Odpre glavni meni

Starorimska civilizacija

Starorimska civilizacija je zgodovina razvoja antičnega Rima in njegove državne ureditve od leta 753 pr. n. št. do leta 1453 n. št. V tem obdobju se je država razvila iz primitivne naselbine v najobširnejšo vladavino svoje dobe in nato v množico manjših držav, iz katerih izhajajo današnja Evropa in sredozemske dežele.

Legendarni nastanekUredi

 
Kovanec s podobo dveh rimskih kraljev, Nume Pompilija in njegovega vnuka Anka Marcija.

Po tradiciji je prvotno naselje načrtno ustanovil Romul dne 21. aprila leta 753 pr. n. št. Ta datum je določil zgodovinar Varon s pomočjo podatkov matematika Taruncija, ki jih je pridobil s preučitvijo horoskopa. [1], Čeprav sta Cicero in Plutarh menila, da je postopek silno ekstravaganten, se je datum vključil v legendo. Arheološke iznajdbe vsekakor potrjujejo nastanek večjega naselja na tem ozemlju približno v tem obdobju.

KraljevinaUredi

Glavni članek: Rimsko kraljestvo.

Za vso dobo kraljevine, ki se je začela z Romulom, so podatki večinoma legendarni. Prvi štirje kralji so bili Latinci in Sabinci, nato so sledili trije Etruščani. Doba kraljevine je trajala 243 let.

RepublikaUredi

Glavni članek: Rimska republika.

Doba republike ni več legenda, saj obstajajo številne arheološke priče. To je najuspešnejše obdobje rimske civilizacije, v katerem je država dosegla hegemonijo nad vsem Sredozemljem in je začela graditi zakonodajo, ki je bila podlaga za moderno pravosodje. [2] Trajala je 478 let.

 
Maketa imperialnega Rima 1:250, ki je na ogled v Muzeju Rimske civilizacije v Rimu

CesarstvoUredi

Glavni članek: Rimsko cesarstvo.

To je obdobje največjega teritorialnega razmaha države in najvišje stopnje njene kulture, ki je trajalo 507 let. Večina arheoloških pričevanj je iz tega časa, saj so vsi rimski cesarji kar tekmovali v gradnji javnih poslopij in zasebnih vil. Politična dogajanja v cesarstvu, ki so bila stoletja podcenjena, se danes proučujejo in primerjajo z modernimi problematikami [3].

Leta 395 n. št. je cesar Teodozij I. umrl in nasledila sta ga sinova Honorij in Arkadij, ki sta prevzela administracijo vsak svoje polovice države, Honorij zahodne in Arkadij vzhodne. Ne Teodozij ne njegova sinova niso s tem nameravali deliti cesarstva, vendar so spori glede dejanske razmejitvene črte postavili v ospredje veliko razliko med kulturo, zgodovino in perspektivami njegove vzhodne in zahodne polovice. Razen tega je napredovanje Germanskih ljudstev vzdolž Apeninskega polotoka, vključno z večkratnim plenjenjem Rima, prepričalo zahodnjake, da je cesarstvo pri koncu, vzhodnjake pa, da je samo njihova polovica Rimsko cesarstvo. Za uradni propad enotnega cesarstva se smatra leto 476, ko je germanski poveljnik Odoaker odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula Avgustula ter njegovo krono izročil bizantinskemu cesarju, sam pa se je razglasil za kralja Italije.

S tem dobi pojem starorimske civilizacije negativni pomen, saj je zahodna polovica cesarstva, ki je obsegala evropske dežele, prešla v oskurantizem srednjega veka in izgubila vsako civilizacijo. Vzhodni del cesarstva z Bizancem na čelu se je izognil evropskemu propadanju in tako preživel še celo tisočletje, a ne spada več v starorimsko civilizacijo, temveč v bizantinsko.[4]

Srednji vekUredi

Z odpravo centralne oblasti je po bivšem cesarstvu zavladala anarhija, kjer so se vsi borili proti vsem. Razpad državne organizacije je prekinil centralizirano upravo in prekomorsko trgovino, kar je najhuje zadelo osrednje predele države, medtem ko so se obrobne dežele bivšega cesarstva povrnile v življenje pred rimsko kolonizacijo. Zato se zgodovina srednjeveškega propadanje omejuje na dogajanja na Apeninskem polotoku, kjer so se v političnem smislu uveljavili nad množico državic predvsem Papeška država in Beneška republika, na jugu Sicilsko kraljestvo in Neapeljsko kraljestvo. Obdobje ne predstavlja konca ali izginotja starorimske civilizacije, temveč njeno zlitje z ostalimi evropskimi kulturami, predvsem z germansko. Zaključi se z nastopom novega veka (odkritje Amerike 1492) in renesanse.[5]

ViriUredi

  1. Plutarh: Romulov življenjepis
  2. Gabba E. et al.: Introduzione alla storia di Roma, Milano 1999. ISBN 88-7916-113-X
  3. Rendina, C.: Roma ieri, oggi e domani, Roma 2007. ISBN 978-88-541-1025-0
  4. Ostrogorsky G.: Zgodovina Bizanca, Ljubljana 1961, prev Župančič M.
  5. Sergi G.: L'idea di Medioevo, Roma 2003. ISBN 88-7989-406-4