Škofija Celje
Škofija Celje je bila ustanovljena 7. aprila 2006; nastala je z delitvijo dotedanje Škofije Maribor, podrejena je Metropoliji Maribor. Stolna cerkev je stolnica sv. Danijela. Glavna škofijska ustanova je Duhovno-prosvetni center Dom sv. Jožefa na edinstveni lokaciji na vzpetini pri cerkvi sv. Jožefa nad Celjem (Jožefov hrib ali Kalavrija), kje je mdr. tudi škofijska orglarska šola.
| Škofija Celje Dioecesis Celeiensis | |
|---|---|
 Stolnica sv. Danijela | |
| Področje | |
| Država |  Slovenija |
| Metropolija | Maribor |
| Statistika | |
| Prebivalcev - Skupno - Katoličani | 289.846 237.370 |
| Župnije | 112 |
| Cerkve | 333 |
| Splošno | |
| Verska skupnost | rimskokatoliška |
| Obred | rimski obred |
| Ustanovitev | 7. april 2006 |
| Stolnica | Stolnica sv. Danijela, Celje |
| Vodstvo | |
| Papež | Frančišek |
| Škof | Maksimilijan Matjaž |
| Upokojeni škofje | Stanislav Lipovšek, Anton Stres |
| Zemljevid | |
 | |
| Uradna stran | |
| http://www.skofija-celje.si/ | |
| Catholic-hierarchy.org | |
ZgodovinaUredi
O prvotni antični škofiji v Claudiji Celeji je ohranjenih bolj malo podatkov. V 3. stoletju je v mestu deloval sveti Maksimilijan Celjski, ki je umrl mučeniške smrti. Že v 6. in 7. stoletju je bila škofija podrejena Oglejskemu patriarhatu. Iz tega obdobja sta znani imeni dveh škofov: Gavdencij, ki je živel v 6. stoletju in čigar ime se je ohranilo na napisu, najdenem v bližini današnjega mesta, in pa Janez, ki se je udeležil sinode v Gradežu leta 579 in sinode v Maranu leta 589 ali 590 ter se zapletel v tako imenovani spor treh poglavij. Škofija je bila zatrta ob vdoru Avarov.
Oglejski patriarhi in Savinjski arhidiakoniUredi
Oglejski patriarhi so obsežno ozemlje južno od Drave cerkvenoupravno vodili preko svojih namestnikov, arhidiakonov, na mesto savinjskih arhidiakonov so zlasti v drugi polovici 13. in v dobršnem delu 14. stoletja naslavljali duhovnike iz svojega kroga, predvsem Italijane in Furlane. Nasledniki patriarha Bertolda Andeškega so komaj kdaj obiskali svoje slovensko govoreče vernike, temveč so za izvrševanje cerkvenih opravil, za katere je potrebno škofovsko posvečenje, navadno imenovali škofe vikarje, ki so v njihovem imenu obiskovali župnije, opravljali vizitacije, nadzirali duhovništvo in sklicevali sinode, pa tudi birmovali, posvečevali duhovnike, blagoslavljali cerkve, oltarje, zvonove.
Potem, ko so med leti 1418 - 1420 Benečani zasedli Furlanijo, so se na sedežu patriarhata vrstili možje iz beneških patricijskih rodbin, ki pa skorajda niso več prihajali na slovensko stran. Patriarhat je bil namreč zatem razdeljen na dva dela: zahodni, furlanski del je spadal pod Beneško republiko, vzhodni, slovenski del, pa po izumrtju celjskih knezov in goriških grofov (1456 oziroma 1500), v celoti pod Habsburžane. Patriarhi so bivali na beneškem ozemlju, habsburška oblast pa jim praktično ni več dopuščala dostopa na slovenski del patriarhata. Zadnji, ki je pod patriarhom vizitiral slovenske kraje, je bil patriarhov koadjuktor Francesco Barbaro, ki je vizitacijo opravil leta 1593. Celo arhidiakoni so se odtlej v cerkvenih zadevah obračali na papeškega nuncija na Dunaju, ki je škofovske zadeve poverjal škofom iz avstrijskega ozemlja. Najpogosteje so to službo opravljali škofje iz Pična v Istri.
Lavantinska škofija in jožefinske reformeUredi
V času jožefinskih reform za časa cesarja Jožefa II. sta bili lavantinski škofiji priključeni župniji v Velikovcu (1786) in v Celju (1789), vse župnije na Štajerskem, severno od Drave, pa so pripadle Sekovski škofiji (prednici Graške škofije). Da bi lahko škof bolje upravljal zelo obsežno škofijo, so bile leta 1859 koroške župnije prenesene pod upravo Krške škofije, v zameno zanje pa so lavantinski škofiji pripadle župnije v Mariboru in njegovi okolici. Takoj po tej spremembi je škof Anton Martin Slomšek prestavil lavantinski škofijski sedež v Maribor. Župnije lavantinske škofije, ki so po prvi svetovni vojni ostale v Avstriji, so bile priključene Krški škofiji ali Sekovski škofiji.
Ustanovitev škofijeUredi
Novodobna škofija je bila ustanovljena 7. aprila 2006, ko je papež Benedikt XVI. z bulo Varia inter munera škofijo izločil iz dotedanje Škofije Maribor, slednjo pa povišal v nadškofijo in sedež metropolije. Uradno je bila razglašena 21. maja istega leta. V škofiji se nahaja tudi največja cerkev v Sloveniji, to je cerkev sv. Mohorja in Fortunata, Gornji Grad (župnijska cerkev Župnije Gornji Grad). Najvišje ležeče svetišče je kapela sv. Cirila in Metoda, Podveža 1780 mnm (Župnija Luče). Najvišji vrh na področju župnije je Koroška Rinka, 2433 mnm, ki se nahaja na meji z Nadškofijo Ljubljana. Najbolj severna župnija je Župnija Zavodnje, najbolj južna Župnija Dobova, najbolj zahodna Župnija Solčava in najbolj vzhodna Župnija Žetale.
ŠkofjeUredi
OrganizacijaUredi
Škofija je razdeljena na 11 dekanij: Celje, Žalec, Nova Cerkev, Kozje, Rogatec (brez župnij Stoperce in Žetale), Šmarje pri Jelšah, Braslovče, Gornji Grad, Šaleška dolina, Laško, Videm ob Savi. Te dekanije se nadaljnjo delijo na župnije (skupaj 112).
V škofiji živi 287.529 prebivalcev, od tega je 235.367 rimokatoličanov (81,85 %; vir 2006). Tu deluje 105 duhovnikov in 44 redovnikov oziroma redovnic.
Zunanje povezaveUredi
- Skofija-celje.si
- Župnije Škofije Celje, Google Zemljevidi
 | Ta članek o Rimskokatoliški cerkvi je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |