke, največja leta 1714 pri rtu Gangut (Finska). Leta 1720 je prišlo do pomorske bitke pri otoku Grengama. Enkrat so bili Rusi oddaljeni od Stockholma samo še 30 km. Drugič so na poziv mecklenburškega kneza prodrli v severno Nemčijo; tedaj je Peter poročil svojo nečakinjo Ano s kurlandskim knezom.

V letih 1716-17 je Peter ponovno potoval v severno Nemčijo, Dansko in na Holandsko in to pot obiskal tudi Pariz. S tega obiska je ostalo vse polno opisov in anekdot o njegovem samozavestnem in samovoljnem vedenju.

Leta 1719 so se Rusi ponovno izkrcali na švedski obali (Karel XII. je leta 1718 umrl) in prodrli 15 km do Stockholma. Naslednje leto so spet pustošili po Švedskem. Leta 1721 sta državi končno sklenili mir v Nystadtu na Finskem. Rusi so obdržali del Finske z Viborgom, dalje Karelijo, Ingrijo, Estonijo, Livonijo z Rigo ter nekaj odličnih baltskih pristanišč.

Ob praznovanju zmage nad Švedi je ruski upravni senat Petra imenoval za imperatorja Rusije. Evropski vladarji tega niso sprejeli z navdušenjem.

Pohod v Perzijo (1722–23)

Peter je med drugim delom nordijske vojne poslal nekaj raziskovalnih odprav proti vzhodu: leta 1714 v stepe Centralne Azije, leta 1715 v območje Kaspijskega morja, leta 1717 na Kitajsko. Konec vojne s Švedi mu je omogočil aktivnejšo politiko na jugovzhodni meji Rusije. Leta 1722 je z vojsko vdrl na perzijsko ozemlje. Leta 1723 so mu Perzijci, v zameno za vojaško pomoč proti Turkom, prepustili zahodno in južno obalo Kaspijskega morja.

Petrove reforme

Da bi Rusiji omogočil razvoj v modernejšo državo, je Peter vpeljal vrsto reform, ki so zadevale družbo, izobraževanje, vojsko, državno in lokalno upravo, cerkev itn. Ker je v mnogih primerih naletel na krčevito nasprotovanje in oklepanje tradicije, je bil mnogokrat prisiljen poseči tudi po sili.

Leta 1700 (leta 7208 po starem ruskem koledarju, ki je štel leta od dneva stvarjenja in je leto začenjal s 1. septembrom) je vpeljal julijanski koledar. Trgovci in šolani ljudje so morali zamenjati dolga tatarska oblačila z nemškimi. Zahteval je, da si bojarji obrijejo brade, a ker bi nekateri raje izgubili glavo, je izpeljavo ukaza odložil do leta 1724. Bojarji so morali začeti obiskovati gledališče, kamor so morali voditi tudi svoje žene. Poroke so se začele sklepati le ob privolitvi obeh bodočih zakoncev.

Leta 1722 je Peter ustanovil t. i. register službenih stopenj, nov hierarhični red za službe na dvoru, v upravi in vojski. Pred tem je bil kriterij za uvrstitev na visok položaj slava in družbeni položaj rodbine kandidata (zasluge v preteklosti), Peter pa je dal prednost sposobnosti, delavnosti in lojalnosti kandidata (zasluge v sedanjosti). S tem je oslabil moč bojarjev in dal možnost novi generaciji tehnokratov iz nižjih slojev.

Reorganizacija vojske

Peter je ustanovil redno vojsko po modernih načelih. Oficirji so prihajali iz plemstva in so se šolali v moskovski šoli za oficirje. Vojake so rekrutirali iz kmetov in nižjega sloja meščanov. Vojaška služba je bila doživljenjska. Vojaki so bili oboroženi s puškami in topovi domače izdelave. Oblikovani so bili polki, pehotni in konjeniški, ki so nosili imena pokrajin, v katerih so se nahajali. Na zastavah polkov se začenjajo pojavljati grbi ruskih pokrajin.

Ob Petrovi smrti, leta 1725, je bila Rusija prava evropska sila. Njena vojska je, brez kozakov, štela 200.000 vojakov. Ruska vojna mornarica, ki je pred Petrom sploh ni bilo, je ob njegovi smrti imela kakih 50 velikih jadrnic in množico majhnih ladij na vesla in se s tem uvrščala med večje evropske vojne mornarice.

Trgovina in obrtne delavnice

Izdelava orožja in ladij je potegnila za seboj intenziven razvoj metalurgije in obrtnih delavnic. Podjetniki so dobili številne ugodnosti, lahko so od plemičev odkupili tlačane in jih naselili na posebnih območjih ob delavnicah; s tem se je začel oblikovani sloj najnižjega meščanstva, ki je bilo brez pravic, skorajda sužnji.

S Petrovim ukazom so bili meščani leta 1699 izvzeti iz uprave pokrajinskih vojnih guvernerjev. Iz svojih vrst (trgovcev in obrtnikov) so volili mestne uprave, ki so bile sprva podrejene direktno moskovskemu mestnemu svetu, od leta 1720 pa glavni mestni upravi v Sankt Peterburgu.

Zunanja trgovina se je v času Petrovega vladanja posedmerila. Rusko metalurško znanje je tako napredovalo, da je sredi 18. stoletja celo prehitelo evropsko.

Državna in lokalna uprava

Peter je leta 1711 odpravil staro bojarsko dumo in jo nadomestil s senatom kot najvišjim državnim upravnim telesom, ki je imel nalogo, prevesti carjeve ukaze v zakonodajo. Posamezna področja državne uprave je od leta 1719 upravljalo 9 (kasneje 12) kolegijev, ki so koordinirali delovanje pokrajinskih uprav.

Od leta 1719 je bila Rusija razdeljena na 50 pokrajin, ko so imele na svojih območjih upravne, vojaške in sodne pristojnosti. Za državo je bila njihova najpomembnejša naloga pobiranje davkov. Da bi preprečil neprestano izmikanje davkom, je Peter leta 1722 (namesto davka na družino-gospodinjstvo) uvedel davek na (moško) glavo, kar je davčno obremenitev prebivalstva močno povečalo in povzročilo vrsto uporov (največji že omenjeni v Astrahanu), ki jih je Peter s silo zatrl.

Po miru v Nystadu (1721) je Peter vojsko, ki ni bila več potrebna za vojno s Švedi, razporedil po vsej Rusiji v garnizone in zadolžil lokalno prebivalstvo za njeno vzdrževanje. Območja garnizonov se ozemeljsko niso pokrivala z upravnimi pokrajinami. Poveljniki garnizonov so imeli svoje sodne pristojnosti in njihove zahteve so predstavljale še en nivo že itak zapletene lokalne uprave.

Zločine proti državi je obravnaval preobraženski urad, odgovoren neposredno carju.

Cerkev

Peter je tudi cerkev podredil državi. Leta 1721 je ukinil moskovsko patriarhijo in namesto patriarha postavil duhovni kolegij – sveto sinodo, v katero je imenoval sebi zveste veljake cerkvene hierarhije. Delovanje svete sinode je nadzoroval laični uradnik. Peter je dobil naziv vrhovni sodnik svete sinode. Petrovo vpletanje v cerkev je šlo celo tako daleč, da je duhovnike silil, da so pridige usklajevali s carjevmi željami in so morali obveščati organe nadzora, če so pri spovedi zaznali morebitna znamenja upora.

Peter je v menihih videl vir nedela in se jim je pogosto posmehoval. Brez posebnega dovoljenja ni bilo dovoljeno ustanavljati novih samostanov. Moški niso smeli vstopati v samostan pred 30. letom.

Vzgoja in kultura

Peter se je zavedal, kako zaostala je Rusija. Sam je hrepenel po znanju in ga vzpodbujal na vse mogoče načine. Vabil je tuje strokovnjake na delo v Rusijo in vzpodbujal študij v tujini.

Bil je prvi ruski vladar, ki je podpiral izobraževanje na sekundarnem nivoju. Po vsej Rusiji so bile ustanovljene številne laične šole, od splošnih do oficirskih. Ker so bojarji, po stari navadi, svoje sinove raje pošiljali v samostanske šole, je bil v šolah prostor tudi za otroke vojakov, uradnikov in duhovnikov.

Leta 1703 je izšel prvi ruski časopis Vjedomosti, ki je poleg novic o važnih dogodkih v Rusiji in tujini prinašal tudi vladne odredbe.

Peter je pripravljal rusko akademijo znanosti, ki je bila odprta takoj po njegovi smrti, leta 1725. Načrtovana umetniška akademija je morala počakati še 30 let.

Peter je iz inozemstva pripeljal tuje umetnike in domače pošiljal na šolanje v tujino. Tuji in domači arhitekti so gradili dvorce, cerkve, ladjedelnice, trdnjave, tovarne, prekope, nasipe, administrativne zgradbe muzeje, knjižnice. Leta 1725 so končali z gradnjo Petergofa, palače v bližini Sankt Peterburga, ki je kasneje zaslovel kot ruski Versailles.

Rusija v Petrovem času nima svojih piscev. Veliko pa so prevajali iz zahodnih jezikov: tehniške knjige, pa tudi geografijo, zgodovino, potopise, manj književnost. Zelo značilna za tisti čas je Pripovedka o ruskem mornarju Vasiliju, ki opisuje življenje ruskega mornarja.

V letih 1702-3 je prišla v Moskvo poklicna gledališka skupina, ki je uprizarjala biblijske in zgodovinske teme, a se ni uveljavila. Leta 1707 se je preselila v Preobražensko, kjer jo je prevzela Petrova sestra Natalija.

Smrt in izbor naslednice

Napori življenja so načeli Petrovo zdravje. Jeseni 1724 je bil v Finskem zalivu priča padcu nekaj mornarjev v morje. Pognal se je v mrzlo vodo, da bi jih rešil. Resno je zbolel in pozimi umrl.

Čeprav je leta 1722 izdal zakon, po katerem si ruski car sam izbere naslednika, Peter tega ni storil. V noči po njegovi smrti so se zbrali ruski posvetni in cerkveni veljaki in razpravljali o dveh kandidatih: o Petru Aleksejeviču, sinu ubitega carjeviča Alekseja, in Petrovi ženi Katarini. Ko je razprava dosegla višek, so posegli vmes gardisti, ki so s svojimi zahtevami in grožnjami pomagali odločiti v korist Katarine, ki je postala carica Katarina I.

Družina

Leta 1689 so sedemnajstletnega Petra poročili z lepo Jevdokijo Fjodorovno Lopuhino (1669–1731). Rodili so se jima trije sinovi, a sta druga dva hitro umrla:

• Aleksej (1690–1718), umorjen, oče carja Petra II.
• Aleksander (1691–1692)
• Pavel (* †1693).

Leta 1698, ko je obračunal s strelci, se je Peter ločil od Jevdokije in jo zaprl v samostan. Sina Alekseja, ki je dotlej živel z materjo, je dal v vzgojo svoji sestri Nataliji. Čeprav si je Aleksej želel Petrove bližine, se ta zanj ni zmenil. Tako je zrasel v sovraštvu do očeta in se zbližal z njegovimi nasprotniki. Peter je od njega zahteval, da spremeni svoje stališče ali pa se odpove nasledstvu in stopi v samostan, česar pa Aleksej ni storil. Ko je Peter leta 1716 zahteval, da ga spremlja v Evropo, je Aleksej s svojo zaročenko zbežal na Dunaj. Cesar Karel VI., ki se ni želel zameriti ruskemu carju, je Alekseja vrnil v Moskvo, kjer so ga obdolžili veleizdaje in ga obsodili na smrt. V zaporu je, verjetno zaradi mučenja, umrl še pred izvedbo obsodbe.

Leta 1703 je Peter ustvaril trajno zvezo z Marto Eleno Skavronsko, po prevzemu pravoslavne vere Katarino Aleksejevno (1684–1727), s katero se je leta 1712 poročil in jo leta 1724 kronal za carico-soprogo. Rodila mu je 12 otrok, od katerih je večina umrla v prvih letih življenja. Odraslo dobo sta doživeli le:

• Ana (1708–1728), kasneje mati prestolonaslednika Petra III. in
• Elizabeta (1709–1762), kasnejša ruska carica.

Petrova osebnost

Najbolj znan spomenik Petru Velikem v Sankt-Peterburgu iz leta 1782, neuradno poimenovan Bronasti jezdec

Peter je bil nadpovprečno velik (več kot 2 m) in močan, čeden in bistroumen. Zavračal je bizantinski blišč prejšnjih carjev in bil enostaven v navadah. Užival je npr. v razgovoru ob vrčku piva z graditelji ladij in mornarji, ki so obiskali Sankt Peterburg (govoril je nemško in holandsko). Neutruden, poln energije in vzkipljiv ni maral odličnih oblačil, ki so mu omejevala gibanje, raje je nosil ponošena vojaška ali mornariška oblačila. Rad se je šalil, čeprav so bile njegove šale pogosto krute. Včasih je močno pil in k temu silil tudi goste. Ni trpel nepoštenosti. Bil je strašen v svoji jezi in lahko krut, kadar so mu ugovarjali. V takih trenutkih ga je znala pomiriti le njegova druga žena Katarina, ki so jo ljudje pogosto prosili za posredovanje. Včasih je s palico pretepal svoje visoke uradnike, celo svojega najožjega prijatelja kneza Menšikova. Kadar pa se je postavil v podrejen položaj, je opravljal delo enako vestno, kot je to zahteval od drugih. Svoje vojaško urjenje je npr. začel na najnižjem nivoju.

Kot vladar je znal za najvišje položaje v državi poiskati sposobne sodelavce, tako med visokim plemstvom kot med nižjimi sloji družbe. Nase je gledal kot na služabnika države in je za dosego ciljev v njen prid, če ni šlo drugače, uporabil tudi nasilne metode.

Petrova osebnost je pustila pečat v celotni ruski zgodovini.

Peter Veliki v kinu

O življenju Carja Petra Velikega so posneli televizijsko nadaljevanko leta 1986. Nadaljevanka je izšla tudi v kinu, v obliki filma in sicer v dveh delih.

Peter Veliki (Peter the Great) nadaljevanka (1986)

Peter Veliki (prvi del) film (1986)

Peter Veliki (drugi del) film (1986)

Viri

• Cracraft, James (2003). The Revolution of Peter the Great. Harvard UP.
• Fajfrić, Željko (2012). Ruski carevi. Sremska Mitrovica: Tabernakel. COBISS 7137395.
• The new encyclopaedia Britannica, zv. 25. Chicago [etc.]: Encyclopaedia Britannica. 1992. COBISS 13736197. {{navedi knjigo}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |coauthors= (pomoč)

Zunanje povezave

Peter Veliki Dinastija Romanov
Vladarski nazivi
Predhodnik:  Fjodor III.	Car vseh Rusov 1682–1721 z Ivanom V.	Rusko cesarstvo
Nov naziv	Imperator vseh Rusov 1721–1725	Naslednik:  Katarina I.
Predhodnik:  Friderik I. Švedski	Vojvoda Estonije in Latvije 1721–1725