Kulturna revolucija

Nasilno družbeno-politično Maoistično gibanje na Kitajskem

Velika proletarska kulturna revolucija (krajše kulturna revolucija) je bilo nasilno množično družbeno-politično gibanje v Ljudski republiki Kitajski od leta 1966 do smrti Mao Cetunga leta 1976. Revolucijo je izvedel kitajski komunistični voditelj Mao Cetung, predsednik Kitajske komunistične partije (KPK) in ustanovitelj Ljudske republike Kitajske (LRK), njen navedeni cilj pa je bil ohraniti kitajski komunizem z odstranitvijo ostankov kapitalističnih in tradicionalnih prvin iz kitajske družbe ter ponovno uveljaviti misel Mao Cetunga (zunaj Kitajske poznano kot maoizem) kot prevladujočo ideologijo v LRK. Revolucija je zaznamovala Maovo vrnitev na osrednji položaj moči na Kitajskem po obdobju manj radikalnega vodstva, da si je opomogel od neuspehov velikega preskoka, ki je povzročil veliko kitajsko lakoto le pet let pred tem. [1]      

Kulturna revolucija
1967-11 1967年 毛泽东接见红卫兵油画.jpg
Propagandna oljna slika med kulturno revolucijo leta 1967 z upodobitvijo Maa Cetunga in njegovih sodelavcev
LokacijaLjudska republika Kitajska
Datum16. maj 1966 – 6. oktober 1976
ŽrtveOd stotine tisoč do milijonov smrtnih žrtev civilistov, rdečih gard in vojakov (natančno število ni znano)
StorilecMao Cetung, Komunistična partija Kitajske

Ko je maja 1966 s pomočjo skupine Cultural Revolution Group sprožil gibanje, je Mao kmalu pozval mlade, naj »bombardirajo štab«, in razglasil, da je »upor upravičen«. Da bi odstranil svoje tekmece znotraj KPK ter v šolah, tovarnah in vladnih institucijah, je Mao obtožil, da so se meščanski elementi infiltrirali v vlado in družbo z namenom obnovitve kapitalizma. Vztrajal je, da je treba revizioniste odstraniti z nasilnim razrednim bojem, nakar so se kitajska mladina, pa tudi mestni delavci, odzvali z oblikovanjem Rdeče garde in »uporniških skupin« po državi. Začeli so redno organizirati bojne seje in prevzeli oblast od lokalnih vlad in vej KPK, sčasoma pa leta 1967 ustanovili revolucionarne odbore. Skupine so se pogosto razdelile v rivalske frakcije, vendar so postale vpletene v nasilne boje (poenostavljena kitajščina: 武斗 ; tradicionalna kitajščina: 武鬥; pinjin: wǔdòu), kamor je bilo treba poslati Ljudsko osvobodilno vojsko, da bi vzpostavila red.

Ko je izbor Maovih izrekov zbral v Malo rdečo knjigo, ki je postala sveto besedilo za Maov kult osebnosti, je bil Lin Biao, podpredsednik kitajske komunistične stranke, vpisan v ustavo kot Maov naslednik. Mao je leta 1969 razglasil konec revolucije, vendar je aktivna faza revolucije trajala vsaj do konca leta 1971, ko je bil Lin Biao obtožen neuspešnega udara proti Mau, ta pa je nato pobegnil in umrl v letalski nesreči. Leta 1972 je na oblast prišla Tolpa štirih, kulturna revolucija pa se je nadaljevala do Maove smrti in aretacije Tolpe štirih leta 1976.

Kulturno revolucijo je zaznamovalo veliko nasilje, povzročila pa je tudi veliko škodo kitajskemu gospodarstvu in tradicionalno kulturo, pri čemer je bilo ocenjeno število smrtnih žrtev od sto tisoč do 20 milijonov.[2][3][4][5][6][7] Začenši z Rdečim avgustom v Pekingu so se po celinski Kitajski zgodili veliki množični poboji, vključno z pokolom v Guangxiju, v katerem se je zgodil tudi množičen kanibalizem;[8][9] incident v Notranji Mongoliji; pokol v Guangdongu; poboji v Yunanu;  in poboji v Hunanu. Rdeča garda je uničevala zgodovinske relikvije in artefakte ter razpadala kulturna in verska mesta. Porušitev jezu Banqiao leta 1975, ena največjih tehnoloških katastrof na svetu, se je zgodila tudi med kulturno revolucijo. Medtem je bilo na desetine milijonov ljudi preganjanih: visoki uradniki, predvsem kitajski politik Liu Shaoqi, skupaj z Dengom Xiaopingom, Pengom Dehuaijem in Hejom Longom, so bili izgnani, veliko pa so jih komunisti tudi pobili; milijone jih je trpelo javno ponižanje, zapor, mučenje, prisilno težko delo, zaseg premoženja in včasih usmrtitev ali siljenje v storitev samomora; intelektualci so veljali za "smrdljive stare devetke" in so bili zelo preganjani - pomembni učenjaki in znanstveniki, kot so Lao She, Fu Lei, Yao Tongbin in Zhao Jiuzhang, so bili ubiti ali sami storili samomor. Šole in univerze so bile zaprte, sprejemni izpiti so bili odpovedani. Več kot 10 milijonov urbanih intelektualnih mladih je bilo poslanih na podeželje v gibanju Down to the Countryside. 

Leta 1978 je takratni kitajski voditelj Deng Xiaoping postal novi, najpomembnejši vodja Kitajske in ustvaril program "Boluan Fanzheng", ki je popolnoma odpravil politično ideologijo maoizem, povezane s kulturno revolucijo, in državo vrnil v red. Deng je nato začel novo fazo Kitajske z začetkom zgodovinskega programa reform in odpiranja. Leta 1981 je KPK razglasila in priznala, da je bila Maova kulturna revolucija napačna in da je bila odgovorna za najhujše trpljenje, ki jo je utrpelo ljudstvo, država in stranka od ustanovitve Ljudske republike Kitajske.[10][11][12]

Glej tudiUredi

  • Tolpa štirih, maoistična politična frankcija, odgovorna za številne zločine proti človeštvu v kulturni revoluciji

SkliciUredi

  1. Tom Phillips (11 May 2016). "The Cultural Revolution". The Guardian. Pridobljeno dne 5 November 2021.
  2. Pye, Lucian W. (1986). "Reassessing the Cultural Revolution". The China Quarterly. 108 (108): 597–612. doi:10.1017/S0305741000037085. ISSN 0305-7410. JSTOR 653530.
  3. "Remembering the dark days of China's Cultural Revolution". South China Morning Post. August 18, 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne June 9, 2018. Pridobljeno dne November 29, 2019.
  4. Strauss, Valerie; Southerl, Daniel (July 17, 1994). "How Many Died? New Evidence Suggests Far Higher Numbers For the Victims of Mao Zedong's Era". The Washington Post. ISSN 0190-8286. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne May 9, 2019. Pridobljeno dne May 9, 2019.
  5. Foundation, World Peace. "China: the Cultural Revolution | Mass Atrocity Endings". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne November 28, 2019. Pridobljeno dne November 29, 2019.
  6. "A Brief Overview of China's Cultural Revolution". Encyclopedia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne July 6, 2019. Pridobljeno dne June 12, 2019.
  7. "Source List and Detailed Death Tolls for the Primary Megadeaths of the Twentieth Century". Necrometrics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne August 4, 2012. Pridobljeno dne November 9, 2014.
  8. Kristof, Nicholas D. (January 6, 1993). "A Tale of Red Guards and Cannibals". The New York Times. ISSN 0362-4331. Pridobljeno dne January 22, 2020.
  9. Yan, Lebin. "我参与处理广西文革遗留问题". Yanhuang Chunqiu (kitajščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne November 24, 2020. Pridobljeno dne January 22, 2020.
  10. "关于建国以来党的若干历史问题的决议". The Central People's Government of the People's Republic of China (kitajščina). Pridobljeno dne April 23, 2020.
  11. "Resolution on Certain Questions in the History of Our Party since the Founding of the People's Republic of China" (PDF). Wilson Center. June 27, 1981.
  12. Sixth Plenary Session of the Eleventh Central Committee of the Communist Party of China. June 27, 1981. "Resolution on Certain Questions in the History of Our Party Since the Founding of the People's Republic of China." Resolution on CPC History (1949–81). Beijing: Foreign Languages Press. p. 32.