Heraldika
Heráldika (ali grboslovje) je pomožna zgodovinska veda, ki preučuje grbe. Vsa vedenja in znanja, ki jih obsega heraldika, zaradi svoje obširnosti tvorijo posebno umetnostno zgodovinsko vedo.
Začetek grboslovja postavljamo v sredino 12. stoletja (približno v leto 1150, v čas križarskih vojn), ko se je začel uveljavljati srednjeveški družbeni red - fevdalizem. Zaradi obilice simbolike, ki se pojavlja v grbih, je grboslovje v tesni prepletenosti z rodoslovjem (genealogija), družboslovjem (sociologija), umetnostno zgodovino, orožarsko, socialno, politično, gospodarsko, cerkveno in še kakšno zgodovino.
Grboslovje v grobem delimo na:
- splošno teorijo grboslovja;
- zgodovino grboslovja;
- grboslovno pravo;
- grboslovno oblikovanje in slikanje.
Splošna grboslovna teorija razlikuje štiri glavne zvrsti:
- krajevno grboslovje (grbi vasi, trgov, mest, občin, pokrajin, dežel);
- cerkveno grboslovje (grbi cerkvenih dostojanstvenikov, bratovščinh, škofij, cerkvenih redov);
- grboslovje stanovskih združenj (cehovskih skupnosti, narodnih skupnosti, v novejšem času političnih strank, društev, sindikatov,...);
- osebno in rodbinsko grboslovje (grbi posameznikov in njihovih potomcev).
ViriUredi
- Gogala, Roger: Tisočletna govorica zastav, z novo slovensko zastavo v EU?, Forma 7, 2002 (COBISS) ISBN 961-6181-31-9
- http://www.grboslovje.si/heraldika.php