Uporabnik:Pinky sl/Peskovnik1
To je peskovnik uporabnika Pinky sl. Uporabnikov peskovnik je podstran uporabnikove strani. Služi testiranju in razvijanju strani in ni enciklopedični članek. To so uporabnikovi peskovniki: peskovnik p1 p2 p3 p4 p5 p6 p7 pFormatnum pW |
Vzhodni blok |
---|
Vzhodni blok, znan tudi kot komunistični blok (Combloc), socialistični blok in sovjetski blok, je bil koalicija komunističnih držav Srednje in Vzhodne Evrope, Azije, Afrike in Latinske Amerike, ki so bile povezane s Sovjetsko zvezo v času hladne vojne (1947–1991). Te države so sledile ideologiji marksizma-leninizma kot nasprotje kapitalističnemu zahodnemu bloku. Vzhodni blok so pogosto imenovali "drugi svet", medtem ko se je izraz "prvi svet" nanašal na zahodni blok, izraz "tretji svet" pa na neuvrščene države, ki so bile predvsem v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki in je vključeval tudi nekdanjo sovjetsko zaveznico Jugoslavijo pred letom 1948.
V Zahodni Evropi je izraz Vzhodni blok običajno označeval ZSSR ter države Srednje in Vzhodne Evrope v Comecon (Vzhodna Nemčija, Poljska, Češkoslovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija in Albanija[a]). V Aziji je vzhodni blok zajemal Mongolijo, Vietnam, Laos, Kampučijo, Severno Korejo, Južni Jemen in Kitajsko.[b] V Amerikah so države, ki so se pridružile Sovjetski zvezi, vključevale Kubo od leta 1961 in za omejena obdobja Grenado.[1]
Terminologija uredi
Izraz Vzhodni blok se je pogosto uporabljal kot sopomenka za izraz drugi svet. Ta najširša uporaba izraza bi vključevala ne le maoistično Kitajsko in Kambodžo, temveč tudi kratkotrajne sovjetske satelite, kot so Druga vzhodnoturkestanska republika (1944–1949), Ljudska republika Azerbajdžan (1945–1946) in Republika Mahabad (1946), kot tudi marksistično-leninistične države, ki so bile na meji med drugim in tretjim svetom: Ljudska demokratična republika Jemen (od 1967), Ljudska republika Kongo (od 1969), Ljudska republika Benin, Ljudska republika Angola in Ljudska republika Mozambik od leta 1975, Ljudska revolucionarna vlada Grenade od 1979 do 1983, Derg/Ljudska demokratična republika Etiopija od 1974 in Somalska demokratična republika od 1969 do Ogadenske vojne leta 1977.[2][3][4][5] Čeprav vodstvo Baasistične Sirije ni bilo marksistično-leninistično, je državo uradno štelo za del Socialističnega bloka in vzpostavilo tesno gospodarsko in vojaško zavezništvo s Sovjetsko zvezo.[6][7]
Zahodni blok je številne države obtožil, da so bile del vzhodnega bloka, ko so del Vzhodnega bloka, čeprav so bile sel Gibanja neuvrščenih . Najbolj omejena definicija vzhodnega bloka bi vključevala le države Varšavskega pakta in Mongolsko ljudsko republiko kot nekdanje satelitske države, ki so bile najbolj pod vplivom Sovjetske zveze. Kube je bila zaradi svojega upiranja popolnemu nadzoru Sovjetske zveze dovolj opazna, da je bila Kuba včasih povsem izključena kot satelitska država, saj je včasih posredovala v drugih državah Tretjega sveta, tudi ko je Sovjetska zveza temu nasprotovala.[8]
Po letu 1991 je uporaba izraza "Vzhodni blok" morda bolj omejena pri sklicevanju na države, ki tvorijo Varšavski pakt (1955–1991) in Mongolijo (1924–1991), ki niso več komunistične države.[9][10] Včasih jih na bolj na splošno imenujejo »države Vzhodne Evrope pod komunizmom«,[11] izključujoč Mongolijo, vendar vključuje Jugoslavijo in Albanijo, ki sta se razšli s Sovjetsko zvezo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.[12]
Čeprav je bila Jugoslavija socialistična država, ni bila članica Comecona ali Varšavskega pakta. Z odcepitvijo od ZSSR leta 1948 Jugoslavija ni pripadala Vzhodu, a hkrati ni pripadala Zahodu zaradi svojega socialističnega sistema in statusa ustanovne članice Gibanja neuvrščenih.[13] Kljub temu nekateri viri štejejo Jugoslavijo kot članico vzhodnega bloka.[14][15][16][17][18][19][20][21] Drugi menijo, da Jugoslavija po razhodu s sovjetsko politiko v sporu med Titom in Stalinom leta 1948 ni več članica.[22][23][13]
Seznam držav uredi
Comecon (1949–1991) in Varšavski pakt (1955–1991) uredi
- Albanija (1946–1991, De-satelitizacija Socialistične republike Romunije Comecon and Varšavskega pakta leta 1961, nato uradno izstopila leta 1968 iz VP in leta 1987 iz Comecona)
- Bolgarija (1946–1990)
- Kuba (od 1959)
- Češkoslovaška (1948–1989)
- Vzhodna Nemčija (1949–1989; prej kot Sovjetska okupacijska cona Nemčije, 1945–1949)
- Madžarska (1949–1989)
- Mongolija (1924–1990)
- Poljska (1947–1989)
- Romunija (1947–1989, omejeno sodelovanje v aktivnostih Varšavskega pakta po letu 1964)[c]
- Sovjetska zveza (1922–1991; prej kot Ruska SFSR, 1917–1922)
- Beloruska SSR (1919–1991, članica OZN od 1945)
- Ukrajinska SSR (1919–1991, članica OZN od 1945)
- Vietnam (1976–1989, prej kot Severni Vietnam 1945–1976 in Južni Vietnam 1975–1976)
Druge pridružene države uredi
- Afganistan (1978–1991)
- Angola (1975–1991)
- Benin (1975–1990)
- Kitajska (1949–1961)[d]
- Kongo (1969–1991)
- Etiopija (1987–1991, prej kot Začasna vojaška vlada socialistične Etiopije, 1974–1987)
- Grenada (1979–1983)
- Kampučija (1979–1989)
- Severna Koreja (1948–1990, prej kot Sovjetska civilna uprava v Koreji, 1945–1948)
- Laos (1975–1989)
- Mozambik (1975–1990)
- Somalija (1969–1991; prekinitev zavezništva 1978)
- Južni Jemen (1967–1990)
- Jugoslavija (1945–1948)[e]
Zgodovina ustanovitve uredi
Leta 1922 so Ruska SFSR, Ukrajinska SSR, Beloruska SSR in Zakavkaška SFSR potrdile Pogodbo o ustanovitvi ZSSR in Deklaracijo o ustanovitvi ZSSR, s čimer je nastala Sovjetska zveza.[24] Sovjetski voditelj Josif Stalin, ki je na Sovjetsko zvezo gledal kot na »socialistični otok«, je izjavil, da mora Sovjetska zveza videti, da se »sedanje kapitalistično obkoljevanje nadomesti s socialističnim obkoljevanjem«.[25]
Širitev Sovjetske zveze od 1939 do 1940 uredi
Leta 1939 je ZSSR z nacistično Nemčijo sklenila pakt Molotov-Ribbentrop[26], ki je vseboval tajni protokol, ki je Romunijo, Poljsko, Latvijo, Litvo, Estonijo in Finsko razdelil na nemško in sovjetsko vplivno sfero.[26][27] Vzhodna Poljska, Latvija, Estonija, Finska in Besarabija v severni Romuniji so bile priznane kot deli sovjetskega vplivnega območja.[27] Litva je bila dodana v drugem tajnem protokolu septembra 1939.[28]
Sovjetska zveza je napadla dele vzhodne Poljske, ki so ji bili dodeljeni po paktu Molotov-Ribbentrop, dva tedna po nemški invaziji na zahodno Poljsko, čemur je sledilo koordiniranje z nemškimi silami na Poljskem.[29][30] Med okupacijo vzhodne Poljske s strani Sovjetske zveze so Sovjeti likvidirali poljsko državo, nemško-sovjetsko srečanje pa je obravnavalo prihodnjo strukturo "poljske regije".[31] Sovjetske oblasti so takoj začele kampanjo sovjetizacije[32][33] novo priključenih območij.[34][35][36] Sovjetske oblasti so kolektivizirale kmetijstvo[37] ter nacionalizirale in prerazporedile zasebno in državno poljsko lastnino.[38][39][40]
Sovjetska okupacija baltskih držav se je začela sredi junija 1940, ko so sovjetske enote NKVD vdrle na mejne postaje Litve, Estonije in Latvije,[41][42] čemur je sledila likvidacija državnih uprav in njihova zamenjava s sovjetskimi kadri.[41][43] Volitve v parlament in druge urade so potekale z enim samim kandidatom, uradni rezultati pa so bili prirejeni, pri čemer so trdili, da prosovjetske kandidate podpira 92,8 odstotka volivcev v Estoniji, 97,6 odstotka v Latviji in 99,2 odstotka v Litvi.[44][45] Tako nameščene "ljudske skupščine" so takoj razglasile vsako od teh treh držav za "sovjetske socialistične republike" in zahtevale njihov "sprejem v Stalinovo Sovjetsko zvezo". To je formalno povzročilo priključitev Litve, Latvije in Estonije k Sovjetski zvezie avgusta 1940.[44] Mednarodna skupnost je obsodila to priključitev treh baltskih držav in jo označila za nezakonito.[46][47]
Leta 1939 je Sovjetska zveza neuspešno poskušala z invazijo na Finsko,[48] po kateri sta državi sklenili začasno mirovno pogodbo, ki je Sovjetski zvezi dodelila vzhodno regijo Karelija (10% finskega ozemlja).[48] Tako je bila ustanovljena Karelo-finska sovjetska socialistična republika z združitvijo odstopljenih ozemelj s KASSR. Po sovjetskem ultimatu junija 1940, ki je od Romunije zahteval Besarabijo, Bukovino in regijo Herca,[49][50] so Sovjeti vstopili na ta območja. Romunija je popustila sovjetskim zahtevam, ki so ta ozemlja zasedli.[49][51]
Vzhodna fronta in zavezniške konference uredi
Junija 1941 je Nemčija z napadom na Sovjetsko zvezo prekršila pakt Molotov-Ribbentrop. Od časa te invazije do leta 1944 so bila ozemlja, ki jih je priključila Sovjetska zveza, del nemškega Ostlanda (razen Moldavske SSR). Nato je Sovjetska zveza začela potiskati nemške sile proti zahodu skozi vrsto bitk na vzhodni fronti.
Po koncu druge svetovne vojne na sovjetsko-finski meji sta strani leta 1944 podpisali še en mirovni sporazum, s katerim je bilo leta 1944 ozemlje odstopljeno Sovjetski zvezi, čemur je sledila sovjetska aneksija približno istih vzhodnih finskih ozemelj kot tista iz prejšnjega začasnega mirovnega sporazuma kot del Karelo-Finske Sovjetske socialistične republike.[52]
Od leta 1943 do 1945 so potekale številne konference o povojni Evropi, ki so obravnavale tudi morebitno sovjetsko priključitev in nadzor držav v Srednji Evropi. Obstajali so različni zavezniški načrti državne ureditve v srednji Evropi za povojni čas. Medtem ko je Josif Stalin skušal pridobiti čim več držav pod sovjetski nadzor, je britanski premier Winston Churchill raje izbral Srednjeevropsko Podonavsko konfederacijo, da bi se te države zoperstavile Nemčiji in Rusiji.[53] Churchillova politika do Sovjetske zveze glede srednje Evrope se je močno razlikovala od politike ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta, pri čemer je ta menil, da je da je sovjetski voditelj Stalin "hudiču" podoben tiran, ki vodi zavržen sistem.[54]
Ko so Roosevelta opozorili na možnost prevlade diktature Stalina nad delom Evrope, je odgovoril z izjavo, v kateri je povzel svoje razmišljanje o odnosih s Stalinom: «Preprosto imam občutek, da Stalin ni takšen človek. ... Mislim, da če mu dam vse, kar lahko, in od njega ne zahtevam ničesar v zameno, noblesse oblige, ne bo poskušal ničesar priključiti in bo z mano sodeloval za svet demokracije in miru.«[55] Na srečanju med Stalinom in Rooseveltom v Teheranu leta 1943 je Churchill izjavil, da je za Britanijo bistvenega pomena obnovitev Poljske kot neodvisne države.[56] Britanija na zadevo ni pritiskala zaradi strahu, da bi postala vir medzavezniških trenj.[56]
Februarja 1945 je Stalin na Jaltski konferenci zahteval sovjetsko sfero političnega vpliva v Srednji Evropi.[57] Churchill in Roosevelt sta Stalina na koncu prepričala, naj Nemčije ne razkosa.[57] Stalin je izjavil, da bo Sovjetska zveza obdržala ozemlje vzhodne Poljske, ki so ga že zavzeli z invazijo leta 1939, in želel je imeti na oblasti prosovjetsko poljsko vlado v preostalem delu Poljske. [57] Po odporu Churchilla in Roosevelta je Stalin obljubil reorganizacijo trenutne prosovjetske vlade na Poljskem na širši demokratični osnovi.[57] Izjavil je, da bo glavna naloga nove vlade priprava volitev.[58]
Strani na Jalti so sklenile dogovor tudi o tem, da bo državam osvobojene Evrope in nekdanjim satelitom osi dovoljeno »ustvariti demokratične institucije po lastni izbiri«, v skladu s »pravico vseh narodov do izbire oblike vlade, pod katero bodo živeli«.[59] Dogovorili so se tudi, da bodo tem državam pomagali oblikovati začasne vlade, »ki se bodo zavezale k čimprejšnji ustanovitvi s svobodnimi volitvami« in »po potrebi pomagale pri izvedbi takšnih volitev«.[59]
Na začetku Potsdamske kongerence julija in avgusta 1945 po brezpogojni predaji Nemčije je Stalin ponovil prejšnje obljube Churchillu, da se bo vzdržal »sovjetizacije« Srednje Evrope. [60] Poleg reparacij si je Stalin prizadeval za »vojni plen« ki bi Sovjetski zvezi omogočil neposredno zaplembo premoženja osvojenih narodov brez omejitev količine ali kakovosti.[61] Dodana je bila klavzula, ki dovoljuje, ki je to dovoljevala z nekaterimi omejitvami.[61]
Prikrita dinamika transformacije uredi
Sprva so Sovjeti prikrivali svojo vlogo v politiki drugih držav Vzhodnega bloka, transformacija pa je izgledala kot modifikacija zahodne »buržoazne demokracije«.[62] Kot, ko so mladega komunista v Vzhodni Nemčiji poučili, da »mora vse izgledati demokratično, toda mi moramo imeti vse pod svojim nadzorom«.[63] Stalin je menil, da je socialno-ekonomska transformacija nujna za vzpostavitev sovjetskega nadzora, kar je odražalo marksistično-leninistično stališče, da materialne osnove, razdelitev proizvodnih sredstev, oblikujejo družbene in politične odnose.[64] Sovjetska zveza je v svojo sfero vpliva vključila tudi države Vzhodne Evrope s sklicevanjem na nekatere skupne kulturne značilnosti.[65]
V Moskvi usposobljeni kadri so bili postavljeni na ključne položaje oblasti, da bi lahko izpolnjevali ukaze glede družbenopolitične transformacije.[66] Odprava družbene in finančne moči buržoazije z razlastitvijo zemljiškega in industrijskega premoženja je imela absolutno prednost.[67] Ti ukrepi so bili javno označeni kot »reforme« in ne kot družbenoekonomska transformacija.[67] Razen sprva na Češkoslovaškem so politične stranke morale slediti »blokovski politiki«, pri čemer so sčasoma morale sprejeti članstvo v »antifašističnem bloku«, ki jih je zavezal, da delujejo samo z medsebojnim »soglasjem«.[68] Blokovski sistem je Sovjetski zvezi omogočil, da je lahko posredno izvajala domači nadzor.[69]
Ključni oddelki, kot so tisti, ki so bili odgovorni za osebje, splošno in tajno policijo ter mladino, so bili pod strogim vodstvom komunistov.[70] Moskovski kadri so razločevali »progresivne sile« od »reakcionarnih elementov« in obojim odvzeli moč. Takšne postopke so ponavljali, dokler komunisti niso pridobili neomejene oblasti, ostali pa so le politiki, ki so brezpogojno podpirali sovjetsko politiko.[71]
Zgodnji dogodki, ki so spodbudili strožji nadzor uredi
Zavrnitev Marshallovega načrta uredi
Junija 1947, po tem ko so Sovjeti zavrnili pogajanja o morebitni ublažitvi omejitev nemškega razvoja, so Združene države objavile Marshallov načrt, obsežen program ameriške pomoči vsem evropskim državam, ki so želele sodelovati, vključno s Sovjetsko zvezo in državami Vzhodne Evrope.[72] Sovjeti so načrt zavrnili in zavzeli trdo linijo proti ZDA in nekomunističnim evropskim narodom.[73] Vendar je Češkoslovaška sprejela pomoč ZDA; podoben odnos je imela poljska vlada, kar je Sovjete močno skrbelo.[74]
V enem najvidnejših znakov sovjetskega nadzora nad regijo, do tega trenutka, je bil klic češkoslovaška zunanjega ministra Jana Masaryka v Moskvo, kjer ga je Stalin grajal zaradi razmišljanja o pridružitvi Marshallovemu načrtu. Poljski premier Józef Cyrankiewicz je bil za poljsko zavrnitev načrta nagrajen s 5-letnim trgovinskim sporazumom, ki je vključeval 450 $ milijonov kredita, 200.000 ton žita, težko mehanizacijo in tovarne [75]
Julija 1947 je Stalin tem državam ukazal, naj se umaknejo iz Pariške konference o Programu za obnovitev Evrope, kar so opisali kot »trenutek resnice« v povojni delitvi Evrope.[76] Nato si je Stalin začel prizadevati za večji nadzor nad drugimi državami vzhodnega bloka, ter opustil prejšnji videz demokratičnih institucij.[77] Ko se je izkazalo, da bi lahko nekomunistične stranke na madžarskih volitvah avgusta 1947 kljub hudemu pritisku prejele več kot 40% glasov, so uvedli represije za likvidacijo vseh neodvisnih političnih sil.[77]
Istega meseca se je začelo uničevanje opozicije v Bolgariji na podlagi navodil sovjetskih kadrov.[78][79] Na srečanju vseh komunističnih strank v Szklarski Porębi konec septembra 1947[80] so komunistične stranke vzhodnega bloka obtožili, da so v svojih državah med pripravo na Marshallov načrt dopustile vpliv nekomunistov.[78]
Blokada Berlina in zračni most uredi
V Berlinu, nekdanji nemški prestolnici, obdanem s sovjetsko okupirano Nemčijo, je Stalin 24. junija 1948 uvedel Berlinsko blokado, s čimer je preprečil, da bi hrana, material in zaloge prispele v Zahodni Berlin.[81] Blokada je bila delno posledica zgodnjih lokalnih volitev oktobra 1946, na katerih je bila Socialistična enotna stranka Nemčije (SED) zavrnjena v korist Socialdemokratske stranke, ki je dobila dvainpolkrat več glasov kot SED.[82] Združene države Amerike, Velika Britanija, Francija, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in več drugih držav so začele obsežen projekt »Berlinski zračni most«, s katerim so Zahodnemu Berlinu zagotovile hrano in druge zaloge.[83]
Sovjeti so začeli z javno kampanjo proti zahodni politiki, ter poskušali motiti volitve leta 1948,[84] medtem ko je 300.000 Berlinčanov demonstriralo in pozivalo k nadaljevanju mednarodnega zračnega mostu.[85] Maja 1949 je Stalin umaknil blokado in dovolil nadaljevanje zahodnih pošiljk v Berlin.[86][87]
Spor med Titom in Stalinom uredi
Po nesoglasjih med jugoslovanskim voditeljem Josipom Brozom Titom in Sovjetsko zvezo glede Grčije in Albanije je prišlo do razkola med Titom in Stalinom, čemur je sledila izključitev Jugoslavije iz Informbiroja junija 1948. V Beogradu je prišlo je tudi do neuspelega sovjetskega puča.[88] Razkol je ustvaril dve ločeni komunistični sili v Evropi.[88] V vzhodnem bloku se je nemudoma začela kampanja proti titoizmu, v kateri so bili Titovi agenti in agenti Zahoda opisani kot udeleženci podtalnih dejavnosti.[88]
Stalin je ukazal preoblikovanje Informbiroja v orodje za spremljanje in nadzor nad notranjimi zadevami drugih strank Vzhodnega bloka.[89] Prav tako je kratek čas razmišljal o preoblikovanju Informbiroja v orodje za obsojanje visokorangiranih članov političnih strank, ki so na kakršenkoli način odstopali od uradne politike, a je idejo opustil kot nepraktično.[89] Namesto tega se je začelo prizadevanje za oslabitev moči voditeljev komunističnih strank.[89] Sovjetski kadri na položajih v komunistični partiji in na državnih položajih v Bloku so dobili navodila, naj spodbujajo konflikte znotraj vodstva in posredujejo informacije drug proti drugemu.[89] To je spremljal neprekinjen tok obtožb o »nacionalističnih odstopanjih«, »nezadostnem spoštovanju vloge ZSSR«, povezavah s Titom in »vohunjenju za Jugoslavijo«.[90] To je privedlo do preganjanja številnih pomembnih partijskih kadrov, vključno s tistimi v Vzhodni Nemčiji.[90]
Prva država, ki je izkusila ta pristop, je bila Albanija, kjer je voditelj Enver Hoxha nemudoma spremenil usmeritev iz favoriziranja Jugoslavije v nasprotovanje.[91] Na Poljskem so voditelja Władysław Gomułka, ki je pred tem dajal projugoslovanske izjave, v začetku septembra 1948 odstavili s položaja generalnega sekretarja stranke in ga nato zaprli.[91] V Bolgariji so Traiča Kostova, ki ni bil moskovski kader, a je bil naslednji v vrsti za vodstvo, po ukazu Stalina junija 1949 aretiral, kmalu zatem pa je sledila smrtna obsodba in usmrtitev.[91] Zaprtih je bilo tudi več drugih visokih bolgarskih uradnikov.[91] Stalin in madžarski voditelj Mátyás Rákosi sta se srečala v Moskvi, da bi organizirala zrežirano sojenje Rákosijevemu nasprotniku Lászlu Rajku, ki je bil nato usmrčen.[92] Ohranitev Sovjetskega bloka je temeljila na vzdrževanju občutka ideološke enotnosti, ki bi utrdila vpliv Moskve v Vzhodni Evropi, kot tudi moč lokalnih komunističnih elit.[93]
Pristaniško mesto Trst je bilo po drugi svetovni vojni v središču pozornosti. Do prekinitve odnosov med Titom in Stalinom so si zahodne sile in vzhodni blok brezkompromisno nasprotovali. Nevtralno Svobodno tržaško ozemlje je bilo območje pod kontrolo Združenih narodov, ki je med letoma 1947 in 1954 obstajalo ob severovzhodni obali Jadranskega morja. S Spomenico o soglasju iz leta 1954 (t. i. londonski sporazum) je STO dejansko prenehalo obstajati. Večji del cone A (z izjemo Plavij) je bil dodeljen Italiji, cona B pa Jugoslaviji (oz. znotraj nje Sloveniji in Hrvaški), kar je bilo posledica sproščanja odnosov med Zahodom in Titom.[94][95]
Politika uredi
Kljub začetni institucionalni zasnovi komunizma, ki jo je uvedel Josif Stalin v državah Vzhodnega bloka, se je nadaljnji razvoj razlikoval od države do države.[96] V satelitskih državah so po prvotnih mirovnih pogodbah v bistvu likvidirali opozicijo, uveljavljeni so bili temeljni koraki v smeri socializma, voditelji v Kremlju pa so si prizadevali okrepiti nadzor nad njimi.[97] Že od začetka je Stalin usmerjal sisteme, ki so zavračali zahodne institucionalne značilnosti tržnih gospodarstev, kapitalistične parlamentarne demokracije (v sovjetski terminologiji imenovane »buržoazna demokracija«).[98] Rezultat so bile države, ki so težile k popolnemu nadzoru iz političnega centra, podprtega z obsežnim in aktivnim represivnim aparatom, in osrednji vlogi marksistično-leninistične ideologije.[98]
Vendar pa ostanki demokratičnih institucij niso bili nikoli popolnoma uničeni, kar je povzročilo videz institucij, ki so bile po obliki podobne tistim v demokratičnih državah zahodnega tipa, vendar pa v resnici niso delovale na podoben demokratičen način.[99] Te institucije so večinoma služile kot orodje za legitimizacijo avtoritarnega vladanja, saj dejansko niso omogočale demokratičnega nadzora ali participacije javnosti. Parlamenti so bili še vedno izvoljeni, vendar so se njihova zasedanja odvijala le nekaj dni na leto, zgolj zato, da bi legitimizirala odločitve politbiroja.[100]
Prvi oz. generalni sekretar Centralnega komiteja vsake komunistične partije je bil najmočnejša osebnost v vsakem režimu.[101] Partija, nad katero je imel oblast politbiro, ni imela množičnega članstva, temveč, je bila v skladu z leninistično tradicijo, manjša selektivna stranka s skupino izbranih, popolnoma predanih in politično zavednih članov, ki so bili pripravljeni slediti vodstvu brez vprašanj.[102]
Politične in državljanske omejitve uredi
Poleg emigracijskih omejitev se civilna družba, opredeljena kot področje političnega delovanja zunaj partijskega državnega nadzora, ni smela trdno uveljaviti, z morebitno izjemo Poljske v osemdesetih letih.[103] Institucionalna zasnova komunističnih sistemov je temeljila na zavračanju principov vladavine prava, saj je bila moč osredotočena v rokah partije in njenih voditeljev, ki so imeli diskrecijsko pravico spreminjati ali ignorirati zakone glede na politične potrebe ali ideološke cilje. Sprva so bile komunistične partije v vseh državah majhne razen na Češkoslovaškem, tako da je obstajalo akutno pomanjkanje politično »zaupanja vrednih« oseb za upravo, policijo in druge poklice.[104] Tako so morali na začetku takšne položaje zasedati »politično nezanesljivi« nekomunisti.[104] Tisti, ki niso bili poslušni komunističnim oblastem, so bili odstavljeni, medtem ko so moskovski kadri začeli z obsežnimi partijskimi programi za usposabljanje kadrov, ki bi ustrezali političnim zahtevam.[104]
Komunistični režimi v Vzhodnem bloku so marginalne skupine opozicijskih intelektualcev videli kot na potencialno grožnjo.[105] Zatiranje disidentstva in opozicije je veljalo za osrednji predpogoj za ohranitev oblasti, kljub velikim stroškom za tajno nadzorovanje prebivalstva v nekaterih državah.[105] Po totalitarni začetni fazi je po Stalinovi smrti sledilo posttotalitarno obdobje, v katerem se je osnovna metoda komunistične vladavine premaknila od množičnega terorja k selektivni represiji, skupaj z ideološkimi in družbenopolitičnimi strategijami zagotavljanja lojalnosti.[106]
Policija je nadzorovala nasprotovanje opozicije partijskim direktivam.[107] Politična policija je služila kot jedro sistema, njena imena pa so postala sinonim za surovo moč in grožnjo nasilnega maščevanja, če bi posameznik postal aktiven proti državi.[107] Vladavino komunistične partije je izvajalo več državnih in tajnih policijskih organizacij, vključno z slednjimi:
- Vzhodna Nemčija – Stasi, Volkspolizei in KdA
- Sovjetska zveza – KGB
- Češkoslovaška – STB in LM
- Bolgarija – KDS
- Albanija – Sigurimi
- Madžarska – ÁVH in Munkásőrség
- Romunija – Securitate in GP
- Poljska – Urząd Bezpieczeństwa, Służba Bezpieczeństwa in ZOMO
Omejevanje medijev in informacij uredi
V času komunističnega obdobja je bil tisk organ države, popolnoma odvisen in podrejen komunistični partiji.[108] Pred poznimi osemdesetimi leti 20. stoletja so bile radijske in televizijske organizacije Vzhodnega bloka v državni lasti, medtem ko so bili tiskani mediji običajno v lasti političnih organizacij, večinoma lokalne komunistične partije.[109] Mladinski časopisi in revije so bili v lasti mladinskih organizacij, povezanih s komunističnimi partijami.[109]
Nadzor nad mediji je neposredno izvajala sama komunistična partija in državna cenzura, ki je bila prav tako pod nadzorom partije.[110] Mediji so bili pomembna oblika nadzora nad informacijami in družbo.[111] Komunistične oblasti so verjele, da je nadzor nad informacijami in načinom, kako se ta informacija predstavlja javnosti, ključnega pomena za ohranjanje in utrjevanje svoje moči. Ta nadzor je vključeval regulacijo vsebin, ki so jih mediji lahko objavljali, in cenzuro vseh informacij, ki bi lahko ogrozile ideološko uniformnost ali izzvale avtoriteto komunistične partije.[111]
Zahodne države so veliko vlagale v zmogljive oddajnike, ki so omogočili, da so se storitve, kot so BBC, VOA in Radio Free Europe (RFE), slišale v Vzhodnem bloku.
Religija uredi
Uradna politiko številnih komunističnih držav v Vzhodnem bloku je promovirala državni ateizem kot del svoje ideologije[112] V nekaterih vzhodnoevropskih državah sta nacionalna identiteta in vera tesno prepleteni. V takih primerih so bile nacionalne cerkve simboli etnične in kulturne dediščine in tako imele ključno vlogo v nacionalni zavesti, zato so bili tako ljudje kot njihove cerkve tarča Sovjetov.[113][114]
Omejitve izseljevanja in prebežniki uredi
Opombe uredi
- ↑ Do razkola med Albanijo in Sovjetsko zvezo od 1961 do 1970.
- ↑ Do razkola med Kitajsko in Sovjetsko zvezo in 1961.
- ↑ Glej Desatelitizacija Socialistične republike Romunije
- ↑ Glej Sovjetsko-kitajski spor
- ↑ Glej Spor med Titom in Stalinom
Sklici uredi
- ↑ Piero Gleijeses, Conflicting Missions: Havana, Washington and Africa, 1959–1976, ISBN 978-0-8078-5464-8.
- ↑ Ludlow, N. Piers, European integration and the Cold War: Ostpolitik-Westpolitik, 1965–1973, Routledge, 2007, ISBN 0-415-42109-8, page 37, 39
- ↑ Ahonen, Pertti, After the expulsion: West Germany and Eastern Europe, 1945–1990, Oxford University Press, 2003, ISBN 0-19-925989-5, page 125-126 & 183
- ↑ Zwass, Adam, Globalization of Unequal National Economies: Players and Controversies, M.E. Sharpe, 2002, ISBN 0-7656-0731-X, page 214
- ↑ Skinner, Kiron F., The strategy of campaigning: lessons from Ronald Reagan & Boris Yeltsin, University of Michigan Press, 2007, ISBN 0-472-11627-4, page 137-8
- ↑ Gasztold-Seń, Trentin, Adamec, Przemysław, Przemysław, Jan (2014). Syria During the Cold War: The East European Connection. University of St Andrews, Centre for Syrian Studies. ISBN 9780956873224.
{{navedi knjigo}}
: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava) - ↑ Ginat, Rami (april 2000). »The Soviet Union and the Syrian Ba'th regime: From hesitation to Rapprochement«. Middle Eastern Studies. 36 (2): 150–171. doi:10.1080/00263200008701312. JSTOR 4284075 – prek JSTOR.
{{navedi časopis}}
: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava) - ↑ Piero Gleijeses, Conflicting Missions: Havana, Washington and Africa, 1959–1976, ISBN 978-0-8078-5464-8.
- ↑ Satyendra, Kush (2003), Encyclopaedic Dictionary of Political Science, Sarup & Sons, str. 65, ISBN 978-81-7890-071-1,
the countries of Eastern Europe under communism
- ↑ Janzen, Jörg; Taraschewski, Thomas (2009). Shahshahānī, Suhaylā (ur.). Cities of Pilgrimage. Iuaes-series. Zv. 4. Münster: LIT Verlag. str. 190. ISBN 9783825816186. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2015.
Until 1990, despite being a formally independent state, Mongolia had de facto been an integral part of the Soviet-dominated Eastern Bloc.
- ↑ Satyendra, Kush, Encyclopaedic dictionary of political science, Sarup & Sons, 2003, ISBN 81-7890-071-8, page 65
- ↑ Hirsch, Donald; Kett, Joseph F.; Trefil, James S. (2002), The New Dictionary of Cultural Literacy, Houghton Mifflin Harcourt, str. 316, ISBN 978-0-618-22647-4,
Eastern Bloc. The name applied to the former communist states of eastern Europe, including Yugoslavia and Albania, as well as the countries of the Warsaw Pact
- ↑ 13,0 13,1 Glisic, Jelena (1976), East-West Trade and Japanese-Yugoslav Relations during the Cold War, Acta Slavica Iaponica, str. 120 and 121,
The Eastern bloc was composed of socialist states, who were members of the Warsaw Pact and The Council for Mutual Economic Assistance (COMECON), led by the USSR. ... In works examining the Western bloc countries' relations with the Eastern bloc, Yugoslavia was not considered part of the Eastern bloc.
- ↑ Hirsch, Donald; Kett, Joseph F.; Trefil, James S. (2002), The New Dictionary of Cultural Literacy, Houghton Mifflin Harcourt, str. 316, ISBN 978-0-618-22647-4,
Eastern Bloc. The name applied to the former communist states of eastern Europe, including Yugoslavia and Albania, as well as the countries of the Warsaw Pact
- ↑ Teichova, Alice; Herbert, Matis (2003), Nation, state, and the economy in history, Cambridge University Press, str. 150, ISBN 978-0-521-79278-3,
Within the Eastern Bloc, Poland, Yugoslavia and Hungary tended to be reformist and deviated most from the rigid Soviet model
- ↑ Cook 2001, str. 897.
- ↑ Ahonen, Pertti (2003), After the Expulsion: West Germany and Eastern Europe, 1945–1990, Oxford University Press, str. 212,
The other Eastern bloc states – except Romania's fellow mavericks Albania and Yugoslavia – reacted to the breakthrough between Bonn and Bucharest by coordinating their own stances towards the Federal Republic.
- ↑ White, N. D. (1990), The United Nations and the maintenance of international peace and security, Manchester University Press, str. 183, ISBN 978-0-7190-3227-1,
Nevertheless, the Eastern Bloc countries, including Albania, Bulgaria and Yugoslavia, argued that UNSCOB had been constituted illegally
- ↑ Library of Congress (1980), The Quarterly journal of the Library of Congress, zv. 37, Library of Congress,
80 Yugoslavia is perhaps the most international of the Eastern Bloc countries.
- ↑ Ryan, James; Mastrini, Hana; Baker, Mark (2009), Eastern Europe, John Wiley and Sons, str. 651, ISBN 978-0-470-39908-8,
Tito played his cards right and – unlike other Eastern Bloc countries – Yugoslavia enjoyed a fairly open relationship with the rest of the world
- ↑ Stanilov, Kiril (2007), The post-socialist city: urban form and space transformations in Central and Eastern Europe after socialism, Springer, str. 362, ISBN 978-1-4020-6052-6,
During the socialist period, Yugoslavia was marked by a system of socialist self-management, which place greater importance not he development of market-type relations in the economy than any of the other socialist countries of Europe. This strategy was a significant factor in achieving a higher standard of living and a lower level of under-urbanization compared to other members of the Eastern Bloc.
- ↑ Hawkesworth, M. E.; Paynter, John (1992), Encyclopedia of government and politics, Routledge, str. 1244, ISBN 978-0415072250,
The processes of change in the Eastern Bloc affected Yugoslavia as well, although this country, having been outside the bloc since 1948, had evolved specific political, economic and federal systems of its own.
- ↑ Binder, David (1982), »Many from Eastern Bloc Seek Yugoslav Asylum«, The New York Times
- ↑ Julian Towster. Political Power in the U.S.S.R., 1917–1947: The Theory and Structure of Government in the Soviet State Oxford Univ. Press, 1948. p. 106
- ↑ Tucker 1992
- ↑ 26,0 26,1 Encyclopædia Britannica, German-Soviet Nonaggression Pact, 2008
- ↑ 27,0 27,1 Text of the Nazi-Soviet Non-Aggression Pact Arhivirano 14 November 2014 na Wayback Machine., executed 23 August 1939
- ↑ Christie, Kenneth, Historical Injustice and Democratic Transition in Eastern Asia and Northern Europe: Ghosts at the Table of Democracy, RoutledgeCurzon, 2002, ISBN 0-7007-1599-1
- ↑ Roberts 2006
- ↑ Sanford, George (2005), Katyn and the Soviet Massacre Of 1940: Truth, Justice And Memory, London, New York: Routledge, ISBN 978-0-415-33873-8
- ↑ Nekrich, Ulam & Freeze 1997
- ↑ Adam Sudol, ur. (1998), Sowietyzacja Kresów Wschodnich II Rzeczypospolitej po 17 wrzesnia 1939 (v poljščini), Bydgoszcz: Wyzsza Szkola Pedagogiczna, str. 441, ISBN 978-83-7096-281-4
- ↑ Myron Weiner, Sharon Stanton Russell, ur. (2001), »Stalinist Forced Relocation Policies«, Demography and National Security, Berghahn Books, str. 308–315, ISBN 978-1-57181-339-8
- ↑ Sovjeti so organizirali prirejene volitve,(poljsko) Bartlomiej Kozlowski Wybory" do Zgromadzen Ludowych Zachodniej Ukrainy i Zachodniej Bialorusi Arhivirano 23 September 2009 na Wayback Machine., NASK, 2005, Polska.pl, the result of which was to become a legitimization of Soviet annexation of eastern Poland. Jan Tomasz Gross, Revolution from Abroad Arhivirano 27 September 2015 na Wayback Machine., Princeton University Press, 2003, page 396 ISBN 0-691-09603-1
- ↑ Sovjetske oblasti so poskušale izbrisati poljsko zgodovino in kulturo, Trela-Mazur, Elzbieta, Sowietyzacja oswiaty w Malopolsce Wschodniej pod radziecka okupacja 1939–1941 (Sovietization of Education in Eastern Lesser Poland During the Soviet Occupation 1939–1941), ed. Wlodzimierz Bonusiak, et al. (eds.), Wyzsza Szkola Pedagogiczna im. Jana Kochanowskiego, 1997, ISBN 978-83-7133-100-8
- ↑ Sovjetske oblasti so umaknile poljsko valuto brez zamenjave za rublje,(poljsko), Karolina Lanckoronska Wspomnienia wojenne; 22 IX 1939 – 5 IV 1945, 2001, ed, page 364, Chapter I – Lwów Arhivirano 27 March 2009 na Wayback Machine., ZNAK, ISBN 83-240-0077-1
- ↑ »okupacja sowiecka ziem polskich 1939–41« [Sovjetska okupacija poljskih ozemelj 1939–41]. Encyklopedia PWN (v poljščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. marca 2019. Pridobljeno 6. aprila 2019.
- ↑ Piotrowski 2007
- ↑ Sovjetske oblasti so služenje predvojni poljski državi obravnavale kot "zločin proti revoluciji" Gustaw Herling-Grudziński, A World Apart: Imprisonment in a Soviet Labor Camp During World War II, 1996, page 284, Penguin Books, ISBN 0-14-025184-7 and "counter-revolutionary activity",(poljsko) Władysław Anders, Bez ostatniego rozdzialu, 1995, page 540, Test, ISBN 83-7038-168-5 and subsequently started arresting large numbers of Polish citizens.
- ↑ Med začetno sovjetsko invazijo na Poljsko je bilo zajetih med 230.000 do 450.000 Poljakov, nekateri med njimi so bili usmrčeni (glej tudi Katinski pokol).Sanford, Google Books, p. 20-24. Arhivirano 28 September 2015 na Wayback Machine.; Fischer, Benjamin B., "The Katyn Controversy: Stalin's Killing Field Arhivirano 24 March 2010 na Wayback Machine.", Studies in Intelligence, Winter 1999–2000; Stalin's Killing Field Arhivirano 9 July 2008 na Wayback Machine.
- ↑ 41,0 41,1 Wettig 2008
- ↑ Senn, Alfred Erich, Lithuania 1940 : revolution from above, Amsterdam, New York, Rodopi, 2007 ISBN 978-90-420-2225-6
- ↑ 34,250 Latvians, 75,000 Lithuanians and almost 60,000 Estonians were deported or killed. Simon Sebag Montefiore, Stalin: The Court of the Red Tsar, page 334
- ↑ 44,0 44,1 Wettig 2008
- ↑ Poleg tega je znano, da so bili latvijski rezultati izmišljeni, saj so bili po nesreči posredovani tisku v Londonu in objavljeni dan pred načrtovanim. Visvaldis, Mangulis, Latvia in the Wars of the 20th century, 1983, Princeton Junction: Cognition Books, ISBN 0-912881-00-3, Chapter=VIII. September 1939 to June 1941; Švābe, Arvīds. The Story of Latvia. Latvian National Foundation. Stockholm. 1949. Feldbrugge, Ferdinand et al., Encyclopedia of Soviet Law, 1985, Brill, ISBN 90-247-3075-9, page 460
- ↑ Smith et al. 2002
- ↑ O'Connor 2003
- ↑ 48,0 48,1 Kennedy-Pip, Caroline (1995), Stalin's Cold War, Manchester University Press, ISBN 978-0-7190-4201-0
- ↑ 49,0 49,1 Roberts 2006
- ↑ Shirer 1990
- ↑ Okupacijo je med sovjetsko okupacijo Besarabije in severne Bukovine spremljalo versko preganjanje ter deportacije.
- ↑ »Armistice Agreement«. 1997. Pridobljeno 27. avgusta 2019.
- ↑ "Churchill and the Germans" in Der Spiegel, 13 August 2010.
- ↑ Miscamble 2007
- ↑ Miscamble 2007
- ↑ 56,0 56,1 Wettig 2008
- ↑ 57,0 57,1 57,2 57,3 Roberts 2006
- ↑ Wettig 2008
- ↑ 59,0 59,1 11 February 1945 Potsdam Report, reprinted in Potsdam Ashley, John, Soames Grenville and Bernard Wasserstein, The Major International Treaties of the Twentieth Century: A History and Guide with Texts, Taylor & Francis, 2001 ISBN 0-415-23798-X
- ↑ Roberts 2006
- ↑ 61,0 61,1 Wettig 2008
- ↑ Wettig 2008
- ↑ Crampton 1997
- ↑ Wettig 2008
- ↑ Lewkowicz, Nicolas (2018). The United States, the Soviet Union and the Geopolitical Implications of the Origins of the Cold War. New York: Anthem Press. str. 119. ISBN 978-1783087990.
- ↑ Wettig 2008
- ↑ 67,0 67,1 Wettig 2008
- ↑ Wettig 2008
- ↑ Wettig 2008
- ↑ Wettig 2008
- ↑ Wettig 2008
- ↑ Miller 2000
- ↑ Wettig 2008
- ↑ Wettig 2008
- ↑ »Carnations«. Time. 9. februar 1948. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. januarja 2009. Pridobljeno 1. februarja 2009.
- ↑ Bideleux, Robert and Ian Jeffries, A History of Eastern Europe: Crisis and Change, Routledge, 1998, ISBN 0-415-16111-8
- ↑ 77,0 77,1 Wettig 2008
- ↑ 78,0 78,1 Wettig 2008
- ↑ Wettig 2008
- ↑ Wettig 2008
- ↑ Gaddis 2005
- ↑ Turner 1987
- ↑ Miller 2000
- ↑ Turner 1987
- ↑ Fritsch-Bournazel, Renata, Confronting the German Question: Germans on the East-West Divide, Berg Publishers, 1990, ISBN 0-85496-684-6, page 143
- ↑ Gaddis 2005
- ↑ Miller 2000
- ↑ 88,0 88,1 88,2 Wettig 2008
- ↑ 89,0 89,1 89,2 89,3 Wettig 2008
- ↑ 90,0 90,1 Wettig 2008
- ↑ 91,0 91,1 91,2 91,3 Wettig 2008
- ↑ Wettig 2008
- ↑ Lewkowicz, Nicolas (2020). The Role of Ideology in the Origins of the Cold War. Saarbrucken: Scholar's Press. str. 55. ISBN 978-620-2317269.
- ↑ Christian Jennings "Flashpoint Trieste: The First Battle of the Cold War", (2017), pp 244.
- ↑ Karlo Ruzicic-Kessler "Togliatti, Tito and the Shadow of Moscow 1944/45-1948: Post-War Territorial Disputes and the Communist World", In: Journal of European Integration History, (2/2014).
- ↑ Hardt & Kaufman 1995
- ↑ Wettig 2008
- ↑ 98,0 98,1 Hardt & Kaufman 1995
- ↑ Hardt & Kaufman 1995
- ↑ Crampton 1997
- ↑ Crampton 1997
- ↑ Crampton 1997
- ↑ Hardt & Kaufman 1995
- ↑ 104,0 104,1 104,2 Wettig 2008
- ↑ 105,0 105,1 Pollack & Wielgohs 2004
- ↑ Pollack & Wielgohs 2004
- ↑ 107,0 107,1 Crampton 1997
- ↑ O'Neil 1997
- ↑ 109,0 109,1 O'Neil 1997
- ↑ O'Neil 1997
- ↑ 111,0 111,1 O'Neil 1997
- ↑ Hobby, Jeneen (2009). Worldmark Encyclopedia of Cultures and Daily Life: Europe. Gate. ISBN 978-1-4144-6430-5.
- ↑ President of Lithuania: Prisoner of the Gulag a Biography of Aleksandras Stulginskis by Afonsas Eidintas Genocide and Research Center of Lithuania ISBN 9986-757-41-X / 9789986757412 / 9986-757-41-X pg 23 "Že avgusta 1920 je Lenin pisal Efraime Sklanskemu, predsedniku Revolucionarne vojne Sovjetov: "We are surrounded by the greens (we pack it to them), we will move only about 10–20 versty and we will choke by hand the bourgeoisie, the clergy and the landowners. There will be an award of 100,000 rubles for each one hanged." Govoril je o prihodnjih akcijah v državah, ki mejijo na Rusijo.
- ↑ Christ Is Calling You : A Course in Catacomb Pastorship by Father George Calciu Published by Saint Hermans Press April 1997 ISBN 978-1-887904-52-0
uredi
- Bideleux, Robert; Jeffries, Ian (2007), A History of Eastern Europe: Crisis and Change, Routledge, ISBN 978-0-415-36626-7
- Black, Cyril E.; English, Robert D.; Helmreich, Jonathan E.; McAdams, James A. (2000), Rebirth: A Political History of Europe since World War II, Westview Press, ISBN 978-0-8133-3664-0
- Böcker, Anita (1998), Regulation of Migration: International Experiences, Het Spinhuis, ISBN 978-90-5589-095-8
- Bugajski, Janusz; Pollack, Maxine (13. junij 1989). East European Fault Lines: Dissent, Opposition, And Social Activism (v angleščini). Avalon Publishing. ISBN 978-0-8133-7714-8.
- Cook, Bernard A. (2001), Europe Since 1945: An Encyclopedia, Taylor & Francis, ISBN 978-0-8153-4057-7
- Crampton, R. J. (1997), Eastern Europe in the twentieth century and after, Routledge, ISBN 978-0-415-16422-1
- Dale, Gareth (2005), Popular Protest in East Germany, 1945–1989: Judgements on the Street, Routledge, ISBN 978-0714654089
- Dowty, Alan (1989), Closed Borders: The Contemporary Assault on Freedom of Movement, Yale University Press, ISBN 978-0-300-04498-0
- Frucht, Richard C. (2003), Encyclopedia of Eastern Europe: From the Congress of Vienna to the Fall of Communism, Taylor & Francis Group, ISBN 978-0-203-80109-3
- Gaddis, John Lewis (2005), The Cold War: A New History, Penguin Press, ISBN 978-1-59420-062-5
- Goertz, Gary (1995), Contexts of International Politics, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-46972-2
- Grenville, John Ashley Soames (2005), A History of the World from the 20th to the 21st Century, Routledge, ISBN 978-0-415-28954-2
- Graubard, Stephen R. (1991), Eastern Europe, Central Europe, Europe, Westview Press, ISBN 978-0-8133-1189-0
- Hardt, John Pearce; Kaufman, Richard F. (1995), East-Central European Economies in Transition, M.E. Sharpe, ISBN 978-1-56324-612-8
- Harrison, Hope Millard (2003), Driving the Soviets Up the Wall: Soviet-East German Relations, 1953–1961, Princeton University Press, ISBN 978-0-691-09678-0
- Krasnov, Vladislav (1985), Soviet Defectors: The KGB Wanted List, Hoover Press, ISBN 978-0-8179-8231-7
- Laqueur, Walter (1994), The dream that failed: reflections on the Soviet Union, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-510282-6
- Lipschitz, Leslie; McDonald, Donogh (1990), German unification: economic issues, International Monetary Fund, ISBN 978-1-55775-200-0
- Loescher, Gil (2001), The UNHCR and World Politics: A Perilous Path, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-829716-1
- Michta, Andrew A.; Mastny, Vojtech (1992), East Central Europe after the Warsaw Pact: Security Dilemmas in the 1990s, Greenwood Press, ISBN 978-92-64-02261-4
- Miller, Roger Gene (2000), To Save a City: The Berlin Airlift, 1948–1949, Texas A&M University Press, ISBN 978-0-89096-967-0
- Miscamble, Wilson D. (2007), From Roosevelt to Truman: Potsdam, Hiroshima, and the Cold War, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-86244-8
- Navrátil, Jaromír (2006), The Prague Spring 1968: A National Security Archive Document Reader (National Security Archive Cold War Readers), Central European University Press, ISBN 978-963-7326-67-7
- Nekrich, Aleksandr Moiseevich; Ulam, Adam Bruno; Freeze, Gregory L. (1997), Pariahs, Partners, Predators: German–Soviet Relations, 1922–1941, Columbia University Press, ISBN 978-0-231-10676-4
- O'Connor, Kevin (2003), The history of the Baltic States, Greenwood Publishing Group, ISBN 978-0-313-32355-3
- O'Neil, Patrick (1997), Post-communism and the Media in Eastern Europe, Routledge, ISBN 978-0-7146-4765-4
- Pearson, Raymond (1998), The Rise and Fall of the Soviet Empire, Macmillan, ISBN 978-0-312-17407-1
- Philipsen, Dirk (1993), We were the people: voices from East Germany's revolutionary autumn of 1989, Duke University Press, ISBN 978-0-8223-1294-9
- Piotrowski, Tadeusz (2007), Poland's Holocaust: Ethnic Strife, Collaboration with Occupying Forces and Genocide in the Second Republic, 1918-1947, McFarland, ISBN 978-0-7864-2913-4
- Pollack, Detlef; Wielgohs, Jan (2004), Dissent and Opposition in Communist Eastern Europe: Origins of Civil Society and Democratic Transition, Ashgate Publishing, Ltd., ISBN 978-0-7546-3790-5
- Pugh, Emily (2008). »East Berlin: The Search for a National Building Style and Heimat-GDR« (PDF). The Berlin Wall and the urban space and experience of East and West Berlin, 1961–1989 (PhD). City University of New York. str. 123–157. Pridobljeno 10. februarja 2023.
- Roberts, Geoffrey (2006), Stalin's Wars: From World War to Cold War, 1939–1953, Yale University Press, ISBN 978-0-300-11204-7
- Shirer, William L. (1990), The Rise and Fall of the Third Reich: A History of Nazi Germany, Simon and Schuster, ISBN 978-0-671-72868-7
- Sillince, John (1990), Housing policies in Eastern Europe and the Soviet Union, Routledge, ISBN 978-0-415-02134-0
- Smith, David James; Pabriks, Artis; Purs, Aldis; Lane, Thomas (2002), The Baltic States: Estonia, Latvia and Lithuania, Routledge, ISBN 978-0-415-28580-3
- Roht-Arriaza, Naomi (1995), Impunity and human rights in international law and practice, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-508136-7
- Teichova, Alice; Matis, Herbert (2003), Nation, State, and the Economy in History, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-79278-3
- Tucker, Robert C. (1992), Stalin in Power: The Revolution from Above, 1928–1941, W. W. Norton & Company, ISBN 978-0-393-30869-3
- Turner, Henry Ashby (1987), The Two Germanies Since 1945: East and West, Yale University Press, ISBN 978-0-300-03865-1
- Turnock, David (1997), The East European economy in context: communism and transition, Routledge, ISBN 978-0-415-08626-4
- Turnock, David (2006). The Economy of East Central Europe 1815-1989: Stages of Transformation in a Peripheral Region (v angleščini). Routledge. ISBN 978-0-415-18053-5.
- Wettig, Gerhard (2008), Stalin and the Cold War in Europe, Rowman & Littlefield, ISBN 978-0-7425-5542-6
- Williams, Kieran (1997), The Prague Spring and its Aftermath: Czechoslovak Politics, 1968–1970, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-58803-4
- Zwass, Adam (1984). The Economies of Eastern Europe in a Time of Change (v angleščini). M.E. Sharpe. ISBN 978-0-87332-245-4.
Nadaljnje branje uredi
- Applebaum, Anne (2012), Iron Curtain: the Crushing of Eastern Europe, 1944–56, Allen Lane
- Fuchs-Schündeln, Nicola, and Matthias Schündeln. "The long-term effects of communism in Eastern Europe". Journal of Economic Perspectives 34.2 (2020): 172–191. online
- Grogin, Robert C. (2001), Natural Enemies: The United States and the Soviet Union in the Cold War, 1917–1991, Lexington Books, ISBN 978-0-7391-0160-5
- Maddison, Angus (2006), The world economy, OECD Publishing, ISBN 978-92-64-02261-4
- Myant, Martin; Drahokoupil, Jan (2010), Transition Economies: Political Economy in Russia, Eastern Europe, and Central Asia, Wiley-Blackwell, ISBN 978-0-470-59619-7
- Olsen, Neil (2000), Albania, Oxfam, ISBN 978-0-85598-432-8
- Overy, R. J. (2004), The Dictators: Hitler's Germany and Stalin's Russia, W. W. Norton & Company, ISBN 978-0-393-02030-4
- Puddington, Arch (2003), Broadcasting Freedom: The Cold War Triumph of Radio Free Europe and Radio Liberty, University Press of Kentucky, ISBN 978-0-8131-9045-7
- Roberts, Geoffrey (2002), Stalin, the Pact with Nazi Germany, and the Origins of Postwar Soviet Diplomatic Historiography, zv. 4
- Saxonberg, Steven (2001), The Fall: A Comparative Study of the End of Communism in Czechoslovakia, East Germany, Hungary and Poland, Routledge, ISBN 978-90-5823-097-3
- Stanek, Łukasz (2020), Architecture in Global Socialism: Eastern Europe, West Africa, and the Middle East in the Cold War, Princeton University Press, ISBN 978-0691168708
- Taagepera, Rein (1993), Estonia: Return to Independence, Westview Press, ISBN 978-0-8133-1703-8
Zunanje povezave uredi
- »Photographs of Russia in 1967«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. januarja 2008.
- Candid photos of the Eastern Bloc September–December 1991, in the last months of the USSR
- Photographic project "Eastern Bloc" "Eastern Bloc" examines the specificities and differences of living in totalitarian and post totalitarian countries. The project is divided into chapters, each dedicated to one of the Eastern European countries—Slovak Republic, Poland, ex-GDR, Hungary, Czech Republic and ex-Yugoslavia.
- RFE/RL East German Subject Files, Blinken Open Society Archives, Budapest
- RFE Czechoslovak Unit, Blinken Open Society Archives, Budapest
- Museum of occupations of Estonia – Project by the Kistler-Ritso Estonian Foundation
- Gallery of events from Poznań 1956 protests
- OSA Digital Archive Videos of the 1956 Hungarian Revolution
- RADIO FREE EUROPE Research, RAD Background Report/29: (Hungary) 20 October 1981, A CHRONOLOGY OF THE HUNGARIAN REVOLUTION, 23–4 October November 1956, compiled by RAD/Hungarian Section-Published accounts
- Chronology Of Events Leading To The 1968 Czechoslovakia Invasion
- Solidarity, Freedom and Economical Crisis in Poland, 1980–81 Arhivirano 8 March 2011 na Wayback Machine.
- »1961 JFK speech clarifying limits of American protection during the 1961 Berlin Wall crisis«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. februarja 2006.
- »Berlin 1983: Berlin and the Wall in the early 1980s«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2007.
- The Lost Border: Photographs of the Iron Curtain
Predloga:Eastern Bloc Predloga:Leaders of the Ruling Parties of the Eastern Bloc Predloga:Secret police of Communist Europe Predloga:Cold War Predloga:Joseph Stalin Predloga:Eastern Bloc media Predloga:Eastern Bloc economies Predloga:Eastern Bloc parties Predloga:Marxism–Leninism