Odpre glavni meni
Electromote in Berlin, 1882
Shema trolejbusa
1: električna napeljava; 2: označevalna tabla; 3: vzvratno ogledalo; 4: luči; 5: vstopna vrata; 6: prednje kolo; 7: izstopna vrata; 8: pogonsko kolo; 9: stranske letve; 10: držalo; 11: kabel ali vrv; 12: prevodnik; 13: vodilo; 14: zračnik; 15: strešni generator; 16: interna številka trolejbusa.

Eléktrični trólejbus (tudi trólejbus; iz angleščine trolley - voziček + bus - avtobus) je električno vozilo, podobno avtobusu, ki se dotika dveh električnih žic, preko katerih z dvema drogovoma - trolama dobiva elektriko. Ena trola služi povratnemu toku, ker se za razliko od tramvaja tok ne steka v tla. V nasprotju z mestno železnico trolejbusi uporabljajo namesto jeklenih koles pnevmatike iz gume, kot ostala cestna vozila.

PrednostiUredi

 
Ganz-Solaris trolejbus na sončni pogon v madžarskem Debrecenu

Trolejbusi so še posebej pomembni v hribovitih mestih, ker je pri vzpenjanju električna energija učinkovitejša od dizelske.

Po navadi so trolejbusi kot tudi druga električna vozila okolju prijaznejša od vozil s pogonom na ogljikovodike, kot so avtobusi, vendar energija ni »zastonj« in jo je potrebno pridobivati iz osrednjih elektrarn.

Prednost, ki redkokdaj pride do izraza pri drugih vozilih (razen pri najnovejših), je ta, da trolejbusi med zaviranjem lahko proizvedejo električno energijo iz kinetične (obnavljalno zaviranje). Poleg tega trolejbusi za delovanje potrebujejo mrežo električnih žic nad ulicami.

Težave s trolejbusiUredi

Ker trolejbusi ne sledijo tračnicam, je možno, da skrenejo s poti in se zaradi tega prekine dovod električnega toka, tako da obtičijo v prometu.

Nekdaj je veliko mest uporabljalo ta način prevoza, danes pa ni več tako razširjen.

Za mesta, ki še vedno imajo električne trolejbuse, glej seznam mest s trolejbusi.

Mesta, ki nimajo več trolejbusovUredi

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi