Kranjska

avstroogrska dežela

Kranjska [kránjska] (starinsko Krajnska, nemško Krain, latinsko Carniola) je zgodovinska pokrajina, ki je v grobem obsegala današnje slovenske pokrajine Gorenjsko, Dolenjsko, Notranjsko in dele Krasa ter Istre.

Kranjska
dežela Svetega rimskega cesarstva, Avstrijskega cesarstva, Avstro-Ogrske
973–1918
Zastava Kranjske
Zastava
kranjski grb Kranjske
[[Grb Kranjske|kranjski grb]]

Najstarejši znani samostojni prikaz Vojvodine Kranjske: zemljevid Wolfganga Laziusa iz leta 1561
Glavno mestoLjubljana
Zgodovina
Vlada
vojvoda 
• 1916-18
Karel I.
deželni glavar 
• 1912-18
Ivan Šusteršič
Zakonodajno telokranjski deželni zbor
Zgodovina 
• prva listinska omemba Kranjske krajine
973
• povzdig v vojvodino
1364
• vključitev v Ilirske province
1809-14
• ukinitev
1918
Predhodnik
Naslednik
Koroška (vojvodina)
Država Slovencev, Hrvatov in Srbov
Kraljevina Italija
Danes delSlovenija, Italija

Prvič je bila omenjena leta 973 kot del vojvodine Koroške.

Od leta 1002 naprej je bila Kranjska samostojna mejna grofija s svojimi mejnimi grofi. Leta 1364 je postala vojvodina in od leta 1849 do leta 1918 je bila kronovina. Kot upravna enota je bila Kranjska del Svetega rimskega cesarstva in nato habsburške monarhije.

Z ustanovitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov je bila ukinjena, velik del njenega ozemlja pa je z rapalsko pogodbo pripadel Italiji.

Danes je ozemlje nekdanje Kranjske skoraj v celoti v Republiki Sloveniji, majhen del pa je tudi v Republiki Italiji.[1][opombe 1]

Izvor imena uredi

Stroka izpostavlja dva izvora imena. Starejši »Carniola« je predslovanskega izvora in je pomanjševalnica starejšega pokrajinskega imena Karnija (latinsko Carnia), ki je izviralo iz Carni, latinskega imena ljudstva Karni, v 10. stoletju pa se v listinah vzporedno že pojavlja oblika »Creina«, ki kot nemško »Krain« oziroma slovensko »Kranjska« v 13. stoletju tudi prevlada.[2] Slovenska oblika se je razvila iz imena Kranj, ta pa tako kot Carnia in Carniola izvira iz latinskega imena Karnov.[3]

Zgodovina uredi

Karniola uredi

Glavni članek: Karniola.

Po zatonu rimske države in selitvah narodov se je na prostoru današnje severozahodne Slovenije na prehodu iz 8. v 9. stoletje verjetno razvila slovanska plemenska kneževina Karniola s središčem v Carniumu (Kranj). O Karnioli je malo znanega, saj je v zgodovinskih virih o njej le nekaj omemb. Kneževina je bila verjetno v času frankovskih vojn z Avari (8. stol.) vključena z relativno samostojnostjo v Furlansko vzhodno krajino znotraj frankovske države.

Mejna grofija ob Savi uredi

Franki so leta 828 z novo upravno ureditvijo Furlanske marke na območju Karniole oblikovali grofijo ob Savi s sedežem v Kranju. Grofija je bila sprva podložna bavarskemu vojvodi. Do propada ob vdoru Madžarov (907–955) si v grofovski službi sledijo Salacho, Guntram in Ratold.

Kranjska krajina uredi

Glavni članek: Kranjska krajina.

Leta 973 se v listinah prvič pojavi Kranjska krajina, oziroma Kranjska marka (Creina mark)[4], ki je bila kot mejna grofija od 976 podložna koroškemu vojvodi. V tem času pridobijo svoje posesti škofije Briksen, Freising, Salzburg, Oglej in Krka. Henrik IV. jo je leta 1077 po desetih letih kraljevske uprave podelil v fevd oglejskemu patriarhu Sighardu. Do takrat so se na grofovskem mestu izmenjali:



 
Kranjska dežela na zemljevidu iz leta 1778

Sempt-Ebersberški so bili bavarski sorodniki cesarja Arnulfa Koroškega, Weimar-Orlamündski pa so bili njihovi sorodniki iz Turingije. Oglejska uprava dežele se je sprva hitro končala, saj je Kranjsko za nekaj časa pridobil Henrik Eppensteinski, dokler je leta 1093 cesar ni ponovno podeli Ogleju.

Oglejski patriarhat in razkroj grofije uredi

Kranjska je v naslednjih desetletjih formalno ostala v fevdu oglejskih patriarhov, vendar v tem času ni delovala kot enotna upravna enota. V 12. in 13. stoletju je grofija obstajala takorekoč le na papirju, saj je bila ozemeljsko razbita na več relativno samostojnih teritorialnih gospostev. Ta so obvladovale močne plemiške družine, ki so tekmovale za prevlado nad čim večjim ozemljem in pravicami. Značilne družine tega časa so Babenberžani, Višnjegorski, Andeški in Spanheimi.

Družine so izumirale in dedovale gospostva ter se krepile. Ko se je koroški vojvoda Ulrik III. Spanheimski oženil z zadnjo predstavnico Andeških in povezal nižje plemstvo, je prevladal nad Kranjsko in postal deželni gospod. Hkrati je preseli sedež svojih posesti v Ljubljano, ki se je odtlej pričela razvijati v glavno mesto dežele. Po smrti Ulrika se je namesto mejne grofije Kranjska skupaj s Slovensko marko uveljavila kot državni fevd.[5]

Prevlada Habsburžanov uredi

Ulrika je na Kranjskem nasledil češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je zasedel Koroško in Kranjsko (1269–1276), vendar se je zaradi zahteve državnega zbora, naj posesti prepusti Habsburžanom, zapletel v vojno z nemškim kraljem Rudolfom I., ki si je leta 1278 z bitko na Moravskem polju priboril Kranjsko marko[6] in jo leta 1282 kot cesar podelil v fevd sinovoma Albrehtu in Rudolfu. S tem so oglejski patriarhi tudi formalno izgubili mejnogrofovski položaj na Kranjskem.Kljub temu da so Habsburžani imeli Kranjsko v fevdu, so upravljanje z deželo izvajali grofje Goriško-Tirolski vse do leta 1335, ko so dokončno zavladali Habsburžani in se kot vladarji obdržali vse do 20. stoletja.

Vojvodina Kranjska uredi

 
Obseg Vojvodine Kranjske leta 1794

Leta 1364 je bila Kranjska povzdignjena v vojvodino. Habsburžani večkrat podelijo pravice plemstvu in si tako utrjujejo oblast v deželi, na podlagi teh pravic se pričnejo razvijati tudi deželni stanovi. Habsburžani so širili posestva na Krasu, na Primorskem in v Istri, ter jih priključili vojvodini Kranjski.

Ilirske province uredi

Glavni članek: Ilirske province.

Francoske sile so vkorakale na Kranjsko v letu 1797 in nato spet med obdobjem med 1809 in 1813, ko so bile ustanovljene Ilirske province, ki jim je bila priključena celotna Kranjska. Znotraj Ilirskih provinc je Kranjska spočetka ohranila položaj province.

Avstro-ogrske dežele in kraljestva - Sedež Kranjskega deželnega zbora, ki je bil dograjen leta 1900

Obnova avstrijske države uredi

Po propadu francoske oblasti je dunajski kongres potrdil vrnitev Kranjske k Avstriji. Po ureditvi iz 1849 je bila Kranjska znotraj Avstrije kot kronska dežela – kronovina – del Cislajtanije in razdeljena na Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko.

Opombe uredi

  1. V obsegu ob ukinitvi. V Italiji je ostalo le ozemlje nekdanje kranjske občine Fužine (Bela Peč).[1]

Sklici uredi

  1. 1,0 1,1 Perko, Drago; Orožen Adamič, Milan (1998). Slovenija:pokrajina in ljudje (3. izdaja izd.). Mladinska knjiga. str. 16. ISBN 9788611150338.
  2. Enciklopedija Slovenije, V. 1991, 389
  3. Snoj, Marko; Kocjan - Barle, Marta (november 2009). »Primerjalni jezikoslovec in etimolog Marko Snoj o svoji novi knjigi – Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imen«. Založba Modrijan. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. septembra 2012. Pridobljeno 9. aprila 2013.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  4. Komac, 2006; 47
  5. Komac, 2006; 266
  6. in hkrati vojvodina Avstrija, Štajerska, Koroška

Viri uredi

  • August Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 : mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung, Laibach, 1874-76;
  • Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, Ljubljana, 1999 (prevod nemškega originala iz leta 1929);
  • Andrej Komac, Od mejne grofije od dežele : Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju, ur. Miha Kosi. Ljubljana, 2006.
  • Andrej Nared, Dežela - knez- stanovi : Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljubljana, 2009.

Zunanje povezave uredi