Vladimir Lenin

ruski revolucionar in prvi predsednik Sovjetske zveze
(Preusmerjeno s strani Vladimir Iljič Lenin)

Vladímir Iljíč Uljánov - Lénin (rusko Владимир Ильич Ульянов - Ленин), ruski revolucionar, vodja boljševikov, prvi voditelj Sovjetske zveze, utemeljitelj leninizma, * 22. april (julijanski koledar: 10. april) 1870, Simbirsk, Ruski imperij, † 21. januar 1924, Gorki pri Moskvi, Sovjetska zveza.

Vladimir Lenin
Владимир Ленин
Lenin julija 1920
Lenin julija 1920
Predsednik sveta ljudskih komisarjev Ruske sovjetske federativne socialistične republike
Na položaju
8. november 1917 – 21. januar 1924
Predhodniknihče
NaslednikAleksej Rikov
Predsednik sveta ljudskih komisarjev ZSSR
Na položaju
30. december 1922 – 21. januar 1924
Predhodniknihče
NaslednikAleksej Rikov
Član Ruske ustanovne skupščine
Na položaju
25. november 1917 – 20. januar 1918
Serving with Pavel Dibenko
Predhodnikvolilna enota ustanovljena
Naslednikvolilna enota ukinjena
Volilna enotaBaltska flota
Osebni podatki
RojstvoВладимир Ильич Ульянов
22. april 1870({{padleft:1870|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1][2][…]
Simbirsk, Ruski imperij
Smrt21. januar 1924({{padleft:1924|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[4][5][…] (53 let)
Gorki, ZSSR
NarodnostRusija Rus
Politična strankaBoljševiška partija
Poklicpolitik, revolucionar
Podpis

Lenin je bil ustanovitelj Sovjetske zveze leta 1917 ter njen prvi voditelj od njene ustanovitve leta 1922 do svoje smrti leta 1924. Pod njegovo diktaturo je Sovjetska zveza postala enopartijska socialistična država, ki ji je vladala komunistična partija. Kot marksist je razvil različico komunistične ideologije, znano kot leninizem.

Lenin, rojen v zmerno premožni družini srednjega razreda v Simbirsku, je sprejel revolucionarne socialistične nazore po bratovi usmrtitvi leta 1887. Zaradi sodelovanja v protestih proti carski vladi Ruskega imperija so ga izključili s cesarske univerze v Kazanu in naslednja leta je posvetil pravni diplomi. Leta 1893 se je preselil v Sankt Peterburg in postal vpliven marksistični aktivist. Leta 1897 je bil aretiran zaradi uporništva in za tri leta izgnan v Šušensko, kjer se je poročil z Nadeždo Krupsko. Po izgnanstvu se je preselil v zahodno Evropo, kjer je postal viden teoretik v marksistični ruski socialdemokratski laburistični stranki (RSDRP). Leta 1903 je odigral ključno vlogo v ideološkem razkolu znotraj RSDRP in vodil boljševiško frakcijo proti menjševikom Julija Martova. Po neuspešni ruski revoluciji leta 1905 se je zavzel za to, da bi se prva svetovna vojna razvila v vseevropsko proletarsko revolucijo, za katero je kot marksist verjel, da bo povzročila strmoglavljenje kapitalizma in njegovo zamenjavo s socializmom. Potem ko je februarska revolucija leta 1917 zrušila carja in ustanovila začasno vlado, se je vrnil v Rusijo, da bi odigral vodilno vlogo v oktobrski revoluciji, v kateri so boljševiki zrušili novi režim.

Leninova boljševiška vlada si je sprva delila oblast z levimi socialističnimi revolucionarji, izvoljenimi sovjeti in večstrankarsko ustavodajno skupščino, do leta 1918 pa se je oblast centralizirala v novi komunistični partiji. Leninova administracija je prerazporedila zemljo med kmečko prebivalstvo, nacionalizirala banke in večji del industrije. Izstopila je iz prve svetovne vojne s podpisom pogodbe, ki je ozemlje prepustila osrednjim silam, in prek Komunistične internacionale spodbujala svetovno revolucijo. Nasprotnike so zatirali v rdečem terorju, nasilni kampanji, ki so jo vodile državne varnostne službe; več deset tisoč ljudi je bilo ubitih ali zaprtih v koncentracijska taborišča. Njegova administracija je premagala desničarsko in levičarsko protiboljševiško vojsko v ruski državljanski vojni od leta 1917 do 1922 ter nadzirala poljsko-sovjetsko vojno 1919–1921. V odgovor na vojno, lakoto in ljudske vstaje je Lenin leta 1921 spodbujal gospodarsko rast s tržno usmerjeno novo ekonomsko politiko. Več neruskih narodov je po letu 1917 pridobilo neodvisnost od Ruskega cesarstva, vendar so se tri novonastale republike ponovno pridružile novi Sovjetski zvezi leta 1922. Potem ko se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, je Lenin umrl v Gorkem januarja 1924, Josif Stalin pa ga je nasledil kot najpomembnejša osebnost sovjetske vlade.

Lenin, ki velja za eno najpomembnejših in najvplivnejših osebnosti 20. stoletja, je po smrti postal predmet vseprisotnega kulta osebnosti v Sovjetski zvezi do njenega razpada leta 1991. Postal je ideološki nosilec marksizma-leninizma in imel izrazit vpliv na mednarodno komunistično gibanje. Lenina njegovi podporniki slavijo kot borca za socializem in delavski razred, medtem ko ga kritiki obtožujejo vzpostavitve totalitarne diktature, izvajanja politične represije, množičnih pobojev in javnih usmrtitev.

Življenjepis uredi

 
Lenin kot najstnik leta 1887.

Vladimir Iljič Uljanov, ki se je od leta 1901 imenoval Lenin, se je rodil 22. aprila 1870 v Simbirsku ob Volgi. Odraščal je v konservativno-liberalni družini. Njegov oče je bil zaradi zaslug za izboljšavo v šolstvu povzdignjen v pripadnika nižjega plemstva. Dogodek, ki je zaznamoval Leninovo življenje, je bila usmrtitev njegovega brata Aleksandra leta 1887, zaradi sodelovanja pri pripravah na atentat na skrajno reakcionarnega carja Aleksandra III. (1845-1894). Takrat se je prvič srečal z revolucionarnimi gibanji v Rusiji. Lenin je študiral pravo na Univerzi v Kazanu, a ker se je zapletel v revolucionarno delo, je izgubil pravice rednega študenta. Leta 1891 je kot zunanji študent vendarle opravil zaključni izpit na Univerzi v Sankt Petersburgu. Tam leta 1893 začel delati kot odvetnik. Navezal je številne stike z revolucionarnimi krogi ln leta 1895 v Sankt Peterburgu ustanovil Bojno zvezo za osvoboditev delavskega razreda. Dve leti pozneje so ga zaradi prevratniške agitacije med delavci aretirali in ga za tri leta pregnali v Sibirijo. Življenje v sibirskem kraju Šušensko blizu izvira Jeniseja, zanj ni bilo pretežko. Leta 1898 se je poročil z Nadeždo Krupsko in leta pregnanstva izkoristil za intenziven študij marksistične in sodobne ekonomske literature. Plod tega dela je bila knjiga Razvoj kapitalizma v Rusiji, ki je izšla leta 1898.[6]

Razkol ruskih socialnih demokratov uredi

Po odsluženi kazni se je odpravil v München, kjer je nekaj časa pisal za marksistični časopis Iskra, ki ga je izdajala Ruska socialdemokratska delavska stranka (RSDDS) in ga ilegalno tihotapila v Rusijo. Tam je Lenin prevzel tudi svoj vzdevek po reki Leni. Da bi se izognil bavarski tajni policiji se je 1902 preselil v London, kjer je postal dober prijatelj z Levom Trockim. V Londonu se je julija istega leta odvijal 2. kongres RSDDS, ki se je udeležil tudi Lenin. Na konferenci se je sprl z Julijom Martovim glede načina vodstva stranke (Lenin je zagovarjal močno, trdno vodstvo, Martov pa bolj demokratični pristop) in člani stranke so se razdelili na dve skupini: boljševike, ki jih je vodil Lenin so bili v večini, in pa menjševike, ki jih je bilo manj. Ogorčen zaradi slednjih je Lenin zapustil Iskro in se zaradi stresa odpravil na počitnice v gore. Ko se je vrnil, so boljševiki že imeli v rokah vso oblast nad RSDDS in skupaj s prijatelji iz stranke je začel izdajati revijo Vpered (Naprej).

Leta 1900 se je vrnil iz pregnanstva in zapustil Rusijo. Do 1905 je med prvo emigracijo živel v Londonu, Münchnu in Ženevi. S somišljeniki je ustanovil osrednje glasilo Ruske socialdemokratske delavske stranke, časopis Iskra, ki je bil namenjen ruskemu delavstvu, tiskali pa so ga v Leipzigu. Prva številka je izšla decembra 1900. V njem in v znanem spisu Kaj storiti?. Marca 1902 je zasnoval načrt revolucionarne partije, katere cilj je bil ustvariti socialistično državno in družbeno ureditev. Poleti 1903 se je udeležil II. Kongresa ruskih socialdemokratov, ki je najprej zasedal v Bruslju, nato pa v Londonu. Na njem mu je uspelo proti modelu množične panike uveljaviti zamisel o kadrovski partiji, s tem pa je sprožil tudi razcep ruskih socialnih demokratov na boljševike pod njegovim vodstvom in menjševike. Vendar pa kljub nazivu svojega krila za seboj v resnici ni imel vedno večine, ampak ime se je obdržalo. Januarja 1912 je bila v Pragi pod Leninovim vodstvom konferenca boljševikov, na kateri so dokončno potrdili razcep ruske socialne demokracije. Boljševiki so se organizirali v samostojno stranko. Lenin je od maja 1912 iz Krakova vodil izdajanje partijskega glasila Pravda. Po izbruhu 1. svetovne vojne ga je avstro-ogrska policija Lenina aretirala zaradi suma vohunstva, a že po 12 dneh so ga izpustili, kar je bila posledica vpliva avstrijskih socialdemokratov. Lenin je odpotoval v nevtralno Švico, kjer je najprej živel v Bernu, potem pa v Zürichu. Julija 1917 je objavil svoje naj pomembnejše teoretično delo Imperializem in najvišja razvojna stopnja kapitalizma.

Obdobje pred revolucijo uredi

 
Lenin v Poroninu na Poljskem po začetku prve svetovne vojne, preden je zapustil državo

Leta 1904 je Rusija vstopila v vojno z Japonskim imperijem. Po mnogih bolečih porazih je moral car Nikolaj II priznati premoč japonskemu cesarju. Pereča izguba vojne je razmere v že tako krhki državi le še poslabšala. Trenje interesov je doseglo vrh 9. januarja 1905, ko je skupina obubožanih delavcev s peticijo protestirala pred carjevo palačo. Slednje je vodilo do tako imenovane Krvave nedelje, ko so stražarji palače pričeli streljati v množico in ubili na stotine ljudi. Da bi pomiril državljane je car Nikolaj izdal manifest v katerem je sprejel številne reforme, med drugim pa tudi ustanovil legislativno skupščino imenovano Dume, vendar žeje ljudstva na robu revolucije, ni uspel zadovoljiti. Lenin je med vstajo pozval svoje boljševike, naj se bolj zavzeto vključujejo v stavke in proteste, med drugim je zagovarjal tudi revolucijo. Čeprav je zagovarjal popolno odcepitev boljševikov od menjševikov, čemur so nasprotovali tudi številni vidnejši pripadniki partije, sta obe strani prisostvovali na 3. kongresu RSDDS, na katerem je Lenin v pamfletu Dve taktiki socialne demokracije v demokratični revoluciji svaril pred uvedbo ustavne monarhije in jo označil za sovražnico revolucije. Namesto te je predlagal popoln prevzem oblasti in padec carskega režima, kar je nameraval doseči tako, da bi se povezal z ruskimi kmeti. S svojim vedenjem je osupnil pripadnike menjševikov ki so ga obtoževali, da je zapustil splošno sprejet marksizem in se podal v svojo, bolj radikalno smer. Leta 1907 so boljševiki svoj štab preselili iz Kuokkala na Finskem v Pariz, ki ga je Lenin močno preziral. Tam je sodeloval v mnogih ropih, s katerimi je stranka financirala svoje dejavnosti, ob neki priložnosti pa je tožil motorista, ki ga je bil zbil s svojim motorjem. Zaradi nelagodja v Parizu in povečanega razkola z menjševiki se je 1908 za kratek čas preselil v London in kasneje v Stockholm, kjer je zadnjič videl svojo mater. Ko je izbruhnila 1. svetovna vojna so Lenina obtožili anticarizma, zaradi česar je zbežal v Zürich. Tam je razvil svojo idejo od svetovni revoluciji in napisal svojo najpomembnejše delo Imperializem, najvišja stopnja kapitalizma, kjer je trdil da je imperializem stranski produkt monopolnega kapitalizma. Februarja 1917 je bil ruski car zaradi protestov po vsej državi prisiljen abdicirati, Rusijo pa je prevzela začasna vlada (Petrograd Sovjet) pod vodstvom Kerenskega. Lenin, ki je bil takrat še vedno v izgnanstvu v Švici si je neznansko želel vrnitve v domovino. Ker je bila Švica takrat obdana z vojskujočimi se državami je bila le-ta domala onemogočena in šele nemški cesar Viljem II., ki je slutil, da bi Leninova vrnitev pomenila sklenitev predčasnega miru z Rusijo in s tem njeno izločitev iz vojne, mu je pomagal pri njegovih ambicijah. Njega in še nekaj komunistov je zaprl v zapečaten vagon, kjer je Lenin skozi okno presunjen opazoval grozote obubožane Nemčije. 16. aprila je njegov vlak končno prispel na finsko postajo v Sankt Peterburgu, kjer ga je ob spremljavi Marsejeze sprejela navdušena množica.

Gesla uredi

Vso oblast sovjetom, mir za vsako ceno, vso zemljo kmetom.

 
Lenin marca 1916 medtem, ko je bil Zürichu

Zaradi tega se je njegova podpora iz strani delavstva še bolj povečala.Tako se je jasno postavil po robu začasni vladi, ki je želela nadaljevati vojno proti centralnim silam. Vse več ljudi je v naslednjih tednih podprlo zlasti njegovi zahtevi, da je treba končati vojno in izpeljati celovito zemljiško reformo v prid kmetom. Toda vodilni boljševiki spomladi 1917 še niso sprejeli Leninove teze, da mora meščanski februarski revoluciji takoj slediti socialistična revolucija. Neuspešna ruska ofenziva pod vodstvom generala Alekseja Aleksejeviča Brusilova 1853-1926) na jugozahodni fronti je boljševike spodbudila, da so julija poskušali z udarom zrušiti vlado Aleksandra Kerenskega (1881-1970), toda vladi zveste sile so poskus hitro zatrle. Lenin se je v začetku septembra aretaciji izognil s pobegom na Finsko.

Napad na zimski dvorec uredi

Vendar je oblast vlade Kerenskega poleti 1917 vse bolj slabela, boljševikom pa je, nasprotno, uspelo okrepiti vpliv v petrograjskem in moskovskem sovjetu. 25. septembra 1917 je bil za predsednika petrograjskega sovjeta izvoljen Lev Davidovič Trocki (1879-1940). Boljševiki so 10. oktobra dosegli večino v petrograjskem in moskovskem sovjetu in Lenin je njihove vodilne može na tajni seji uspel prepričati, da so sprejeli sklep o oboroženi vstaji. 20. oktobra se je vrnil v Petrograd in odšel v dvorec Smolni, kjer je bil glavni sedež boljševikov, da bi sodeloval pri vodstvu vstaje. Konkretne operacije je vodil Trocki. Če je bil padec carjeve oblasti februarja 1917 prva, ti. meščanska revolucija, lahko rečemo, da so boljševiki novembra (oktobra) 1917 oblast prevzeli z državnim udarom slovitega napada na Zimski dvorec 6. in 7. novembra 1917[7], ki je v legendi o oktobrski revoluciji, pozneje igral veliko vlogo, v resnici pa tega silovitega napada sploh ni bilo. Znani filmski posnetki napada izvirajo iz pozneje posnetega in zaigranega ruskega filma. Zasedba ogromnega carjevega dvorca v Petrogradu, v katerem je bil sedež vlade Kerenskega, in aretacija ministrov sta potekali povsem nespektakularno, čemur gre zasluga nemotiviranosti varnostnih sil Kerenskega. Trocki, ki je bil pravi vojaški voditelj boljševiškega prevrata, je ruskim državljanom 7. novembra 1917 zjutraj oznanil, da je začasna vlada odstavljena in da so oblast prevzeli boljševiki. Naslednji dan, 8. novembra (26, oktobra), so udeleženci II. kongresa sovjetov Lenina izvolili za predsednika Sveta ljudskih komisarjev, torej za predsednika vlade. Toda odpor proti boljševiškemu državnemu udaru je spodbudil državljansko vojno, ki je do leta 1921 zahtevala šest milijonov žrtev. Lenin se je zavedal, da imajo njegov radikalni načni o preobrazbi Rusije veliko nasprotnikov, in bil je prepričan, da jih lahko uresniči le s silo. Zato je bil brez pomisleka pripravljen svoje nasprotnike tudi fizično uničiti, s tem pa se je kot sredstvo vladanja v dnevni politiki uveljavil teror. Takoj po 9. novembru so omejili svobodo »protirevolucionarnega tiska«. Leninova odloka O miru in O zemljiški posesti naj bi uresničila glavne zahteve večine prebivalstva. Poleg tega je 20. decembra ustanovil Izredno komisijo za boj s protirevolucijo in sabotažami, krajše imenovano Čeka. Njeno vodstvo je prevzel Feliks Edmundovič Dzeržinski. Bila je orodje oblasti, ki ga je Lenin neizprosno uporabljal proti nasprotnikom njegove politike. Kljub močnim odporom je dosegel, da so 3. marca 1918 v Brest-Litovsku Rusi sklenili ločen mir z Nemci. Rusija je z mirovnim sporazumom izgubila več kot četrtino prebivalstva in obdelovalne površine, poleg tega pa še veliko tekstilne in železarske industrije ter več rudnikov. Toda Leninovi boljševiki so z izstopom iz vojne ustvarili možnosti za utrditev oblasti in za vojaške uspehe proti ti. »belim« nasprotnikom revolucije v državljanski vojni. Za zmago v državljanski vojni je bil najbolj zaslužen Trocki, ki je Rdečo armado razvil v močno vojaško silo.

Oblast v Kremlju uredi

 
Lenin med govorom, 1. maja 1919

Ko je zmagoslavno izvedel revolucijo je Lenin na pomembnejša ministrska mesta povzdignil svoje največje podpornike, kot sta Stalin in Trocki. Hitro je sklenil beli mir z Nemčijo, da bi si lahko utrdil položaj, čeprav se je zavedal, da to pomeni velike ozemeljske koncesije, vendar je računal na končni poraz Nemčije v vojni in s tem vrnitve večine ozemlja prvotne Carske Rusije. Zaradi strahu pred morebitno vstajo rojalistov je Lenin dal umoriti carja in celotno njegovo družino, s čimer se je končala rodbina Romanovih. Ko je bila carska grožnja odstranjena, upor konservativcev pa preprečen, se je Lenin lahko posvetil notranjim zadevam. Na kongresu Sovjetov je bila ideologija boljševikov uradno potrjena, Lenin je dobil zeleno luč za ustanovitev nove države. Kmalu je bila oznanjena ustanovitev Sovjetskega centralnega izvršilnega komiteja, kjer so imeli večino boljševiki, vendar so pustili glas tudi ostalim strankam. Lenin je ob tej priložnosti izjavil, da je “Komunizem sovjetska moč plus elektrifikacija celotne države,” s čimer je napovedal modernizacijo Rusije pod novim režimom. Da bi izboljšal ekonomsko stanje v državi in si pridobil naklonjenost ljudstva, je začel izvajati tako imenovan načrt GOELRO in hkrati zagotovil brezplačno zdravstvo in izobrazbo, podpiral je emancipacijo žensk in kot prva država legaliziral homoseksualnost. Pridobitve nove države je varovala tajna policija Čeka.

Lenin je marca 1918 zaradi prodiranja nemških sil na baltskem območju in nevarnosti »belih« vojaških oddelkov prestavil sedež vlade iz Petrograda v Moskvo, staro rusko prestolnico. Po kratkem bivanju v nekem hotelu se je vselil v Kremelj, ki je tako postal središče sovjetske oblasti in je še danes središče ruske politike. Lenin je marca 1919 tam ustanovil Komunistično internacionalo. Takrat je še vedno upal, da bo nemška revolucija novembra 1918 postala izhodišče za veliko svetovno revolucijo. Njegova politika od leta 1917 je privedla do diktature boljševikov. Novi oblastniki so vse drugačne predstave in začetke demokratičnega razvoja nemudoma zatrli. Lenin je marca 1921 s skrajno ostrino zadušil upor mornarjev iz Kronstata; več tisoč so jih ustrelili kot protirevolucionarje. Posledica te nasilne politike je bil med drugim občuten padec industrijske in kmetijske proizvodnje. Lenin je marca 1921 na 10. kongresu ruske komunistične partije poskušal ta grozeči razvoj zaustaviti z odpravo vojaškega komunizma in s programom nove ekonomske politike. Kmetom, trgovcem in malim obrtnikom so dali več svobode in jih skušali gospodarsko spodbuditi, a ti ukrepi niso mogli preprečiti lakote, ki je zahtevala več milijonov žrtev. Šele leta 1926 so pridelki obdelanih površin in stalež živine dosegli raven iz leta 1914.

Leninov odnos do religije uredi

 
Lenin skupaj Josifom Stalinom leta 1922.

Leta 1917 je Lenin postal Sovjetski državnik in uvedel zgodovinski in dialektični materializem za svetovni nazor komunističnega gibanja. Osebno je radikaliziral protireligiozno stališče, tako da je začetnik militantnega ateizma z neslutenimi posledicami na celotno prebivalstvo v Sovjetski zvezi in vplivnih območjih. K. Marx je v svojih delih samo predpostavil da bo v brezrazredni družbi religija izumrla z nastankom brezrazredne družbe, zato ni predlagal nobenih represivnih akcij. Nasprotno pa Lenin trdi da religija ni samo opij za ljudstvo in iskanje tolažbe zatiranih slojev, je tudi ideologija vladajočih sil ki jo podpira. Borbeni ateizem je postal obvezen za vse komunistične partije čeprav je bilo uradno razglašeno da je religija za sovjetsko državo privatna stvar, vendar to ne velja za boljševiško partijo. Leninova iracionalna mržnja do vsega kar ima vezo z religijo je imela za posledico utrtje poti stalinizmu. Za rusko pravoslavno cerkev in Kristjane v Sovjetski zvezi je takšno stališče Lenina sprožilo nepojmljiva preganjanja. Lenin je tako prvi ustvaril komunistično sovraštvo do religije in cerkve ter njuno preganjanje, s tem pa je med leti 1917 in 1923 ukazal porušiti številne katoliške in pravoslavne cerkve ter pobiti na tisoče vernikov, duhovnikov, škofov, menihov, frančiškanov in metropolitev. Do konca leta 1921 so komunistični boljševniki na Leninov ukaz pobili 330 duhovnikov in frančiškanov ter hkrati požgali tudi številne samostane. Leninistični obrazec borbenega protireligijskega ateizma se je prenesel v vse druge komunistične partije, tudi v slovensko.

  • vir/Obči religijiski leksikon od A do Ž Leksikografski zavod Miroslav Krleža Zagreb 2002
  • vir/Lenin /Materializem in empiriokriticizem/ leto 1909

Leninova »oporoka« uredi

 
Zadnja Leninova fotografija

»Pismo Kongresu Boljševiške partije«, bolj znano kot »oporoka«, je niz dokumentov, ki jih je Lenin narekoval svoji ženi in stenografki Mariji Volodičevi med decembrom 1922 in januarjem 1923, v teku njegovega bivanja v domu za ostarele v Gorkiju. Lenin je v prvem delu pisma zagovarjal potrebo po povečanju članstva Centralnega komiteja z vključitvijo delavcev in kmetov (stoinpetdeset članov) in orisal portrete vodilnih predstavnikov partijskih kandidatov za njegovo nasledstvo. V drugem delu besedila je Lenin Kongresu izrecno predlagal odstranitev Stalina (ocenjen kot »pregrob«) z mesta generalnega sekretarja partije. Menil je, da je nujno, da se vsebino objavi po njegovi smrti, vendar se je 13. kongres KPSZ soglasno odločil, da oporoke ne objavi. Šele leta 1956, na 20. kongresu KPSZ, je Nikita Hruščov razkril obstoj tega dokumenta, ki so ga pozneje v celoti objavile nekatere internacionalistične komunistične organizacije.

Prelom s Stalinom pa je bila zaznana že pred sestavo oporoke. Pravzaprav je Stalin med Leninovo boleznijo prisilil zdravnike, da so bolniku uvedli zelo omejevalne ukrepe, ki so mu dejansko preprečili kakršno koli dejavnost: od svojih sodelavcev ni mogel niti prejemati dokumentov ali novic, niti pisati pod narekom. 21. decembra 1922 je Lenin svoji ženi narekoval kratko pismo za Trockega, a ko je bil Stalin obveščen tega, se je odzval brutalno, zmerjal in verbalno napadel Krupsko. Ko je bil Lenin 5. marca 1923 obveščen o dogodku, potem ko ga je označil za »nesramnega«, je Stalinu zagrozil, da bo prekinil vse odnose z njim, če se ne opraviči njegovi ženi.

Smrt uredi

 
Leninovo truplo je bilo po pogrebu položeno v velik steklen mavzolej.

Marca 1922 se Je Lenin zadnjič udeležil kongresa ruske partije, saj se je njegovo zdravstveno stanje potem hitro poslabšalo. Maja 1922 ga je prvič zadela kap in ga s tem izključila iz političnega življenja. 20 novembra 1922 je imel zadnji javni govor pred člani moskovskega sovjeta, 16. decembra pa ga je kap zadela še drugič. V marcu 1923 je utrpel tretjo kap, kar ga je tudi spodbudilo, da je končal svojo politično kariero, saj po njej ni bil sposoben govoriti in se sam premikati, a je kljub vsemu ostal uradni vodja komunistične partije vse do smrti. Točen vzrok Leninove smrti ni znan, sumili so možgansko arteriosklerozo ali sifilis. Pred smrtjo je Lenin izdal številne vladne dokumente, med njimi je bil Leninov testament (predlog sprememb v strukturi sovjetov), dokument, delno ga je navdihnila ti. gruzijska afera leta 1922 in v katerem je negativno presodil vse potencialne naslednike. V tem dokumentu je kritiziral številne komuniste visokega čina, vključno s Stalinom, Zinojevim, Kamenjevom, Buharinom in Trockim. Takratnemu generalnemu sekretarju Josipu Stalinu je Lenin očital brutalnost in brezkompromisnost pri doseganju svojih ciljev, kajti imel ga je za nepredvidljivega. Predlagal je da "Tovariši najdejo način da ga odstranijo iz delovnega mesta."[navedi vir] kajti je bil po njegovem mnenju "nevzdržen generalni sekretar". Umrl je 21. januarja 1924 ob 18.50 uri po moskovskem času, v starosti 53 let, na svojem posestvu v Gorkem (kraj kasneje preimenovan v Gorki Leninskiye njemu v čast). Po smrti so njegovo truplo postavili na ogled, v štirih dneh si ga je ogledalo več kot 900.000 žalujočih. Njegovo telo so potem mumificirali ter ga postavili na ogled v mavzolej ob Kremlju, kjer je na ogled še danes.

Politična ideologija uredi

Lenin je v svoji interpretaciji marksizma obranil pomen marksističnega materializma in dialektike, pri čemer je dokazoval neizbežnost znanstvenega obravnavanja družbenega razvoja. Ostro se je zoperstavil novokantovskemu revizionizmu, ki je bil tedaj navzoč. Bil je zelo kritičen do lastnih stališč in pogledov ter se na tak način zavzel za neprestani razvoj filozofske misli. Možnost razvoja je videl predvsem v plodnem razpravljanju o vsem, kar je pomembnega v filozofiji in kar napreduje spoznanje o človeštvu in razvoju. Tako je v marksistično misel vnesel močno komponento, nasprotno dogmatizmu, konzervativizmu in samozadovoljstvu doseženega ideala.

Lenin je bil marksist in revolucionar. Njegova revolucionarna teorija je bila: prepričanje v nujnost nasilnega političnega udarca na kapitalizem s komunistično revolucijo, ki ji naj sledi diktatorstvo proletarijata kot prva faza premika proti komunizmu ter potreba, da voditelji vodijo družbo k temu cilju. Čeprav je bil Lenin marksist so nanj vplivala tudi zgodnejši politični tokovi ruskih socialistov (Černiševski, Plehanov, Tkačev). Verjel je, da je socializem le en pravi. Moralna vprašanja so bila zanj nepomembna, namesto tega je sodil človekova dejanja glede na možnost njegovega uspeha v namen revolucije.

Bil je internacionalist in zavzet podpornik svetovne revolucije. Prepričan je bil, da so meje med državami zastarel koncept nacionalizma. Verjel je, da bo pod revolucionarnim socializmom prišlo do neizbežnega združevanja narodov in ustanovitve „Združenih držav sveta“.

Kot antiimperialist je verjel, da si nacije zaslužijo pravico samoodločanja. Kritiziral je tudi antisemitizem v Ruskem imperiju, ki se je kazal v pogostih pogromih nad Judi. Verjel je da je bila predstavniška demokracija uporabljena le kot iluzija demokracije, ki pa hkrati vzdržuje diktaturo izbranih (kapitalistov); tako je opisal ameriško demokracijo.[navedi vir] Opisal ga je tudi kot „spektakularen brezpomenski dvoboj med dvema vodilnima političnima strankama“[navedi vir], ki sta obe vodeni s strani multimiljonarjev, ki izkoriščajo ameriški proletariat.

Lenin je bil po svoji smrti 21. januarja 1924 s strani komunistov prepoznan kot največji mislec na svetu in učitelj ljudi celega sveta. Leninov sloves je bil zelo visok do padca komunizma med letom 1989 in 1991. Upadati mu je začel z upori v začetku šestdesetih let. V tistem obdobju so se intelektualci in študenti začeli nasprotovati diktaturi.

Politična represija in obsodbe uredi

 
Spominski kamen v Daugavpilsu, posvečen v spomin žrtvam rdečega terorja.

Številni zgodovinarji in biografi so Lenina ostro obsodili, njegovo vladanje pa so označili za totalitarno,[8] ker je v času njegovega vladanja Sovjetska zveza postala policijska država.[9] Mnogi so njegovo vladanje opisali tudi kot enostranska diktatura.[10] Več takšnih znanstvenikov je Lenina označilo za diktatorja;[11] Ryan je izjavil, da Lenin ni bil diktator v smislu, da so bila vsa njegova priporočila sprejeta in izvedena, saj se mnogi njegovi kolegi niso strinjali z njim glede različnih vprašanj.[12] Ryan tudi trdi, da je bilo za Lenina revolucionarno nasilje zgolj sredstvo za dosego cilja, namreč vzpostavitev socialističnega, navsezadnje komunističnega sveta.[13] Pod Leninovim režimom je umrlo več kot 6 milijonov ljudi, od tega največ v ruski lakoti med rusko državljansko vojno, rdečem terorju, ki so ga izvajali boljševiki, Tambovskem uporu in številnih množičnih pobojev.[14] Lenin je bil ustanovitelj sovjetskega sistema koncentracijskih taborišč Gulag in je tudi spodbujal javne usmrtitve stavkajočih. Taborišča Gulag so imela zelo visoko stopnjo umrljivosti zaradi težkih življenjskih pogojev, dodatno pa so stražarji zapornike pogosto mučili in pobijali.[15] Publicist Fischer je opozoril, da čeprav je bil Lenin diktator, ni bil takšen, kot je pozneje postal Josif Stalin.[16] Volkogonov je verjel, da je Lenin vzpostavil diktaturo, kjer je imela partija ves nadzor nad narodom, medtem ko je Stalin vzpostal diktaturo, kjer je imel on sam ves nadzor nad narodom.[17]  

Pomen Lenina v dvajsetem stoletju  uredi

Lenin je bil s strani mnogo zgodovinarjev in filozofov prepoznan kot eden najpomembnejših filozofov sveta. S strani revije Time je bil prepoznan kot eden izmed 100 najpomembnejših ljudi v 20. stoletju ter kot en izmed 25 najpomembnejših političnih ikon tistega časa. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 se je Leninov ugled znižal med postsovjetskimi generacijami. Še vedno pa ostaja ena pomembna zgodovinska figura sovjetske dobe.[18]

Leninovi spomeniki uredi

V času Lenina in Sovjetski dobi je bilo postavljenih veliko spomenikom Leninu. Zaradi poltičnih nasprotnikov, ki so imeli veliko sovraštvo do Lenina, je bilo veliko odstranjenih, vendar jih nekaj še vedno stoji. V Rusiji je Liberalna demokratična stranka Rusije (LDPR) predlagala, da se iz mest odstranijo vsi spomeniki Lenina, saj je nepriljubljenost do Lenina močno narasla. Razlag so dragi stroški vzdrževanja ter pa strah pred vandalizmom. Ta predlog je doživel veliko nasprotovanje s strani Komunistične partije Ruske federacije, ki se je v postsovjetski Rusiji sprijaznila z vlogo večne opozicije. Veliko trgov in mest je dobilo ime po Leninu. Mesto Sankt Petersburg, kjer sta se začeli februarska in oktobrska revolucija, se je leta 1924 štiri dni po Leninovi smrti preimenovalo v Leningrad. Enako se je zgodilo z mestom Uljanovsk (poimenovano po Leninovem rojstnem imenu). Po referendumu leta 1991 so Leningrad preimenovali nazaj v Sankt Petersburg, toda širši okraj Leningrajska oblast je ohranil ime. V vesolju je bil po njem poimenovan leta 1916 odkrit asteroid 852 Wladilena.

  • Največji spomenik in kip na svetu posvečen Leninu je bil postavljen v mestu Ulan-Ude, v Vzhodni Sibiriji. Ohranil se je vse do danes.
  • Do leta 1992 na Leninovem trgu (Leninplatz; danes trg Združenih narodov, Platz der Vereinten Nationen) v Vzhodem Berlinu je bil postavljen Leninov kip, danes namesto njega je vedomet.

Leninov vpliv v Sloveniji uredi

Leninova ideja o komunizmu je močno vplivala na Slovenijo v času Kraljevine Jugoslavije. Komunistična partija v Jugoslaviji je sledila Leninovemu oziroma sovjetskemu zgledu. Zelo podoben je tudi odnos komunistične partije v Jugoslaviji in pa Lenina do Stalina.[19] Podobno kot Rusija, ki je podporo iskala pri neruskih narodih in se je s pomočjo rusifikacije izsilila vodilni položaj, je tudi Komunistična partija v Jugoslaviji na podoben način držala svojo enotnost. V post-vojni Jugoslaviji se je Komunistična partija po razkolu z Informbirojem naslavljala kot prava naslednica marksizma in leninizma.[20]

Dela uredi

Lenin je bil eden najpomembnejših politični teoretikov in filozofov, ki je v svojih delih opisal različne vidike izvajanja proletariatskih revolucij. Pisal je pamflete, članke in pa knjige dokler mu tega ni preprečila bolezen.

Seznam nekaterih del prevedenih v slovenščino:

Pomembno delo, ki pa ni bilo prevedeno v slovenščino:

Glej tudi uredi

Viri in opombe uredi

  1. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 2,0 2,1 Eesti biograafiline andmebaas ISIK
  3. Brockhaus Enzyklopädie
  4. Ленин Владимир Ильич // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1973. — Т. 14 : Куна — Ломами. — С. 294-300.
  5. Resis A. Encyclopædia Britannica
  6. Leksikon Cankarjeve založbe. Cankarjeva založba. 1987.
  7. Po julijanskem koledarju, ki je v Rusiji veljal do leta 1918, je bil to 24. oz. 25. oktober.
  8. Fischer 1964, str. 516; Shub 1966, str. 415; Leggett 1981, str. 364; Volkogonov 1994, str. 307, 312.
  9. Leggett 1981, str. 364.
  10. Lewin 1969, str. 12; Rigby 1979, str. x, 161; Sandle 1999, str. 164; Service 2000, str. 506; Lee 2003, str. 97; Read 2005, str. 190; Ryan 2012, str. 9.
  11. Fischer 1964, str. 417; Shub 1966, str. 416; Pipes 1990, str. 511; Pipes 1996, str. 3; Read 2005, str. 247.
  12. Ryan 2012, str. 1.
  13. Ryan 2012, str. 184.
  14. »Lenin: numbers, data and images of the crimes of the first communist dictator«.
  15. »He used terror, torture and murder to impose his totalitarian regime - Lenin: numbers, data and images of the crimes of the first communist dictator«.
  16. Fischer 1964, str. 524.
  17. Volkogonov 1994, str. 313.
  18. »Yugoslavia and the Soviet Union in the Early Cold War: Reconciliation«. 7. januar 2015.
  19. »How was Jugoslavia kept together«. 7. januar 2015.
  20. »Leninist party«. 7. januar 2015.
  21. »Ruski naslovi del«. 7. januar 2015.
  • Schwanitz, D. 2010. Vse, kar moramo vedeti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zunanje povezave uredi