Komunistična partija Jugoslavije

(Preusmerjeno s strani KPJ)

Komunistična partija Jugoslavije (kratica KPJ) je bila jugoslovanska politična stranka, ki je nastala leta 1919. Med drugo svetovno vojno je prevzela vodilno politično vlogo. Že takrat so nastale razlike med KPJ in sovjetsko KP; prelom se je zgodil z Informbirojevo odločitvijo leta 1948. Z razpadom Socialistična federativna republika Jugoslavija je propadla tudi KPJ.

ZgodovinaUredi

1919 - 1922Uredi

Pod imenom Socialistična delavska partija (komunistov) je nastala v Beogradu 20.-23.aprila 1919. Na ustanovnem kongresu so sodelovali komunistično usmerjeni delegati Socialdemokratske stranke Hrvaške, Socialdemokratske stranke Slavonije, Socialdemokratske stranke Dalmacije, Socialdemokratske stranke Bosne in Hercegovine in Socialdemokratske stranke Vojvodine. Delegati iz Slovenije se kongresa niso udeležili. Eden redkih slovenskih komunistov Lovro Klemenčič je deloval še v Srbiji. V program so zapisali, da si bodo prizadevali za izvedbo boljševistične revolucije in uvedbo diktature komunistov kot predstavnikov delavstva v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Za prvega generalnega sekretarja KPJ sta bila izvoljena Sima Markovič in Filip Filipovič. Leta 1920 se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije. V vodstvu stranke je prišlo do prvega razkola. Živko Topalović in Dragiša Lapčević sta s privrženci zagovarjala boj KPJ za oblast prek volitev. Sima Marković, Filip Filipović, Pavel Pavlović in Jakov Laštrić so vodili skupino, ki je zahtevala oborožen boj za oblast. Ob podpori Moskve je zmagala leninistična struja. Ta je po zmagi izključila iz KPJ 114 komunistov (tako imenovanih centralistov), skupaj z Živkom Topalovićem in Dragišo Lapčevićem. Zaradi atentatov komunistov na visoke predstavnike jugoslovanske vlade in pozivov članov KPJ k oboroženem prevratu v državi ter rušenju demokratično izvoljene vlade je jugoslovanski parlament, avgusta 1921 sprejel Zakon o zaščiti države. Z zakonom so prepovedali delovanje KPJ. Do leta 1941 je KPJ delovala v ilegali. Povod za sprejetje zakona sta bila atentata članov KPJ na regenta Aleksandra in ministra za notranje zadeve. Sledile so aretacije, številni funkcionarji KPJ so bili obsojeni na zaporno kazen. Zaradi preganjanja KPJ je vodstvo stranke leta 1921 z Simo Markovićem emigriralo na Dunaj.

Istega leta je znova prišlo do razkola v KPJ, vnovič zaradi vprašanja o pravilni usmeritvi stranke, glede atentatov in oboroženega boja. Zaradi kritike vodstva je stranka izključila iz svojih vrst dva vodilna funkcionarja kot sta bila Slavko Kaurič in Lovro Klemenčič. KPJ sta vodila Marković in Filipović, v centralni komite so vključili še funkcionarje kot so Moše Pijade, Kosta Novaković in Triša Kaclerović. Zaradi nasprotovanja oboroženemu prevratu, atentatom in podpore terorju v Sovjetski zvezi so številni komunisti zapustili KPJ in se pridružili socialdemokratom ali socialistom, ki so se zavzemali za načela demokratičnega boja delavcev.

1922 - 1928Uredi

Leta 1922 je bil na Dunaju kongres KPJ. Kominterna pod Leninovim vodstvom je vodstvo stranke obtožilo za neuspeh pri izvedbi oboroženega prevzema oblasti v Jugoslaviji, zato je odstavila Markoviča in Filipoviča. Lenin je za novega sekretarja KPJ določil Mihaila Todorovića. Leta 1923 je Kominterna za novega sekretarja KPJ določila Trišo Kacleroviča., dve leti kasneje leta 1925 pa so mesto generalnega sekretarja KPJ znova zaupali Simi Markoviču.

Okoli 900 jugoslovanskih komunistov, vključno z vodstvom KPJ se je leta 1926 preselilo v Stalinovo Sovjetsko zvezo. Med vodilnimi slovenskimi komunisti v Moskvi je bil takrat Dragotin Gustinčič. Leta 1928 je znova prišlo do razkola v KPJ. Mladi komunistični funkcionarji, kot so Djuro Djaković, Blagoje Parović, Josip Broz in Edvard Kardelj, ki so ostali v Jugoslaviji so očitali vodstvu KPJ, da odstopa od načel Leninove in Stalinove politike. Djuro Djaković in Josip Broz sta maja 1928 poslala Kominterni in Stalinu znano pismo s sklepi 8. mestne konference komunistov v Zagrebu. V pismu sta obtožila vrh KPJ v Moskvi, da odstopa od Leninove in Stalinove politike, da je nesposoben, odgovoren za neenotnost KPJ in ju prosila za posredovanje. Na presenečenje Centralnega komiteja KPJ v Moskvi je Stalin ugodil Djakoviću in Brozu ter razrešil Simo Markovića. Djura Djakovića je imenoval za začasnega vodjo KPJ. Novembra 1928 je Stalin Djura Djakovića imenoval za organizacijskega sekretarja KPJ, Jovana Malešića pa za političnega sekretarja.

1929 - 1938Uredi

Leta 1929 se je kraljevina SHS preimenovala v Jugoslavijo, zaradi spopadov med Hrvati in Srbi, pa je jugoslovanski kralj začasno razpustil parlament in uvedel diktaturo. Nezadovoljstvo državljanov je poizkušala izkoristiti KPJ. Vodstvo stranke je po nalogu Stalina, s skupino komunistov takoj odpotovalo v Jugoslavijo, s ciljem izvesti oborožen državni udar, s katerim bi komunisti prevzeli oblast in izvedli revolucijo. Jugoslovanska policija je v oboroženih spopadih s komunisti ubila nekatere visoke komunistične funkcionarje, 82 pa jih aretirala. Leta 1931 je kralj Aleksander ukinil diktaturo in znova uvedel parlamentarno demokracijo. KPJ je ostala prepovedana stranka. S posebnim odlokom Stalina in Kominterne je bil za novega generalnega sekretarja KPJ na mesto ubitega Djakoviča imenovan Anton Mavrak. Zaradi medsebojnih obtožb jugoslovanskih komunistov je Stalin leta 1932 odstavil Mavraka in za novega generalnega sekretarja KPJ imenoval Milana Gorkića, ki je deloval pod ilegalnim imenom Josip Čižinski.

Leta 1934 so se znotraj KPJ dogovorili o ustanovitvi Komunistične partije Slovenije in Komunistične partije Hrvaške. Na skrivnem kongresu KPJ leta 1935 v Splitu so komunisti za glavnega sovražnika opredelili fašistično Italijo, nacistično Nemčijo ter zahodne demokratične države Združeno kraljestvo, Francijo in Združene države Amerike. Zavezali so se prijateljstvu s Sovjetsko zvezo in njenemu voditelju Stalinu. Vendar pa je na kongresu v Splitu znova prišlo do razkola v stranki, do spora med dvema skupinama, ki sta želeli prevzeti vodstvo KPJ. V skupini, ki jo je vodil Gorkič so bili Sima Marković, Filip Filipović, Štefan Cvijić, Kamilo Horvatin, Kosta Novaković, Stjepan Grzetić in ostali. V drugi, manjši skupini, ki jo je vodil Josip Broz so bili Moša Pijade, Petko Miletić, Edvard Kardelj, Aleksandar Ranković, Ivan Milutinović in drugi. Zaradi obtožb je Kominterna julija 1937 generalnega sekretarja KPJ Gorkiča poklicala na zagovor v Moksvo. NKVD ga je obtožila vohunstva in ga usmrtila. Stalin je dal likvidirati številne vodilne jugoslovanske komuniste, zlasti iz Gorkičeve skupine. Od 900 jugoslovanskih komunistov je preživelo le 12. Ubita sta bila tudi Filip Filipovič in Sima Markovič. Med redkimi preživelimi je bil tudi slovenski komunist, član Kominterne Dragotin Gustinčič. Stalin je leta 1938 za novega generalnega sekretarja imenoval Josipa Broza Tita.

Prihod Josipa Broza Tita na vrh KPJUredi

Tito se je vrnil v Jugoslavijo in sestavil novo začasno vodstvo, ki je na 5. državni konferenci KPJ 1940 v Zagrebu konstituiralo Centralni komite in njegov politbiro; v njem so mesta dobili Edvard Kardelj, Milovan Djilas, Aleksandar Ranković, Ivan Milutinović, Rade Končar in Franc Leskošek. Takrat je bila KPJ še vedno v ilegali in med najmanjšimi političnimi strankami v Jugoslaviji, saj je štela le 7000 članov.

Nov zagon je KPJ dobila med drugo svetovno vojno in okupacijo Jugoslavije. 6. aprila 1941 so sile osi napadle, razkosale in okupirale Jugoslavijo. Maja in junija 1941 KP Slovenije v svojem ilegalnem glasilu Slovenski poročevalec okupacijo označi kot katastrofo za jugoslovanske narode in kritizira Hitlerjev režim ter njegove podpornike v Sloveniji. [1][2][3] 4. julija 1941 je Centralni komite KPJ v Beogradu tudi formalno sprejel odločitev o začetku oborožega odpora proti okupatorju in predstavnikom domače oblasti in začetku revolucije. Na seji sta od slovenskih predstavnikov sodelovala Edvard Kardelj in Franc Leskošek.

Zgodovina od 1945 do 1991Uredi

Po drugi svetovni vojni je bila KPJ formalno sestavljena iz oz. razdeljena na Komunistično partijo Slovenije, Komunistično partijo Hrvaške, Komunistično partijo Bosne in Hercegovine, Komunistično partijo Srbije, Komunistično partijo Črne Gore in Komunistično partijo Makedonije, ki so bile ustanovljene po federalnih enotah oz. republikah, čaprav še dolgo časa centralizirana in centralno upravljana. Komunisti so prevzeli oblast, uvedli diktaturo in dejansko onemogočili delovanje vseh drugih političnih strank. Stranka se je leta 1952 na svojem 6. kongresu v Zagrebu preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije. Po padcu drugega človeka režima, Aleksandra Rankovića na Brionskem plenumu leta 1966, se je začela institucionalna reforma ZKJ, mdr. z ustanovitvijo takrat 35-članskega predsedstva CK in večjo avtonomijo republiških partij, ki so imele 1968/69 kongrese prvič pred jugoslovanskim. Na 9. kongresu 1969, ko se je uveljavilo tudi načelo nacionalne paritete v sestavi osrednjih organov ZK, sta bila namesto CK (ponovno je bil uveden 1974), ustanovljena 52-člansko Predsedstvo ZKJ in Konferenca ZKJ, ki naj bi zasedala med kongresi. Po letu 1978 je bilo uveljavljeno načelo rotacije na vrhu predsesdstva CK, ki je po Titovi smrti delovalo kot kolektivno, paritetno sestavljeno 23-člansko vodstvo ZKJ.

Vzporedno z razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije je začenši s 14. izrednim kongresom ZKJ marca 1990, s katerega sta zaradi preglasovanja večine delegatov pod taktirko srbskega voditelja Slobodana Miloševića, odšla delegacija ZK Slovenije in skupaj z njo ZK Hrvaške, razpadla tudi Zveza komunistov Jugoslavije.

Glej tudiUredi

  1. "1941: Slovenski mediji med prvim letom okupacije". Renton. 2019-01-08. Pridobljeno dne 2019-03-23.
  2. "Slovenski poročevalec". Wikipedija, prosta enciklopedija. 2016-04-01.
  3. "Izšla je prva številka glasila Osvobodilne fronte – Slovenski poročevalec | Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru". www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si. Pridobljeno dne 2019-03-23.