Južna Koreja

Republika Koreja [a] (korejščina: 대한민국/大韓民國 Daehan Minguk) je država, ki leži na južni strani Korejskega polotoka v Vzhodni Aziji. Glavno mesto je Seul. Južna Koreja na severu meji na Demokratično Ljudsko republiko Korejo (DLRK).[b]

Republika Južna Koreja

Daehan Minguk  (RR)
Zastava Južne Koreje Grb Južne Koreje
Zastava
Himna
애국가
Aegukga
"Domoljubna pesem"

Državni pečat
Seal of South Korea.svg
Lega Južne Koreje
Glavno mestoSeul
37°33′N 126°58′E / 37.550°N 126.967°E / 37.550; 126.967
Največje mesto Seul
Uradni jeziki Korejščina (Pyojuneo)
Etnične skupine 
Upravljanje Unitarna država Predsedniški sistem Ustavna republika
 -  Predsednik Južne Koreje Joon Suk-jol
 -  Premier Južne Koreje Han Duck-soo
 -  Predsednik državnega zbora Južne Koreje Kim Džin-pjo
 -  Predsednik vrhovnega sodišča Koreje Kim Mjong-soo
 -  Predsednik ustavnega sodišča Koreje Joo Nam-sok
Ustanovitev
 -  Gočoseon: 2333 pr. n. št. (mitološko
 -  Tri kraljestva Koreje: 57 pr. n. št. 
 -  Korejsko cesarstvo: 12. oktober 1897 
 -  Prva republika: 15. avgust 1948 
Površina
 -  skupaj: 100.363 km² (107.
 -  voda (%): 0,3 (301 km2 / 116 mi2)
Prebivalstvo
 -  ocena 2021: Upad 51,744,876 (27.)
 -  gostota: 507/km² (13.)
BDP (PKM) ocena 2021
 -  skupaj: Rast 2.735 bilijona $ [1] (14.)
 -  na prebivalca: Rast 53,051 $ (28.)
BDP (nominalno) ocena 2022
 -  skupaj: Rast 1.804 bilijona $ [1] (12.)
 -  na prebivalca: Rast 34,994 $ (32.)
HDI (2021) 0.925 [2] (19.)
Valuta Južnokorejski Won (₩) (KRW)
Časovni pas Korejski standardni čas (UTC+9)
Vrhnja domena (TLD)
Klicna koda +82

Južna Koreja je članica številnih mednarodnih organizacij, med drugim OECD in G-20, je pa tudi ustanovna članica APEC in Vzhodnoazijskega Vrha (East Asia Summit).[3] Zaradi visoke gospodarske rasti, razvoja in izvozno usmerjenega gospodarstva predvsem med letoma 1960 in 1990 je pogosto imenovana kot eden od »Azijskih tigrov«. Pogosto ta prehod izražamo z besedno zvezo »Čudež na reki Han«. Trenutno je Koreja še vedno uvrščena visoko na tabeli mednarodne izmenjave, saj je na 11. mestu. Glede na podatke s katerimi razpolagata Svetovna banka in IMF pa je uvrščena glede na kupno moč posameznega prebivalca oziroma BDP na prebivalca na 12. mesto s 31.396 $.[4][5]

Politični sistem je tako kot v večini ostalih državah razdeljen na 3 veje oblasti, to so izvršna, zakonodajna in sodna oblast. Predsednik Južne Koreje ima najvišjo izvršilno oblast, med drugim pa ima pooblastila, da imenuje visoke državne urednike, tudi predsednika vlade. Od leta 1987 ga prebivalci na demokratičnih volitvah volijo za 5 let. Parlament Koreje je enodomen, poslanci pa so izvoljeni za 4 leta v kombinaciji voljenja v posameznih volilnih okrajih in s proporcialnim sistemom. Sodna oblast je ločena od ostalih dveh, njen najvišji organ pa je Vrhovno sodišče Južne Koreje. Obstaja tudi ustavno sodišče, katere namen pa je varovanje ustave in skrb za zagotavljanje osnovnih pravic državljanom.

Kot sestavni del demokratičnih volitev, ima tudi Južna Koreja večstrankarski sistem. Največji del političnega prostora predstavljajo desne nacionalistične stranke in leve demokratične stranke.

Korejski polotok je bil naseljen že v zgodnjemu paleolitiku. Prvo kraljestvo je omenjeno v kitajskih zapisih in sicer že v 7. stoletju pr. n. št. Sledila je združitev treh kraljestev Koreje v Združeno Sillo in Balhe v poznem 7. stoletju. Koreji sta vladali dinastija Gorjo (918–1392) in dinastija Čoseon (1392–1897). Nasledilo ju je Korejsko cesarstvo (1897–1910).

Zatem je sledilo obdobje, ko je Japonska priključila Korejo v Japonsko cesarstvo. Japonska nadoblast se je končala s kapitulacijo Japonske v 2. svetovni vojni po kateri je Koreja končala razdeljena v 2 coni; Sovjetska civilna cona na severu in Ameriška vojaška vlada v Koreji na jugu. Po padcu pogajanj o združitvi Koreje sta nastali dve državi; avgusta 1948 Republika Koreja in naslednji mesec še Demokratična Ljudska republika Koreja.

Leta 1950 je Operacija Pokpoong zanetila Korejsko vojno. V njej so sodelovali Združene Države Amerike in Združeni narodi, obe sta podpirali Republiko Korejo. Medtem pa je sever podpirala Sovjetska zveza, vključno s intervencijo Kitajske. Leta 1953 se je vojna končala, državi pa sta podpisali Korejski dogovor o premirju. V Južni Koreji je nato sledilo obodobje visokega gospodarskega razvoja, uvedba planskega gospodarstva, visoke industralizacije in uvedbo izvozno usmerjene industralizacije.[6] Danes je Južna Koreja visoko razvita država z dolgo življensko dobo prebivalstva, najhitrejšim internetom na svetu in uspešnim trženjem v svetu s popularno kulturo znano kot K-pop ali Korejski pop.[7][8]

Etimologija oziroma izvor imenaUredi

Glej tudi: Imena za Korejo

Republika Koreja trdi, da je edini sistem na Korejskem polotoku, ki je upravičen do uporabe imena Koreja, ki izhaja iz imena za "Tri kraljestva Koreje". Medtem pa je z imenom Demokratična Ljudska republika Koreja mišljena Severna Koreja. Obe državi pa trdita, da sta edini zakoniti sistem na Korejskem polotoku.[9]

Ime Koreja je izpeljanka iz imena Goryeo. To je bilo prvotno uporabljeno s strani antičnega kraljestva Kogurjo, ki so jo za čas 5. stoletja šteli kot velesilo Vzhodne Azije.[10][11] Kraljestvo Korjo iz 10. stoletja je nasledilo Kogurjo[12] in tako podedovalo njegovo ime, katerega so arabski in perzijski trgovci izgovarjali kot Koreja.[13] Ime koreja se na portugalskih zemljevidih iz leta 1568, ki jih je sestavil João vaz Dourado, pojavlja kot Conrai.[14] Na zemljevidih Teixeire Albernaza iz leta 1630 pa se že pojavlja kot Koreja (Corea).

Kraljestvo Korjo so zahodne civilizacije spoznale prvič, ko je leta 1511 Alfonso de Albuquerque osvojil Malacco in opisal ljudstva, ki so trgovala s tem delom sveta in bila poznana Portugalcem pod imenom Gores.[15] Kljub soobstoju izgovorjav imen Corea in Koreja, nekateri korejci menijo, da je Japonska v 19. stoletju v času okupacije Koreje namerno poenotila Korejsko pisavo, da bi bila na prvem mestu po abecedi pred Korejo.[16]

ZgodovinaUredi

Glej tudi: Zgodovina Korejskega polotoka

PrazgodovinaUredi

 
Keramika Mumun iz 8. stoletja pr. n. št.; premer= 60 - 70 cm.

Prvi človek bi naj na Korejski polotok prišel pred 700.000 leti. Pred 25.000 leti naj bi začeli živeti ob obalah in strugah rek v poznem paleolitiku. Mnogi ostanki človeških kosti so bili najdeni v jamah Sangsongul (Sangseonggul), Durubong in Jommalgul (Jeommalgul). Od tu naprej pa se je civilizacija postopno razvijala o čemer pričajo keramika z vzorci glavnika, keramika Mumun, predvsem pa stiki z okoliškimi kulturami v mezolitiku in neolitiku.[17]

AntikaUredi

 
Gojoseon okoli leta 108 pr. n. št.

Korejski polotok je bil naseljen že v obdobju mljašega paleolitika.[18] Zgodovina Koreje se začne, ko je leta 2333 pr. n. št. Dangun glede na mitološko izročilo ustanovil Čoseon (tudi: Gočoseon).[19] Gočoseon se omenja že v Kitajskih spisih iz začetka 7. stoletja.[20] Gočoseon se je širil dokler ni nadzoroval severnega dela Korejskega polotoka in Mandžurije. Smatra se, da je Kidža Čoseon bil ustanovljen v 12. stoletju pr. n. št., ampak obstajajo spornosti glede njegovega obstoja in vloge.[19][21] V letu 108 pr. n. št. je dinastija Han porazila dinastijo Vilman Čoseon in na severu Korejskega polotoka ustanovila štiri administrativna poveljstva. V nekaj desetletjih so tri kraljestva padla ali se pomaknila na vzhod. Ko je bilo v tem času poveljstvo Lelang uničeno in ponovno obnovljeno se je premaknilo proti Liaodongu. Zatorej je bila njegova moč zmanjšana in je delovala samo kot trgovski center, zato ga je posledično leta 313 Kogurjo osvojil.[22][23]

Tri kraljestva KorejeUredi

 
Tri kraljestva Koreje, leto 467; čas največje ekspanzije Korja.
 
Prednji pogled na Sokkuram iz obdobja Šilla. Mesto UNESCO-VE kulturne dediščine.

Države Pujo, Okčo, Dongje in Samhan so v obdobju imenovanem Proto-tri kraljestva Koreje okupirala celoten Korejski polotok in južno Mandžurijo. Korjo, Pekče (Baekje) in Šilla (Shilla) so bile države, ki so se združile in zavladale polotoku kot Tri kraljestva Koreje. Korjo je v svoji 700-etni zgodovini tekmoval s številnimi Kitajskimi dinastijami, saj je bil med vsemi tremi državami najmočnejša in najbolj militaristična država.[24] Doba pod kraljem Kvanggeto-devangom in njegovim sinom Čangsujem je bila za Korjo zlata doba, saj sta zatrla ostali dve kraljestvi in tako je lahko Korjo zavladalo kot glavna sila Korejskega polotoka.[25] Poleg tega je imel Korjo, medtem ko se je potegoval za nadzor nad Korejskim polotokom še številne druge konflikte z Kitajskimi dinastijami, najbolj opazna je vojna Korjo-Sui v kateri naj bi Korjo premagal četo z več kot milijon vojaki.[24][26] Pekče je bila velika pomorska velesila; njena pomorska spretnost, zaradi katere je postala vzhodnoazijska Feničija, je pripomogla k širjenju budizma po vsej Vzhodni Aziji in njene celinske kulture na Japonskem.[27][28] Pekče je bilo nekoč velika vojaška sila na Korejskem polotoku, zlasti v času Kunčoga, vendar ga je Kvanggeto-devangom kritično porazil in je propadel.[29] Šilla je bila najmanjša in najšibkejša od vseh treh, vendar je s premetenimi diplomatskimi sredstvi sklepala preračunljivimi pakti in zavezništvimi z močnejšimi korejskimi kraljestvi in sčasoma tudi z dinastijo Tang, kar ji je bilo v veliko korist.[25]

 
Korejska knjiga Džikdži - izbrani nauki iz četa 1377, ki so jih napisali Budistični modreci in mojstri iz dinastije Seon. Je trenutno najstarejša še ohranjena knjiga iz kovinskih ploščic.

Združitev Treh kraljestev v letu 676 je vodila v obdobje severno-južnih držav. V tej dobi je Korejski polotok nadzorovala poznejša Šilla (Shilla), medtem pa je Parhe nadzoroval severne dele Korja. Parhe je bil ustanovljen s strani generala države Korjo, kot naslednik te države. Med vzponom je Parhe nadzoroval večino Mandžurije, dele Ruskega daljnega vzhoda in je zaradi tega bil klican "Cvetoča država vzhoda". Poznejša Šilla je bila zlata doba umetnosti in arhitekture. Med tem časom je odnos med Korejo in Kitajsko ostal sorazmerno miren. Poznejša Šilla je bila cvetoča in bogata država, njeno glavno mesto Kjongdžu pa četrto največje na svetu.[30][31][32]

Sodobna zgodovinaUredi

Glej tudi: Zgodovina Južne Koreje

Leta 1948 sta nastali dve ločeni vladi, vsaka s svojo ideologijo kot posledica spora med Sovjetsko zvezo in ZDA, navkljub prvotnim planom Kairske deklaracije iz leta 1943. Na jugu je Ri Sungman, močan nasprotnik komunizma bil imenovan s strani ZDA kot vodja začasne vlade v Koreji. Bil je tudi zmagovalec prvih predsedniških volitev (maj) v novonastali republiki Južni Koreji. Septembra je bil na severu za predsednika Demokratične Ljudske republike Koreje imenovan bivši proti-Japonski gverilec Kim Il-sung. Prva je oktobra Sovjetska zveza razglasila državo Kim Il-sunga za edino suvereno nad obema državama. Združeni narodi so razglasili vlado Ri Sungmana kot "zakonito vlado, ki ima učinkovit nadzor in sodno oblast nad tistim delom Koreje, ki ga je lahko začasna komisija ZN za Korejo opazovala in se z njo posvetovala".[33] Sledil je začetek represije obeh strani nad "političnimi nasprotniki".

Korejska vojnaUredi

 
Vojni spomenik Koreje, v opomin na Korejsko vojno (1950-1953).
 
Ri Sungman, prvi predsednik Južne Koreje.

25.6.1950 je Severna Koreja napadla Južno Korejo, kar je povzročilo Korejsko vojno; prvi večji oboroženi konflikt Hladne vojne, ki se je nadaljeval vse do leta 1953. Sovjetska zveza je med tem časom bojkotirala Združene narode in tako izgubila pravico veta, kar je omogočilo Združenim narodom posredovanje v vojni v trenutku ko je bilo očitno, da si bo Severna Koreja priključila celoten Korejski polotok. S poznejšo udeležbo več kot milijon Kitajskih čet, sta Sovjetska zveza in Kitajska ubranili Severno Korejo pred izgubo vojne. Vojna je bila na mrtvi točki šele, ko sta obe strani sprijaznili o izgubi vojne z velikimi človeškimi izgubami. Med vojno je stranka Ri Sungmana promovirala nacionalizem, na podlagi takoimenovane nemške ideologije Herrenvolk.

Premirje iz leta 1953, ki ga Južna Koreja nikoli ni podpisala je razdelila polotok z mejo na Demilizirani coni. Tehnično sta državi še vedno v vojni, saj ni bil podpisan noben mirovni sporazum. V vojni je umrlo okoli 3 milijone ljudi kar je bilo največ izmed vseh konfliktov med Hladno vojno. Vsa današnja Južnokorejska mesta so bila med vojno praktično popolnoma uničena.[34]

Po korejski vojni (1960 - 1990)Uredi

 
Demonstranti med Aprilsko revolucijo.

Leta 1960 je odstopil avtokratski predsednik Ri Sungman, zaradi Aprilske revolucije ali drugače imenovane Študentske ljudske vstaje. Tako je sledilo 13-mesečno obdobje politične nestabilnosti zaradi krhke in neučinkovite vlade. Leta 1961 je Park Čong-huj z državnim udarom prekinil nestabilnost. Obdobje njegovega predsedovanja je zaznamovala rast izvozno usmerjenega gospodarstva s politično represijo.

 
2. predsednik Južne Koreje - Park Čong-huj.

Park je bil močno kritiziran kot krvoločen vojaški diktator, ki je leta 1972 razširil svoja pooblastila z izdajo nove ustave. Med njegovim mandatom je Korejsko gospodarstvo močno napredovalo. Njegova vlada je razvila vsedržavni avtocestni sistem, Seulsko podzemno železnico in dalo podlago za ekonomski razvoj med njegoim 17-letnim mandatom. Njegov mandat se je končal leta 1979 z atentatom nanj.

 
Shema gospodarske rasti Južne Koreje od leta 1911 do 1994. Posebna hitra rast BDP je vidna med leti 1962 in 1994, ko je le-ta znašala 20% letno.

Leta po atentatu na Park Čong-huja je ponovno sledilo obdobje politične nestabilnosti, saj so se prej vsi politično zatirani voditelji potegovali za položaj predsednika. 12.12.1979 je general Čon Tuhvan vodil nov državni udar. Skozi nekaj ukrepov je načrtoval vzpon na oblast. Čon je 17. maja prisilil vladni kabinet, da razširi vojno stanje nad celotno državo, kar je vodilo v zaprtje vseh javnih ustanov, prepovedalo vse politične aktivnosti in omejilo medije. Čonova dejanja so vodila v vse-državne proteste, ki so zahtevali demokracijo in bili skoncentrirani na območju Kvangdžuja, kamor je Čon tudi poslal vojsko, da bi zatrla Kvangdžuško gibanje za demokracijo.[35]

OpombeUredi

  1. Južnokorejci uporabljajo izraz Hanguk (한국, 韓國), ko s tem mislijo na Južno Korejo ali celoten Korejski polotok; vključno s Severno Korejo. Dobesedni prevod za Južno korejo je Namhan (남한, 南韓) in se redko uporablja. Severnokorejci uporabljajo izraz Namchosŏn (남조선, 南朝鮮) za imenovanje Južne Koreje, ki je izpeljano iz severnokorejskega imena za Korejo Chosŏn (조선, 朝鮮).
  2. Meja s Severno Korejo je stvar spora, saj obe državi zahtevata celoten Korejski polotok zase.

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 "Report for Selected Countries and Subjects-Korea". International Monetary Fund. Pridobljeno dne 15.4.2017.
  2. The United Nations Development Programme December (15.12.2020). »Human Development Report 2020 The Next Frontier: Human Development and the Anthropocene« (PDF). str. 343–346. ISBN 978-92-1-126442-5. Pridobljeno dne 16.12.2020.
  3. Tian Ye (2022). East Asian Summit Expansion and Evolution of Regional Cooperation Mechanism. Tianya.
  4. "South Korea maintained its position at 12th in the global gross domestic product (GDP) rankings". 23.1.2020. Pridobljeno dne 5.2.2020.
  5. "Podatki OECD". 23.1.2020. Pridobljeno dne 5.2.2020.
  6. ""The Korean Economy – the Miracle on the Hangang River : Korea.net : The official website of the Republic of Korea"". Pridobljeno dne 6.5.2022.
  7. Lara Farrar. "'Korean Wave' of pop culture sweeps across Asia". CNN. Pridobljeno dne 6.5.2022.
  8. Duong, Nguyen Hoai Phuong (2016). "Korean Wave as Cultural Imperialism: A study of K-pop Reception in Vietnam (pdf)(Teza)". Univerza Leiden/Leiden University.
  9. Sun J. (2011). »韩国的朝鲜政策«. China Social Science Press. ISBN 978-7-5161-0111-7.
  10. Roberts, John Morris; Odd Arne (2013). The History of the World. Oxford University Press. str. 443. ISBN 978-0-19-993676-2. Pridobljeno dne 15.7.2016.
  11. Gardner, Hall (27.11.2007). Averting Global War: Regional Challenges, Overextension, and Options for American Strategy. Palgrave Macmillan. str. 158–159. ISBN 978-0-230-60873-3. Pridobljeno dne 15.7.2016.
  12. Yi, Ki-baek (1984). A New History of Korea. Harvard University Press. str. 103. ISBN 978-0-674-61576-2. Pridobljeno dne 8.11.2016.
  13. Yunn, Seung-Yong (1996). "Muslims earlier contact with Korea", Religious culture of Korea. Hollym International. str. 99.
  14. Dourado, Fernão. "Zemljevid Joã vaz Dourada" (portugalščina). Arquivo nacional da Torre do Tombo.
  15. "Cartas de Afonso de Albuquerque, Vol. 1". SOCIO DA MESMA ACADEMIA (portugalščina). Vol. 1. Academia Real das Sciensias de Lisboa. 1884.
  16. "Korea原名Corea? 美國改的名" (kitajščina). United Daily News. 5.7.2008. Pridobljeno dne 28.3.2014.
  17. ""충북대-중국 연구기관 '청주 두루봉동굴 고동물화석' 공동연구"" (korejščina). 2.3.2016. Pridobljeno dne 10.4.2022.
  18. ""Prehistoric Korea"" (angleščina). Pisarna predsednika vlade Južne Koreje. 2.3.2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2008-03-02. Pridobljeno dne 12.7.2008.CS1 vzdrževanje: BOT: original-url status neznan (link)
  19. 19,0 19,1 Seth, Michael J. (2010). A History of Korea: From Antiquity to the Present (angleščina). Rowman & Littlefield Publishers. str. 443. ISBN 978-0-7425-6717-7.
  20. Peterson, Mark; Margulies, Phillip (2009). A Brief History of Korea. Infobase Publishing (angleščina). str. 6. ISBN 978-1-4381-2738-5.
  21. Hwang, Kyung-moon (2010). A History of Korea, An Episodic Narrative (angleščina). Palgrave Macmillan. str. 4. ISBN 978-0-230-36453-0.
  22. Lee Moonyoung (15.7.2011). 이야기보따리 삼국시대: 역사친구 004 (korejščina). Sowadang. ISBN 978-89-93820-14-0.
  23. "낙랑군" (korejščina). Naver.
  24. 24,0 24,1 Yi, Ki-baek (1984). A New History of Korea. Harvard University Press. str. 47. ISBN 978-0-674-61576-2. Pridobljeno dne 29.7.2016.
  25. 25,0 25,1 Kim, Jinwung (2012). A History of Korea: From "Land of the Morning Calm" to States in Conflict. Indiana University Press. str. 44–45. ISBN 978-0-253-00024-8. Pridobljeno dne 12.9.2016.
  26. Nahm, Andrew C. (2005). A Panorama of 5000 Years: Korean History. Seoul: Hollym International Corporation. str. 18. ISBN 978-0-930878-68-9.
  27. Ebrey, Patricia Buckley; Walthall, Anne; Palais, James B. (2006). East Asia: A Cultural, Social, and Political History. str. 123. ISBN 978-0-618-13384-0. Pridobljeno dne 12.9.2016.
  28. Kitagawa, Joseph (5.9.2013). The Religious Traditions of Asia: Religion, History, and Culture. Routledge. str. 348. ISBN 978-1-136-87590-8. Pridobljeno dne 28.7.2016.
  29. Yu, Chai-Shin (2012). The New History of Korean Civilization. iUniverse. str. 27. ISBN 978-1-4620-5559-3. Pridobljeno dne 21.11.2016.
  30. Chŏng, Yang-mo; Smith, Judith G. (1998). Arts of Korea (angleščina). Metropolitan Museum of Art. str. 230. ISBN 978-0-87099-850-8. Pridobljeno dne 30.9.2016.
  31. Gernet, Jacques (31.5.1996). A History of Chinese Civilization (angleščina). Cambridge University Press. str. 291. ISBN 978-0-521-49781-7. Pridobljeno dne 21.7.2016.
  32. Kim, Jinwung (2012). A History of Korea: From "Land of the Morning Calm" to States in Conflict (angleščina). Indiana University Press. str. 44–45. ISBN 978-0-253-00024-8. Pridobljeno dne 12.9.2016.
  33. Resolucija ZN (PDF). 12.12.1948. str. 25. Pridobljeno dne 2.5.2014.
  34. Kim, Samuel S. (2014). "The Evolving Asian System". International Relations of Asia. Rowman & Littlefield. str. 45. ISBN 978-1-4422-2641-8.
  35. "Flashback: The Kwangju massacre". Pridobljeno dne 17.5.2000.

Zunanje povezaveUredi