Janko Orožen

slovenski zgodovinar in šolnik

Janko Orožen [jánko oróžen] slovenski zgodovinar in šolnik, * 10. december 1891, Sveti Štefan (sedaj Turje) nad Hrastnikom, † 30. september 1989, Celje.[2]

Janko Orožen
Portret
Janko Orožen, do 1955
Rojstvo10. december 1891({{padleft:1891|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[1]
Turje
Smrt30. september 1989({{padleft:1989|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) (97 let)
Celje
BivališčeFlag of Austria-Hungary 1869-1918.svg Avstro-Ogrska
Flag of the State of Slovenes, Croats and Serbs.svg DSHS
Naval Ensign of the Kingdom of Yugoslavia.svg KSHS
Flag of Yugoslavia (1918–1943).svg KJ
Flag of SFR Yugoslavia.svg FLRJ
Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
NarodnostSlovenija slovenska
Področjazgodovina
Alma materUniverza v Ljubljani
Poznan pozgodovina Celja in okolice zgodovina Zasavja
Pomembne nagradečastni meščan Celja (1955)
Maturanti celjske gimnazije, 13. junij 1938. Med profesorji v prvi vrsti sedi četrti z desne Janko Orožen, poleg njega, tretji z desne, pa Srečko Brodar. Fotograf: Josip Pelikan.

Življenje in deloUredi

Orožen je v rodnem Svetem Štefanu obiskoval enorazredno šolo.[2][3] V Mariboru je hodil na učiteljišče, kasneje kot privatist leta 1913 na celjski gimnaziji opravil gimnazijsko maturo.[2][3] V Pragi se je tega leta vpisal na študij prava, a ga po enem semestru opustil zaradi pomanjkanja denarja, tako da se je vrnil nazaj domov.[3][4]

Med 1. svetovno vojno so ga leta 1915 vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko.[4] Na ruski fronti so ga zajeli.[3] Leta 1918 se je pridružil prostovoljcem v češki legiji. Z 8. srbskim pešpolkom se je boril na solunski fronti. Po vrnitvi domov je sodeloval v bojih za slovensko severno mejo.[4]

Jeseni 1919 je začel poučevati na 1. deški meščanski šoli v Ljubljani in hkrati na Filozofski fakulteti začel študirati slovenščino, zgodovino in geografijo. Leta 1922 je na Filozofski fakulteti diplomiral, nato pa kot zgodovinar, slavist in geograf poučeval v Murski Soboti in od leta 1924 na celjski gimnaziji vse do leta 1941, ko so ga Nemci z družino pregnali v Srbijo.[3] Učil je na gimnaziji v Užicu, kjer je bil leta 1942 začasno upokojen.[4]

Med vojnama je pisal pedagoške razprave in učbenike za zgodovino, geografijo, ruščino in češčino; vsega je napisal več kot 30 knjig, 170 razprav, člankov in poročil ter 12 učbenikov.[4] Raziskoval je tudi zgodovino Celja ter območij v porečju Savinje in Save. Jeseni 1946 se je vrnil v Celje, poučeval na gimnaziji do upokojitve leta 1954, se po veliki povodnji istega leta posvetil delu v celjskem Zgodovinskem arhivu in ga vodil vse do dokončne upokojitve v letu 1965.[4]

Njegova hči Božena je priznana slavistka, rusistka, književna zgodovinarka in publicistka. Njegova nečakinja Martina je znana jezikoslovka in upokojena univerzitetna profesorica, nečak Marjan pa je bil politik, nosilec funkcij v ZKS.

Izbrana delaUredi

  • — (1927), Zgodovina Celja I. Prazgodovinska in rimska Celeja, COBISS 24705281
  • — (1927), Zgodovina Celja II. Srednjeveško Celje, COBISS 30154753
  • — (1929), Učbenik ruskega jezika, COBISS 6786563
  • — (1930), Zgodovina Celja III. Novoveško Celje (1456–1848), COBISS 30155009
  • — (1936), Gradovi in graščine v narodnem izročilu, COBISS 651009
  • — (1967), Kratka zgodovina Celja in okolice, COBISS 1367605

SkliciUredi

ViriUredi

Zunanje povezaveUredi