Wikipedija

Tihi ocean

Tihi ocean, znan tudi kot Pacifiški ocean ali Pacifik (iz španske besede Pacífico, ki pomeni miren, spokojen[1]) je največje vodno telo na svetu, saj s 165,2 milijoni km² pokriva kar tretjino površine Zemlje.[2][3]

Tihi ocean
Zemljevid Tihega oceana
Koordinate0°N 160°W / 0°N 160°W / 0; -160Koordinati: 0°N 160°W / 0°N 160°W / 0; -160
Površina165.250.000 km2
Povp. globina4.280 m
Maks. globina10.911 m
Količina vode710.000.000 km3
NaseljaAnchorage, Auckland, Brisbane, Busan, Buenaventura, Guayaquil, Hong Kong, Honolulu, Lima, Los Angeles, Magadan, Manila, Melbourne, Osaka, Mesto Panama, Papeete, San Francisco, San Diego, Seattle, Šanghaj, Singapur, Suva, Sydney, Tijuana, Tokio, Valparaíso, Vancouver, Vladivostok

GeografijaUredi

Tihi ocean se razteza od Beringovega morja na Arktiki na severu do 15.500 km oddaljenih ledenih robov Rossovega morja ob Antarktiki na jugu, največjo širino v smeri vzhod-zahod pa doseže na približno 5° severne zemljepisne širine, kjer sega od Indonezije do 19.800 km oddaljene kolumbijske obale. Zahodno mejo oceana pa pogosto postavljajo v Melaški preliv. V Tihem oceanu leži najgloblja točka Zemljine površine, skoraj 11 km globok Marijanski jarek.[2]

V Tihem oceanu je več kot 25.000 otokov,[4][5][6] kar je več kot skupno število otokov v vseh preostalih svetovnih oceanih, večina od njih pa leži južno od ekvatorja (glej tudi: Pacifiški otoki).

Ob razčlenjenih obalah Tihega oceana ležijo mnoga morja, največja med njimi so Celebeško morje, Koralno morje, Vzhodnokitajsko morje, Japonsko morje, Sulujsko morje, Tasmanovo morje in Rumeno morje. Melaški preliv povezuje Tihi ocean z Indijskim na zahodu, Magellanov preliv pa z Atlantikom na vzhodu.

Tihi ocean je tako poimenoval portugalski raziskovalec Ferdinand Magellan, saj je bil na večini njegove plovbe od Magellanovega preliva do Filipinov res miren.[1] Vendar Tihi ocean ni vedno miren in tih. Ob njegove obale butajo številni tajfuni in hurikani, v deželah ob Pacifiškem ognjenem obroču pa je polno ognjenikov in jih pogosto stresajo potresi. Cunamiji, ki jih povzročajo podvodni potresi, so opustošili mnoge otoke in izbrisali cela naselja.

Države in teritoriji, ki obdajajo Tihi oceanUredi

 
Geografija otokov v Tihem oceanu
 
Regije, otoške države in teritoriji v Oceaniji

Neodvisne državeUredi

1 Status Kitajske in Tajvana je predmet spora.

TeritorijiUredi

OtokiUredi

V spodnji tabeli so navedeni največji otoki v Tihem oceanu, s površino večjo od 10.000 km2.

Ime Površine (km2) Države Prebivalstvo Gostota prebivalstva Celina Podregija
Nova Gvineja 785.753 Indonezija in Papuanska Nova Gvineja 7.500.000 9,544 Oceanija / Avstralija Melanezija
Honšu 227.960 Japonska 103.000.000 451,8 Azija Vzhodna Azija
Sulavezi 174.600 Indonezija 18.455.000 105,7 Azija Jugovzhodna Azija
Južni otok 150.437 Nova Zelandija 1.135.500 7,5 Oceanija Polinezija
Severni otok 113.729 Nova Zelandija 3.749.200 33,0 Oceanija Polinezija
Luzon 109.965 Filipini 48.520.000 441,2 Azija Jugovzhodna Azija
Mindanao 104.530 Filipini 25.281.000 241,9 Azija Jugovzhodna Azija
Tasmanija 90.758 Avstralija 514.700 5,671 Oceanija / Avstralija Avstralazija
Hokaido 77.981 Japonska 5.474.000 70,2 Azija Vzhodna Azija
Sahalin 72.492 Rusija 580.000 8,001 Azija Severna Azija
Tajvan/Formoza 35.883 Tajvan/Ljudska republika Kitajska 23,000,000 641 Azija Vzhodna Azija
Kjušu 35.640 Japonska 13.231.000 371,2 Azija Vzhodna Azija
Nova Britanija 35.145 Papuanska Nova Gvineja 513.926 14,62 Oceanija Melanezija
Vancouvrov otok 31.285 Kanada 759.366 24,27 Severna Amerika severni del Severne Amerike
Šikoku 18.800 Japonska 4.141.955 220,3 Azija Vzhodna Azija
Grande Terre 16.648 Nova Kaledonija (Francija) 208.709 12,54 Oceanija Melanezija
Palawan 12.189 Filipini 43.000 35,28 Azija Jugovzhodna Azija
Havaji 10.434 Združene države Amerike 185.079 17,74 Oceanija Polinezija
Viti Levu 10.388 Fidži 600.000 56,97 Oceanija Melanezija

Največja morja v Tihem oceanuUredi

 
Delna slika Tihega oceana iz vesolja posadke Apolla 11

Največja morja so:[7]

ZgodovinaUredi

PrazgodovinaUredi

Na celinah Azije, Avstralije in obeh Amerik se nad gladino Tihega oceana dviga več kot 25.000 velikih in majhnih otokov. Številni otoki so bili oklepi nekoč aktivnih vulkanov, ki so tisoče let mirovali. Blizu ekvatorja skozi velika območja modrega oceana je točka atolov, ki so jih oblikovale podvodne gore zaradi majhnih koralnih otokov, nanizanih v obroč v okolici osrednje lagune.

Zgodnje migracijeUredi

 
Model fidžijske drue, primer avstronezijskega plovila s trupom dvojnega kanuja (katamarana) in jadrom v obliki rakovice

Na Tihem oceanu so se v prazgodovini zgodile pomembne migracije ljudi. Sodobni ljudje so prvič dosegli zahodni Pacifik v paleolitiku, pred približno 60.000 do 70.000 leti. Izvirajo iz južne obalne migracije ljudi iz Afrike in so dosegli vzhodno Azijo, celinsko jugovzhodno Azijo, Filipine, Novo Gvinejo in nato Avstralijo tako, da so prečkali morje v dolžini najmanj 80 kilometrov med Sundalandom (biogeografska regija jugovzhodne Azije, ki ustreza večji kopenski masi, ki je bila izpostavljena v zadnjih 2,6 milijona let v obdobjih, ko je bila gladina morja nižja) in Sahulom. Ni z gotovostjo znano, kakšno stopnjo pomorske tehnologije so uporabljale te skupine – domneva se, da so uporabljali velike bambusove splave, ki so bili morda opremljeni z nekakšnim jadrom. Zmanjšanje ugodnih vetrov za prehod v Sahul po 58.000 pred sedanjostjo se ujema z datacijo poselitve Avstralije, brez poznejših selitev v prazgodovinskem obdobju. Pomorske sposobnosti predavstronezijskih prebivalcev otoške jugovzhodne Azije potrjuje naselbina Buka pred 32.000 in otok Manus pred 25.000 leti pred sedanjostjo. Vključena so potovanja, dolga 180 kilometrov oziroma 230 kilometrov.[8]

Potomci teh selitev so danes vzhodnoazijska ljudstva, Negritosi, Melanezijci in avtohtoni Avstralci. Njihovo prebivalstvo v obmorski jugovzhodni Aziji, obalni Novi Gvineji in otoški Melaneziji se je pozneje poročalo s prihajajočimi avstronezijskimi naseljenci iz Tajvana in severnih Filipinov, pa tudi s prejšnjimi skupinami, povezanimi z avstroazijsko govorečimi ljudmi, kar je povzročilo sodobna ljudstva otoške jugovzhodne Azije in Oceanije.[9][10]

 
Zemljevid, ki prikazuje preseljevanje avstronezijskih ljudstev

Kasnejša migracija po morju je neolitska avstronezijska ekspanzija avstronezijskih ljudstev. Avstronezijci izvirajo iz otoka Tajvan ok. 3000-1500 pr. n. št. Povezane so z značilnimi tehnologijami pomorskega jadranja (zlasti čolni s preveso, katamarani, čolni z zadrgo in trikotna jadra) – verjetno je bil postopni razvoj teh tehnologij povezan s poznejšimi koraki poselitve v bližnjo in oddaljeno Oceanijo. Od leta 2200 pred našim štetjem so Avstronezijci odpluli proti jugu, da bi naselili Filipine. Verjetno iz arhipelaga Bismarck so prečkali zahodni Pacifik, da bi leta 1500 pr. n. št. dosegli Marijanske otoke,[11] pa tudi Palav in Yap leta 1000 pr. n. št. Bili so prvi ljudje, ki so dosegli oddaljeno Oceanijo, in prvi, ki so prečkali ogromne razdalje odprte vode. Prav tako so se nadaljevali s širjenjem proti jugu in naselili preostanek obmorske jugovzhodne Azije, dosegli Indonezijo in Malezijo do 1500 pr. n. št., ter naprej proti zahodu do Madagaskarja in Komorov v Indijskem oceanu okoli 500 n. št.[12][13][14] Pred kratkim se domneva, da so se Avstronezijci razširili že prej in da so na Filipine prispeli že leta 7000 pr. n. št. Dodatne zgodnejše selitve v otoško jugovzhodno Azijo, povezane z govorci avstroazijskega jezika iz celinske jugovzhodne Azije, naj bi se zgodile že leta 15000 pr. n. št.[15]

Okoli leta 1300 do 1200 pred našim štetjem je veja avstronezijskih migracij, znana kot kultura Lapita, dosegla Bismarckov arhipelag, Salomonovo otočje, Vanuatu, Fidži in Novo Kaledonijo. Od tam so med 900 in 800 pr. n. št. naselili Tongo in Samoo. Nekateri so se tudi vrnili proti severu leta 200 pr. n. št., da bi naselili otoke vzhodne Mikronezije (vključno Karolinško otočje, Marshallovo otočje in Kiribati), pri čemer so se pomešali s prejšnjimi avstronezijskimi migracijami v regiji. To je ostal najdaljši obseg avstronezijske ekspanzije v Polinezijo do okoli leta 700 n. št., ko je prišlo do novega porasta raziskovanja otokov. Dosegli so Cookove otoke, Tahiti in Markizovo otočje do leta 700 n. Havaji do 900 n. št.; Rapa Nui do 1000 n. št.; in končno Nova Zelandija do leta 1200 n. št.[16][17]Avstronezijci so morda prišli tudi do Amerike, čeprav dokazi za to ostajajo neprepričljivi.[18][19]

Evropska raziskovanjaUredi

Prvi stik evropskih pomorščakov z zahodnim robom Tihega oceana so leta 1512 vzpostavile portugalske odprave Antónia de Abreuja in Francisca Serrãoja prek Malih Sundskih otokov do Molukov[20][21] in z odpravo Jorgeja Álvaresa na južno Kitajsko leta 1513,[22] obe je naročil Afonso de Albuquerque iz Malake.

Na vzhodno stran oceana je naletel španski raziskovalec Vasco Núñez de Balboa leta 1513, potem ko je njegova ekspedicija prečkala Panamsko ožino in dosegla nov ocean.[23] Poimenoval ga je Mar del Sur (dobesedno »Južno morje«), ker je bil ocean južno od obale ožine, kjer je prvič opazoval Pacifik.

 
Zemljevid, ki prikazuje veliko število španskih ekspedicij čez Tihi ocean od 16. do 18. stoletja, vključno z manilsko galeonsko potjo med Acapulcom in Manilo, prvo transpacifiško trgovsko potjo v zgodovini.

Leta 1520 je pomorščak Ferdinand Magellan s svojo posadko v pisani zgodovini prvi prečkal Pacifik. Bili so del španske odprave na Začimbne otoke, ki je na koncu privedla do prvega obhoda Zemlje. Magellan je ocean poimenoval Pacífico (ali »Pacifik«, kar pomeni »miren«), ker je odprava po plovbi skozi razburkano morje ob rtu Horn našla mirne vode. Ocean so v njegovo čast do 18. stoletja pogosto imenovali Magellanovo morje.[24] Magellan se je ustavil na enem od nenaseljenih pacifiških otokov, preden se je marca 1521 ustavil na Guamu. Čeprav je Magellan sam umrl na Filipinih leta 1521, je španski pomorščak Juan Sebastián Elcano vodil ostanke odprave nazaj v Španijo čez Indijski ocean in okrog Rta dobrega upanja, s čimer je leta 1522 zaključil prvo obkroženje Zemlje.[25] Ob plovbi okoli in vzhodno od Molukov so med letoma 1525 in 1527 portugalske ekspedicije naletele na Karolinske otoke, otoke Aru in Papuo Novo Gvinejo. V letih 1542–43 so Portugalci dosegli tudi Japonsko.[26]

Leta 1564 je pet španskih ladij s 379 vojaki prečkalo ocean od Mehike pod vodstvom Miguela Lópeza de Legazpija in koloniziralo Filipine in Marijanske otoke.[27] Preostanek 16. stoletja je Španija ohranila vojaški in trgovski nadzor z ladjami, ki so plule iz Mehike in Peruja preko Tihega oceana do Filipinov prek Guama in ustanovile špansko Vzhodno Indijo. Manilski galeoni so delovali dve stoletji in pol ter povezovali Manilo in Acapulco na eni najdaljših trgovskih poti v zgodovini. Španske odprave so prispele tudi na Tuvalu, Markizovo otočje, Cookove otoke, Salomonove otoke in Admiralske otoke v južnem Tihem oceanu.[28]

 
Universalis Cosmographia, Waldseemüllerjev zemljevid iz leta 1507, iz časa, ko je bila narava Amerik dvoumna, zlasti Severne Amerike, kot možnega dela Azije, je bil prvi zemljevid, ki prikazuje Ameriko, ki ločuje dva različna oceana. Južna Amerika je na splošno veljala za "novi svet" in prvič kaže ime "Amerika" po Amerigu Vespucciju.

Kasneje, v iskanju Terra Australis ("[velika] južna dežela"), so španski raziskovalci v 17. stoletju, kot je bila ekspedicija, ki jo je vodil portugalski pomorščak Pedro Fernandes de Queirós, prispeli do Pitcairnov otok in Vanuatu ter odpluli Torresov preliv med Avstralijo in Novo Gvinejo, poimenovan po pomorščaku Luísu Vazu de Torresu. Nizozemski raziskovalci, ki so pluli okoli južne Afrike, so se tudi ukvarjali z raziskovanjem in trgovino; Willem Janszoon je izvedel prvo popolnoma dokumentirano evropsko izkrcanje v Avstraliji (1606), na polotoku Cape York,[29] in Abel Janszoon Tasman je obkrožil in pristal na delih avstralske celinske obale ter prispel na Tasmanijo in Novo Zelandijo leta 1642.[30]

V 16. in 17. stoletju je Španija imela Tihi ocean za mare clausum – morje, zaprto za druge pomorske sile. Kot edini znani vhod iz Atlantika so Magellanov preliv včasih nadzorovale flote, ki so bile poslane, da preprečijo vstop nešpanskim ladjam. Na zahodni strani Tihega oceana so Nizozemci ogrožali španske Filipine.[31]

18. stoletje je zaznamovalo začetek velikega raziskovanja Rusov na Aljaski in Aleutih, kot sta Prva odprava na Kamčatko in Velika severna odprava, ki ju je vodil dansko ruski mornariški častnik Vitus Bering. Španija je prav tako poslala odprave na severozahod Tihega oceana, ki so dosegle otok Vancouver v južni Kanadi in Aljasko. Francozi so raziskovali in kolonizirali Polinezijo, Britanci pa so opravili tri potovanja z Jamesom Cookom v južni Pacifik in Avstralijo, Havaje in severnoameriški pacifiški severozahod. Leta 1768 je Pierre-Antoine Véron, mladi astronom, ki je spremljal Louisa Antoina de Bougainvilla na njegovem raziskovalnem potovanju, prvič v zgodovini z natančnostjo določil širino Pacifika.[32]] Eno najzgodnejših znanstvenih raziskovanj je organizirala Španija v odpravi Malaspina v letih 1789–1794. Objadrali so velika območja Tihega oceana, od rta Horn do Aljaske, Guama in Filipinov, Nove Zelandije, Avstralije in južnega Pacifika.

  • Zemljevid Dioga Ribeira, izdelan leta 1529, je bil prvi, ki je prikazal Pacifik približno v pravi velikosti

  • Zemljevid Tihega oceana med evropskim raziskovanjem, okrog leta 1754.

  • Maris Pacifici Orteliusa (1589). Eden prvih tiskanih zemljevidov, ki prikazuje Tihi ocean[33]

  • Zemljevid Tihega oceana med evropskim raziskovanjem, približno 1702–1707

Novi ImperializemUredi

 
Batiskaf Trst pred rekordnim potopom na dno Marijanskega jarka, 23. januar 1960

Naraščajoči imperializem v 19. stoletju je povzročil okupacijo večjega dela Oceanije s strani evropskih sil, kasneje pa Japonske in Združenih držav. Pomemben prispevek k oceanografskemu znanju so prispevala potovanja ladje HMS Beagle v 1830-ih s Charlesom Darwinom na krovu;[34] HMS Challenger v 1870-ih;[35] USS Tuscarora (1873–76); in nemška Gazela (1874–76).

 
Abel Aubert du Petit-Thouars prevzame Tahiti 9. septembra 1842

V Oceaniji je Francija pridobila vodilni položaj imperialne sile, potem ko je Tahiti in Novo Kaledonijo leta 1842 oziroma 1853 postavila za protektorata.[36] Po obisku mornarice na Velikonočnem otoku leta 1875 in 1887 se je čilski mornariški častnik Policarpo Toro leta 1888 pogajal o vključitvi otoka v Čile z domorodnimi Rapanui. Z zasedbo Velikonočnega otoka se je Čile pridružil imperialnim državam.[37](str.53)   Do leta 1900 skoraj so bili vsi Pacifiški otoki pod nadzorom Britanije, Francije, Združenih držav Amerike, Nemčije, Japonske in Čila.

Čeprav so ZDA leta 1898 od Španije pridobile nadzor nad Guamom in Filipini,[38] je Japonska do leta 1914 nadzorovala večino zahodnega Pacifika in med vojno v Tihem oceanu zasedla številne druge otoke; vendar je bila do konca te vojne Japonska poražena in ameriška pacifiška flota je bila dejansko gospodar oceana. Severni Marijanski otoki pod japonsko oblastjo so prišli pod nadzor Združenih držav.[39] Od konca druge svetovne vojne so številne nekdanje kolonije v Tihem oceanu postale neodvisne države.

Glej tudiUredi

SkliciUredi

  1. ↑ 1,0 1,1 "Catholic Encyclopedia : Ferdinand Magellan". Newadvent.org. 1 October 1910. Pridobljeno dne 31 October 2010.
  2. ↑ 2,0 2,1 "Pacific Ocean". Britannica Concise. 2008: Encyclopædia Britannica, Inc.
  3. ↑ "Area of Earth's Land Surface", The Physics Factbook. Retrieved 9 June 2013.
  4. ↑ K, Harsh (19 March 2017). "This ocean has most of the islands in the world". Mysticalroads. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 August 2017. Pridobljeno dne 6 April 2017.
  5. ↑ Ishihara, Masahide; Hoshino, Eiichi; Fujita, Yoko (2016). Self-determinable Development of Small Islands (angleščina). Springer. str. 180. ISBN 978-981-10-0132-1.
  6. ↑ United States. National Oceanic and Atmospheric Administration; Western Pacific Regional Fishery Management Council (2009). Toward an Ecosystem Approach for the Western Pacific Region: from Species-based Fishery Management Plans to Place-based Fishery Ecosystem Plans: Environmental Impact Statement (angleščina). Evanston, IL: Northwestern University. str. 60.
  7. ↑ "The Marginal Seas Of The Pacific Ocean". World Atlas. 23 November 2018. Pridobljeno dne April 8, 2022.
  8. ↑ O'Connor, Sue; Hiscock, Peter (2018). "THE PEOPLING OF SAHUL AND NEAR OCEANIA". V Cochrane, Ethan E; Hunt, Terry L. (ur.). The Oxford handbook of prehistoric Oceania. New York, NY. ISBN 9780199925070.
  9. ↑ Jett, Stephen C. (2017). Ancient Ocean Crossings: Reconsidering the Case for Contacts with the Pre-Columbian Americas. University of Alabama Press. str. 168–171. ISBN 9780817319397. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 July 2020. Pridobljeno dne 4 June 2020.
  10. ↑ Mahdi, Waruno (2017). "Pre-Austronesian Origins of Seafaring in Insular Southeast Asia". V Acri, Andrea; Blench, Roger; Landmann, Alexandra (ur.). Spirits and Ships: Cultural Transfers in Early Monsoon Asia. ISEAS – Yusof Ishak Institute. str. 325–440. ISBN 9789814762755. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 July 2020. Pridobljeno dne 4 June 2020.
  11. ↑ Winter, Olaf; Clark, Geoffrey; Anderson, Atholl; Lindahl, Anders (September 2012). "Austronesian sailing to the northern Marianas, a comment on Hung et al. (2011)". Antiquity. 86 (333): 898–910. doi:10.1017/S0003598X00047992.
  12. ↑ Heiske, Margit; Alva, Omar; Pereda-Loth, Veronica; Van Schalkwyk, Matthew; Radimilahy, Chantal; Letellier, Thierry; Rakotarisoa, Jean-Aimé; Pierron, Denis (2021-01-22). "Genetic evidence and historical theories of the Asian and African origins of the present Malagasy population". Human Molecular Genetics. 30 (R1): R72–R78. doi:10.1093/hmg/ddab018. ISSN 0964-6906.
  13. ↑ Gray RD, Drummond AJ, Greenhill SJ (January 2009). "Language phylogenies reveal expansion pulses and pauses in Pacific settlement". Science. 323 (5913): 479–83. Bibcode:2009Sci...323..479G. doi:10.1126/science.1166858.
  14. ↑ Pawley A (2002). "The Austronesian dispersal: languages, technologies and people". V Bellwood PS, Renfrew C (ur.). Examining the farming/language dispersal hypothesis. McDonald Institute for Archaeological Research, University of Cambridge. str. 251–273. ISBN 978-1902937205.
  15. ↑ Larena, Maximilian (22 March 2021). "Multiple migrations to the Philippines during the last 50,000 years". Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 118 (13): e2026132118. Bibcode:2021PNAS..11826132L. doi:10.1073/pnas.2026132118.
  16. ↑ Stanley, David (2004). South Pacific. David Stanley. str. 19. ISBN 978-1-56691-411-6.
  17. ↑ Gibbons, Ann. "'Game-changing' study suggests first Polynesians voyaged all the way from East Asia". Science. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13 April 2019. Pridobljeno dne 23 March 2019.
  18. ↑ Van Tilburg, Jo Anne. 1994. Easter Island: Archaeology, Ecology and Culture. Washington D.C.: Smithsonian Institution Press
  19. ↑ Langdon, Robert. The Bamboo Raft as a Key to the Introduction of the Sweet Potato in Prehistoric Polynesia, The Journal of Pacific History, Vol. 36, No. 1, 2001
  20. ↑ Hannard, Willard A. (1991). Indonesian Banda: Colonialism and its Aftermath in the Nutmeg Islands. Bandanaira: Yayasan Warisan dan Budaya Banda Naira. str. 7.
  21. ↑ Milton, Giles (1999). Nathaniel's Nutmeg. London: Sceptre. str. 5, 7. ISBN 978-0-340-69676-7.
  22. ↑ Porter, Jonathan. (1996). Macau, the Imaginary City: Culture and Society, 1557 to the Present. Westview Press. ISBN 0-8133-3749-6
  23. ↑ Ober, Frederick Albion (2010). Vasco Nuñez de Balboa. Library of Alexandria. str. 129. ISBN 978-1-4655-7034-5.
  24. ↑ Camino, Mercedes Maroto. Producing the Pacific: Maps and Narratives of Spanish Exploration (1567–1606), p. 76. 2005.
  25. ↑ "Life in the sea: Pacific Ocean", Oceanário de Lisboa. Retrieved 9 June 2013.
  26. ↑ Steven Thomas, "Portuguese in Japan". Steven's Balagan. April 25, 2006. Pridobljeno dne May 22, 2015.
  27. ↑ Henderson, James D.; Delpar, Helen; Brungardt, Maurice Philip; Weldon, Richard N. (2000). A Reference Guide to Latin American History. M.E. Sharpe. str. 28. ISBN 978-1-56324-744-6.
  28. ↑ Fernandez-Armesto, Felipe (2006). Pathfinders: A Global History of Exploration. W.W. Norton & Company. str. 305–307. ISBN 978-0-393-06259-5.
  29. ↑ J.P. Sigmond and L.H. Zuiderbaan (1979) Dutch Discoveries of Australia.Rigby Ltd, Australia. pp. 19–30 ISBN 0-7270-0800-5
  30. ↑ Primary Australian History: Book F [B6] Ages 10–11. R.I.C. Publications. 2008. str. 6. ISBN 978-1-74126-688-7.
  31. ↑ Lytle Schurz, William (1922), "The Spanish Lake", The Hispanic American Historical Review, 5 (2): 181–194, doi:10.2307/2506024, JSTOR 2506024
  32. ↑ Williams, Glyndwr (2004). Captain Cook: Explorations And Reassessments. Boydell Press. str. 143. ISBN 978-1-84383-100-6.
  33. ↑ "Library Acquires Copy of 1507 Waldseemüller World Map – News Releases (Library of Congress)". Loc.gov. Pridobljeno dne April 20, 2013.
  34. ↑ Marty, Christoph. "Charles Darwin's Travels on the HMS Beagle". Scientific American (angleščina). Pridobljeno dne 23 March 2018.
  35. ↑ "The Voyage of HMS Challenger". www.interactiveoceans.washington.edu. Pridobljeno dne 23 March 2018.
  36. ↑ Bernard Eccleston, Michael Dawson. 1998. The Asia-Pacific Profile. Routledge. p. 250.
  37. ↑ William Sater, Chile and the United States: Empires in Conflict, 1990 by the University of Georgia Press, ISBN 0-8203-1249-5
  38. ↑ Tewari, Nita; Alvarez, Alvin N. (2008). Asian American Psychology: Current Perspectives. CRC Press. str. 161. ISBN 978-1-84169-749-9.
  39. ↑ The Covenant to Establish a Commonwealth of the Northern Mariana Islands in Political Union With the United States of America[1][2]

Zunanje povezaveUredi

Poglejte si besedo tihi ocean v Wikislovarju, prostem slovarju.
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Tihi ocean.
Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tihi_ocean&oldid=5842401«