Odpre glavni meni

Mihail Sergejevič Gorbačov

(Preusmerjeno s strani Mihail Gorbačov)

Mihail Sergejevič Gorbačov (rusko Михаи́л Серге́евич Горбачёв, IPA: [gərbəˈtɕof]), ruski politik in pravnik, nobelovec, * 2. marec 1931, Privolno v pokrajini Stavropol, Rusija.

Mihail Sergejevič Gorbačov
Portret
Mihail Sergejevič Gorbačov (1987)
RojstvoМихаил Сергеевич Горбачёв
2. marec 1931({{padleft:1931|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[1][2] (88 let)
Privolno[d], Severnokavkaški Kraj[d], RSFSR, Sovjetska zveza
DržavljanstvoFlag of the Soviet Union.svg Sovjetska zveza
Flag of Russia.svg Rusija
Poklicpolitik, odvetnik
PodpisMikhail Gorbachev Signature.svg
Spletna stran
gorby.ru

V letih 1985–1991 je bil predsednik Sovjetske zveze,

ŽivljenjepisUredi

V Moskvi je študiral pravo in se po vrnitvi v rodni kraj začel počasi vzpenjati po partijsko-politični lestvici. Med letoma 1970 in 1978 je bil prvi sekretar partije za stavropolsko območje, od 1971 tudi član CK KP SZ. Leta 1970 je postal prvi sekretar partije svoje rodne Stavropolske pokrajine na jugu Rusije (severno od Kavkaza). Leta 1978 se je preselil v Moskvo in prevzel oddelek za kmetijstvo v sekretariatu CK KP SZ, zelo kmalu pa je napredoval tudi v Politbiro (1979 oz. 1980). Po smrti treh sovjetskih voditeljev, najprej Leonida Brežnjeva in nato v približno enoletnih zamikih še Jurija Andropova (ki je bil Gorbačovu naklonjen) in Konstantina Černenka, Gorbačova kot najmlajšega člana vodstva ni bilo več mogoče prezreti. Tako je 11. marca 1985 postal na predlog dolgoletnega zunanjega ministra Andreja Gromika generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze. S tem je zasedel najpomembnejši položaj v SZ kot prvi najvišji sovjetski voditelj, ki je bil rojen po revoluciji leta 1917. Kot novi generalni sekretar je odločno nadaljeval politiko Andropova, ki je spremembe v kratkem času svoje vladavine komaj nakazal, v primerjavi z reformami, ki jih je moral Gorbačov šele izvesti, če je hotel Sovjetsko zvezo popeljati iz hude gospodarske in politične krize, kar se je vse bolj kazalo kot nuja.

Leta 1987 je podpisal pogodbo z Ronaldom Reaganom za razorožitveni sporazum v Beli hiši in umaknil sovjetske čete iz Afganistana. Večkrat je potoval v tujino na politična oz. državniška srečanja Poskušal je reformirati partijo in ekonomski sistem s trgom, z razglasitvijo programov, ki jih je poimenoval Glasnost, Perestrojka in Uskorenije.

Leta 1988 je obiskal Jugoslavijo in v tem »paketu« tudi Slovenijo. V Ljubljani in na Brdu pri Kranju se je srečal s takratnim predsednikom CK ZK Slovenije Milanom Kučanom, pa tudi z direktorjem RTV Ljubljana Vladom Janžičem.

Januarja 1987 je začel kritizirati državo in na 19. partijski konferenci junija 1988, ki se je spremenila v senzacijo, razglasil prelomne reforme političnega sistema. Sam je takrat prevzel od Andreja Gromika tudi formalno funkcijo vodje države (predsedstvo prezidija Vrhovnega sovjeta ZSSR).

V zunanji politiki je prenehal slediti t. i. Brežnjevi doktrini »omejene suverenosti socilalističnih držav« in prepustil politične režime nekdanjih satelitskih držav v vzhodni Evropi njihovi lastni usodi, kar je tekom leta 1989 privedlo do političnih sprememb na Poljskem in Madžarskem, nato pa še v drugih vzhodnoevrospkih državah ter do padca Berlinskega zidu. Ta je bil simbol delitve Evrope, čemur je naslednjega leta sledila združitev obeh Nemčij oz. priključitev vzhodne Nemčije z Zahodni, ter posledično razpustitev Varšavskega pakta.

Marca 1990 je bil po spremembi ustave izvoljen za prvega izvršnega predsednika Sovjetske zveze, vendar je tistega leta ta tudi začela razpadati, ko so razglasile neodvisnost najprej baletske države, nato pa še druge članice ZSSR: Estonija, Latvija, Litva, Moldavija, Gruzija, Ukrajina, Armenija in Azerbajdžan. Nekateri politiki (mdr. podpredsednik Janajev) so v sodelovanju z vojaškim vrhom in KGB leta 1991 hoteli z državnim udarom Gorbačova odstraniti z oblasti.

Gorbačov je preživel tri dni v hišnem priporu na Jalti, kjer je bil na oddihu, a so je bil po zaslugi množičnega nasprotovanja pučistom, ki ga je vodil takrat že demokratično izvoljeni predsednik Ruske federacije (RSFSR) Boris Jelcin in ključne podpore vojske v Moskvi, kmalu izpuščen in se tako vrnil na oblast. Odtlej pa je moral upoštevati politično realnost in ni imel več moči, da bi vplival na dogodke, ki so potekali že mimo njega, tako da je konec istega leta odstopil hkrati s formalno razpustitvijo Sovjetske zveze, ki je uradno razpadla po natanko 69 letih obstoja.

Leta 1992 je ustanovil Fundacijo Gorbačov, leto kasneje pa Mednarodni zeleni križ. Leta 1996 je znova kandidiral na volitvah za predsednika Rusije, a je dobil le en odstotek glasov.

StarostUredi

Po smrti njegove žene Raise zaradi levkemije leta 1999, živi sam v Moskvi. Je ateist, čeprav je bil vzgojen v ruskem pravoslavnem okolju.

SkliciUredi

  1. Горбачёв Михаил Сергеевич // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  2. SNAC — 2010.

Glej tudiUredi