Odpre glavni meni

Republika Armenija je celinska država v južnem Zakavkazju, ozemeljskem pasu med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Na severu meji na Gruzijo, na vzhodu na Azerbajdžan (in tudi na samo v Erevanu priznano tvorbo Gorski Karabah), na jugu na Iran, na jugozahodu na azerbajdžansko eksklavo Nahičevan (Naxçıvan) in na zahodu na Turčijo. Pred razpadom Sovjetske zveze je Armeniji po Stalinovem odloku (iz leta 1923, ko je bil minister za narodnosti) pripadala še eksklava Baškend znotraj ozemlja Azerbajdžana, slednjemu pa so pripadale štiri eksklave znotraj province Tavuš in še ena znotraj province Ararat. Po razpadu Sovjetske zveze in ob izbruhu napetosti zaradi Gorskega Karabaha sta obe državi zasedli te eksklavice znotraj svojih ozemelj. Trenutno sta odprti le meji z Gruzijo in Iranom, meje s Turčijo in Azerbajdžanom pa so hermetično zaprte.

Republika Armenija
Հայաստանի Հանրապետություն
Hajastani Hanrapetutjun
Zastava Armenije Grb Armenije
HimnaՄեր Հայրենիք (armensko)
Mer Hajrenik   (prečrkovano)
»Naša domovina«

Lega Armenije
Glavno mestoErevan
40°11′N, 44°31′E
Največje mesto prestolnica
Uradni jeziki armenščina[1]
Etnične skupine  98 % Armencev,
1,3 % Jazidov,
0,5 % Rusov,
0,3 % drugih[2]
Demonim Armenec, Armenka
Upravljanje predsedniška republika[3]
 -  predsednik Armen Sargsjan
 -  premier Nikol Pašinjan
 -  predsednik narodne skupščine (parlamenta) Ararat Mirzojan
Oblikovanje in neodvisnost
 -  tradicionalno: 11. avgust 2492 pr. n. št. 
 -  Urartu pod Aramu: 840. pr. n. št. 
 -  Tigranes Orontid: 560 pr. n. št. 
 -  Armensko kraljestvo[4]: 190 pr. n. št. 
 -  Armenska apostolska cerkev[5]: <301 n. št. 
 -  Arsakidi: 52–428 
 -  Bagratidska Armenija: 885–1045 
 -  Armensko kraljestvo Kilikija: 1198–1375 
 -  Demokratična republika Armenija: 28. maj 1918 
Površina
 -  skupaj: 29.743 km² (138.
 -  voda (%): 4,71[6]
Prebivalstvo
 -  ocena julij 2014: 3 009 800[7] (133.)
 -  štetje 2011: 3.018.854[8] 
 -  gostota: 101,5/km² 
BDP (PKM) ocena 2019
 -  skupaj: 32,893 milijarde USD[9] 
 -  na prebivalca: 10.995 USD 
BDP (nominalno) ocena 2019
 -  skupaj: 13,302 USD 
 -  na prebivalca: $4.446 USD 
Gini (2017) 33,6 (srednji
HDI (2017) Rast 0,755  (srednji) (83.)
Valuta dram (AMD)
Časovni pas AMT (UTC+4)
Vrhnja domena (TLD) .am
Klicna koda +374
Zavetnik Apostol Jernej, devica Marija, sveti Gregor, apostol Juda Tadej

Izvor imenaUredi

Armenija se v armenščini imenuje Hajastan, kar pomeni Haikova dežela. V Svetem pismu je Haik bil Noev pra-pravnuk (sin Togarmaha, ki je bil sin Gomerja, ta pa je bil sin Noevega sina Jafeta). Haik naj bi pri 130 letih odšel v Šinar (Babilon) gradit Babilonski stolp. Zaradi »božanskega« zunanjega videza mu je asirski vladar Bel (znan tudi kot Nimrud) ukazal naj ostane, da bi ga po božje častili, vendar se je uprl tej zahtevi in se vrnil v svojo domovino pod Araratom. Zato je Nimrod šel s svojo vojsko za njim, v bitki pri jezeru Van (danes v Turčiji) pa je Haik s puščico s tremi peresi prestrelil Nimrudov oklep in ga ubil, po čemer se je asirska vojska umaknila, Haik pa je živel še do svojega 400. leta. Od te bitke dalje šteje tudi tradicionalni armenski koledar.

Ime Armenija, po katerem je dežela znana v večini jezikov, so pred približno 3 tisočletji (torej okoli leta 1000 pr. n. št.) začeli uporabljati grški zgodovinarji po armenskem voditelju Aramu, ki je po legendi bil šesti v nasledstveni liniji za Haikom, torej pravnuk Haikovega pravnuka.

ZgodovinaUredi

Armenija je bila pred letom 1454 mogočna država z bogato kulturo ter je v določenem času nadzorovala vse ozemlje med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom. Že leta 301 je postala prva država, ki je formalno prevzela krščanstvo kot uradno državno vero — 12 let pred Rimom. Na oblasti so bile različne rodbine. Vendar je potem, ko so jo zasedli Parti, Rimljani, Mongoli, Arabci, Egipčani in Perzijci, Armenija oslabela, tako da sta si jo leta 1454 Osmansko cesarstvo in Safavidska Perzija razdelila, Armence pa zasužnjila. Turške imperialne, vojaške in republikanske oblasti so med letoma 1895 in 1923 zaradi strahu, da bi krščanski Armenci, še posebej v prvi svetovni vojni, pomagali imperialni Rusiji, izvajale pokole, znane kot Armenski genocid, v katerem je življenje izgubilo več kot milijon Armencev.

Perzijski del Armenije je bil leta 1828 vključen v Rusko cesarstvo, leta 1920 pa po krajši neodvisnosti v Sovjetsko zvezo, kjer je dobila status socialistične republike. Spor s sosednjim Azerbajdžanom zaradi armenske enklave Gorski Karabah poteka že za časa ZSSR od leta 1988, ko je bil lahko izražen zaradi nove politike glasnosti, še okrepil pa se je po osamosvojitvi od SZ v letu 1991. Do maja 1994, ko je bilo podpisano premirje, so armenske vojaške sile nadzorovale ne samo Gorski Karabah, pač pa tudi dobršen del ostalega Azerbajdžana.

Zaradi nezmožnosti doseči mirno rešitev in zaradi turške blokade Armenije sta bili oslabljeni gospodarstvi obeh držav. Armenija tudi po razpadu SZ ostaja članica SND.

GeografijaUredi

Glavni članek: Geografija Armenije.
 
Armensko višavje in vulkanska topografija

Armenija je celinska država brez izhoda na morje s površino 29.743km². Leži v geopolitični regiji Zakavkazje (Južni Kavkaz), v gorah južnega Kavkaza in njihovih nižinah med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom ter severovzhodno od Armenskega višavja. Armenija na severu meji z Gruzijo, na vzhodu z Azerbajdžanom na jugu z Iranom, na jugozahodu in zahodu pa s Turčijo. Armenija leži med zemljepisnima širinama 38 ° in 42 ° S in zemljepisno dolžino 43 ° in 47 ° J.

Povprečna nadmorska višina je 1370 m in le 10 % ozemlja leži nižje od 1000 m. Najvišji vrh je 4090 m visok Aragac (ok. 70 km severno od Erevana), najnižja nadmorska višina (400 m) pa je v soteski reke Debed.[10] Večino ozemlja (85,9 %) tvori višavje, v katerega so zarezane soteske rek kot so Hrazdan, Arpa, Debed, Azat. Gorata sta predvsem severni in severovzhodni del države, kjer se razteza gorska veriga Mali Kavkaz. Sevansko jezero na vzhodu države sodi med največja visokogorska jezera in je največje v Zakavkazju. Na zahodu države (ob meji s Turčijo) je rodovitna dolina reke Aras.

Gora Ararat, ki je bila zgodovinsko del Armenije, je najvišja gora v regiji. Zdaj leži v Turčiji, vendar je dobro vidna iz Armenije, Armenci pa jo obravnavajo kot simbol svoje dežele. Zaradi tega je gora danes prisotna na armenskem državnem grbu.

PodnebjeUredi

Zaradi gora ni izrazitih vplivov Črnega morja in Kaspijskega jezera. Podnebje je tako celinsko z vročimi poletji in hladnimi zimami, temperatura in količina padavin pa sta odvisna tudi od zemljepisne širine in nadmorske višine. Najhladneje je in največ padavin (do 800 mm) pade v goratih predelih na severu in severovzhodu države, najtopleje pa je ob meji z Iranom. Na osrednji planoti pade do 250 mm padavin na leto, srednja zimska temperatura je okoli 0 °C, srednja poletna temperatura pa okoli 25 °C. Poleti lahko dnevna temperatura v Erevanu doseže tudi 44 °C, v zimski noči pa pade na -15 °C. Zima hitro preide v poletje in obratno, tako da sta pomlad in jesen neizraziti in kratki.

Varstvo okoljaUredi

Armenija se je leta 2018 po indeksu okoljske uspešnosti (EPI) uvrstila na 63. mesto od 180 držav. Njegova uvrstitev na podindeks okoljsko zdravje (ki je v EPI tehtana na 40 %) je 109, Armenija pa na podindeksu ekosistemske vitalnosti (tehtana na 60 % v EPI) je 27. najboljši na svetu.[11] To kaže, da so glavna vprašanja v Armeniji v zvezi z zdravjem prebivalstva, medtem ko vitalnost okolja povzroča manj skrbi. Še posebej nezadovoljivo je stanje okolja glede kakovosti zraka, ki mu je prebivalstvo izpostavljeno.

Ravnanje z odpadki v Armeniji je premalo razvito, saj na 60-tih armenskih odlagališčih ne poteka sortiranje ali recikliranje odpadkov. V bližini mesta Hrazdan je predvidena gradnja obrata za predelavo odpadkov, kar bo omogočilo zaprtje 10 odlagališč odpadkov.[12]

Kljub razpoložljivosti obnovljivih virov energije v Armeniji (zlasti hidroelektrarn in vetrnih elektrarn) in poziva uradnike EU, naj zaustavijo jedrsko elektrarno v Metsamorju[13], armenska vlada raziskuje možnosti namestitve novih majhnih modularnih jedrskih reaktorjev. V letu 2018 je bila predvidena posodobitev obstoječe jedrske elektrarne, da se poveča njena varnost in poveča proizvodnja električne energije za približno 10 %.

Armensko ministrstvo za varstvo narave je uvedlo takse za onesnaževanje zraka in vode ter odstranjevanje trdnih odpadkov, katerih prihodki se uporabljajo za dejavnosti varovanja okolja.

PrebivalstvoUredi

Na popisu prebivalstva leta 2001 so našteli približno 3.000.000 prebivalcev. 96 % odstotkov prebivalcev se je izreklo za Armence, 2 % za Ruse, preostanek pa predstavljajo Jezidi in Kurdi. Že med razpadanjem Sovjetske zveze je iz Armenije pobegnilo približno 200.000 Azerbajdžancev, v Armenijo pa se je priselil pretežni del 260.000 Armencev, ki so pobegnili iz Azerbajdžana. Popis je tudi pokazal, da se je med letoma 1991 in 2001 skoraj četrtina prebivalstva (približno 800.000) izselila, največ v Rusijo.

Velika večina Armencev pripada armenski apostolski cerkvi, ki velja za samostojno vejo krščanstva. Nekaj prebivalstva na severozahodu, zlasti v provinci Širak pripada rimskokatoliški cerkvi. Precejšen del Rusov pripada ruski pravoslavni cerkvi, Jezidi pripadajo zoroastrstvu, Kurdi pa islamu.

Upravna delitevUredi

Država je upravno razdeljena na 11 provinc (ed. marz, mn. marzer) z mestom (kaghak) Erevanom (Երևան), ki ima poseben upravni status kot glavno mesto države. Znotraj vsake province so skupnosti (hamaynk). Vsaka skupnost je samoupravna in je sestavljena iz enega ali več naselij (bnakavayr). Naselja so razvrščena bodisi v mesta (kaghak) bodisi vasi (gyugh). Od leta 2007 Armenija vključuje 915 skupnosti, od katerih 49 velja za mestne, 866 pa za podeželske. Glavno mesto Erevan ima tudi status skupnosti. Poleg tega je Erevan razdeljen na dvanajst pol avtonomnih okrožij.

Provinca Sedež Površina (km²) Št. prebivalcev †
Aragacotn Արագածոտն Aštarak Աշտարակ 2.756 132.925
Ararat Արարատ Artašat Արտաշատ 2.090 260.367
Armavir Արմավիր Armavir Արմավիր 1.242 265.770
Gegharkunik   Գեղարքունիք   Gavar Գավառ 5.349 235.075
Kotajk Կոտայք Hrazdan Հրազդան 2.086 254.397
Lori Լոռի Vanadzor Վանաձոր 3.799 235.537
Širak Շիրակ Gjumri Գյումրի 2.680 251.941
Sjunik Սյունիք Kapan Կապան 4.506 141.771
Tavuš Տավուշ Ijevan Իջևան 2.704 128.609
Vajoc Dzor Վայոց Ձոր Jeghegnadzor   Եղեգնաձոր   2.308 52.324
Erevan Երևան 223 1.060.138

† 2011 census
Viri: Površina in prebivalstvo po provincah.[14]

GospodarstvoUredi

Gospodarstvo se v veliki meri opira na naložbe in podporo Armencev v tujini. Pred osamosvojitvijo je armensko gospodarstvo v veliki meri temeljilo na industriji - kemikalije, elektronika, stroji, predelana hrana, sintetični kavčuk in tekstil - in je bilo zelo odvisno od zunanjih virov. Republika je razvila sodoben industrijski sektor, ki je v zameno za surovine in energijo dobavljal obdelovalne stroje, tekstil in drugo proizvedeno blago. Pred kratkim se je korporacija Intel dogovorila, da bo v Armeniji odprla raziskovalni center poleg drugih tehnoloških podjetij, kar je znak za rast tehnološke industrije v Armeniji. [15]

Pred razpadom Sovjetske zveze leta 1991 je kmetijstvo predstavljalo manj kot 20 % čistega materialnega proizvoda in celotne zaposlenosti. Po osamosvojitvi se je pomen kmetijstva v gospodarstvu izrazito povečal, njegov delež se je konec 1990-ih povečal na več kot 30 % BDP in več kot 40 % celotne zaposlenosti [16]. Povečanje pomena kmetijstva je bilo mogoče pripisati potrebam prebivalstva po preskrbi s hrano zaradi negotovosti v prvih fazah prehoda in propada nekmetijskih sektorjev gospodarstva v začetku 1990-ih. Ko so se gospodarske razmere stabilizirale in se je rast ponovno nadaljevala, se je delež kmetijstva v BDP znižal na nekaj več kot 20 % (podatki iz leta 2006), čeprav je delež kmetijstva v zaposlenosti ostal več kot 40 %.[17]

 
Erevan je gospodarski in kulturni center Armenije.

Armenski rudniki proizvajajo baker, cink, zlato in svinec. Velika večina energije se proizvaja z gorivom, uvoženim iz Rusije, vključno s plinom in jedrskim gorivom (za eno jedrsko elektrarno); glavni domači vir energije so hidroelektrarne. Majhna nahajališča premoga, plina in nafte obstajajo, vendar še niso bila razvita.

Kot druge na novo neodvisne države nekdanje Sovjetske zveze, armensko gospodarstvo trpi zaradi zloma nekdanjih sovjetskih trgovinskih vzorcev. Sovjetske naložbe in podpora armenske industrije so praktično izginile, tako da je malo večjih podjetij še vedno sposobnih delovati. Poleg tega se še vedno čutijo posledice potresa iz leta 1988 v Spitaku, v katerem je umrlo več kot 25.000 ljudi, 500.000 je bilo brezdomcev. Spopad z Azerbajdžanom zaradi Gorskega Karabaha ni bil rešen. Zaprtje azerbajdžanske in turške meje je opustošilo gospodarstvo, ker je Armenija odvisna od zunanjih zalog energije in večine surovin. Kopenske poti skozi Gruzijo in Iran so neprimerne ali nezanesljive. BDP se je med letoma 1989 in 1993 zmanjšal za skoraj 60 %, nato pa se je nadaljevala močna rast. Nacionalna valuta, dram, je prva leta po uvedbi leta 1993 doživela hiperinflacijo.

Kljub temu je vladi uspelo izvesti obsežne gospodarske reforme, ki so se izplačale v dramatično nižji inflaciji in stalni rasti. Premirje iz leta 1994 v konfliktu za Gorski Karabah je pomagalo tudi gospodarstvu. Armenija ima od leta 1995 močno gospodarsko rast, ki temelji na preobratu, ki se je začel leto prej, inflacija pa je bila v zadnjih nekaj letih zanemarljiva. Novi sektorji, kot so predelava dragih kamnov in izdelava nakita, informacijske in komunikacijske tehnologije ter celo turizem, začenjajo dopolnjevati bolj tradicionalne sektorje gospodarstva, kot je kmetijstvo.[18]

Ta stalen gospodarski napredek je Armeniji prinesel vse večjo podporo mednarodnih institucij. Mednarodni denarni sklad (MDS), Svetovna banka, Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) in druge mednarodne finančne institucije in tuje države dodeljujejo velike donacije in posojila. Posojila Armeniji od leta 1993 presegajo 1,1 milijarde dolarjev. Ta posojila so usmerjena v zmanjšanje proračunskega primanjkljaja in stabilizacijo valute; razvoj zasebnih podjetij, energija, kmetijstvo, predelava hrane, prevoz, zdravstveni in izobraževalni sektor in stalna sanacija na potresnem območju. Vlada se je 5. februarja 2003 pridružila Svetovni trgovinski organizaciji. Toda eden glavnih virov neposrednih tujih naložb ostaja armenska diaspora, ki financira večji del obnove infrastrukture in drugih javnih projektov. Ker je Armenija vse večja demokratična država upa, da bo dobila več finančne pomoči tudi iz zahodnega sveta.

Junija 1994 je bil sprejet liberalni zakon o tujih naložbah, leta 1997 pa zakon o privatizaciji in program privatizacije državne lastnine. Nadaljnji napredek bo odvisen od sposobnosti vlade, da okrepi svoje makroekonomsko upravljanje, vključno s povečanjem zbiranja prihodkov, izboljšanjem naložbenega ozračja in korakom proti korupciji. Toda brezposelnost, ki je leta 2015 znašala 18,5 % [19], še vedno ostaja velika težava zaradi pritoka na tisoče beguncev iz konflikta v Karabahu.

DemografijaUredi

 
Prebivalstvena piramida 2016

Armenija ima 2.924.816 prebivalcev (ocena 2016) in je tretja najbolj gosto poseljena nekdanja republika Sovjetske republike. Pojavil se je problem zmanjšanja prebivalstva zaradi povišane stopnje izseljevanja po razpadu ZSSR. V preteklih letih se je stopnja emigracije zmanjšala, od leta 2012 pa je opaziti nekaj rasti prebivalstva.

 
Armensko prebivalstvo po vsem svetu

Armenija ima razmeroma veliko zunanjo diasporo (8 milijonov po nekaterih ocenah, kar močno presega 3 milijone prebivalstva Armenije), s skupnostmi, ki obstajajo po vsem svetu. Največje armenske skupnosti zunaj Armenije so v Rusiji, Franciji, Iranu, ZDA, Gruziji, Siriji, Libanonu, Avstraliji, Kanadi, Grčiji, Cipru, Izraelu, Poljski, Ukrajini in Braziliji. 40.000 do 70.000 Armencev še vedno živi v Turčiji (večinoma v Carigradu in okoli njega).

Približno 1.000 Armencev prebiva v armenski četrti v starem Jeruzalemu, ostanek nekoč večje skupnosti. Italija je dom San Lazzaro degli Armeni, otoka v Beneški laguni, ki ga v celoti zaseda samostan, ki ga vodijo mehitaristi, armenska katoliška kongregacija. Približno 139.000 Armencev živi v dejansko neodvisni Republiki Arcah, kjer so večina.

Etnične skupineUredi

 
Zgodovinska in sodobna porazdelitev Armencev..
Naselje Armencev v začetku 20. stoletja:
  >50%       25–50%       <25%
  Armensko poselitveno območje danes.

Etnični Armenci predstavljajo 98,1 % prebivalstva. Jazidi predstavljajo 1,2 %, Rusi pa 0,4 %. Druge manjšine so Asirci, Ukrajinci, Grki (običajno jih imenujejo kavkaški Grki), Kurdi, Gruzijci, Belorusi in Judje. Obstajajo tudi manjše skupnosti Vlahov, Mordvincev, Osetijcev, Udisov in Tatov. Obstajata manjšini Poljakov in Kavkaških Nemcev, čeprav so močno rusificirani. Od leta 2016 je v Armeniji približno 35.000 Jazidov.

V sovjetski dobi so bili Azerbejdžanci zgodovinsko drugo največje prebivalstvo v državi (leta 1989 jih je bilo približno 2,5 %). Vendar so se zaradi spora za Gorski Karabah praktično vsi izselili iz Armenije v Azerbajdžan. Nasprotno je Armenija sprejela velik priliv armenskih beguncev iz Azerbajdžana, kar je Armeniji dalo bolj homogen značaj. Glede na raziskave Gallupa, izvedene v letu 2017, ima Armenija eno najvišjih stopenj sprejema migrantov v vzhodni Evropi.

JezikiUredi

Armenščina je edini uradni jezik. Glavna tuja jezika, ki ju Armenci poznajo, sta ruščina in angleščina. Večina starega prebivalstva lahko zaradi svoje sovjetske preteklosti precej dobro govori rusko. Po raziskavi iz leta 2013 je 95 % Armencev povedalo, da ima nekaj znanja ruščine (24 % napredno, 59 % vmesno) v primerjavi s 40 %, ki je povedalo, da zna nekaj angleščine (4 % napredno, 16 % vmesno in 20 % začetno). Vendar pa več odraslih (50 %) meni, da bi morali angleščino poučevati v javnih srednjih šolah kot tisti, ki raje ruščino (44 %).

MestaUredi

ReligijaUredi

 
Samostan Khor Virap iz 7. st. v senci Ararata, vrh, na katerem naj bi bil med biblijskim potopom pristala Noetova barka

Armenija je bila prvi narod, ki je krščanstvo sprejela kot državno vero, dogodek, ki je bil tradicionalno datiran v leto 301.[31]

Prevladujoča religija v Armeniji je krščanstvo. Korenine armenske cerkve segajo v 1. stoletje. V skladu s tradicijo sta armensko cerkev ustanovila dva od dvanajstih Jezusovih apostolovJuda Tadej in sveti Jernej, ki je v Armeniji pridigal krščanstvo med letoma 40–60. Zaradi teh dveh apostolov ustanoviteljev je uradno ime Armenske cerkve Armenska apostolska cerkev.

Več kot 93 % armenskih kristjanov spada v Armensko apostolsko cerkev, obliko orientalskega (ne-kalcedonskega) pravoslavja, ki je zelo obredna, konservativna cerkev, približno primerljiva s koptsko in sirsko cerkvijo. Armenska apostolska cerkev je v občestvu le s skupino cerkva znotraj orientalskega pravoslavja.

Armenska evangeličanska cerkev ima zelo pomembno in ugodno prisotnost v armenskim življenju z več tisoč člani po vsej državi. S koreninami sega do leta 1846, ki je bilo pod pokroviteljstvom Armenskega patriarhata Konstantinopel, katerega namen je bil izuriti kvalificirano duhovščino za Armensko apostolsko cerkev. Druga krščanska poimenovanja, ki v Armeniji temeljijo na Nicejskem verovanju, so binkoštne veje protestantske skupnosti, kot so Beseda življenja, Cerkev bratovščine Armencev [32], baptisti, ki so znani kot najstarejša obstoječa poimenovanja v Armeniji in so jih dovolile oblasti Sovjetske zveze in prezbiterijanci [33].

V Armeniji obstajajo tudi katoličani, tako katoliki kot latinski obred in armenski obred. Mehitaristi (v armenščini pišejo tudi "Mekhitaristi": Մխիթարեան) so zbor benediktinskih menihov armenske katoliške cerkve, ki jih je leta 1712 ustanovil Mekhitar iz Sebaste. Najbolj so znani po seriji znanstvenih publikacij starodavnih armenskih različic sicer izgubljenih starogrških besedil.

Armenska katoliška denominacija ima sedež v Bzoummarju v Libanonu.

Armenija je sedež ruske skupnost Molokanov, ki izvaja obliko duhovnega krščanstva, ki izvira iz Ruske pravoslavne cerkve.[34]

Jazidi, ki živijo v zahodnem delu države, izvajajo jazidizem. Od leta 2016 se v majhni vasici Aknalish gradi največji jazidski tempelj na svetu. Obstajajo tudi Kurdi, ki prakticirajo sunitski islam.

V Armeniji se je judovska skupnost od osamosvojitve zmanjšala na 750 ljudi, večina izseljencev pa je odšla v Izrael. Trenutno sta v Armeniji dve sinagogi - v glavnem mestu Erevanu in v mestu Sevan blizu Sevanskega jezera.

KulturaUredi

 
Armenska abeceda

Armenci imajo svojo značilno abecedo in jezik. Abecedo je izumil Mesrop Mashtots leta 405 in je sestavljena iz devetintrideset črk, od katerih so bile tri dodane v obdobju Kilikije. 96 % prebivalcev države govori armensko, 75,8 % prebivalstva pa dodatno ruščino, čeprav je angleščina vse bolj priljubljena.

UmetnostUredi

Glavni članek: Armenska umetnost.
 
Starodavni armenski Hačkar Khachkar (kamen s križem)

Erevanski Vernisaž (trg umetniških in obrtnih izdelkov), blizu Trga republike, ima sto prodajalcev, ki prodajajo različne obrtniške izdelke med vikendi in v sredo (čeprav je izbor sredi tedna precej zmanjšan). Trg ponuja rezbarije v lesu, starine, fine čipke ter volnene preproge in čilime, ročno vezane, ki so posebnost Kavkaza. Obsidijan, ki ga najdemo lokalno, je razvit v paleto nakita in okrasnih predmetov. Armensko zlatarstvo ima dolgo tradicijo, ki v enem kotu trga poseljuje izbor zlatih predmetov. Sovjetske relikvije in spominki novejše ruske izdelave - babuške, ure, emajlirane škatle in podobno - so tudi na voljo na Vernisažu. Priljubljena umetniška tržnica nasproti Opere ob vikendih zapolni še en mestni park.

 
Vrnitev kraljice Zabel v palačo , Vardges Sureniants (1909)

Armenska dolga zgodovina kot stičišče starodavnega sveta je zapustila pokrajino z nešteto fascinantnimi arheološkimi najdišči. Najdišča srednjeveške, železne dobe, bronaste in celo kamene dobe so le nekaj ur vožnje od mesta. Vse razen najbolj spektakularnih ostankov skoraj neodkrite in obiskovalcem omogočajo ogled cerkva in utrdb v njihovih prvotnih okoljih.

Nacionalna umetniška galerija v Erevanu ima več kot 16.000 del iz srednjega veka, ki nakazujejo bogate zgodbe Armenije. V njej so tudi slike mnogih evropskih mojstrov. Muzej moderne umetnosti, otroška slikarska galerija in muzej Martiros Saryan so le nekatere od drugih pomembnih zbirk likovne umetnosti, ki so na ogled v Erevanu. Poleg tega deluje veliko zasebnih galerij, ki jih je vsako leto več, na katerih so predstavljene razstave in razprodaje. Armenska vlada je 13. aprila 2013 napovedala spremembo zakona, ki bo omogočila svobodo panorame za 3D umetniška dela.[35]

Unescova dediščina v ArmenijiUredi

Samostana Haghpat in SanahinUredi

Samostana Haghpat in Sanahin (Monasteries of Haghpat and Sanahin)[36] sta dva bizantinska samostana v Tumanski regiji iz obdobja blaginje med dinastijo Kiurikian (10. do 13. stoletje) in sta bila pomembni središči učenja. Sanahin je bil znan po svoji šoli iluminatorjev in kaligrafov. Dva samostanska kompleksa predstavljata najvišji razcvet armenske verske arhitekture, katere edinstven slog se je razvil iz mešanice elementov bizantinske cerkvene arhitekture in tradicionalne vernakularne arhitekture kavkaške regije.

Stolnica in cerkve Ečmiadzin in arheološki ostanki ZvartnocUredi

Stolnica in cerkve Ečmiadzin in arheološki ostanki Zvartnoc (Cathedral and Churches of Echmiatsin and the Archaeological Site of Zvartnots)[37] grafično prikazujejo razvoj armenske cerkve z osrednjo kupolo armenskega tipa, ki je močno vplivala na arhitekturni in umetniški razvoj v regiji.

Samostan Geghard in Zgornja dolina AzatUredi

Samostan Geghard in Zgornja dolina Azat (Monastery of Geghard and the Upper Azat Valley)[38]: samostan vsebuje številne cerkve in grobnice, večina jih je vrezana v skalo, ki ponazarjajo sam vrh armenske srednjeveške arhitekture. Kompleks srednjeveških stavb je postavljen v pokrajino velike naravne lepote, obdan s stolpnicami na vhodu v dolino Azat. Visoke pečine s severne strani obdajajo kompleks, obrambna stena pa obdaja ostale.

KuhinjaUredi

 
Armenska kuhinja
Glavni članek: Armenska kuhinja.

Armenska kuhinja je tesno povezana z vzhodno in sredozemsko kuhinjo; različne začimbe, zelenjava, ribe in sadje se združujejo in predstavljajo edinstvene jedi. Glavne značilnosti armenske kuhinje so zanašanje na kakovost sestavin in ne močno začinjena hrana, uporaba zelišč, uporaba pšenice v različnih oblikah, stročnice, oreščki in sadje (kot glavna sestavina) kar zadeva kislo hrano in polnjenje najrazličnejših listov.

Granatno jabolko s svojo simbolično povezanostjo s plodnostjo predstavlja ta narod. Marelica je nacionalni sadež.

Državni praznikiUredi

Znan praznik, ki uradno sicer ni državni, je tudi vardevar, ki se ga praznuje julijsko soboto (natančno se ga določi na podlagi Luninega koledarja). Tega dne prebivalci (zlasti otroci) mimoidoče polivajo z vodo oz. mečejo vanje z vodo napolnjene balončke. Na podoben način se praznuje tudi budistično novo leto na Tajskem in v Mjanmaru (Burmi), kar namiguje na mogoč poganski obred očiščenja, ki se je izvajal pred sprejetjem krščanstva oz. budizma, iz njega pa naj bi izhajal tudi krščanski obred krsta.

Glej tudiUredi

Opombe in skliciUredi

  1. Ustava Republike Armenije (27. november 2005), 1. poglavje: Temelji ustavne ureditve, 12. člen.
  2. Asatrjan, Arakelova (2002).
  3. Ustava Republike Armenije (27. november 2005), 3. poglavje: Predsednik republike, 55. člen.
  4. de Laet, Sigfried J.; Herrmann, Joachim, ur. (1996). History of Humanity: From the seventh century B.C. to the seventh century A.D. (1st izd.). London: Routledge. str. 128. ISBN 978-92-3-102812-0. The ruler of the part known as Greater Armenia, Artaxias (Artashes), the founder of a new dynasty, managed to unite the country... 
  5. Encyclopedia Americana: Ankara to Azusa. Scholastic Library Publishing. str. 393. It was named for Artaxias, a general of Antiochus the Great, who founded the kingdom of Armenia about 190 B.C. 
  6. "The World Fact Book – Armenia". Central Intelligence Agency. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19 July 2010. Pridobljeno dne 17 July 2010. 
  7. Հայաստանի Հանրապետության Ազգային վիճակագրության ծառայություն: Հայաստանի Հանրապետության մշտական բնակչության թվաքանակը 2014 թվականի հուլիսի 1-ի դրությամբ — ստուգվում: 1.8.2014
  8. "Statistical Service of Armenia" (PDF). Armstat. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 10 October 2017. Pridobljeno dne 20 February 2014. 
  9. "World Economic Outlook Database, October 2018". IMF.org. International Monetary Fund. Pridobljeno dne 23 February 2019. 
  10. "Geographic Characteristic of The Republic of Armenia" (PDF). Marzes of the Republic of Armenia in Figures, 2002–2006. National Statistical Service of the Republic of Armenia. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 25 March 2009. Pridobljeno dne 22 July 2009. 
  11. "Environmental Performance Index". epi.envirocenter.yale.edu (angleščina). Pridobljeno dne 2018-02-02. 
  12. ""We have good reasons to boast economic growth in the coming years" – Karen Karapetyan Pleased with 2017 Indices in Kotayk Marz". www.gov.am (angleščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 February 2018. Pridobljeno dne 2018-02-16. 
  13. "EU: Armenia nuclear plant should be shut down as soon as possible". news.am (angleščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 February 2018. Pridobljeno dne 2018-02-16. 
  14. "Armstat:Provinces, area and population" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 10 October 2017. Pridobljeno dne 26 January 2014. 
  15. "Intel center to open in Armenia". PanARMENIAN.Net. 20 January 1990. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8 February 2013. Pridobljeno dne 12 March 2013. 
  16. Z. Lerman and A. Mirzakhanian, Private Agriculture in Armenia, Lexington Books, Lanham, MD, 2001.
  17. Statistical Yearbook 2007 Arhivirano 3 October 2008 na Wayback Machine., Armenia National Statistical Service, Yerevan
  18. Kiniry, Laura. "How Armenia Plans to Become the Next World-Class Hiking Destination". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5 February 2018. Pridobljeno dne 4 February 2018. 
  19. "Unemployment Armenia". Armenian Statistical Service of Republic of Armenia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7 May 2016. Pridobljeno dne 6 May 2016. 
  20. Aragatsotn
  21. Tavush
  22. Kotayk
  23. Vayots Dzor
  24. Syunik
  25. Shirak
  26. Lori
  27. Gegharkunik
  28. Armavir
  29. Ararat
  30. Yerevan
  31. "Armenia – Which Nation First Adopted Christianity?". Ancienthistory.about.com. 29 October 2009. Pridobljeno dne 25 January 2010. 
  32. "Armenian Brotherhood Church of Yerevan". Pridobljeno dne 31 March 2014. 
  33. "Armenian Presbyterian Church to Commemorate 1700th Anniversary of Christianity in Armenia with Concert and Khachkar Dedication". The Armenian Reporter. 20 October 2001. Pridobljeno dne 21 May 2011. 
  34. Lane, Christel (1978). Christian religion in the Soviet Union : a sociological study. Albany: State univ. of New York P. str. 107. ISBN 978-0-87395-327-6. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2 October 2015. Pridobljeno dne 27 August 2015. 
  35. "Legislation: National Assembly of RA". Parliament.am. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1 July 2015. Pridobljeno dne 26 April 2013. 
  36. Unesco[1]
  37. Unesco[2]
  38. Unesco [3]

ViriUredi

Zunanje povezaveUredi