Komunizem

politični in družbenoekonomski sistem, ki zagovarja odpravo zasebne lastnine
(Preusmerjeno s strani Komunist)

Komunízem (lat. communis = splošen, skupen, od vsakogar) je družbeno-ekonomski sistem, ki naj bi na podlagi razvoja proizvajalnih sil zamenjal kapitalistično ureditev.

Srp in kladivo, simbol komunizma

Teoretično ga je utemeljil Karl Marx na dveh glavnih predpostavkah:

1.) nenehna rast produkcije in produktivnosti bo privedla do t. i. hiperprodukcije in 2.) donos na kapital se bo zaradi hiperprodukcije in konkurence nenehno zniževal, dokler ne bo padel pod nivo bančnih obresti te pa na ničlo ali pod njo.

Investitorji (kapitalisti, pa tudi navadni ljudje) pod takimi pogoji niso več pripravljeni investirati. Zaradi premajhnega donosa na kapital in prevelikih tveganj, bo zato potrebno glavno gonilo kapitalizma (dobiček) in vrednote (bogastvo namenjeno trošenju), zamenjati z drugim motivatorjem in vrednotami (predvsem sreča in bogastvo namenjeno samozadostnosti (trajnostni razvoj), izobraževanju (rasti znanja), raziskovanju in kulturi, kar bo nepreklicno privedlo do padca kapitalizma.

Po marksistični teoriji naj bi blaginja, ki jo bo ustvaril kapitalizem z viški blaga in kapitala (teza), privedla do nujnih (evolucijskih) sprememb družbeno-ekonomskega sistema, tj. negacije kapitalizma - socializem (antiteza), ki bo z razvojem družbenoekonomskih odnosov rezultirala v razvitejšo obliko družbe - t.i. komunizem (sinteza).

Komunizem naj bi torej odpravil konflikte (zaradi omejenih virov vključno z onesnaževanjem ter konflikti med revnimi in bogatimi), ki jih kapitalizem ne more.

ZgodovinaUredi

Glavni članek: Zgodovina komunizma.

Mnogi zahodni misleci so zasnovali in zagovarjali ideje komunizma, nekatere zelo podobne tistim, ki so s tem izrazom postale znane šele v devetnajstem stoletju, različne civilizacije pa so v celoti ali delno uporabljale komunistične koncepte, od kolektivnega dela do družbenih ciljev, predkolumbijske družbe južnoameriške celine na različnih ravneh lastništva v različnih plemenskih kulturah. V začetku 19. stoletja je nastalo več gibanj in skupin, ki so si prizadevali imeti skupno lastništvo.      

21. februarja 1848 sta nemška filozofa Karl Marx in Friedrich Engels izdala Komunistični manifest, v katerem sta predstavila ideje o odpravi zasebne lastnine in strmoglavljenju meščanskih vlad, s čimer bi komunizem postal revolucionarno gibanje. Za Marxa, če bi se proleterski razred vseh držav zavedal svojih skupnih ciljev, bi se združili, da bi podrli kapitalistični sistem. Menil je, da bi razvoj zgodovine sledil logiki hegelovske racionalnosti, kot neizogiben rezultat tekočega zgodovinskega procesa; če pa se socializma ne bi uspelo uveljaviti, bi se barbarizacija družbe lahko soočila s propadom obeh razredov v boju. Iz ruševin kapitalizma bi nastala družba, v kateri bi po prehodnem obdobju postala diktatura proletariata, v kateri bi država nadzorovala sredstva za proizvodnjo, njihovo lastništvo pa bi prešlo na družbo kot celoto, zato bi država nacionalizirala lastnino. Marx in Engels sta v manifestu poudarila, da če država ne bi uspela nacionalizirati lastnine, bi morala zato uporabiti nasilje. Ker sta bila oba filozofa ateista, sta v manifestu tudi zapisala, da religija v komunistični družbi ne bo zelo dobrodošla. Manifest je predstavil, da bi se komunizem uveljavil v industrijsko-gospodarskih razvitih državah (kot npr. ZDA) in ne v revnih in nerazvitih državah (kot npr. Rusko cesarstvo in Republika Kitajska) kot se je to zgodilo v resnici. Kmalu so se začela številna komunistična in socialistična gibanja, ki pa niso prinesla velikih uspehov.

Oktobrska revolucija, ki se je zgodila 25. oktobra 1917 v Ruskem cesarstvu, je voditelju boljševikov Vladimirju Leninu omogočila, da je prišel na oblast in prevzel vodenje države. Ta dogodek je povzročil izstop Rusije iz prve svetovne vojne. Na oblasti so uveljavili marksizem in v skladu z pravili ideologije začeli z nacionalizacijo lastnine ter ustanovili sovjetsko komunistično partijo, kjer so vse, ki so delali, poimenovali "delavski razred". Na podlagi marksitične ideologije, a predvsem tudi zato, da bi se znebil političnih nasprotnikov, je Lenin uvedel množične poboje in javne usmritve ter ustanovil sistem koncentracijskih taborišč, imenovanih Gulag, kamor so poslali vse politične nasprotnike na prislino delo in mučenje. Ponovno na podlagi marksizma, je Lenin tudi uvedel komunistično preganjanje religije, ko je izjavil, da religija za ljudi predstavlja "opij ljudstva", češ, da človeku jemlje sposobnosti.[1] Čeprav so boljševiki prevzeli nadzor nad državo, pa je ostalo še vedno veliko nasprotujočih, ki so izvedli številne upore in vstaje, kar je vodilo do tega, da so komunisti najprej začeli izvajati rdeči teror, pri čemer so izvajali množične usmrititve civilistov, to pa je nato pripeljalo do štiriletne ruske državljanske vojne. Vojna se je končala leta 1922, pri čemer so boljševiki zmagali in utrdili moč na oblasti ter 30. decembra 1922 ustanovili prvo komunistično državo na svetu: Sovjetska zveza.

Po Leninovi smrti januarja 1924 je vodenje Sovjetske zveze prevzel Josif Stalin. Stalin je združil ideologiji marksizem in leninizem, s čimer je ustvaril ideologijo marksizem-leninizem in jo uveljavil na oblasti. Ta idelogija je postala vodilna ideologija v komunističnih državah. Stalin se je hotel na vsak način znebiti svojih političnih nasprotnikov, kot je bil npr. Lev Trocki, zato je izvedel vrsto množičnih usmrtitev. Leta 1936 je sprožil veliko čistko, s namenom odstraniti svoje tekmece. Čistka se je končala leta 1938, pri tem pa so komunisti usmrtili skoraj 2 milijona ljudi, med njimi tudi številne člane sovjetske komunistične partije. Dve leti pozneje je Stalinov agent ubil Trockija. Na stotine drugih političnih nasprotnikov pa je bilo odpeljanih v Sibirijo v taborišča Gulag.[2][3]

 
Mao Cetung, ustanovitelj Ljudske republike Kitajske.

Po vstopu v drugo svetovno vojno leta 1939 so se sovjetski komunisti bojevali na strani nacistov vse do leta 1941, ko so jih nacisti napadli. Sovjeti so se umaknili vse do Moskve, od koder so jih po štirih letih bojevanja skupaj z zahodnimi zavezniki premagali. V času vojne je bila Stalinova rdeča armada odgovorna za več vojnih zločinov, kot npr. Katinski pokol. Po koncu vojne pa Sovjeti v okupiranih evropskih državah uveljavili komunizem, s čimer so te države postale satelitske države vzhodnega boka. Do leta 1946 so odnosi med Sovjetsko zvezo in zahodnimi zavezniki prešli iz prijateljskih v sovražne, saj so zavezniki obsodili sovjetsko kontrolo nad Vzhodno Evropo in blokado Berlina. S temi dogodki se je leto pozneje začela hladna vojna. V tem času je v drugih delih sveta nastalo več komunističnih držav, kot npr. v Vietnamu, Laosu, Severni Koreji in Ljudski republiki Kitajski, veliko komunističnih gibanj pa je nastalo tudi v državah severovzhodne Afrike. SFR Jugoslavija pod vodstvom Josipa Broza Tita je postala edina evropska država, ki ni bila članica Varšavskega pakta. Leta 1961 je Vzhodna Nemčija v Berlinu zgradila berlinski zid, da bi preprečila nadaljne pobege prebivalcev na zahod, bodoči voditelj Vzhodne Nemčije Erich Honecker pa je ukazal straženje zidu in streljanje na vse, ki bi poslušali pobegniti čez zid.

Po Stalinovi smrti marca 1953 je vodenje Sovjetske zveze prevzel Nikita Hruščov. Ta je izvedel destalinizacijo in s tem sprejel v veliki meri manj zatiralsko politiko, ki sta jo prej izvajala Stalin in Lenin. 25. februarja 1956 je Hruščov na sestanku partije v Moskvi opravil "tajni govor", v katerem je razkril in obsodil Stalinove zločine. Govor je povzročil šok in veliko ogorčenje v vseh komunističnih državah. Ljudska republika Kitajska pod vodstvom Maa Cetunga in Albanija pod vodstvom Enverja Hoxhe sta govor navedla kot glavni vzrok za sovjetski spor med tema dvema državama ter večinoma prekinila odnose z Sovjetsko zvezo. Govor pa ni šokiral samo komunističnem države, ampak tudi nekomunistične države, v katerih so potekala razna komunistična gibanja, zlasti v ZDA, kjer je ameriška komunistična partija manj kot en teden po govoru izgubila več kot 30.000 članov, zaradi česar se je partija znašla na robu propada.

Po prihodu komunistov na Kitajskem leta 1949 so Mao in njegovi privrženci ustanovili Ljudsko republiko Kitajsko in uveljavili marksizem-leninizem. Nasprotnike režima so zapirali v koncentracijska taborišča, imenovana "Laogai". Na podlagi izkušenj Sovjetov je Mao menil, da je nasilje potrebno za dosego idealne družbe, ki bi izhajala iz marksizma, zato je sam načrtoval in izvajal veliko nasilje nad kitajskim narodom v velikem obsegu.[4] Deset let po uveljavitvi komunizma na Kitajskem so komunisti izvedli gospodarsko politiko Veliki preskok naprej. Industrializacija ni uspela, glavni rezultat pa je bil nenaden nepričakovan padec kmetijske proizvodnje, kar je povzročilo katastrofalno kitajsko lakoto, ki je ubila na milijone Kitajcev. Namesto, da bi poskušal rešiti problem, je Mao zanj krivil protirevolucionarje in jih lažno obtoževal, da so kradli in delili žito. Po koncu lakote leta 1963 se je Mao umaknil iz javnosti, čeprav je še naprej vodil državo, a se je tri leta pozneje vrnil v javnost, ko je sprožil kulturno revolucijo.

Leta 1959 je bila na Kubi izvedena kubanska revolucija, ki jo je vodil oborožen upor pod vodstvom Fidela Castra, skupaj z Ernestom Che Guevaro. Castrova vlada se je po revoluciji zgledovala po komunističnem vzoru in oktobra 1965 je zavladala sedanja oblast s komunistično partijo Kube, pod Castrovim vodstvom. S tem je Kuba postala prva in edina država na zahodni polobli, kjer se je uveljavil komunizem. Odziv Združenih držav Amerike je bil zelo negativen in Američani so večkrat poskušali odstaviti Fidela Castra s položaja voditelja, a jim to ni uspelo. Che Guevara se je v tem času kot velik ljubitelj revolucije odpravil v države Južne Amerike izvajati revolucije, ko so ga leta 1967 v Boliviji ujele bolivijske sile in ga po hitrem postopku sojenja usmrtile.

Leta 1964 je vodenje Sovjetske zveze prevzel Leonid Brežnjev. Medtem se je na Kitajskem leta 1966 Mao vrnil v javnost in sprožil kulturno revolucijo, ki jo je skupaj z njim vodila tolpa štirih. Maov cilj je bil povečati komunizem z odstranitvijo prokapitalistov in tradicionalistov z vsiljevanjem maoistične ideologije v kitajski komunistični partiji. Gibanje je Kitajsko politično ohromilo in je državo leta gospodarsko, kulturno in intelektualno oslabilo. Na milijone ljudi je bilo aretiranih in bilo poslanih na prisilno delo, kjer so jih sistematično mučili, ogromno pa jih je bilo tudi usmrčenih. Poleg številnih usmrtitev je tolpa štirih povzročila tudi veliko materialno škodo. Mao je vztrajal, da se te, ki jih je sam označil za revizioniste, odstranijo z nasilnim razrednim bojem. Kulturna revolucija se je uradno končala šele po Maovi smrti leta 1976.

Po Maovi smrti leta 1976 je vodenje Ljudske republike Kitajske prevzel Deng Šjaoping. Deng je ostro obsodil Maovo vladanje, izvedel je demaoizacijo, s čimer je sprejel reforme s katerim je opustošeno Kitajsko s časoma vrnil v red ter pri tem v veliki meri sprejel manj zatiralsko politiko, ki jo je prej izvajal Mao. Leta 1981 je kitajska komunistična partija obsodila Maovo kulturno revolucijo in dejala, da je bila revolucija odgovorna za najhujše trpljenje, ki ga je utrpelo ljudstvo, država in partija od nastanka.[5]

 
Pol Pot, voditelj Kambodže.

Zadnja država, v kateri se je uveljavil komunizem, je bila Kambodža, kjer so komunisti, tako imenovani Rdeči Kmeri, pod vodstvom Pol Pota prišli na oblast leta 1975. Pol Pot je izjavil, da je kmetijstvo ključno tako za izgradnjo države kot za nacionalno obrambo; verjel je, da bi bila, če se Kambodža ne bi mogla hitro razvijati, ranljiva za vietnamsko prevlado, kot je bila v preteklosti. Njihov cilj je bil v petih do desetih letih doseči 70 do 80 % kmetijske mehanizacije, v petnajstih do dvajsetih letih pa sodobno industrijsko bazo. Pod Pol Potovim vodstvom se je v Kambodži uveljavil eden najokrutnejših komunističnih režimov. Nasprotnike so aretirali in usmrtili največkrat na poljih, imenovanih polja smrti. Pol Pot je ustanovil varnostni zapor S-21, v katerem so komunisti zaslišali, mučili in usmrtili več kot 20.000 zapornikov, med njimi tudi veliko otrok. Zapor S-21 je bil eden od 196 zaporov v državi, ki so jih ustanovili Rdeči Kmeri. Vse te dejavnosti so privedle do kamboškega genocida, kjer je umrla ena tretjina prebivalstva države. Genocid se je uradno končal leta 1979, ko je Vietnam napadel državo in odstranil Pol Pota s položaja voditelja. Kambodža je s tem postala prva država, v kateri je padel komunizem, po padcu režima pa so se Pol Pot in njegovi privrženci umaknili v džunglo na severu države, kjer so ostali vse do njegove smrti leta 1998.

V afriških državah se je razvilo več komunističnih in socialističnih gibanj. V sedemdesetih letih so vladajoče stranke več podsaharskih afriških držav uradno sprejele komunizem, med drugim Burkina Fasa, Ljudsko republiko Benin, Ljudsko republiko Mozambik, Ljudsko republiko Kongo, Ljudsko demokratično republiko Etiopijo ter republika Angola. Večina teh držav je zagotovila selektivno sprejetje in prilagodljivo uporabo komunistične teorije, ki je bila proti široki ideološki zavezanosti marksizmu ali leninizmu.

Rušenje in večje nasprotovanje komunizmu se je začelo leta 1985, ko so se v Sovjetski zvezi številni protesti in stavke. Izbruhnili so upori tudi v več drugih komunističnih državah. Smrt Josipa Broza Tita leta 1980 je v Jugoslaviji povzročila številne gospodarske in politične težave, zaradi česar se je režim v državi začel slabšati, saj se ni mogel spopasti z naraščajočimi težavami. Pomemben dogodek, ki je prispeval k padcu komunizma, zlasti v Sovjetski zvezi, je bila jedrska nesreča v Černobilu, aprila 1986, ki je povzročila katastrofalne posledice, sovjetska komunistična partija pa je nesrečo poslušala prikriti in je o njej veliko časa lagala. Posledično so ljudje izgubili zaupanje v sovjetsko komunistično oblast.[6] Z večanjem protestov, stavk in nesoglasij, je 9. novembra 1989 padel berlinski zid, kar je takoj pomenilo popoln padec komunizma. Nato so v vseh evropskih državah vzhodnega boka komunistični režimi mirno padli, le v Romuniji, kjer je bila komunistična oblast v romunski revoluciji nasilno strmoglavljena. Romunskega komunističnega diktatorja Nicolaea Ceaușesca so zaradi zločinov proti človeštvu in genocida nad Romuni obsodili na smrtno kazen. Albanija je bila zadnja država, kjer je komunizem padel, in sicer leta 1990. Razpad Jugoslavije se je začel leta 1991 z osamosvojitvijo več jugoslovanskih republik, država pa je popolnoma razpadla maja 1992. Razpad Sovjetske zveze se je začel leta 1991, z osamosvojitvijo več socialističnih republik, 25. decembra 1991 pa je zadnji voditelj države Mihail Gorbačov odstopil s predsedniškega položaja in razglasil dokončen razpad Sovjetske zveze. S tem je bila ustanovljena Ruska federacija.

Po razpadu Sovjetske zveze in padcu komunizma v Vzhodni Evropi in Severni Afriki pa je na svetu ostalo le manjše število držav, ki so ohranile komunizem na oblasti. Leta 1994 je vodenje Severne Koreje, po smrti njenega ustanovitelja Kima Il-sunga, prevzel Kim Džong-il. Leta 2008 je Fidel Castro zaradi slabega zdravja odstopil s položaja voditelja Kube in vodenje države prepustil svojemu bratu Raúlu Castru. Leta 2011 je vodenje Severne Koreje, po smrti Kima Džong-ila, prevzel Kim Džong-un. Od vseh današnjih komunističnih držav na svetu je le še Severna Koreja tista, ki ohranja najbolj totalitarni tip politike.

Ocenjuje se, da so komunistični režimi (Sovjetska zveza, Ljudska republika Kitajska, Kambodža, Severna Koreja, Romunija, Kuba, Jugoslavija) odgovorni za več kot 110 milijonov smrti v množičnih pobojih svojih državljanov[7].

Teoretični sistemUredi

 
Seznam držav s komunizmom sredi 20. stoletja, vključno s kasneje razpadlimi.

Kot teoretični sistem družbene in ekonomske ureditve naj bi bil komunizem vrsta enakopravne družbe brez proizvodnje v zasebni lasti, denarja in družbenih razredov. Vse bi bilo torej družbena last. Komunizem potemtakem pomeni tudi spremembo v ljudeh, njihovega razumevanja in celotnih družbenih odnosov. Povedano drugače, v komunizmu je vsa lastnina v lasti celotne skupnosti, vsi ljudje pa imajo enak družbeni in ekonomski položaj. Teoretično gledano v komunizmu človeška potreba po napredku zaradi revščine ne ostane nezadovoljena, temveč je zadovoljena s porazdelitvijo sredstev ljudem po potrebi. Tako je komunizem pogosto omenjen kot ureditev, ki naj bi rešila delavce iz kapitalističnega kroga revščine (zgodnji kapitalizem, ki ni bil korigiran s socialno državo). Zato naj bi se po prepričanju komunistov komunistične revolucije najprej zgodile predvsem v najbolj razvitih kapitalističnih državah, a so praviloma dogajale predvsem v slabo industrializiranih ali neindustrializiranih državah.

Komunizem delimo na dve fazi: socializem, ki je neke vrste nižja oblika komunizma, in višjo fazo - komunizem. Socializem naj bi izšel iz kapitalizma in je nekakšna prehodna faza, ki še vedno vsebuje sledi stare, kapitalistične ureditve, medtem ko komunizem nastopi na lastni osnovi.

Po Karlu Marxu se družba ne more preobraziti iz kapitalizma v komunizem takoj. Zahteva vmesno obdobje, ki ga Karl Marx imenuje diktatura proletariata. Komunistična družba, ki jo napoveduje Karl Marx in ki naj bi izšla iz kapitalizma, se v praksi še ni uresničila in obstaja zgolj v teoriji. Težave pri implementaciji teoretičnega koncepta so se pokazale pri praktično vseh prevzemih oblasti s strani političnih sil, ki so same sebe imenovale za komunistične.

Komunizem naj bi bil osnovan na visoki produktivnosti dela, planskem in družbenem nadzoru. Ukinjeni naj bi bili družbeni razredi in razlike med njimi, država, politične stranke in politične funkcije naj ne bi več obstajali. Izginile naj bi razlike med mestom in vasjo, med intelektualnim in fizičnim delom naj ne bi bilo nasprotij. Ko delo postane ne samo sredstvo za življenje, marveč življenjska potreba, šele tedaj naj bi bilo mogoče reči, kot je povedal Marx: »Od vsakega toliko, kolikor zmore in vsakemu toliko, kolikor potrebuje.« To je morda najbolj znano geslo komunistične družbe.

Družbeni sistem temelji predvsem na teoretičnih predpostavkah, ki so jih zastavili Karl Marx, Friedrich Engels in Vladimir Iljič Lenin.

Marx se je zavedal, da obstajajo različne oblike komunizma, toda tista, ki jo je imel v mislih kot zadnji stadij zgodovinskega razvoja, podrazumeva temeljni preobrat človeške narave: človek se pomiri sam s seboj, z družbo in z naravo. Druge, primitivnejše oblike komunizma, ki so obstajale v zgodovini, so se zadovoljile z ukinitvijo zasebne lastnine, da bi nastala družbena lastnina. Toda tak komunizem so označili za posplošeni kapitalizem, češ da njegov cilj ni bit človeka, marveč to, da človek nekaj poseduje.

Komunizem je ostro nasprotje tržne družbe, saj z ukinjanjem zasebnega lastništva ukine posedovalniški odnos človeka do narave in drugih ljudi. Narava se bo humanizirala, človek naturaliziral.

Komunizem naj bi presegel vsakršno obliko zunanje prisile, tako bi človek delal zaradi svoje svobodne odločitve in v taki svobodni proizvodnji razvil svoje ustvarjalne sposobnosti. Končni cilj je torej popolna odsotnost prisile in svobodna proizvodnja.[navedi vir].

Politični okvirUredi

Glej tudi: Množični poboji v komunizmu in Zločini proti človeštvu v komunizmu

Politična opredelitev komunizma je bolj sporna kot njegova teoretična podlaga. Za komuniste so se v zgodovini deklarirali tudi politični voditelji, stranke in gibanja, ki to niso bila, so si pa na tak način lahko pridobila naklonjenost Sovjetske zveze. Hladna vojna je povzročila nered pri razumevanju, kaj je komunizem in kaj se opredeljuje kot komunistično.

Glavni dolgoročni motiv oktobrske revolucije je bil nastanek komunizma. Tako je Sovjetska zveza postala prva država, ki je svojo družbeno ureditev vsaj teoretično utemeljila na Marxovih, Engelsovih in Leninovih teoretičnih dognanjih oz. napovedih. Ni nepomembno, da so to državo takoj po nastanku oz. koncu prve svetovne vojne vojaško napadle številne države, prejšnje zaveznice iz Antante: Poljska s francosko pomočjo z njenega ozemlja, Velika Britanija z Črnega morja in severa, desantne enote ZDA so se izkrcale pri Murmansku, Arhangelsku in pri Vladivostoku, Japonci pri Vladivostoku, politično in vojaško so podprli belo gardo in v obrambo pred komunizmom pomagali pri vzponu fašizma ter nacizma.[8] To je Sovjetsko Zvezo pahnilo v mednarodno osamo vse do začetka druge svetovne vojne, kar je izkoristil Josif Stalin, da je lahko Leninovo obliko komunizma kot diktature delavcev in kmetov preusmeril v popolno diktaturo partijskega vodstva. Prave zaveznike je pridobila šele v obdobju po drugi svetovni vojni, ko so komunistične politične stranke prevzele oblast v mnogih vzhodnoevropskih državah. Drugi val zavezništev pa je sledil v obdobju po Stalinovi smrti in dekolonizacije, ko so številne osvobojene države rešitev svoje zaostalosti našle v komunistični teoriji in sovjetskem vzoru. Tako je bilo v drugi polovici 70. let 20. stoletja skupaj več kot 20 držav v vzhodni Evropi, Aziji in Afriki, pa tudi Latinski Ameriki (Kuba), katerih politični sistemi so sledili modelu "realnega socializma", sprva vzpostavljenega v Sovjetski zvezi in nato njeni neposredni soseščini.

Prav tako ni nepomembno, da Rusija oziroma iz nje izšla Sovjetska zveza ni bila država, za katero bi marksistična misel sodila, da je primerna za nastanek socializma oziroma komunizma, saj je bila dokaj zaostala.

Klasiki marksizma so postavili sledeča merila za socialistično graditev:

  • Socializem je pričakovati kot možnost tedaj, ko kapitalizem izčrpa svoje zgodovinske možnosti. To pomeni, da mora razvita buržoazna družba doseči neko zrelost, predvsem pa je nujna gospodarska razvitost.
  • Delavski razred mora biti močan in njegovo jedro v industrijskem proletariatu. Iz njegovih vrst naj bi bilo revolucionarno vodstvo in sploh naj bi iz njega prihajale temeljne pobude družbene preobrazbe.
  • Ta razred mora imeti razvito zavest in biti mora primerno organiziran.
  • V nekem smislu je socialistična revolucija disrupcija, razdor, prekinitev in ukinitev buržoaznega reda, po drugi strani pa je tudi nadaljevanje in preseganje tega reda. Socializem naj bi bil dedič vseh pozitivnih vrednot prejšnjega reda, še posebej na področju osebnih svoboščin. Prav gotovo pa naj bi novi sistem vključeval že uveljavljene kulturne vrednote.

Neposredni odmev na oktobrsko revolucijo je nastanek Kominterne (Komunistične internacionale), ki je nastala v Moskvi 4. marca 1919. Njen velik poudarek je bil na mednarodni proletarski solidarnosti, kar je bila spodbuda številnim demonstracijam in dviga zavesti delavskega razreda.

V Evropi je moč govoriti o revolucionarnem valu, ki je bil najmočnejši v Nemčiji in na Madžarskem. Prav Nemčija je bila ključna za uspeh svetovne revolucije, ki so jo mnogi pričakovali. Toda tamkaj je bila močnejša socialdemokracija, ki je pristajala na reformistične ideje. Le Spartakovci, levo revolucionarno krilo nemške socialdemokratske stranke, so imeli potencial postati revolucionarna avantgarda. Vodila sta jih Karl Liebknecht in Rosa Luxemburg. Toda Spartakovci so bili premalo odločni, da bi lahko izpeljali revolucijo. Bavarska sovjetska republika, ki jo je kratek čas vodil Kurt Eisner, ni bila komunistični projekt in je bila v osnovi nemarksistična, neodvisna od Rusije in inspirirana z drugačnim, nerealnim idealizmom. Na Madžarskem se je v tistem času oblikovala Madžarska republika sovjetov, ki ima z rusko revolucijo več stičnih točk. Pomembna osebnost madžarskega prevrata je bil Béla Kun, vodja tamkajšnje komunistične partije. Sovjetska republika je bila proglašena 21. marca 1919. Pritisk antante je bil izjemno velik in tako je republika ob tuji intervenciji (zlasti so bile brutalne in odločilne romunske čete) padla že avgusta tistega leta.

Sledila je stabilizacija Sovjetske zveze, po izbruhu druge svetovne vojne pa so se razmere precej spremenile. Zaradi odpora proti nacizmu in fašizmu so komunistična gibanja in stranke pridobila podporo širše javnosti, zato so imeli ponekod zares močno podporo in so legitimno prevzele oblast. Toda s politološkega vidika je novonastale politične sisteme, ki so zrasli v vzhodni Evropi (kasneje pa tudi drugod), nepravilno imenovati za komunistične, kar so nenazadnje priznavali tudi sami njihovi politični teoretiki in so zato tem sistemom nadeli oznako realsocialistični, češ da so to sistemi, ki so v danih razmerah edino mogoči, toda še vedno na poti h komunizmu.

Morda bi lahko na grobo dejali, da je komunizem kot politično gibanje postal bolj radikalna (ostra) veja širšega socialističnega gibanja. Komunistično gibanje se od ostalih vej socializma loči po želji, da bi v končnem obdobju razvoja do popolnosti odpravil vse oblike tržne družbe, po odločitvi nekaterih komunistov, da za dosego padca kapitalizma uporabijo tudi revolucionarne metode z nasiljem ter osredotočenjem na mednarodni delavski razred kot ključni dejavnik te revolucije. Stranke, ki so se označevale za komunistične in so uspele v boju za oblast v državi, so pogosto privedle v avtoritarno oziroma totalitarno vladavino z omejevanjem človekovih pravic in svoboščin ter preganjanjem drugače mislečih oz. "razrednih sovražnikov", "sovražnikov ljudstva", disidentov ipd. Tem elementom komunističnega gibanja nasprotujejo anarhokomunisti, trockisti in drugi.

Komunizem in religijaUredi

Glej tudi: Marksizem in religija in Preganjanje kristjanov v Sovjetski zvezi
 
5. decembra 1932 so v Moskvi na Stalinov ukaz z eksplozivi porušili katedralo Kristusa Odrešenika.

Države s komunistično partijo na oblasti, so prepovedovale vpletanje cerkvenih organizacij v politiko ter javno življenje. Komunizem je na podlagi materialistične filozofije prepričeval ljudi, da je religija "opij ljudstva", verski aktivizem izven sakralnih objektov, pa je bil prepovedan, zaradi česar so imeli goreči privrženci cerkva lahko tudi hude težave.[9] [10] Čeprav sta že Marx in Engels v komunističnem manifestu navedla, da religija v komunistični družbi ne bo preveč dobrodošla, je komunistično preganjanje religije prvi začel izvajati Lenin, takoj po oktobrski revoluciji. Ta je v svoji knjigi Socializem in Religija dejal: "Religija je ena od oblik duhovnega zatiranja, ki povsod močno obremenjuje množice ljudi, ki so preobremenjeni s svojim nenehnim delom za druge, s pomanjkanjem in osamljenostjo."[11] Čeprav se je preganjanje in zatiranje religije izvajalo v vseh komunističnih državah, pa se je to najbolj izvedlo v Albaniji pod vodstvom Enverja Hoxhe, kjer so komunisti porušili in uničili več kot polovico cerkva, mošej, kapel, samostanov in drugih verskih objektov.[12]

V času Jugoslavije je bila uradno sicer razglašena, vendar je bila religija torelirana v samo zasebni sferi. Npr. Božič in Velika Noč nista bila dneva dela prosta dneva, javno obeleževanje verskih praznikov pa je bilo preganjano. [9] Jugoslovani, ki niso bili člani komunistične partije, so imeli omejene poklicne možnosti, zato so se mnogi, ki niso podpirali komunističnih idej in vizij, kljub vsemu vpisali v partijo. [13] Ko so se po vojni stare zamere začele pozabljati in se je družba začela demokratizirati, se je tudi odnos oblasti do cerkve in verujočih začel spreminjati. Jože Smole je kot predsednik slovenske SZDL in eden vidnejših komunistov leta 1986 voščil vsem vernikom vesel božič, zaradi česar se ga je prijel vzdevek Božiček.

Komunizem in Rimsko-katoliška cerkevUredi

Katoliška Cerkev je v svoji zgodovini večkrat uradno odločno zavrnila komunizem kot idejo, ki lahko pripomore k odpravi socialnih krivic v svetu. Takšna zavrnitev je vsebovana v encikliki papeža Leona XIII. Rerum Novarum iz leta 1891 in v enciklikah papeža Pija XI. Quadragesimo Anno iz leta 1931 ter Divini Redemptoris iz leta 1937.

Komunizem danesUredi

V teoretično-filozofskem smislu je komunizem živ v zamislih marksizma, ki še vedno ponuja možen pogled na zgodovino in zgodovinski razvoj človeštva. Pogled se z vse pogostejšimi in globljimi krizami ter z degradacijo in ogrožanjem ravnovesja narave, v zadnjem času zopet popularizira. Gl. Slavoj Žižek in Alain Badiou sta organizirala izjemno odmevno konferenco na to temo.

Socialistične države, kjer so na oblasti komunistične stranke ali stranke, ki so izšle iz svetovnega komunističnega sistema 20. stoletja z ustavno zagotovljenim monopolom oblasti, so:

Od teh sta le še Severna Koreja in Kuba v bistvu ohranili tudi družbenoekonomski sistem, ki še ni podvržen zakonitostim kapitalizma.

Mednarodna obsodba komunizmaUredi

Evropski parlament je z resolucijo[14] med totalitarne režime, uvrstil tudi komunistične diktature. Resolucija skupaj omenja totalitarne in nedemokratične komunistične režime, nacizem in dolgotrajne fašistične diktature v Grčiji, Španiji ter na Portugalskem.

V slovenskem kontekstu med žrtve totalitarnega režima sodijo poleg žrtev povojnih izvensodnih pobojev tudi žrtve političnih procesov, in druge osebe, ki so desetletja po revoluciji doživljali krivice, zapostavljanje in izključevanje zato, ker idejno, nazorsko in politično niso bili ustrezali nazorom Komunistične partije.[15][16]. Med žrtve totalitarnega komunizma uvrščamo tudi zapornike Golega otoka, ki so bili v večini primerov člani KPJ, in so bili izvensodno poslani na »prevzgojo« v času akutnega informbirojskega spora[17], kot tudi osebe, preganjanje na osnovi neupravičeno strogih zakonov o političnih prekrških.

Več evropskih poslancev je vložilo pobudo za izenačitev komunističnih simbolov z nacističnimi in fašističnimi[18], vendar pobuda ni bila sprejeta zaradi razhajanj mnenj o tem.

Glej tudiUredi

LiteraturaUredi

  • JUŽNIČ, Stane (1985): Politična zgodovina 20. stoletja, Državna založba Slovenije, Ljubljana.
  • MARX, Karl (1976): Kapital - kritika politične ekonomije, Poljudna izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana.
  • MARX, Karl, ENGELS,Friedrich: Komunistični manifest
  • Carl Joachim Friedrich, Totalitarian Dictatorship and Autocracy, Harvard University Press, Cambridge, 1956

SkliciUredi

  1. "Lenin: numbers, data and images of the crimes of the first communist dictator".
  2. Anne Applebaum, Gulag: A History. 2003. 736 pp. excerpt and text search.
  3. The exact number of purge victims is unknown by a factor of 10. Estimates range from several million upwards to 20 million. Historian Robert Service believes that 1.5 million were arrested and 200,000 were eventually released. Service, chapter 31, especially p. 356. The lowest estimates by J. Arch Getty et al. give more than 300,000 executions in each of the years 1937 and 1938, see J. Arch Getty and Roberta T. Manning, eds. (1993). Stalinist Terror: New Perspectives.
  4. Brown, Archie (June 9, 2009). The Rise and Fall of Communism. str. 179–193. ISBN 978-0-0618-8548-8.
  5. "Resolution on Certain Questions in the History of Our Party since the Founding of the People's Republic of China" (PDF). Wilson Center. June 27, 1981.
  6. "Did Chernobyl kill communism?".
  7. Valentino, Benjamin A. (2013-01-19). 4. Communist Mass Killings: The Soviet Union, China, and Cambodia (angleščina). Cornell University Press. doi:10.7591/9780801467172-006/html. ISBN 978-0-8014-6717-2.
  8. Ivančič, Miloš. (2018). Fašizem za butalce. Koper: Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov. ISBN 978-961-6681-58-2. OCLC 1051726299.
  9. 9,0 9,1 Jugoslavija in religija
  10. Krščanstvo in komunizem
  11. Lenin, V.I. (1965) [1905]. "Socialism and Religion". Lenin Collected Works. 10. Moscow: Progress Publishers. str. 83–87 – via www.marxists.org.
  12. "Constitution of Albania" (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7 March 2010. Pridobljeno dne 29 December 2012.
  13. Jugoslavija in verske skupnosti
  14. Resolucija parlamenta EU: Evropska zavest in totalitarizem, 2. april 2009
  15. Dolenjski List
  16. Družina: Komunizem še čaka na obsodbo
  17. Dr. Jože Pirjevec: Tito se je kesal zaradi Golega otoka, na katerem so končali "tovariši", Intervju, Dnevnik, 27.08.2011
  18. EU: Predlog enačitve simbolov

Zunanje povezaveUredi