Brandenburška vrata

Brandenburška vrata (nemško Brandenburger Tor) so slavolok v središču nemškega glavnega mesta Berlina. Edina ohranjena izmed nekdanjih osemnajstih mestnih vrat[1] so bila postavljena med letoma 1789 in 1793[2] po ukazu pruskega kralja Friderika Viljema II. in po načrtih Carla Gottharda Langhansa. So najbolj znana berlinska znamenitost[3] in eden izmed nemških nacionalnih simbolov.[4]

Brandenburška vrata
Brandenburška vrata se nahaja v Berlin-center
Brandenburška vrata
Lega na zemljevidu središča Berlina

Stojijo v osrednjem mestnem predelu Mitte na koncu bulvarja Unter den Linden, med trgoma Pariser Platz na vzhodni in Platz des 18. März na zahodni strani. Od vrat v smeri zahoda je viden steber zmage, ulico severneje pa je Reichstag, kjer ima zasedanja nemški parlament.

Po zasnovi Brandenburška vrata posnemajo atenske propileje, vrata v akropolo.[5] Stojijo na dvanajstih žlebljenih dorskih stebrih v dveh vrstah; med vsakim parom stebrov je zidana in ometana stena. Šest vrst stebrov in zidov tvori pet prehodov, od katerih je srednji širši. Na atiki stoji kip kvadrige s starorimsko boginjo zmage Viktorijo.[2] V oblikovnem jeziku vrata predstavljajo obrat od starorimskega k starogrškemu vzoru.[1] So ena prvih neoklasicističnih stavb v Prusiji in zaznamujejo začetek neoklasicizma kot državotvorne arhitekture Prusije.

Z vrati, prvotno imenovanimi »Vrata miru« (Friedenstor), so povezani številni pomembni zgodovinski dogodki 19. in 20. stoletja. Do začetka druge svetovne vojne so jih povezovali predvsem z končanjem Napoleonove vladavine v letih 1813–1815. V času nacistične Nemčije so si jih »prilastili« nacisti kot simbol svoje moči. Po vojni so se vrata znašla v sovjetskem sektorju tik bodoče meje z Zahodnim Berlinom; v času berlinskega zidu so stala na zaprtem območju, nedostopna tako z vzhodne kot z zahodne strani. Iz simbola razdeljenosti so se po padcu zidu in slavnostnem vnovičnem odprtju 22. decembra 1989 vrata prelevila v simbol nemške enotnosti in miru.[3]

Sklici

uredi
  1. 1,0 1,1 Michael S. Cullen, Uwe Kieling: Das Brandenburger Tor. Ein deutsches Symbol. Berlin 1999, ISBN 3-8148-0076-1.
  2. 2,0 2,1 Emil von Siefart: Aus der Geschichte des Brandenburger Thores und der Quadriga. (= Schriften des Vereins für die Geschichte Berlins, Heft XLV), Berlin 1912.
  3. 3,0 3,1 »Brandenburg Gate«. Berlin.de (v angleščini). Pridobljeno 18. junija 2025.
  4. »Nationale Symbole«. bpb.de (v nemščini). 29. december 2005. Pridobljeno 18. junija 2025.
  5. Zitha Pöthe: Perikles in Preußen. Die Politik Friedrich Wilhelms II. im Spiegel des Brandenburger Tores. Dissertation, Oktober 2013, Technische Universität Berlin, Fakultät I Geisteswissenschaften. epubli, Berlin 2014, ISBN 978-3-7375-0749-3. Str. 400

Zunanje povezave

uredi