Vladimir Lenin

ruski revolucionar in prvi predsednik Sovjetske zveze
(Preusmerjeno s strani Vladimir Iljič Uljanov)

Vladímir Iljíč Uljánov - Lénin (rusko Владимир Ильич Ульянов - Ленин), ruski revolucionar, politik in politični teoretik, * 22. april (julijanski koledar: 10. april) 1870, Simbirsk, Ruski imperij, † 21. januar 1924, Gorki pri Moskvi, Sovjetska zveza.

Vladimir Lenin
Владимир Ленин
Lenin julija 1920
Lenin julija 1920
Predsednik sveta ljudskih komisarjev Ruske sovjetske federativne socialistične republike
Na položaju
8. november 1917 – 21. januar 1924
Predhodniknihče
NaslednikAleksej Rikov
Predsednik sveta ljudskih komisarjev ZSSR
Na položaju
30. december 1922 – 21. januar 1924
Predhodniknihče
NaslednikAleksej Rikov
Član Ruske ustanovne skupščine
Na položaju
25. november 1917 – 20. januar 1918
Serving with Pavel Dibenko
Predhodnikvolilna enota ustanovljena
Naslednikvolilna enota ukinjena
Volilna enotaBaltska flota
Osebni podatki
RojstvoВладимир Ильич Ульянов
22. april 1870({{padleft:1870|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1][2][…]
Simbirsk, Ruski imperij
Smrt21. januar 1924({{padleft:1924|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[4][5][…] (53 let)
Gorki, ZSSR
NarodnostRusija Rus
Politična strankaBoljševiška partija
Poklicpolitik, revolucionar
Podpis

Bil je prvi in ustanovni vodja vlade RSFSR od leta 1917 do svoje smrti leta 1924 in vodja Sovjetske zveze od leta 1922 do svoje smrti. Pod njegovim vodstvom je Rusija in pozneje Sovjetska zveza postala enopartijska socialistična država, ki ji je vladala komunistična partija. Ideološko je bil marksist, njegov razvoj ideologije pa je leninizem.

Lenin je bil rojen v učiteljevi družini v Simbirsku in je sprejel revolucionarne socialistične nazore po bratovi usmrtitvi leta 1887. Zaradi sodelovanja v protestih proti carski vladi so ga izključili s Kazanske carske univerze in naslednja leta je posvetil pravni diplomi. Leta 1893 se je preselil v Sankt Peterburg in postal pomemben marksistični aktivist. Leta 1897 je bil aretiran zaradi hujskanja in za tri leta izgnan v Šušenskoje, kjer se je poročil z Nadeždo Krupsko. Po izgnanstvu se je preselil v zahodno Evropo, kjer je postal viden teoretik v marksistični Ruski socialdemokratski laburistični stranki (RSDDS). Leta 1903 je odigral ključno vlogo v ideološkem razkolu znotraj RSDDS in vodil boljševiško frakcijo proti menjševikom Julija Martova. Po neuspešni ruski revoluciji leta 1905 se je zavzel za to, da bi se prva svetovna vojna razvila v vseevropsko proletarsko revolucijo, za katero je kot marksist verjel, da bo povzročila strmoglavljenje kapitalizma in njegovo zamenjavo s socializmom. Potem ko je februarska revolucija leta 1917 zrušila carja in ustanovila začasno vlado, se je vrnil v Rusijo, da bi odigral vodilno vlogo v oktobrski revoluciji, v kateri so boljševiki zrušili novo vlado.

Leninova boljševiška vlada si je sprva delila oblast z Levimi socialističnimi revolucionarji, izvoljenimi sovjeti in večstrankarsko ustavodajno skupščino, do leta 1918 pa se je oblast centralizirala v novi Komunistični partiji. Leninova administracija je prerazporedila zemljo med kmečko prebivalstvo in nacionalizirala banke ter večji del industrije. Izstopila je iz prve svetovne vojne s podpisom pogodbe, ki je ozemlje prepustila centralnim silam in prek Komunistične internacionale spodbujala svetovno revolucijo. Nasprotnike so zatirali z rdečim terorjem, nasilnim bojem, ki so ga vodile državne varnostne službe; več deset tisoč ljudi je bilo ubitih ali zaprtih v koncentracijska taborišča. Njegova administracija je v ruski državljanski vojni od leta 1917 do 1922 premagala desničarske in levičarske protiboljševiške vojske ter vodila poljsko-sovjetsko vojno 1919–1921. V odgovor na vojno uničenje, lakoto in ljudske vstaje, je Lenin leta 1921 spodbudil gospodarsko rast z Novo ekonomsko politiko. Več neruskih narodov je po letu 1917 pridobilo neodvisnost od Rusije, vendar se je pet novonastalih republik ponovno pridružilo novi Sovjetski zvezi leta 1922, druge pa so odbile sovjetske invazije. Potem ko se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, je Lenin umrl v Gorkem januarja 1924, Josif Stalin pa ga je nasledil kot najpomembnejša osebnost sovjetske vlade.

Lenin, ki velja za eno najpomembnejših in najvplivnejših osebnosti 20. stoletja, je po smrti postal predmet razširjenega kulta osebnosti v Sovjetski zvezi do njenega razpada leta 1991. Postal je ideološki nosilec marksizma-leninizma in imel izrazit vpliv na mednarodno komunistično gibanje. Lenin je kontroverzna oseba, ki ga njegovi podporniki slavijo kot borca za socializem, komunizem, protiimperializem in delavski razred, medtem ko ga kritiki obtožujejo vzpostavitve totalitarne diktature, ki je izvajala množične poboje in politično represijo disidentov.

Zgodnje življenje

uredi

Otroštvo: 1870–1887

uredi
 
Lenin okrog leta 1887

Vladimir Iljič Uljanov, ki se je od leta 1901 imenoval Lenin, se je rodil 22. aprila 1870 na Streletskaji ulici v Simbirsku ob Volgi in je bil krščen šest dni pozneje.[6] Kot otrok je bil znan kot Volodja, pogost vzdevek za Vladimirje.[7] Bil je tretji od osmih otrok in je imel dva starejša sorojenca, Ano (rojena 1864) in Aleksandra (rojen 1866). Sledili so jim še trije otroci: Olga (rojena 1871), Dmitrij (rojen 1874) in Marija (rojena 1878). Še dva sorojenca sta umrla kot dojenčka.[8] Njegov oče, Ilja Nikolajevič Uljanov je bil goreč član ruske pravoslavne cerkve in je svoje otroke krstil. Njegova mati, Marija Aleksandrovna Uljanova (rojena Blank), je bila luteranka in ravnodušna do krščanstva, nazor, ki je zaznamoval njene otroke.[9]

Ilja Uljanov je prihajal iz družine nekdanjih tlačanov. Etnično ozadje očeta Ilje Uljanovega je nejasno. Njegovi predniki naj bi bili bodisi Rusi, Čuvaši, Mordvini, bodisi Kalmiki.[10] Kljub temu, da je bil po rodu nižjega stanu, je zrasel v srednji stan, saj je študiral fiziko in matematiko na Kazanski univerzi, pozneje pa učil na Penzenskem institutu za plemstvo.[11] Sredi leta 1863 se je Ilja poročil z Marijo,[12] dobro izobraženo hčerjo bogate luteranske matere švedskega rodu in ruskega judovskega očeta, ki se je spreobrnil v krščanstvo in je bil zaposlen kot zdravnik.[13] Zgodovinar Johan Petrovski – Štern trdi, da se Lenin verjetno ni zavedal, da je bila njegova mati po poreklu pol Judinja, kar je Ana odkrila šele po njegovi smrti.[14]

Ilja je kmalu po poroki našel službo v Nižnem Novgorodu, kjer je šest let pozneje postal direktor osnovnih šol v Simbirskem okraju. Pet let za tem je bil povišan v direktorja javnih šol v pokrajini, kjer je nadziral ustanovitev več kot 450 šol v okviru vladnega programa za modernizacijo. Januarja 1882 je zaradi svoje predanosti izobrazbi prejel red svetega Vladimirja, ki mu je podelil status plemiča.[15]

Oba Leninova starša sta bila monarhista in liberalna konzervativca ter sta bila zavezana k emancipatorni reformi 1861, ki jo je vpeljal reformističen car Aleksander II; izogibala sta se političnim radikalom in ni nobenih znakov, da jih je opazovala policija zaradi prevratniškega delovanja.[16] Vsako poletje so preživeli v ruralni rezidenci v Kokuškinem.[17] Med svojimi sorojenci je bil Lenin najbližje svoji sestri Olgi, ki ji je pogosto ukazoval; imel je zelo tekmovalno osebnost in je bil lahko destruktiven, vendar je svoje slabo vedenje običajno priznal.[18] Bil je navdušen športnik in je veliko svojega prostega časa porabil zunaj ali igraje šah in je bil odličen v šoli, disciplinarni in konzervativni Simbirski klasični gimnaziji.[19]

Januarja 1886, ko je bil Lenin star 15 let, je njegov oče umrl zaradi znotrajmožganske krvavitve.[20] Njegovo vedenje je nato postalo nepredvidljivo in izzivalno in odpovedal je svojo vero v Boga.[21] Takrat je njegov starejši brat Aleksander, ki ga je ljubkovalno imenoval Saša, študiral na Sanktpeterburški univerzi. Vpletene je bil v politično agitacijo proti absolutistični monarhiji reakcionarnega carja Aleksandra III. in je študiral pisanje prepovedanih levičarjev ter je organiziral protivladne proteste. Pridružil se je revolucionarni celici, ki je bila odločena narediti atentat na carja in on je bil izbran za izdelavo bombe. Zarotniki so bili aretirani in bilo jim je sojeno, preden se je napada zgodil in Aleksandra so maja usmrtili z obešanjem.[22] Kljub čustveni travmi zaradi očetove in bratove smrti, je Lenin nadaljeval študij in diplomiral kot najboljši v razredu ter je prejel zlato medaljo za izjemne dosežke in odločil se je študirati pravo na Kazanski univerzi.[23]

Univerza in politična radikalizacija: 1887–1893

uredi

Po začetku študija na Kazanski univerzi avgusta 1887 se je Lenin preselil v bližnje stanovanje.[24] Tam se je pridružil zemljačestvu, obliki univerzitetne družbe, ki je predstavljala može z določene regije.[25] Ta skupina ga je izvolila za svojega predstavnika v univerzitetnemu zemljačestvenem svetu in udeležil se je decembrskih protestov proti vladnim omejitvam, ki so ukinile študentska društva. Policija je Lenina aretirala in ga obtožila, da je vodja demonstracij. Izgnan je bil z univerze in ministrstvo za notranje zadeve ga je izgnalo na posestvo njegove družine Kokuškino.[26] Tam je požrešno bral in se zaljubil v prorevolucionaren roman Nikolaja Černiševskega Kaj je za storiti?[27]

Leninovo mater je sinova radikalizacija skrbela in je bila ključna pri prepričevanju ministrstva za notranje zadeve, da mu je dovolilo vrnitev v mesto Kazan, ne pa na univerzo.[28] Ob svoji vrnitvi se je pridružil revolucionarnemu krogu Nikolaja Fedosejeva, v katerem je odkril knjigo Karla Marxa Kapital. To je v njem vzbudilo zanimanje za marksizem, sociopolitično teorijo, ki je trdila, da se družba razvija v stopnjah, da ta napredek izhaja iz razrednega boja in da bo kapitalizmu sledila socialistična ter nato komunistična družba.[29] Njegova mati je bila zaradi njegovih političnih pogledov zaskrbljena in je kupila podeželsko posest v vasi Alakajevka v Samarski oblasti, v upanju, da bi njen sin svojo pozornost preusmeril na kmetijstvo. Njega upravljanje s kmetijo ni zanimalo in njegova mati je posestvo kmalu prodala, obdržala pa je hišo kot poletno rezidenco.[30]

Septembra 1889 se je družina Uljanovih preselila v Samaro, kjer se je Lenin vključil v socialistični pogovorni krog Alekseja Skljarenka.[31] Tam je Lenin popolnoma sprejel marksizem in napisal ruski prevod Marxovega in Engelsovega političnega pamfleta, Komunistični manifest.[32] Začel je brati dela ruskega marksista Georgija Plehanova in se strinjal z njegovim argumentom, da se Rusija premika od fevdalizma v kapitalizem in da bo dosegla socializem s pomočjo proletariata ali delavskega razreda in ne s strani kmetov.[33] Ta marksistični pogled je bil nasproten pogledu agrarno-socialističnega gibanja Narodnik, ki je zagovarjalo tezo, da bodo socializem vzpostavili kmetje z oblikovanjem kmečkih komun in tako zaobšli kapitalizem. Ti Narodnikovi pogledi so se razvili v 60. letih 19. stoletja z Ljudsko svobodnjaško stranko in so bili prevladujoči v ruskem revolucionarnem gibanju.[34] Lenin je zavrnil predpostavko agrarno-socialističnega argumenta, vendar so nanj vplivali agrarni socialisti, kot sta bila Pjotr Tkačev in Sergej Nečajev ter se je spoprijateljil z več Narodniki.[35]

Maja 1890 je Marija, ki je ohranila družbeni vpliv kot vdova plemiča, prepričala oblasti, da so Leninu dovolile pisati izpit zunanje na Univerzi v Sankt Peterburgu, kjer je prejel ekvivalent zlate diplome. Praznovanje diplomiranja je bilo skaljeno, ker je njegova sestra Olga umrla zaradi tifusa.[36] Lenin je ostal v Samari več let in je bil zaposlen sprva kot pravni asistent regionalnemu sodišču in nato kot lokalni pravnik.[37] Veliko časa je posvetil radikalni politiki in je ostal aktiven v skupini Skljarenka ter je oblikoval ideje, kako marksizem aplicirati na Rusijo. Navdihnila so ga dela Plehanova in zbiral je podatke o ruski družbi, ki jih je uporabljal za zagovarjanje marksistične interpretacije družbenega razvoja in za nasprotovanje trditvam Narodnikov.[38] Napisal je članek o kmečki ekonomiji; zavrnila ga je liberalna revija Ruska misel.[39]

Revolucionarna dejavnost

uredi

Zgodnji aktivizem in zapor: 1893–1900

uredi

Konec leta 1893 se je Lenin preselil v Sankt Peterburg.[40] Tam je delal kot asistent odvetnika in napredoval do višje pozicije v marksistični revolucionarni celici, ki se je imenovala social-demokrati po marksistični Socialdemokratski stranki Nemčije.[41] V okviru socialističnega gibanja je zagovarjal marksizem in spodbujal ustanavljanje revolucionarnih celic v ruskih industrijskih središčih.[42] Konec leta 1894 je vodil marksistični delavski krog in vestno prikrival svoje sledi, da bi se izognil policijskim vohunom.[43] Začel je romantični odnos z marksistično šolsko učiteljico Nadeždo Nadjo Krupsko.[44] Napisal je tudi politično razpravo Kaj so "prijatelji ljudi" in kako se borijo s socialnimi demokrati, v kateri je kritiziral Narodnikove agrarne socialiste; okrog 200 izvodov je bilo ilegalno natisnjeno leta 1894.[45]

Lenin je v upanju na utrditev povezav med njegovimi socialdemokrati in Emancipacijo dela, skupino ruskih marksistov v Švici, obiskal to državo in se srečal z njenimi člani Plehanovim in Akselrodom.[46] Pot je nadaljeval v Pariz, kjer se je srečal z Marxovim zetom Paulom Lafargueom in je raziskoval Pariško komuno, ki jo je imel za zgodnji prototip proletarske vlade.[47] Medtem ko je živel v švicarskih toplicah, ga je preživljala njegova mati, nato pa je odpotoval v Berlin, kjer je v Berlinski državni knjižnici študiral šest tednov in se je srečal z marksistom Wilhelmom Liebknechtom.[48] V Rusijo se je vrnil s skrito zalogo ilegalnih revolucionarnih publikacij, potoval v različna mesta in delil literaturo stavkajočim delavcem.[49] Ko se je vpletel v izdajanje časnika Rabočeje delo (Delavska stvar), je bil med 40 aretiranimi aktivisti v Sankt Peterburgu in sojena mu je bila pomiritev.[50]

Leninu je bilo zavrnjeno pravno zastopanje ali varščina in vse obtožbe proti sebi je zavrnil, vendar je ostal zaprt še eno leto pred sojenjem.[51] Čas je porabil za teoretiziranje in pisanje. Med tem delom je opazil, da je dvig industrijskega kapitalizma v Rusiji povzročil selitev velikega števila kmetov v mesta, kjer so tvorili proletariat. S svojega marksističnega pogleda je trdil, da bo ta ruski proletariat razvil razredno zavest, ki bo vodila v to, da bo nasilno strmoglavila carizem, aristokracijo in buržoazijo ter vzpostavila proletarsko državo, ki se bo premaknila proti socializmu.[52]

Februarja 1897 je bil Lenin brez sojenja obsojen na tri leta v izgnanstvu v vzhodni Sibiriji. Odobrili so mu nekaj dni v Sankt Peterburgu da je uredil svoje stvari in uporabil ta čas za srečanje s socialdemokrati, ki so se preimenovali v Ligo za boj in emancipacijo delavskega razreda.[53] Njegovo potovanje v vzhodno Sibirijo je trajalo enajst tednov in večino tega časa so mu družbo delale mati in sestre. Veljal je za le manjšo grožnjo vladi in je bil izgnan v Šušenskoje v Minusinskem rajonu, kjer je bil pod policijskim nadzorom. Kljub temu je komuniciral z drugimi revolucionarji, ki so ga obiskovali, dovoljeni pa so mu bili tudi izleti, med katerimi je plaval v reki Jenisej in lovil race ter sloke.[54]

Maja 1898 se mu je v izgnanstvu pridružila Nadja, ki je bila artirana avgusta 1896 zaradi organizacije stavke. Sprva je bila izgnana v Ufo, vendar je prepričala oblasti, da so jo prestavile v Šušenskoje, kjer se je z Leninom 10. julija 1989 poročila.[55] Uredil si je družinsko življenje z Nadjino mamo Jelizaveto Vasiljevno v Šušenskem, kjer je par prevajal angleško socialistično literaturo v ruščino.[56] Tam je Lenin napisal Protest ruskih socialdemokratov, v katerem je kritiziral nemške marksistične revizioniste, kot je Eduard Bernestein, ki so zagovarjali mirno pot v socializem z volitvami.[57] Dokončal je tudi Razvoj kapitalizma v Rusiji (1899), svojo najdaljšo knjigo do tega trenutka, v kateri je kritiziral agrarne socialiste in je zagovarjal marksistično analizo ruskega gospodarskega razvoja. Izdal jo je pod psevdonimom Vladimir Ilin. Po izdaji je prejela večinoma slabe kritike.[58][59]

München, London in Ženeva: 1900–1905

uredi

Po odsluženi kazni se je na začetku leta 1900 Lenin preselil v Pskov.[60] Tam je začel zbirati sredstva za časnik Iskra (Iskra), novo glasilo ruske marksistične stranke, ki se je zdaj imenovala Ruska socialdemokratska delavska stranka (DSDDS).[61] Julija 1900 se je Lenin odpravil v Zahodno Evropo; v Švici se je srečal z drugimi marksisti, septembra pa se je preselil v München, skladno z odločitvijo v Corsierju, da bodo časnik izdajali od tam.[62] Iskro, ki je vsebovala členke uglednih evropskih marksistov, so tihotapili v Rusijo,[63] kjer je postala najbolj uspešna podzemna publikacija v naslednjih petdesetih letih.[64] Decembra 1901 je prvič uporabil vzdevek Lenin, domnevno po sibirski reki Leni;[65] pogosto je uporabljal polni psevdonim N. Lenin in, čeprav N ni pomenil ničesar, se je pozneje pojavila priljubljena razlaga, da pomeni Nikolaj.[66] Pod tem psevdonimom je leta 1902 izdal svojo najvplivnejšo izdajo do tedaj, pamflet Kaj storiti?, ki je orisala njegove misli o tem, da je potrebna vodilna stranka, ki bo proletariat vodila v revoluciji.[67]

Nadja se je Leninu pridružila v Münchnu in je postala njegova tajnica.[68] Nadaljevala sta svojo politično agitacijo, saj je Lenin pisal za Iskro in je napisal osnutek programa RSDDS, v katerem je napadel ideološke dezerterje in zunanje kritike, zlasti Socialistično revolucionarno stranko (SR),[69] narodniško agrarno-socialistično skupino, ustanovljeno leta 1901.[70] Čeprav je ostal marksist, je sprejel narodniški pogled na revolucionarno moč ruskih kmetov in je leta 1903 napisal pamflet Proti revni vasi.[71] Aprila 1902 se je Lenin z Iskro preselil v London, da bi se izognil bavarski policiji.[72] Tam se je spoprijateljil s kolegom rusko-ukrajinskim marksistom Levom Trockim.[73] Lenin je zbolel za erizipelom in ni mogel zavzeti vodilne vloge v uredniškem odboru Iskre; v njegovi odsotnosti je odbor kraj svojega delovanja preselil v Ženevo.[74]

V Londonu se je julija 1903 odvijal 2. kongres RSDDS.[75] Na konferenci se je pojavil razkol med Leninovimi privrženci in privrženci Julija Martova. Martov je trdil, da bi se morali člani stranke odločati sami neodvisno od vodstva stranke. Lenin se s tem ni strinjal in je poudarjal potrebo po močnem vodstvu s celovitim nadzorom nad stranko.[76] Leninovi privrženci so bili v večini in on je oblikoval izraz "večinci" (boljševiki v ruščini). Martov pa je v odgovor oblikoval izraz "manjšinci" (rusko menjševiki).[77] Spor med boljševiki in menjševiki se je nadaljeval po konferenci; boljševiki so svoje rivali obtožili, da so oportunisti in reformisti brez discipline, medtem ko so menješviki obtoževali Lenina, da je despot in avtokrat.[78] Lenin je v jezi nad menjševikvi odstopil iz uredniškega odbora časnika Iskra in je maja 1904 izdal protimenjševiško razpravo Ene korak naprej, dva koraka nazaj.[79] Lenin je zaradi stresa zbolel in da bi okreval je odšel na počitnice v Švico.[80] Boljševiška skupina se je okrepila in do spomladi 1905 je bil celoten centralni komite RDSDS boljševiški[81] in decembra so ustanovili časopis Vperjod (Naprej).[82]

Revolucija leta 1905 in njene posledice: 1905–1914

uredi

Januarja 1905 se je zgodil pomor protestnikov v Sankt Peterburgu, znan kot Krvava nedelja (1905). Ta je vodila v državljanski upor v Ruskem imperiju, znan kot revolucija leta 1905.[83] Lenin je zahteval, da boljševiki igrajo večjo vlogo v dogodkih in je spodbujal nasilne vstaje.[84] Pri tem je sprejel SR slogane glede »oboroženega upora«, »masovnega terorja« in »razlastitve plemiške zemlje«, kar je vodilo v obtožbe menjševikov, da je odstopil od ortodoksnega marksizma.[85] Lenin je po drugi strani vztrajal, da se boljševiki popolnoma ločijo od menjševikov, kar so mnogi boljševiki zavrnili. Obe skupini sta se udeležili tretjega kongresa RSDDS v Londonu aprila 1905.[86] Lenin je predstavil veliko svojih idej v pamfletu Dve taktiki socialne demokracije v demokratični revoluciji, izdanem avgusta 1905. V njem je napovedal, da bo ruska liberalna buržoazija potešena s tranzicijo v ustavno monarhijo in bo tako izdala revolucijo; namesto tega je predlagal, da bi proletariat zgradil zavezništvo s kmeti in strmoglavil caristični režim ter vzpostavil »začasno revolucionarno demokratično diktaturo proletariata in kmetov«.[87]

V odgovor na revolucijo 1905, ki ji je spodletelo strmoglaviti vlado, je car Nikolaj II. v svojem Oktobrskem manifestu sprejel serijo liberalnih reform. V tem vzdušju se je Leninu zdela vrnitev v Sankt Peterburg varna.[88] Tam se je pridružil uredniškemu odboru radikalnega pravniškega časnika Novaja Žizn (Novo življenje), ki ga je vodila Marija Fjodorovna Andrejevna in je debatiral o težavah, s katerimi se je soočala RSDDS.[89] Stranko je spodbujal, da je iskala širše članstvo in je zagovarjal nadaljevanje eskalacije nasilnega soočanja, za kateri je verjel, da sta nujni za uspešno revolucijo.[90] Spoznal je, da so članarina in donacije nekaj premožnih simpatizerjev nezadostne za financiranje boljševiške dejavnosti in sprejel je zamisel o ropanju poštnih uradov, železniških postaj, vlakov in bank. Pod vodstvom Leonida Krasina je skupina boljševikov začela izvajati takšna kriminalna dejanja, med katerimi je najbolj znan poskus ropa junija 1907, ko je skupina boljševikov pod vodstvom Josifa Stalina izvedla oborožen rop državne banke v Tiflisu v Gruziji.[91]

Čeprav je Lenin kratko podpiral zamisel sprave med boljševiki in menjševiki,[92] so slednji na četrtem kongresu RSDDS v Stockholmu aprila 1906 obsodili Leninove predloge za nasilje in ropanje.[93] Po begu iz Rusije na Finsko je bil Lenin vpleten v postavljanje boljševiškega centra v Kuokkali na Finskem (danes Repino pri Sankt Peterburgu), ki je bila takrat avtonomna država pod nadzorom Ruskega imperija, nato pa so boljševiki ponovno pridobili večino v RSDDS na njenem petem kongresu maja 1907 v Londonu.[94] Caristična vlada je zatirala opozicijo z razpustitvijo zakonodajne skupščine, druge dume, in z ukazovanjem svoji tajni policiji, Ohrani, naj aretira revolucionarje in Lenin je pobegnil s Finske v Švico.[95] Tam je poskušal zamenjati bankovce, ukradene v Tiflisu, ki so imeli na sebi prepoznavne serijske številke.[96]

Aleksandr Bogdanov in drugi ugledni boljševiki so se odločili preseliti boljševiški center v Pariz. Čeprav se Lenin s tem ni strinjal, se je preselil v mesto decembra 1908.[97] Leninu Pariz ni bil všeč in ga je označil za umazano luknjo, tožil je tudi motorista, ki ga je vrel s svojega motorja.[98] Lenin je postal zelo kritičen do Bogdanovega pogleda, da mora ruski proletariat razviti socialistično kulturo, da bi postal uspešno revolucionarno sredstvo. Trdil je, da bi delavski razred v revoluciji morala voditi avantgarda socialistične inteligence. Bogdanov, ki je bil pod vplivom Ernsta Macha, je verjel, da so vsi koncepti na svetu relativni, Lenin pa je ostajal pri ortodoksnemu marksističnemu pogledu, da obstaja objektivna realnost, neodvisno od človeškega opazovanja.[99] Bogdanov in Lenin sta skupaj dopustovala v vili Maksima Gorkega v Capriju aprila 1908;[100] po vrnitvi v Pariz je Lenin spodbujal razcepitev boljševiške frakcije med njegovimi in Bogdanovimi sledilci. Slednje je obtožil, da odstopajo od marksizma.[101]

Maja 1908 je Lenin kratko živel v Londonu, kjer je v čitalnici Britanskega muzeja napisal Materializem in empirio-kritiko, napad na to, kar je opisal »buržoazno-reakcionarna neresnica« Bogdanovega relativizma.[102] Leninova razcepljenost je odtujila vse več boljševikov, vključno s svojima nekdanjima sodelavcema, Aleksejem Rikovim in Levom Kamenjevim.[103] Ohrana je uporabila njegov cepitveni odnos in je poslala vohuna, Romana Malinovskega, ki je deloval kot glasen Leninov podpornik v stranki. Različni boljševiki so izrazili Leninu svoje sume glede Malinovskega, čeprav ni jasno, če se je slednji zavedal dvojnosti vohuna; mogoče je, da je Malinovskega uporabil za širjenje lažnih informacij Ohrani.[104]

Avgusta 1910 se je Lenin udeležil osmega kongresa Druge internacionale, mednarodnega srečanja socialistov v Kopenhagnu kot predstavnik RSDDS po dopustu v Stockholmu s svojo mamo.[105] Nato se je s svojo mamo in sestrami preselil v Francijo in se sprva naselil v Bombonu, pozneje pa v Parizu.[106] Tam je postal bližnji prijatelj francoske boljševistke Inesse Armanda; nekateri biografi trdijo, da je imel z njo izvenzakonsko razmerje med letoma 1910 in 1912.[107] Medtem je na pariškem srečanju junija 1911 centralni komite RSDDS sklenil premakniti svoj fokus delovanja nazaj v Rusijo in je ukazal zaprtje boljševiškega centra in njegovega časnika Proletari.[108] Lenin je želel ponovno zgraditi svoj vpliv v stranki in je uredil, da je bila konferenca stranke v Pragi januarja 1912 in, čeprav je bilo 16 od 18 udeležencev boljševikov, so ga močno kritizirali zaradi njegovih cepitvenih tendenc in mu ni uspelo okrepiti svojega statusa v stranki.[109]

Lenin se je preselil v Krakov v kulturno poljski del Avstroogrske in je raziskoval v Jagielonski univerzi.[110] Bil je v tesnih stikih s RSDDP, ki je delovala v Ruskem imperiju in je prepričal boljševiške člane Dume, da so se odcepili v svojem parlamentarnem zavezništvu z menjševiki.[111] Januarja 1913 ga je Stalin, ki ga je Lenin imenoval »čudoviti Gruzijec«, obiskal in govorila sta o prihodnosti neruskih etničnih skupin v imperiju.[112] Zaradi šibkega zdravja Lenina in njegove žene sta se preselila v podeželsko mestece Biały Dunajec,[113] preden sta odšla v Bern, kjer je imela Nadja operacijo golše.[114]

Prva svetovna vojna: 1914–1917

uredi

Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je bil Lenin v Galiciji.[115] V vojni sta se pomerila Ruski in Avstroogrski imperij in zaradi svojega ruskega državljanstva je bil Lenin aretiran in kratko zaprt, dokler niso bile pojasnjene njegove proticaristične kvalifikacije.[116] Lenin in njegova žena sta se vrnila v Bern[117] in nato februarja 1916 v Zürich.[118] Lenin je bil jezen, ker je Nemška socialdemokratska stranka podpirala nemško udeležbo v vojni, kar je bilo neposredno nasprotovanje Stuttgartski resoluciji Druge internacionale, po kateri so morale socialistične stranke nasprotovati vojni ter je menil, da je Druga internacionala nedelujoča.[119] Septembra 1915 se je udeležil Zimmerwaldske konference, aprila 1916 pa Kienthalske konference,[120] na kateri je zagovarjal stališče, da morajo socialisti širom celine spremeniti »imperialistično vojno« v »državljansko vojno«, v kateri se bo spopadel proletariat z buržoazijo in aristokracijo.[121] Julija 1916 je umrla Leninova mama, vendar se ni mogel udeležiti njenega pogreba.[122] Njena smrt je globoko vplivala nanj in postal je depresiven ter se je bal, da bo tudi sam umrl pred proletarsko revolucijo.[123]

Septembra 1917 je Lenin izdal knjigo Imperializem, najvišja stopnja kapitalizme, v katerem je trdil, da je imperializem produkt monopolnega kapitalizma, saj kapitalisti poskušajo povečati svoj dobiček z razširjanjem na nove teritorije, kjer so plače nizke in surovine cenejše. Verjel je, da se bosta konkurenca in konflikt povečala in se bo vojna med imperialističnimi silami nadaljevala, dokler jih ne bo strmoglavila proletarska revolucija in bo vzpostavljen socializem.[124] Veliko svojega časa je namenjal branju Heglovih, Feuerbachovih in Aristotelovih knjig, avtorjev, ki so imeli velik vpliv na Marxa.[125] To je spremenilo Leninovo interpretacijo marksizma; nekdaj je v verjel, da bi bile lahko razvite politike na podlagi vnaprej določenih znanstvenih načel, zdaj pa je verjel, da je edini test tega, če je politika pravilna ali ne, praksa.[126] Še vedno se je imel za ortodoksnega marksista, vendar se je začel odmikati od nekaterih marksovih napovedi o socialnem razvoju; medtem ko je Marx verjel, da se bo zgodila buržoazno-demokratična revolucija srednjega razreda pred socialistično revolucijo proletariata, je Lenin verjel, da mora v Rusiji proletariat strmoglaviti caristični režim brez vmesne revolucije.[127]

Februarska revolucija in julijski dnevi: 1917

uredi

Februarja 1917 je v Sankt Peterburgu, na začetku prve svetovne vojne preimenovanem v Petrograd, izbruhnila februarska revolucija, saj so industrijski delavci začeli stavko zaradi pomanjkanja hrane in slabšajočih se tovarniških razmer. Upor se je razširil v druge dele Rusije in v strahu pred nasilnim strmoglavljenjem je car Nikolaj II. abdiciral. Nadzor nad državo je prevzela državna duma, ki je vzpostavila Rusko začasno vlado in imperij spreobrnila v novo Rusko republiko.[128] Ko je Lenin v Švici izvedel za to, je praznoval skupaj z drugimi disidenti.[129] Odločil se je vrniti v Rusijo in prevzeti vodstvo boljševikov, vendar je ugotovil, da je večina poti v državo blokirana zaradi potekajočega konflikta. Z drugimi disidenti je organiziral načrt, po katerem se je pogajal za prehod skozi Nemčijo, s katero je bila takrat Rusija v vojni. Nemška vlada je ugotovila, da bi disidenti lahko povzročili težave za svoje ruske sovražnike in dovolila je prehod 32 ruskih državljanov z vlakom skozi svoje ozemlje, med katerimi sta bila tudi Lenin in njegova žena.[130] Iz političnih razlogov so se Lenin in Nemci strinjali glede zgodbe, da je Lenin skozi Nemčijo potoval v zapečatenem vlaku, toda v resnici vlak ni bil zapečaten in potnikom je bilo dovoljeno zapustiti vlak, da so, npr. prenočili v Frankfurtu.[131] Skupina je potovala iz Züricha v Sassnitz, nato nadaljevala s trajektom do Trelleborga na Švedskem in od tam do mejnega prehoda Haparanda-Tornio ter nato do Helsinkov in na koncu z vlakom do Petrograda.[132]

 
Lenin v Poroninu na Poljskem po začetku prve svetovne vojne, preden je zapustil državo

Aprila je Lenin prispel na petrograjsko Finsko postajo in imel je govor boljševiškim podpornikom, v katerem je obtožil Začasno vlado in ponovno pozval k evropski proletarski revoluciji na celotni celini.[133] V naslednjih dneh je govoril na boljševiških srečanjih, na katerih je kritiziral tiste, ki so hoteli pomiritev z menjševiki in razkril je svoje »Aprilske teze«, povzetek svojih načrtov za boljševike, ki jih je napisal na svojem potovanju iz Švice.[134] Javno je obtožil tako menjševike, kot tudi socialne revolucionarje, ki so prevladovali v vplivnem Petrograjskem sovjetu, ker so podpirali Začasno vlado in jih je obtožil kot izdajalce socializma. Vlado je imel za ravno toliko imperialistično, kot caristični režim in zagovarjal je takojšnji mir z Nemčijo in Avstro-Ogrsko, vladavino sovjetov, nacionalizacijo industrije in bank ter državno razlastitev zemlje, vse z namenom vzpostavitve proletarske vlade in premika k socialistični družbi. Menjševiki so po drugi strani verjeli, da Rusija ni dovolj razvita za tranzicijo v socializem in Lenina so obtožili poskusa pahniti novo republiko v državljansko vojno.[135] V prihajajočih mesecih se je Lenin zavzemal za svoje politike, se udeleževal srečanj boljševiškega centralnega komiteja, plodno pisal za boljševiški časnik Pravda in imel javne govore v Petrogradu, namenjene spreobračanju delavcev, vojakov, mornarjev in kmetov za njegovo stvar.[136]

Lenin je zaznal rastoče frustracije med boljševiškimi podporniki in je predlagal oborožene politične demonstracije v Petrogradu, da bi preizkusili vladni odgovor.[137] Zaradi slabšajočega se zdravja je mesto zapustil in začel okrevanje v finski vasi Neivola.[138] Oborožena demonstracija boljševikov, Julijski dnevi, je potekala takrat, ko Lenin ni bil prisoten. Toda, ko je zvedel da so se protestniki nasilno spopadli z vladnimi silami, se je vrnil v Petrograd in pozval k umiritvi.[139] Vlada je v odgovor na nasilje ukazala aretirati Lenina in druge ugledne boljševike, izvedla racijo v njihovih pisarnah in ga javno obtožila, da je nemški provokatorski agent.[140] Da bi se izognil aretaciji, se je Lenin skril v seriji petrograjskih varnih hiš.[141] V strahu, da bi ga ubili, je Lenin s tovariškim pomembnim boljševikom Grigorijem Zinovjevim pod krinko zbežal iz Petrograda in se preselil v Razliv.[142] Tam je Lenin začel delo na knjigi, ki je postala Država in revolucija, razlaga o tem, kako bi se morala socialistična država morala razvijati po proletarski revoluciji in o tem, kako bi država morala postopoma izginiti, puščujoč čisto komunistično družbo.[143] Začel je zagovarjati boljševiški oborožen odpor, da bi strmoglavil vlado, toda na tajnem srečanju partijskega centralnega komiteja je bila ta ideja zavrnjena.[144] Lenin se je nato z vlakom in peš odpravil na Finsko in je 10. avgusta prispel v Helsinke, kjer se je skril v varnih hišah, ki so pripadale boljševiškim simpatizerjem.[145]

Oktobrska revolucija

uredi

Avgusta 1917, medtem ko je bil Lenin na Finskem, je Lavr Kornilov, vrhovni poveljnik Ruske vojske, začel vojaški državni udar proti Začasni vladi in poslal enote v Petrograd. Premier Aleksander Fjodorovič Kerenski se je po pomoč obrnil na petrograjski sovjet, vključno z njegovimi boljševiškimi člani in je dovolil revolucionarjem, da so organizirali delavce kot Rdeče straže za obrambo mesta. Državni udar je ponehal še preden je dosegel Petrograd, toda dogodki so boljševikom dovolili, da so se vrnili v odprto politično areno.[146] V strahu pred protirevolucijo desnih sil, ki so bile sovražne socializmu, so menjševiki in socialisti-revolucionarji, ki so prevladovali v Petrograjskem sovjetu, pritiskali na vlado, da je normalizirala odnose z boljševiki.[147] Tako menjševiki, kot tudi socialisti-revolucionarji, so izgubili množično podporo zaradi njihovih povezav z Začasno vlado in njenim nepriljubljenim nadaljevanjem z vojno. Boljševiki so to izkoristili in proboljševistični marksist Trocki je bil izvoljen kot voda Petrograjskega sovjeta.[148] Septembra so boljševiki zopet prevladovali v delavskih sekcijah Moskovskega in Petrograjskega sovjeta.[149]

Lenin je prepoznal, da je položaj zanj varnejši in se je vrnil v Petrograd[150] Tam se je udeležil srečanja boljševiškega centralnega komiteja 10. oktobra, kjer je zopet zagovarjal, da naj stranka začne oboroženi upor in strmoglavi Začasno vlado. Tokrat je debato zmagal z desetimi glasovi proti dvema.[151] Kritika načrta, Zinovjev in Kamenjev sta trdila, da ruski delavci ne bodo podprli nasilnega odpora proti režimu in da ni jasne podlage za Leninovo trditev, da je vsa Evropa na robu proletarske revolucije.[152] Stranka je začela pripravljati načrte za organizacijo ofenzive in 24. oktobra so imeli zadnje srečanje v Smolnem institutu.[153] To je bila osnova Vojaškega revolucionarnega komiteja (VRK), oborožene milice, večinoma lojalne boljševikom, ki jo je vzpostavil Petrograjski sovjet med Kornilovim domnevnim državnim udarom.[154]

Oktobra so VRK ukazali prevzeti nadzor na petrograjskimi glavnimi transportnimi, komunikacijskimi, tiskovnimi in storitvenimi vozlišči, kar je opravil brez prelivanja krvi.[155] Boljševiki so oblegali vlado v Zimskem dvorcu, jo premagali in aretirali njene ministre, potem ko je križarka Avrora pod nadzorom boljševiških mornarjev izstrelila slepi naboj in dala signal za začetek revolucije.[156] Med uporom je imel Lenin govor v Petrograjskem sovjetu, v katerem je sporočil, da je bila Začasna vlada strmoglavljena.[157] Boljševiki so razglasili oblikovanje nove vlade, Sveta ljudskih komisarjev, ali Sovnarkom. Lenin je sprva zavrnil vodilno mesto premierja Sovjetske zveze in zanj predlagal Trockega, toda drugi boljševiki so vztrajali in Lenin je na koncu popustil.[158] Lenin in drugi boljševiki so se udeležili drugega kongresa sovjetov 26. in 27. oktobra in razglasili oblikovanje nove vlade. Menjševiški udeleženci so ilegalni prevzem oblasti in tveganje državne vojne obsodili.[159] V teh zgodnjih dneh novega režima se je Lenin izognil govoru v marksističnih in socialističnih izrazih, da ne bi odtujil ruskega prebivalstva in je namesto tega govoril o delavskem nadzoru države.[160] Lenin in veliko drugih boljševikov je pričakovalo, da bo proletarska revolucija pometla čez Evropo v naslednjih dneh ali mesecih.[161]

Leninova vlada

uredi

Organizacija sovjetske vlade: 1917–1918

uredi

Začasna vlada je načrtovala izvolitev Ustavodajne skupščine novembra 1917; Sovnarkom se je kljub Leninovemu nasprotovanju strinjal z volitvami.[162] Na ustavodajnih volitvah so boljševiki osvojili približno četrtino glasov, saj so jih premagali agrarno osredotočeni socialisti-revolucionarji.[163] Lenin je trdil, da volitve niso poštena slika ljudske bolje, da volilno telo ni imelo časa, da bi se podučilo o boljševiškem političnem programu in da so bile liste kandidatov postavljene preden so se levi socialisti-revolucionarji ločili od socialistov-revolucionarjev.[164] Ne glede na to se je novo izvoljena Ruska ustavodajna skupščina srečala v Petrogradu januarja 1918.[165] Sovnarkom je trdil, da je protirevolucionarna, ker je bila namenjena vzeti moč sovjetom, toda socialisti-revolucionarji in menjševiki so to zanikali.[166] Boljševiki so skupščino predstavili s predlogom, da bi ji odvzeli večino njenih legalnih moči; ko je skupšina ta predlog zavrnila, je Sovnarkom to razglasil za dokaz njene protirevolucionarne narave in jo prisilno razpustil.[167]

Lenin je zavrnil ponovljene pozive, vključno od nekaterih boljševikov, naj vzpostavi koalicijsko vlado z drugimi socialističnimi strankami.[168] Čeprav je Sovnarkom zavrnil koalicijo z menjševiki ali socialisti-revolucionarji, je delno popustil; dovolili so, da imajo levi socialisti-revolucionarji pet mest v kabinetu z decembra 1917. Ta koalicija je trajala le štiri mesece do marca 1918, ko so levi socialisti-revolucionarji izstopili iz vlade zaradi spora o boljševiškem pristopu do konca prve svetovne vojne.[169] Na svojem 7. kongresu marca 1918 so boljševiki spremenili svoje uradno ime iz Ruske socialno-demokratične delavske stranka v Rusko komunistično partijo, saj je Lenin želel, da se njegova skupina distancira od vse bolj reformistične Nemške social-demokratične stranke in poudari svoj končni cilj, tj. komunistična družba.[170]

Čeprav je imela končno moč vlada v obliki Sovnarkoma in izvršnega komiteja, ki so ga izvolili na vseruskem kongresu sovjetov, je imela de facto nadzor v Rusiji Komunistična partija, kar so priznavali tudi njeni takratni člani.[171] Leta 1918 je Sovnarkom začel delovati enostransko in izražal potrebo po skladnosti, vseruski kongres sovjetov in Komunistična partija pa sta bila vse bolj marginalizirana,[172] tako da sovjeti niso imeli več vloge v vladanju Rusiji.[173] Med letoma 1918 in 1919 je vlada iz sovjetov izgnala menjševike in socialiste-revolucionarje.[174] Rusija je postala enostrankarska država.[175]

V okviru partije sta bila vzpostavljena politbiro in orgbiro, ki sta spremljala obstoječi centralni komite; odločitve teh teles partije sta upoštevala Sovnarkom in Svet za delo in obrambo.[176] Lenin je bil najbolj opazna oseba v tej strukturi vladanja, bil pa je tudi predsednik Sovnarkoma in član Sveta za delo in obrambo, centralnega komiteja in politbiroja Komunistične partije.[177] Edini posameznik, ki je imel vsaj približno tolikšen vpliv je bil Leninova desna roka, Jakov Sverdlov, ki je umrl marca 1919 med pandemijo gripe.[178] Novembra 1917 sta Lenin in njegova žena vzela dvosobno stanovanje v Smolnem institutu; naslednji mesec sta ga zapustila in se odpravila na kratke počitnice v Halili na Finskem.[179] Januarja 1918 je preživel poskus atentata v Petrogradu; Fritz Platten, ki je bil takrat z Leninom, ga je zaščitil in krogla ga je ranila.[180]

V strahu pred grožnjo, ki jo je nemška vojska predstavljala Petrogradu, se je marca 1918 Sovnarkom preselil v Moskvo, sprva kot začasni ukrep.[181] Tam so se Lenin, Trocki in drugi boljševiški voditelji preselili v Kremelj, kjer je Lenin živel s svojo ženo in sestro Marijo v stanovanju v prvem nadstropju, poleg sobe v kateri so se odvijali sestanki Sovnarkoma.[182] Leninu Moskva ni bila všeč,[183] vendar je mesto redko zapustil med preostankom svojega življenja.[184] Avgusta 1918 je preživel drugi poskus atentata. Ustreljen je bil po javnem govoru in je bil hudo ranjen.[185] Socialist-revolucionar Fanny Kaplan je bil aretiran in usmrčen.[186] O atentatu je ruski tisk široko pisal in ustvaril simpatijo za Lenina ter je okrepil njegovo priljubljenost.[187] Kot premor je bil Lenin septembra odpeljan v luksuzno Gorkovsko posestvo izven Moskve, ki ga je nedavno vlada zanj nacionalizirala.[188]

Socialne, legalne in ekonomske reforme: 1917–1918

uredi

Po prevzemu oblasti je Leninov režim izdal serijo dekretov. Prvi je bil Dekret o zemlji, ki je razglasil, da bodo zemljiška posestva aristokracije in pravoslavne cerkve nacionalizirana in prerazporejena kmetom. To je bilo v kontrastu z Leninovo željo po kmečki kolektivizaciji, vendar je tako vlada prepoznala množične kmečke prevzeme zemlje, ki so se že zgodili.[189] Novembra 1917 je vlada izdala Dekret o tisku, s katerim so zaprli veliko opozicijskih medijev, ki so veljali za protirevolucionarne. Trdili so, da je ukrep začasen; ukrep je bil široko kritiziran zaradi kratenja svobode tiska, tudi s strani boljševikov.[190]

Novembra 1917 je Lenin izdal Deklaracijo o pravicah narodov Rusije, po kateri imajo vse neruske narodne skupine, ki živijo v republiki pravico, da se odcepijo od ruske oblasti in vzpostavijo lastne neodvisne nacionalne države.[191] Veliko narodov je razglasilo samostojnost (Finska in Litva decembra 1917, Latvija in Ukrajina januarja 1918, Estonija februarja 1918, Transkavkazija aprila 1918 in Poljska novembra 1918).[192] Kmalu so boljševiki začeli aktvivno podpirati komunistične partije v teh neodvisnih nacionalnih državah,[193] julij 1918 pa je bila na petem vseruskem kongresu sovjetov potrjena ustava, ki je reformirala Rusko republiko v Rusko sovjetsko federativno socialistično republiko.[194] V želji po modernizaciji države je vlada uradno spremenila julijanski v gregorijanski koledar, ki je bil v uporabi v Evropi.[195]

Novembra 1917 je Sovnarkom izdal dekret, s katerim je opustil ruski pravni sistem in je pozval k revolucionarni zavednosti, ki naj bi zamenjala opuščene zakone.[196] Sodišča je zamenjal dvostopenjski sistem, revolucionarni tribunali, ki so se ukvarjali s protirevolucionarnimi zločini,[197] in ljudska sodišča, ki so se ukvarjala s civilnimi in drugimi kriminalnimi zločini. Imeli so navodila, naj ignorirajo obstoječe zakone in naj njihove obsodbe temeljijo na dekretih Sovnarkoma in »socialističnem občutku za pravico«.[198] Novembra se je tudi zgodila reforma oboroženih sil; Sovnarkom je uveljavil egalitarne ukrepe in opustil predhodne čine, nazive in medalje ter pozval vojake k vzpostavitvi komitejev za izvolitev svojih poveljnikov.[199]

Oktobra 1917 je Lenin izdal dekret, s katerim je omejil delo za vse v Rusiji na osem ur na dan.[200] Izdal je tudi Dekret o ljudski izobrazbi, ki je določal, da vlada zagotavlja brezplačno, sekularno izobrazbo za vse otroke v Rusiji[200] in dekret, ki je vzpostavil sistem državnih sirotišnic.[201] Za boj proti množični nepismenosti je bila začeta kampanja za pismenost; po ocenah naj bi se v začetne tečaje osnovne pismenosti med letoma 1920 in 1926 vpisalo 5 mio ljudi.[202] Sprejeli so enakost med spoloma in sprejeli zakone, ki so pomagali emancipirati ženske ter jim dali ekonomsko avtonomijo od njihovih možev in umaknili omejitve ločitev.[203] Ženotdel, boljševiška ženska organizacija je bila vzpostavljena za krepitev teh ukrepov.[204] Pod Leninom je Rusija postala prva država, ki je legalizirala splav na zahtevo v prvem tromesečju.[205] Lenin in komunistična partija sta bila bojevito ateistična in sta hotela ukiniti organizirano religijo.[206] Januarja 1918 je vlada odredila ločitev cerkve in države ter prepovedala verski pouk v šolah.[207]

Novembra 1917 je Lenin izdal Dekret o delavskem nadzoru, ki je delavce vseh podjetij pozval k vzpostavitvi izvoljenega komiteja za nadzorovanje vodstva njihovega podjetja.[208] Ta mesec so tudi izdali ukaz o zaseženju državnega zlata,[209] in nacionalizaciji bank, kar je Lenin videl kot velik korak proti socializmu.[210] Decembra je Sovnarkom vzpostavil Vrhovni svet narodnega gospodarstva (VSNH), ki je imel oblast nad industrijo, bančništvom, kmetijstvom in trgovino.[211] Tovarniški komiteji so bili podrejeni sindikatom, ki so bili podrejeni VSNH; državni centralizirani gospodarski načrt je bil prioreten pred delavskimi lokalnimi gospodarskimi interesi.[212] Na začetku leta 1918 je Sovnarkom ukinil vse tuje dolge in zavrnil plačilo obresti nanje.[213] Aprila 1918 je nacionaliziral tujo trgovino in vzpostavil državni monopol na uvoz in izvoz.[214] Junija 1918 je izdal dekret o nacionalizaciji vseh javnih storitev, železnic, inženiringa, tekstila, metalurgije in rudarstva, čeprav so bili ti pogosto v državni lasti samo imensko.[215] Obširna nacionalizacija se ni zgodila do novembra 1920, ko so bila pod nadzor države privedena tudi majhna industrijska podjetja.[216]

Del boljševikov, znan kot »levi komunisti« je kritiziral gospodarsko politiko Sovnarkoma kot premilo. Hoteli so nacionalizacijo vse industrije, kmetijstva, trgovine, financ, transporta in komunikacij.[217] Lenin je verjel, da bi bilo to nepraktično na tej stopnji in da bi vlada morala nacionalizirati samo ruska velika kapitalistična podjetja, kot so banke, železnice, velika zemljiška posestva in večje tovarne ter rudnike in tako dovoliti majhnim podjetjem, da delujejo privatno dokler ne zrasejo dovolj, da bi bila uspešno nacionalizirana.[217] Lenin se z levimi komunisti ni strinjal tudi glede gospodarske organizacije; junija 1918 je trdil, da je potreben centralizirani gospodarski nadzor, medtem ko so levi komunisti želeli, da vsako tovarno nadzirajo njeni delavci, sindikalni pristop, za katerega je Lenin menil, da je škodljiv za socialistično stvar.[218]

Tako levi komunisti, kot tudi druge frakcije v Komunistični partiji so sprejeli levo-libertarsko perspektivo in so kritizirali zaton demokratičnih institucij v Rusiji.[219] Mednarodno je veliko socialistov odkrito kritiziralo Leninov režim in je zanikalo, da vzpostavlja socializem; poudarili so zlasti pomanjkanje široke politične participacije, javnih posvetov in industrijske demokracije.[220] Konec leta 1918 je češko-avstrijski komunist Karl Kautsky napisal protileninistični pamflet, v katerem je obsodil protidemokratično naravo sovjetske Rusije, na kar je Lenin odgovoril z odločnim odgovorom Proletarska revolucija in uporniški Kautsky.[221] Nemška marksistka Rosa Luxemburg je ponovila poglede Kautskega,[222] ruski anarhist Peter Kropotkin pa je boljševiški prevzem oblati opisal kot »pokop ruske revolucije«.[223]

Pogodba iz Brest-Litovska: 1917–1918

uredi

Po prevzemu oblati je Lenin verjel, da mora biti ključna politika njegove vlade umik iz prve svetovne vojne s sklenitvijo premirja s centralnimi silami, Nemčijo in Avstrijo.[224] Verjel je, da bi potekajoča vojna ustvarila odpor med protivojnimi ruskimi enotami, ki jim je obljubil mir, in da bi te enote in napredujoča nemška vojska lahko ogrozili njegovo vlado in mednarodno socialistično stvar.[225] Drugi boljševiki, zlasti Nikolaj Buharin in levi komunisti, so po drugi strani verjeli, da bi bil mir s centralnimi silami izdaja mednarodnega socializma in da bi se Rusija namesto tega morala boriti v »vojni za obrambo revolucije«, ki bi vzpodbudila vstajo nemškega proletariata proti njihovi lastni vladi.[226]

Lenin je v svojem dekretu o miru novembra 1917 predlagal trimesečno premirje, ki ga je potrdil drugi kongres sovjetov in je bil predstavljen nemški in avstro-ogrski vladi.[227] Nemci so odgovorili pozitivno, saj so to videli kot priložnost za osredotočenje na zahodno fronto in odvrnitev grozečega poraza.[228] Novembra so se v Brest-Litovsku, sedežu nemškega visokega poveljstva na vzhodni fronti, začeli pogovori o premirju, na katerih sta rusko delegacijo vodila Trocki in Adolph Joffe.[229] Dogovorili so se o premirju do januarja.[230] Med pogajanji so Nemci vztrajali pri tem, da obdržijo v vojni osvojena ozemlja, ki so vključevala Poljsko, Litvo in Courland, medtem ko so Rusi temu nasprotovali rekoč, da je to kršitev pravice do samoodločbe, ki jo imajo ti narodi.[231] Nekateri boljševiki so izrazili upanje, da naj se pogajanja zavlečejo, dokler ne bo proletarska revolucija izbruhnila po vsej Evropi.[232] 7. janurja 1918 se je Trocki vrnil iz Brest-Litovska v Sankt Peterburg z ultimatom centralnih sil: ali naj Rusija sprejme nemške ozemeljske zahteve, ali pa se bo vojna nadaljevala.[233]

V januarju in februarju je Lenin pozval boljševike, naj sprejmejo ponudbo Nemčije. Trdil je, da so ozemeljske izgube sprejemljive, če bi zagotovile preživetje boljševiške vlade. Večina boljševikov je njegovo mnenje zavrnila v upanju, da bodo podaljšali premirje in prekinili blefiranje Nemčije.[234] 18. februarja je Nemška vojska sprožila operacijo Faustschlag, s katero je prodrla globlje v ozemlje pod nadzorom Rusije in je osvojila Dvinsk v enem dnevu.[235] Na tej točki je Lenin končno prepričal majhno večino boljševiškega centralnega komiteja, da je sprejela zahteve centralnih sil.[236] 23. februarja so centralne sile objavile nov ultimat: Rusija naj prizna nemški nadzor ne le nad Poljsko in Baltskimi državami, ampak tudi nad Ukrajino, ali pa bi sledila polna invazija.[237]

3. marca je bila podpisana pogodba v Brest-Litovsku.[238] Vodila je v velike ozemeljske izgube za Rusijo, saj je pod nemški nadzor prešlo 26 % prebivalstva nekdanjega imperija, 37 % kmetijskih površin, 28 % njegove industrije, 26 % železniških prog in tri četrtine njegovih premogovnih in železnih nahajališč.[239] Pogodba je bila tako globoko nepriljubljena čez ruski politični spekter[240] in več boljševikov in levih socialistov-revolucionarjev je v protestu odstopilo iz Sovnarkoma.[241] Po podpisu pogodbe se je Sovnarkom osredotočil na spodbujanje proletarske revolucije v Nemčiji in je izdal množico protivojnih in protivladnih publikacij v državi; nemška vlada se je odzvala z izgonom ruskih diplomatov.[242] Ne glede na to pogodba ni preprečila poraza centralnih sil; novembra 1918 je nemški cesar Viljem II. abdiciral in nova vlada države je podpisala premirje z zavezniki. Posledično je Sovnarkom razglasil, da je pogodba iz Brest-Litovska nična.[243]

Proti-kulakovi boji, Čeka in Rdeči teror: 1918–1922

uredi

Na začetku leta 1918 se je veliko mest v zahodni Rusiji soočalo z lakoto kot posledico kroničnega primanjkljaja hrane.[244] Lenin je za to krivil kulake ali premožnejše kmete, ki naj bi kopičili žito, ki so ga pridelali, da bi povečali njegovo finančno vrednost. Maja 1918 je izdal ukaz za zaseženje žita, ki je vzpostavil oborožene odrede, ki so zasegli žito od kulakov in ga razdelili v mestih, junija pa je pozval k oblikovanju komitejev siromašnih kmetov, ki naj bi pomagali pri zaseženju.[245] Ta politika je vodila v široke socialne nerede in nasilje, saj so se oboroženi odredi pogosto spopadali s skupinami kmetov, kar je sprožilo državljansko vojno.[246] Viden primer Leninovih pogledov je bil njegov telegram boljševikom v Penzi avgusta 1918, v katerem jih je pozval, naj zatrejo upor kmetov in javno obesijo vsaj sto »znanih kulakov, premožnejših [in] krvosesov«.[247]

Zaseženja so demotivirala kmete za proizvodnjo več žita, kot ga lahko osebno porabijo in proizvodnja je tako upadla.[248] Črni trg je bil v razcvetu in je dopolnjeval uradno državno gospodarstvo,[249] in Lenin je pozval, naj špekulante, tatove in udeležence črnega trga ustrelijo.[250] Tako socialisti-revolucionarji kot levi socialisti-revolucionarji so oboroženo prilaščanje žita obsodili na petem vseruskem kongresu sovjetov julija 1918.[251] Lenin se je zavedal, da komiteji ubogih kmetov preganjajo tudi kmete, ki niso kulaki, in tako prispevajo k protivladnemu razpoloženju med kmeti in jih je decembra 1918 ukinil.[252]

Oblast v Kremlju

uredi
 
Lenin med govorom, 1. maja 1919

Ko je zmagoslavno izvedel revolucijo je Lenin na pomembnejša ministrska mesta povzdignil svoje največje podpornike, kot sta Stalin in Trocki. Hitro je sklenil beli mir z Nemčijo, da bi si lahko utrdil položaj, čeprav se je zavedal, da to pomeni velike ozemeljske koncesije, vendar je računal na končni poraz Nemčije v vojni in s tem vrnitve večine ozemlja prvotne Carske Rusije. Zaradi strahu pred morebitno vstajo rojalistov je Lenin dal umoriti carja in celotno njegovo družino, s čimer se je končala rodbina Romanovih. Ko je bila carska grožnja odstranjena, upor konservativcev pa preprečen, se je Lenin lahko posvetil notranjim zadevam. Na kongresu Sovjetov je bila ideologija boljševikov uradno potrjena, Lenin je dobil zeleno luč za ustanovitev nove države. Kmalu je bila oznanjena ustanovitev Sovjetskega centralnega izvršilnega komiteja, kjer so imeli večino boljševiki, vendar so pustili glas tudi ostalim strankam. Lenin je ob tej priložnosti izjavil, da je “Komunizem sovjetska moč plus elektrifikacija celotne države,” s čimer je napovedal modernizacijo Rusije pod novim režimom. Da bi izboljšal ekonomsko stanje v državi in si pridobil naklonjenost ljudstva, je začel izvajati tako imenovan načrt GOELRO in hkrati zagotovil brezplačno zdravstvo in izobrazbo, podpiral je emancipacijo žensk in kot prva država legaliziral homoseksualnost. Pridobitve nove države je varovala tajna policija Čeka.

Lenin je marca 1918 zaradi prodiranja nemških sil na baltskem območju in nevarnosti »belih« vojaških oddelkov prestavil sedež vlade iz Petrograda v Moskvo, staro rusko prestolnico. Po kratkem bivanju v nekem hotelu se je vselil v Kremelj, ki je tako postal središče sovjetske oblasti in je še danes središče ruske politike. Lenin je marca 1919 tam ustanovil Komunistično internacionalo. Takrat je še vedno upal, da bo nemška revolucija novembra 1918 postala izhodišče za veliko svetovno revolucijo. Njegova politika od leta 1917 je privedla do diktature boljševikov. Novi oblastniki so vse drugačne predstave in začetke demokratičnega razvoja nemudoma zatrli. Lenin je marca 1921 s skrajno ostrino zadušil upor mornarjev iz Kronstata; več tisoč so jih ustrelili kot protirevolucionarje. Posledica te nasilne politike je bil med drugim občuten padec industrijske in kmetijske proizvodnje. Lenin je marca 1921 na 10. kongresu ruske komunistične partije poskušal ta grozeči razvoj zaustaviti z odpravo vojaškega komunizma in s programom nove ekonomske politike. Kmetom, trgovcem in malim obrtnikom so dali več svobode in jih skušali gospodarsko spodbuditi, a ti ukrepi niso mogli preprečiti lakote, ki je zahtevala več milijonov žrtev. Šele leta 1926 so pridelki obdelanih površin in stalež živine dosegli raven iz leta 1914.

Leninov odnos do religije

uredi
 
Lenin skupaj Josifom Stalinom leta 1922.

Leta 1917 je Lenin postal Sovjetski državnik in uvedel zgodovinski in dialektični materializem za svetovni nazor komunističnega gibanja. Osebno je radikaliziral protireligiozno stališče, tako da je začetnik militantnega ateizma z neslutenimi posledicami na celotno prebivalstvo v Sovjetski zvezi in vplivnih območjih. K. Marx je v svojih delih samo predpostavil da bo v brezrazredni družbi religija izumrla z nastankom brezrazredne družbe, zato ni predlagal nobenih represivnih akcij. Nasprotno pa Lenin trdi da religija ni samo opij za ljudstvo in iskanje tolažbe zatiranih slojev, je tudi ideologija vladajočih sil ki jo podpira. Borbeni ateizem je postal obvezen za vse komunistične partije čeprav je bilo uradno razglašeno da je religija za sovjetsko državo privatna stvar, vendar to ne velja za boljševiško partijo. Leninova iracionalna mržnja do vsega kar ima vezo z religijo je imela za posledico utrtje poti stalinizmu. Za rusko pravoslavno cerkev in Kristjane v Sovjetski zvezi je takšno stališče Lenina sprožilo nepojmljiva preganjanja. Lenin je tako prvi ustvaril komunistično sovraštvo do religije in cerkve ter njuno preganjanje, s tem pa je med leti 1917 in 1923 ukazal porušiti številne katoliške in pravoslavne cerkve ter pobiti na tisoče vernikov, duhovnikov, škofov, menihov, frančiškanov in metropolitev. Do konca leta 1921 so komunistični boljševniki na Leninov ukaz pobili 330 duhovnikov in frančiškanov ter hkrati požgali tudi številne samostane. Leninistični obrazec borbenega protireligijskega ateizma se je prenesel v vse druge komunistične partije, tudi v slovensko.

  • vir/Obči religijiski leksikon od A do Ž Leksikografski zavod Miroslav Krleža Zagreb 2002
  • vir/Lenin /Materializem in empiriokriticizem/ leto 1909

Leninova »oporoka«

uredi
 
Zadnja Leninova fotografija

»Pismo Kongresu Boljševiške partije«, bolj znano kot »oporoka«, je niz dokumentov, ki jih je Lenin narekoval svoji ženi in stenografki Mariji Volodičevi med decembrom 1922 in januarjem 1923, v teku njegovega bivanja v domu za ostarele v Gorkiju. Lenin je v prvem delu pisma zagovarjal potrebo po povečanju članstva Centralnega komiteja z vključitvijo delavcev in kmetov (stoinpetdeset članov) in orisal portrete vodilnih predstavnikov partijskih kandidatov za njegovo nasledstvo. V drugem delu besedila je Lenin Kongresu izrecno predlagal odstranitev Stalina (ocenjen kot »pregrob«) z mesta generalnega sekretarja partije. Menil je, da je nujno, da se vsebino objavi po njegovi smrti, vendar se je 13. kongres KPSZ soglasno odločil, da oporoke ne objavi. Šele leta 1956, na 20. kongresu KPSZ, je Nikita Hruščov razkril obstoj tega dokumenta, ki so ga pozneje v celoti objavile nekatere internacionalistične komunistične organizacije.

Prelom s Stalinom pa je bila zaznana že pred sestavo oporoke. Pravzaprav je Stalin med Leninovo boleznijo prisilil zdravnike, da so bolniku uvedli zelo omejevalne ukrepe, ki so mu dejansko preprečili kakršno koli dejavnost: od svojih sodelavcev ni mogel niti prejemati dokumentov ali novic, niti pisati pod narekom. 21. decembra 1922 je Lenin svoji ženi narekoval kratko pismo za Trockega, a ko je bil Stalin obveščen tega, se je odzval brutalno, zmerjal in verbalno napadel Krupsko. Ko je bil Lenin 5. marca 1923 obveščen o dogodku, potem ko ga je označil za »nesramnega«, je Stalinu zagrozil, da bo prekinil vse odnose z njim, če se ne opraviči njegovi ženi.

 
Leninovo truplo je bilo po pogrebu položeno v velik steklen mavzolej.

Marca 1922 se je Lenin zadnjič udeležil kongresa ruske partije, saj se je njegovo zdravstveno stanje potem hitro poslabšalo. Maja 1922 ga je prvič zadela kap in ga s tem izključila iz političnega življenja. 20 novembra 1922 je imel zadnji javni govor pred člani moskovskega sovjeta, 16. decembra pa ga je kap zadela še drugič. V marcu 1923 je utrpel tretjo kap, kar ga je tudi spodbudilo, da je končal svojo politično kariero, saj po njej ni bil sposoben govoriti in se sam premikati, a je kljub vsemu ostal uradni vodja komunistične partije vse do smrti. Točen vzrok Leninove smrti ni znan, sumili so možgansko arteriosklerozo ali sifilis. Pred smrtjo je Lenin izdal številne vladne dokumente, med njimi je bil Leninov testament (predlog sprememb v strukturi sovjetov), dokument, delno ga je navdihnila ti. gruzijska afera leta 1922 in v katerem je negativno presodil vse potencialne naslednike. V tem dokumentu je kritiziral številne komuniste visokega čina, vključno s Stalinom, Zinovjevim, Kamenjevom, Buharinom in Trockim. Takratnemu generalnemu sekretarju Josipu Stalinu je Lenin očital brutalnost in brezkompromisnost pri doseganju svojih ciljev, kajti imel ga je za nepredvidljivega. Predlagal je da "Tovariši najdejo način da ga odstranijo iz delovnega mesta."[navedi vir] kajti je bil po njegovem mnenju "nevzdržen generalni sekretar". Umrl je 21. januarja 1924 ob 18.50 uri po moskovskem času, v starosti 53 let, na svojem posestvu v Gorkem (kraj kasneje preimenovan v Gorki Leninskiye njemu v čast). Po smrti so njegovo truplo postavili na ogled, v štirih dneh si ga je ogledalo več kot 900.000 žalujočih. Njegovo telo so potem mumificirali ter ga postavili na ogled v mavzolej ob Kremlju, kjer je na ogled še danes.

Politična ideologija

uredi

Lenin je v svoji interpretaciji marksizma obranil pomen marksističnega materializma in dialektike, pri čemer je dokazoval neizbežnost znanstvenega obravnavanja družbenega razvoja. Ostro se je zoperstavil novokantovskemu revizionizmu, ki je bil tedaj navzoč. Bil je zelo kritičen do lastnih stališč in pogledov ter se na tak način zavzel za neprestani razvoj filozofske misli. Možnost razvoja je videl predvsem v plodnem razpravljanju o vsem, kar je pomembnega v filozofiji in kar napreduje spoznanje o človeštvu in razvoju. Tako je v marksistično misel vnesel močno komponento, nasprotno dogmatizmu, konzervativizmu in samozadovoljstvu doseženega ideala.

Lenin je bil marksist in revolucionar. Njegova revolucionarna teorija je bila: prepričanje v nujnost nasilnega političnega udarca na kapitalizem s komunistično revolucijo, ki ji naj sledi diktatorstvo proletarijata kot prva faza premika proti komunizmu ter potreba, da voditelji vodijo družbo k temu cilju. Čeprav je bil Lenin marksist so nanj vplivala tudi zgodnejši politični tokovi ruskih socialistov (Černiševski, Plehanov, Tkačev). Verjel je, da je socializem le en pravi. Moralna vprašanja so bila zanj nepomembna, namesto tega je sodil človekova dejanja glede na možnost njegovega uspeha v namen revolucije.

Bil je internacionalist in zavzet podpornik svetovne revolucije. Prepričan je bil, da so meje med državami zastarel koncept nacionalizma. Verjel je, da bo pod revolucionarnim socializmom prišlo do neizbežnega združevanja narodov in ustanovitve „Združenih držav sveta“.

Kot antiimperialist je verjel, da si nacije zaslužijo pravico samoodločanja. Kritiziral je tudi antisemitizem v Ruskem imperiju, ki se je kazal v pogostih pogromih nad Judi. Verjel je da je bila predstavniška demokracija uporabljena le kot iluzija demokracije, ki pa hkrati vzdržuje diktaturo izbranih (kapitalistov); tako je opisal ameriško demokracijo.[navedi vir] Opisal ga je tudi kot „spektakularen brezpomenski dvoboj med dvema vodilnima političnima strankama“[navedi vir], ki sta obe vodeni s strani multimiljonarjev, ki izkoriščajo ameriški proletariat.

Lenin je bil po svoji smrti 21. januarja 1924 s strani komunistov prepoznan kot največji mislec na svetu in učitelj ljudi celega sveta. Leninov sloves je bil zelo visok do padca komunizma med letom 1989 in 1991. Upadati mu je začel z upori v začetku šestdesetih let. V tistem obdobju so se intelektualci in študenti začeli nasprotovati diktaturi.

Politična represija in obsodbe

uredi
 
Spominski kamen v Daugavpilsu, posvečen v spomin žrtvam rdečega terorja.

Številni zgodovinarji in biografi so Lenina ostro obsodili, njegovo vladanje pa so označili za totalitarno,[253] ker je v času njegovega vladanja Sovjetska zveza postala policijska država.[254] Mnogi so njegovo vladanje opisali tudi kot enostranska diktatura.[255] Več takšnih znanstvenikov je Lenina označilo za diktatorja;[256] Ryan je izjavil, da Lenin ni bil diktator v smislu, da so bila vsa njegova priporočila sprejeta in izvedena, saj se mnogi njegovi kolegi niso strinjali z njim glede različnih vprašanj.[257] Ryan tudi trdi, da je bilo za Lenina revolucionarno nasilje zgolj sredstvo za dosego cilja, namreč vzpostavitev socialističnega, navsezadnje komunističnega sveta.[258] Pod Leninovim režimom je umrlo več kot 6 milijonov ljudi, od tega največ v ruski lakoti med rusko državljansko vojno, rdečem terorju, ki so ga izvajali boljševiki, Tambovskem uporu in številnih množičnih pobojev.[259] Lenin je bil ustanovitelj sovjetskega sistema koncentracijskih taborišč Gulag in je tudi spodbujal javne usmrtitve stavkajočih. Taborišča Gulag so imela zelo visoko stopnjo umrljivosti zaradi težkih življenjskih pogojev, dodatno pa so stražarji zapornike pogosto mučili in pobijali.[260] Publicist Fischer je opozoril, da čeprav je bil Lenin diktator, ni bil takšen, kot je pozneje postal Josif Stalin.[261] Volkogonov je verjel, da je Lenin vzpostavil diktaturo, kjer je imela partija ves nadzor nad narodom, medtem ko je Stalin vzpostal diktaturo, kjer je imel on sam ves nadzor nad narodom.[262]  

Pomen Lenina v dvajsetem stoletju 

uredi

Lenin je bil s strani mnogo zgodovinarjev in filozofov prepoznan kot eden najpomembnejših filozofov sveta. S strani revije Time je bil prepoznan kot eden izmed 100 najpomembnejših ljudi v 20. stoletju ter kot en izmed 25 najpomembnejših političnih ikon tistega časa. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 se je Leninov ugled znižal med postsovjetskimi generacijami. Še vedno pa ostaja ena pomembna zgodovinska figura sovjetske dobe.[263]

Leninovi spomeniki

uredi

V času Lenina in Sovjetski dobi je bilo postavljenih veliko spomenikom Leninu. Zaradi poltičnih nasprotnikov, ki so imeli veliko sovraštvo do Lenina, je bilo veliko odstranjenih, vendar jih nekaj še vedno stoji. V Rusiji je Liberalna demokratična stranka Rusije (LDPR) predlagala, da se iz mest odstranijo vsi spomeniki Lenina, saj je nepriljubljenost do Lenina močno narasla. Razlag so dragi stroški vzdrževanja ter pa strah pred vandalizmom. Ta predlog je doživel veliko nasprotovanje s strani Komunistične partije Ruske federacije, ki se je v postsovjetski Rusiji sprijaznila z vlogo večne opozicije. Veliko trgov in mest je dobilo ime po Leninu. Mesto Sankt Petersburg, kjer sta se začeli februarska in oktobrska revolucija, se je leta 1924 štiri dni po Leninovi smrti preimenovalo v Leningrad. Enako se je zgodilo z mestom Uljanovsk (poimenovano po Leninovem rojstnem imenu). Po referendumu leta 1991 so Leningrad preimenovali nazaj v Sankt Petersburg, toda širši okraj Leningrajska oblast je ohranil ime. V vesolju je bil po njem poimenovan leta 1916 odkrit asteroid 852 Wladilena.

  • Največji spomenik in kip na svetu posvečen Leninu je bil postavljen v mestu Ulan-Ude, v Vzhodni Sibiriji. Ohranil se je vse do danes.
  • Do leta 1992 na Leninovem trgu (Leninplatz; danes trg Združenih narodov, Platz der Vereinten Nationen) v Vzhodem Berlinu je bil postavljen Leninov kip, danes namesto njega je vedomet.

Leninov vpliv v Sloveniji

uredi

Leninova ideja o komunizmu je močno vplivala na Slovenijo v času Kraljevine Jugoslavije. Komunistična partija v Jugoslaviji je sledila Leninovemu oziroma sovjetskemu zgledu. Zelo podoben je tudi odnos komunistične partije v Jugoslaviji in pa Lenina do Stalina.[264] Podobno kot Rusija, ki je podporo iskala pri neruskih narodih in se je s pomočjo rusifikacije izsilila vodilni položaj, je tudi Komunistična partija v Jugoslaviji na podoben način držala svojo enotnost. V post-vojni Jugoslaviji se je Komunistična partija po razkolu z Informbirojem naslavljala kot prava naslednica marksizma in leninizma.[265]

Lenin je bil eden najpomembnejših politični teoretikov in filozofov, ki je v svojih delih opisal različne vidike izvajanja proletariatskih revolucij. Pisal je pamflete, članke in pa knjige dokler mu tega ni preprečila bolezen.

Seznam nekaterih del prevedenih v slovenščino:

Pomembno delo, ki pa ni bilo prevedeno v slovenščino:

Glej tudi

uredi

Viri in opombe

uredi
  1. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 2,0 2,1 Eesti biograafiline andmebaas ISIK
  3. Brockhaus Enzyklopädie
  4. Ленин Владимир Ильич // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1973. — Т. 14 : Куна — Ломами. — С. 294-300.
  5. Resis A. Encyclopædia Britannica
  6. Sebestyen 2017, str. 33.
  7. Fischer 1964, str. 6; Rice 1990, str. 12; Service 2000, str. 13.
  8. Fischer 1964, str. 6; Rice 1990, str. 12, 14; Service 2000, str. 25; White 2001, str. 19–20; Read 2005, str. 4; Lih 2011, str. 21, 22.
  9. Fischer 1964, str. 3, 8; Rice 1990, str. 14–15; Service 2000, str. 29.
  10. Fischer 1964, str. 1–2; Rice 1990, str. 12–13; Volkogonov 1994, str. 7; Service 2000, str. 21–23; White 2001, str. 13–15; Read 2005, str. 6.
  11. Fischer 1964, str. 1–2; Rice 1990, str. 12–13; Service 2000, str. 21–23; White 2001, str. 13–15; Read 2005, str. 6.
  12. Fischer 1964, str. 5; Rice 1990, str. 13; Service 2000, str. 23.
  13. Fischer 1964, str. 2–3; Rice 1990, str. 12; Service 2000, str. 16–19, 23; White 2001, str. 15–18; Read 2005, str. 5; Lih 2011, str. 20.
  14. Petrovsky-Shtern 2010, str. 66–67.
  15. Fischer 1964, str. 6; Rice 1990, str. 13–14, 18; Service 2000, str. 25, 27; White 2001, str. 18–19; Read 2005, str. 4, 8; Lih 2011, str. 21; Yakovlev 1988, str. 112.
  16. Fischer 1964, str. 8; Service 2000, str. 27; White 2001, str. 19.
  17. Rice 1990, str. 18; Service 2000, str. 26; White 2001, str. 20; Read 2005, str. 7; Petrovsky-Shtern 2010, str. 64.
  18. Fischer 1964, str. 7; Rice 1990, str. 16; Service 2000, str. 32–36.
  19. Fischer 1964, str. 7; Rice 1990, str. 17; Service 2000, str. 36–46; White 2001, str. 20; Read 2005, str. 9.
  20. Fischer 1964, str. 6, 9; Rice 1990, str. 19; Service 2000, str. 48–49; Read 2005, str. 10.
  21. Fischer 1964, str. 9; Service 2000, str. 50–51, 64; Read 2005, str. 16; Petrovsky-Shtern 2010, str. 69.
  22. Fischer 1964, str. 10–17; Rice 1990, str. 20, 22–24; Service 2000, str. 52–58; White 2001, str. 21–28; Read 2005, str. 10; Lih 2011, str. 23–25.
  23. Fischer 1964, str. 18; Rice 1990, str. 25; Service 2000, str. 61; White 2001, str. 29; Read 2005, str. 16; Theen 2004, str. 33.
  24. Fischer 1964, str. 18; Rice 1990, str. 26; Service 2000, str. 61–63.
  25. Rice 1990, str. 26–27; Service 2000, str. 64–68, 70; White 2001, str. 29.
  26. Fischer 1964, str. 18; Rice 1990, str. 27; Service 2000, str. 68–69; White 2001, str. 29; Read 2005, str. 15; Lih 2011, str. 32.
  27. Fischer 1964, str. 18; Rice 1990, str. 28; White 2001, str. 30; Read 2005, str. 12; Lih 2011, str. 32–33.
  28. Fischer 1964, str. 18; Rice 1990, str. 310; Service 2000, str. 71.
  29. Fischer 1964, str. 19; Rice 1990, str. 32–33; Service 2000, str. 72; White 2001, str. 30–31; Read 2005, str. 18; Lih 2011, str. 33.
  30. Rice 1990, str. 33; Service 2000, str. 74–76; White 2001, str. 31; Read 2005, str. 17.
  31. Rice 1990, str. 34; Service 2000, str. 78; White 2001, str. 31.
  32. Rice 1990, str. 34; Service 2000, str. 77; Read 2005, str. 18.
  33. Rice 1990, str. 34, 36–37; Service 2000, str. 55–55, 80, 88–89; White 2001, str. 31; Read 2005, str. 37–38; Lih 2011, str. 34–35.
  34. Fischer 1964, str. 23–25, 26; Service 2000, str. 55; Read 2005, str. 11, 24.
  35. Service 2000, str. 79, 98.
  36. Rice 1990, str. 34–36; Service 2000, str. 82–86; White 2001, str. 31; Read 2005, str. 18, 19; Lih 2011, str. 40.
  37. Fischer 1964, str. 21; Rice 1990, str. 36; Service 2000, str. 86; White 2001, str. 31; Read 2005, str. 18; Lih 2011, str. 40.
  38. Fischer 1964, str. 21; Rice 1990, str. 36, 37.
  39. Fischer 1964, str. 21; Rice 1990, str. 38; Service 2000, str. 93–94.
  40. Pipes 1990, str. 354; Rice 1990, str. 38–39; Service 2000, str. 90–92; White 2001, str. 33; Lih 2011, str. 40, 52.
  41. Pipes 1990, str. 354; Rice 1990, str. 39–40; Lih 2011, str. 53.
  42. Rice 1990, str. 40, 43; Service 2000, str. 96.
  43. Pipes 1990, str. 355; Rice 1990, str. 41–42; Service 2000, str. 105; Read 2005, str. 22–23.
  44. Fischer 1964, str. 22; Rice 1990, str. 41; Read 2005, str. 20–21.
  45. Fischer 1964, str. 27; Rice 1990, str. 42–43; White 2001, str. 34, 36; Read 2005, str. 25; Lih 2011, str. 45–46.
  46. Fischer 1964, str. 30; Pipes 1990, str. 354; Rice 1990, str. 44–46; Service 2000, str. 103; White 2001, str. 37; Read 2005, str. 26; Lih 2011, str. 55.
  47. Rice 1990, str. 46; Service 2000, str. 103; White 2001, str. 37; Read 2005, str. 26.
  48. Fischer 1964, str. 30; Rice 1990, str. 46; Service 2000, str. 103; White 2001, str. 37; Read 2005, str. 26.
  49. Rice 1990, str. 47–48; Read 2005, str. 26.
  50. Fischer 1964, str. 31; Pipes 1990, str. 355; Rice 1990, str. 48; White 2001, str. 38; Read 2005, str. 26.
  51. Fischer 1964, str. 31; Rice 1990, str. 48–51; Service 2000, str. 107–108; Read 2005, str. 31; Lih 2011, str. 61.
  52. Fischer 1964, str. 31; Rice 1990, str. 48–51; Service 2000, str. 107–108.
  53. Fischer 1964, str. 31; Rice 1990, str. 52–55; Service 2000, str. 109–110; White 2001, str. 38, 45, 47; Read 2005, str. 31.
  54. Fischer 1964, str. 31–32; Rice 1990, str. 53, 55–56; Service 2000, str. 110–113; White 2001, str. 40; Read 2005, str. 30, 31.
  55. Fischer 1964, str. 33; Pipes 1990, str. 356; Service 2000, str. 114, 140; White 2001, str. 40; Read 2005, str. 30; Lih 2011, str. 63.
  56. Fischer 1964, str. 33–34; Rice 1990, str. 53, 55–56; Service 2000, str. 117; Read 2005, str. 33.
  57. Rice 1990, str. 61–63; Service 2000, str. 124; Rappaport 2010, str. 31.
  58. Rice 1990, str. 57–58; Service 2000, str. 121–124, 137; White 2001, str. 40–45; Read 2005, str. 34, 39; Lih 2011, str. 62–63.
  59. Leksikon Cankarjeve založbe. Cankarjeva založba. 1987.
  60. Fischer 1964, str. 34–35; Rice 1990, str. 64; Service 2000, str. 124–125; White 2001, str. 54; Read 2005, str. 43; Rappaport 2010, str. 27–28.
  61. Fischer 1964, str. 35; Pipes 1990, str. 357; Rice 1990, str. 66–65; White 2001, str. 55–56; Read 2005, str. 43; Rappaport 2010, str. 28.
  62. Fischer 1964, str. 35; Pipes 1990, str. 357; Rice 1990, str. 64–69; Service 2000, str. 130–135; Rappaport 2010, str. 32–33.
  63. Rice 1990, str. 69–70; Read 2005, str. 51; Rappaport 2010, str. 41–42, 53–55.
  64. Rice 1990, str. 69–70.
  65. Fischer 1964, str. 4–5; Service 2000, str. 137; Read 2005, str. 44; Rappaport 2010, str. 66.
  66. Rappaport 2010, str. 66; Lih 2011, str. 8–9.
  67. Fischer 1964, str. 39; Pipes 1990, str. 359; Rice 1990, str. 73–75; Service 2000, str. 137–142; White 2001, str. 56–62; Read 2005, str. 52–54; Rappaport 2010, str. 62; Lih 2011, str. 69, 78–80.
  68. Fischer 1964, str. 37; Rice 1990, str. 70; Service 2000, str. 136; Read 2005, str. 44; Rappaport 2010, str. 36–37.
  69. Fischer 1964, str. 37; Rice 1990, str. 78–79; Service 2000, str. 143–144; Rappaport 2010, str. 81, 84.
  70. Read 2005, str. 60.
  71. Fischer 1964, str. 38; Lih 2011, str. 80.
  72. Fischer 1964, str. 38–39; Rice 1990, str. 75–76; Service 2000, str. 147.
  73. Fischer 1964, str. 40, 50–51; Rice 1990, str. 76; Service 2000, str. 148–150; Read 2005, str. 48; Rappaport 2010, str. 82–84.
  74. Rice 1990, str. 77–78; Service 2000, str. 150; Rappaport 2010, str. 85–87.
  75. Pipes 1990, str. 360; Rice 1990, str. 79–80; Service 2000, str. 151–152; White 2001, str. 62; Read 2005, str. 60; Rappaport 2010, str. 92; Lih 2011, str. 81.
  76. Rice 1990, str. 81–82; Service 2000, str. 154–155; White 2001, str. 63; Read 2005, str. 60–61; Rappaport 2010, str. 93.
  77. Fischer 1964, str. 39; Rice 1990, str. 82; Service 2000, str. 155–156; Read 2005, str. 61; White 2001, str. 64; Rappaport 2010, str. 95.
  78. Rice 1990, str. 83; Rappaport 2010, str. 107.
  79. Rice 1990, str. 83–84; Service 2000, str. 157; White 2001, str. 65; Rappaport 2010, str. 97–98.
  80. Service 2000, str. 158–159, 163–164; Rappaport 2010, str. 97, 99, 108–109.
  81. Rice 1990, str. 85; Service 2000, str. 163.
  82. Fischer 1964, str. 41; Rice 1990, str. 85; Service 2000, str. 165; White 2001, str. 70; Read 2005, str. 64; Rappaport 2010, str. 114.
  83. Fischer 1964, str. 44; Rice 1990, str. 86–88; Service 2000, str. 167; Read 2005, str. 75; Rappaport 2010, str. 117–120; Lih 2011, str. 87.
  84. Fischer 1964, str. 44–45; Pipes 1990, str. 362–363; Rice 1990, str. 88–89.
  85. Service 2000, str. 170–171.
  86. Pipes 1990, str. 363–364; Rice 1990, str. 89–90; Service 2000, str. 168–170; Read 2005, str. 78; Rappaport 2010, str. 124.
  87. Fischer 1964, str. 60; Pipes 1990, str. 367; Rice 1990, str. 90–91; Service 2000, str. 179; Read 2005, str. 79; Rappaport 2010, str. 131.
  88. Fischer 1964, str. 51; Rice 1990, str. 94; Service 2000, str. 175–176; Read 2005, str. 81; Read 2005, str. 77, 81; Rappaport 2010, str. 132, 134–135.
  89. Rice 1990, str. 94–95; White 2001, str. 73–74; Read 2005, str. 81–82; Rappaport 2010, str. 138.
  90. Rice 1990, str. 96–97; Service 2000, str. 176–178.
  91. Fischer 1964, str. 70–71; Pipes 1990, str. 369–370; Rice 1990, str. 104.
  92. Rice 1990, str. 95; Service 2000, str. 178–179.
  93. Fischer 1964, str. 53; Pipes 1990, str. 364; Rice 1990, str. 99–100; Service 2000, str. 179–180; White 2001, str. 76.
  94. Rice 1990, str. 103–105; Service 2000, str. 180–182; White 2001, str. 77–79.
  95. Rice 1990, str. 105–106; Service 2000, str. 184–186; Rappaport 2010, str. 144.
  96. Brackman 2000, str. 59, 62.
  97. Service 2000, str. 186–187.
  98. Fischer 1964, str. 67–68; Rice 1990, str. 111; Service 2000, str. 188–189.
  99. Fischer 1964, str. 64; Rice 1990, str. 109; Service 2000, str. 189–190; Read 2005, str. 89–90.
  100. Fischer 1964, str. 63–64; Rice 1990, str. 110; Service 2000, str. 190–191; White 2001, str. 83, 84.
  101. Rice 1990, str. 110–111; Service 2000, str. 191–192; Read 2005, str. 91.
  102. Fischer 1964, str. 64–67; Rice 1990, str. 110; Service 2000, str. 192–193; White 2001, str. 84, 87–88; Read 2005, str. 90.
  103. Fischer 1964, str. 69; Rice 1990, str. 111; Service 2000, str. 195.
  104. Fischer 1964, str. 81–82; Pipes 1990, str. 372–375; Rice 1990, str. 120–121; Service 2000, str. 206; White 2001, str. 102; Read 2005, str. 96–97.
  105. Fischer 1964, str. 70; Rice 1990, str. 114–116.
  106. Fischer 1964, str. 68–69; Rice 1990, str. 112; Service 2000, str. 195–196.
  107. Fischer 1964, str. 75–80; Rice 1990, str. 112; Pipes 1990, str. 384; Service 2000, str. 197–199; Read 2005, str. 103.
  108. Rice 1990, str. 115; Service 2000, str. 196; White 2001, str. 93–94.
  109. Fischer 1964, str. 71–72; Rice 1990, str. 116–117; Service 2000, str. 204–206; White 2001, str. 96–97; Read 2005, str. 95.
  110. Fischer 1964, str. 72; Rice 1990, str. 118–119; Service 2000, str. 209–211; White 2001, str. 100; Read 2005, str. 104.
  111. Fischer 1964, str. 93–94; Pipes 1990, str. 376; Rice 1990, str. 121; Service 2000, str. 214–215; White 2001, str. 98–99.
  112. Rice 1990, str. 122; White 2001, str. 100.
  113. Service 2000, str. 216; White 2001, str. 103; Read 2005, str. 105.
  114. Fischer 1964, str. 73–74; Rice 1990, str. 122–123; Service 2000, str. 217–218; Read 2005, str. 105.
  115. Rice 1990, str. 127; Service 2000, str. 222–223.
  116. Fischer 1964, str. 94; Pipes 1990, str. 377–378; Rice 1990, str. 127–128; Service 2000, str. 223–225; White 2001, str. 104; Read 2005, str. 105.
  117. Fischer 1964, str. 94; Pipes 1990, str. 378; Rice 1990, str. 128; Service 2000, str. 225; White 2001, str. 104; Read 2005, str. 127.
  118. Fischer 1964, str. 107; Service 2000, str. 236.
  119. Fischer 1964, str. 85; Pipes 1990, str. 378–379; Rice 1990, str. 127; Service 2000, str. 225; White 2001, str. 103–104.
  120. Fischer 1964, str. 94; Rice 1990, str. 130–131; Pipes 1990, str. 382–383; Service 2000, str. 245; White 2001, str. 113–114, 122–113; Read 2005, str. 132–134.
  121. Fischer 1964, str. 85; Rice 1990, str. 129; Service 2000, str. 227–228; Read 2005, str. 111.
  122. Pipes 1990, str. 380; Service 2000, str. 230–231; Read 2005, str. 130.
  123. Rice 1990, str. 135; Service 2000, str. 235.
  124. Fischer 1964, str. 95–100, 107; Rice 1990, str. 132–134; Service 2000, str. 245–246; White 2001, str. 118–121; Read 2005, str. 116–126.
  125. Service 2000, str. 241–242.
  126. Service 2000, str. 243.
  127. Service 2000, str. 238–239.
  128. Rice 1990, str. 136–138; Service 2000, str. 253.
  129. Service 2000, str. 254–255.
  130. Fischer 1964, str. 109–110; Rice 1990, str. 139; Pipes 1990, str. 386, 389–391; Service 2000, str. 255–256; White 2001, str. 127–128.
  131. Ted Widmer (20. april 2017). »Lenin and the Russian Spark«. The New Yorker. Pridobljeno 26. novembra 2019.
  132. Fischer 1964, str. 110–113; Rice 1990, str. 140–144; Pipes 1990, str. 391–392; Service 2000, str. 257–260.
  133. Fischer 1964, str. 113, 124; Rice 1990, str. 144; Pipes 1990, str. 392; Service 2000, str. 261; White 2001, str. 131–132.
  134. Pipes 1990, str. 393–394; Service 2000, str. 266; White 2001, str. 132–135; Read 2005, str. 143, 146–147.
  135. Service 2000, str. 266–268, 279; White 2001, str. 134–136; Read 2005, str. 147, 148.
  136. Service 2000, str. 267, 271–272; Read 2005, str. 152, 154.
  137. Service 2000, str. 282; Read 2005, str. 157.
  138. Pipes 1990, str. 421; Rice 1990, str. 147; Service 2000, str. 276, 283; White 2001, str. 140; Read 2005, str. 157.
  139. Pipes 1990, str. 422–425; Rice 1990, str. 147–148; Service 2000, str. 283–284; Read 2005, str. 158–61; White 2001, str. 140–141; Read 2005, str. 157–159.
  140. Pipes 1990, str. 431–434; Rice 1990, str. 148; Service 2000, str. 284–285; White 2001, str. 141; Read 2005, str. 161.
  141. Fischer 1964, str. 125; Rice 1990, str. 148–149; Service 2000, str. 285.
  142. Pipes 1990, str. 436, 467; Service 2000, str. 287; White 2001, str. 141; Read 2005, str. 165.
  143. Pipes 1990, str. 468–469; Rice 1990, str. 149; Service 2000, str. 289; White 2001, str. 142–143; Read 2005, str. 166–172.
  144. Service 2000, str. 288.
  145. Pipes 1990, str. 468; Rice 1990, str. 150; Service 2000, str. 289–292; Read 2005, str. 165.
  146. Pipes 1990, str. 439–465; Rice 1990, str. 150–151; Service 2000, str. 299; White 2001, str. 143–144; Read 2005, str. 173.
  147. Pipes 1990, str. 465.
  148. Pipes 1990, str. 465–467; White 2001, str. 144; Lee 2003, str. 17; Read 2005, str. 174.
  149. Pipes 1990, str. 471; Rice 1990, str. 151–152; Read 2005, str. 180.
  150. Pipes 1990, str. 473, 482; Rice 1990, str. 152; Service 2000, str. 302–303; Read 2005, str. 179.
  151. Pipes 1990, str. 482–484; Rice 1990, str. 153–154; Service 2000, str. 303–304; White 2001, str. 146–147.
  152. Pipes 1990, str. 471–472; Service 2000, str. 304; White 2001, str. 147.
  153. Service 2000, str. 306–307.
  154. Rigby 1979, str. 14–15; Leggett 1981, str. 1–3; Pipes 1990, str. 466; Rice 1990, str. 155.
  155. Pipes 1990, str. 485–486, 491; Rice 1990, str. 157, 159; Service 2000, str. 308.
  156. Pipes 1990, str. 492–493, 496; Service 2000, str. 311; Read 2005, str. 182.
  157. Pipes 1990, str. 491; Service 2000, str. 309.
  158. Pipes 1990, str. 499; Service 2000, str. 314–315.
  159. Pipes 1990, str. 496–497; Rice 1990, str. 159–161; Service 2000, str. 314–315; Read 2005, str. 183.
  160. Pipes 1990, str. 504; Service 2000, str. 315.
  161. Service 2000, str. 316.
  162. Shub 1966, str. 314; Service 2000, str. 317.
  163. Shub 1966, str. 315; Pipes 1990, str. 540–541; Rice 1990, str. 164; Volkogonov 1994, str. 173; Service 2000, str. 331; Read 2005, str. 192.
  164. Volkogonov 1994, str. 176; Service 2000, str. 331–332; White 2001, str. 156; Read 2005, str. 192.
  165. Rice 1990, str. 164.
  166. Pipes 1990, str. 546–547.
  167. Pipes 1990, str. 552–553; Rice 1990, str. 165; Volkogonov 1994, str. 176–177; Service 2000, str. 332, 336–337; Read 2005, str. 192.
  168. Fischer 1964, str. 158; Shub 1966, str. 301–302; Rigby 1979, str. 26; Leggett 1981, str. 5; Pipes 1990, str. 508, 519; Service 2000, str. 318–319; Read 2005, str. 189–190.
  169. Rigby 1979, str. 166–167; Leggett 1981, str. 20–21; Pipes 1990, str. 533–534, 537; Volkogonov 1994, str. 171; Service 2000, str. 322–323; White 2001, str. 159; Read 2005, str. 191.
  170. Fischer 1964, str. 219, 256, 379; Shub 1966, str. 374; Service 2000, str. 355; White 2001, str. 159; Read 2005, str. 219.
  171. Rigby 1979, str. 160–164; Volkogonov 1994, str. 374–375; Service 2000, str. 377.
  172. Sandle 1999, str. 74; Rigby 1979, str. 168–169.
  173. Fischer 1964, str. 432.
  174. Leggett 1981, str. 316; Lee 2003, str. 98–99.
  175. Rigby 1979, str. 160–161; Leggett 1981, str. 21; Lee 2003, str. 99.
  176. Service 2000, str. 388; Lee 2003, str. 98.
  177. Service 2000, str. 388.
  178. Rigby 1979, str. 168, 170; Service 2000, str. 388.
  179. Service 2000, str. 325–326, 333; Read 2005, str. 211–212.
  180. Shub 1966, str. 361; Pipes 1990, str. 548; Volkogonov 1994, str. 229; Service 2000, str. 335–336; Read 2005, str. 198.
  181. Fischer 1964, str. 156; Shub 1966, str. 350; Pipes 1990, str. 594; Volkogonov 1994, str. 185; Service 2000, str. 344; Read 2005, str. 212.
  182. Fischer 1964, str. 320–321; Shub 1966, str. 377; Pipes 1990, str. 94–595; Volkogonov 1994, str. 187–188; Service 2000, str. 346–347; Read 2005, str. 212.
  183. Service 2000, str. 345.
  184. Fischer 1964, str. 466; Service 2000, str. 348.
  185. Fischer 1964, str. 280; Shub 1966, str. 361–362; Pipes 1990, str. 806–807; Volkogonov 1994, str. 219–221; Service 2000, str. 367–368; White 2001, str. 155.
  186. Fischer 1964, str. 282–283; Shub 1966, str. 362–363; Pipes 1990, str. 807, 809; Volkogonov 1994, str. 222–228; White 2001, str. 155.
  187. Volkogonov 1994, str. 222, 231.
  188. Service 2000, str. 369.
  189. Fischer 1964, str. 252–253; Pipes 1990, str. 499; Volkogonov 1994, str. 341; Service 2000, str. 316–317; White 2001, str. 149; Read 2005, str. 194–195.
  190. Shub 1966, str. 310; Leggett 1981, str. 5–6, 8, 306; Pipes 1990, str. 521–522; Service 2000, str. 317–318; White 2001, str. 153; Read 2005, str. 235–236.
  191. Fischer 1964, str. 249; Pipes 1990, str. 514; Service 2000, str. 321.
  192. Fischer 1964, str. 249; Pipes 1990, str. 514; Read 2005, str. 219.
  193. White 2001, str. 159–160.
  194. Fischer 1964, str. 249.
  195. Sandle 1999, str. 84; Read 2005, str. 211.
  196. Leggett 1981, str. 172–173; Pipes 1990, str. 796–797; Read 2005, str. 242.
  197. Leggett 1981, str. 172; Pipes 1990, str. 798–799; Ryan 2012, str. 121.
  198. Hazard 1965, str. 270; Leggett 1981, str. 172; Pipes 1990, str. 796–797.
  199. Volkogonov 1994, str. 170.
  200. 200,0 200,1 Service 2000, str. 321.
  201. Fischer 1964, str. 260–261.
  202. Sandle 1999, str. 174.
  203. Fischer 1964, str. 554–555; Sandle 1999, str. 83.
  204. Sandle 1999, str. 122–123.
  205. David 1974, str. 417.
  206. Fischer 1964, str. 552; Leggett 1981, str. 308; Sandle 1999, str. 126; Read 2005, str. 238–239; Ryan 2012, str. 176, 182.
  207. Volkogonov 1994, str. 373; Leggett 1981, str. 308; Ryan 2012, str. 177.
  208. Pipes 1990, str. 709; Service 2000, str. 321.
  209. Volkogonov 1994, str. 171.
  210. Rigby 1979, str. 45–46; Pipes 1990, str. 682, 683; Service 2000, str. 321; White 2001, str. 153.
  211. Rigby 1979, str. 50; Pipes 1990, str. 689; Sandle 1999, str. 64; Service 2000, str. 321; Read 2005, str. 231.
  212. Fischer 1964, str. 437–438; Pipes 1990, str. 709; Sandle 1999, str. 64, 68.
  213. Fischer 1964, str. 263–264; Pipes 1990, str. 672.
  214. Fischer 1964, str. 264.
  215. Pipes 1990, str. 681, 692–693; Sandle 1999, str. 96–97.
  216. Pipes 1990, str. 692–693; Sandle 1999, str. 97.
  217. 217,0 217,1 Fischer 1964, str. 236; Service 2000, str. 351–352.
  218. Fischer 1964, str. 259, 444–445.
  219. Sandle 1999, str. 120.
  220. Service 2000, str. 354–355.
  221. Fischer 1964, str. 307–308; Volkogonov 1994, str. 178–179; White 2001, str. 156; Read 2005, str. 252–253; Ryan 2012, str. 123–124.
  222. Shub 1966, str. 329–330; Service 2000, str. 385; White 2001, str. 156; Read 2005, str. 253–254; Ryan 2012, str. 125.
  223. Shub 1966, str. 383.
  224. Shub 1966, str. 331; Pipes 1990, str. 567.
  225. Fischer 1964, str. 151; Pipes 1990, str. 567; Service 2000, str. 338.
  226. Fischer 1964, str. 190–191; Shub 1966, str. 337; Pipes 1990, str. 567; Rice 1990, str. 166.
  227. Fischer 1964, str. 151–152; Pipes 1990, str. 571–572.
  228. Fischer 1964, str. 154; Pipes 1990, str. 572; Rice 1990, str. 166.
  229. Fischer 1964, str. 161; Shub 1966, str. 331; Pipes 1990, str. 576.
  230. Fischer 1964, str. 162–163; Pipes 1990, str. 576.
  231. Fischer 1964, str. 171–172, 200–202; Pipes 1990, str. 578.
  232. Rice 1990, str. 166; Service 2000, str. 338.
  233. Service 2000, str. 338.
  234. Fischer 1964, str. 195; Shub 1966, str. 334, 337; Service 2000, str. 338–339, 340; Read 2005, str. 199.
  235. Fischer 1964, str. 206, 209; Shub 1966, str. 337; Pipes 1990, str. 586–587; Service 2000, str. 340–341.
  236. Pipes 1990, str. 587; Rice 1990, str. 166–167; Service 2000, str. 341; Read 2005, str. 199.
  237. Shub 1966, str. 338; Pipes 1990, str. 592–593; Service 2000, str. 341.
  238. Fischer 1964, str. 211nhz212; Shub 1966, str. 339; Pipes 1990, str. 595; Rice 1990, str. 167; Service 2000, str. 342; White 2001, str. 158–159.
  239. Pipes 1990, str. 595; Service 2000, str. 342.
  240. Fischer 1964, str. 213–214; Pipes 1990, str. 596–597.
  241. Service 2000, str. 344.
  242. Fischer 1964, str. 313–314; Shub 1966, str. 387–388; Pipes 1990, str. 667–668; Volkogonov 1994, str. 193–194; Service 2000, str. 384.
  243. Fischer 1964, str. 303–304; Pipes 1990, str. 668; Volkogonov 1994, str. 194; Service 2000, str. 384.
  244. Fischer 1964, str. 236; Pipes 1990, str. 558, 723; Rice 1990, str. 170; Volkogonov 1994, str. 190.
  245. Fischer 1964, str. 236–237; Shub 1966, str. 353; Pipes 1990, str. 560, 722, 732–736; Rice 1990, str. 170; Volkogonov 1994, str. 181, 342–343; Service 2000, str. 349, 358–359; White 2001, str. 164; Read 2005, str. 218.
  246. Fischer 1964, str. 254; Pipes 1990, str. 728, 734–736; Volkogonov 1994, str. 197; Ryan 2012, str. 105.
  247. Fischer 1964, str. 277–278; Pipes 1990, str. 737; Service 2000, str. 365; White 2001, str. 155–156; Ryan 2012, str. 106.
  248. Fischer 1964, str. 450; Pipes 1990, str. 726.
  249. Pipes 1990, str. 700–702; Lee 2003, str. 100.
  250. Fischer 1964, str. 195; Pipes 1990, str. 794; Volkogonov 1994, str. 181; Read 2005, str. 249.
  251. Fischer 1964, str. 237.
  252. Service 2000, str. 385; White 2001, str. 164; Read 2005, str. 218.
  253. Fischer 1964, str. 516; Shub 1966, str. 415; Leggett 1981, str. 364; Volkogonov 1994, str. 307, 312.
  254. Leggett 1981, str. 364.
  255. Lewin 1969, str. 12; Rigby 1979, str. x, 161; Sandle 1999, str. 164; Service 2000, str. 506; Lee 2003, str. 97; Read 2005, str. 190; Ryan 2012, str. 9.
  256. Fischer 1964, str. 417; Shub 1966, str. 416; Pipes 1990, str. 511; Pipes 1996, str. 3; Read 2005, str. 247.
  257. Ryan 2012, str. 1.
  258. Ryan 2012, str. 184.
  259. »Lenin: numbers, data and images of the crimes of the first communist dictator«.
  260. »He used terror, torture and murder to impose his totalitarian regime - Lenin: numbers, data and images of the crimes of the first communist dictator«.
  261. Fischer 1964, str. 524.
  262. Volkogonov 1994, str. 313.
  263. »Yugoslavia and the Soviet Union in the Early Cold War: Reconciliation«. 7. januar 2015.
  264. »How was Jugoslavia kept together«. 7. januar 2015.
  265. »Leninist party«. 7. januar 2015.
  266. »Ruski naslovi del«. 7. januar 2015.
  • Schwanitz, D. 2010. Vse, kar moramo vedeti. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zunanje povezave

uredi