Odpre glavni meni

Anton Zoran Mušič, slovenski slikar, grafik in risar, *12. februar 1909, Bukovica pri Volčji Dragi ali Biljah (spodnja Vipavska dolina), Slovenija, † 25. maj 2005, Benetke, Italija.

Zoran Mušič
Portret
Rojstvo12. februar 1909({{padleft:1909|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1][2][…]
Bukovica, Renče - Vogrsko
Smrt25. maj 2005({{padleft:2005|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1][2][…] (96 let)
Benetke, Italija
DržavljanstvoFlag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1992–2003); Flag of Serbia and Montenegro (2003–2006).svg Jugoslavija
Flag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicslikar, grafični oblikovalec, grafik, risar
PodpisSignatureMusic.jpg

Zoran Mušič je bil krščen v cerkvi v Biljah 11. marca 1909 kot Anton Zoran Musič. Po drugi svetovni vojni so ga izven Slovenije pogosto imenovali tudi Antonio Music ali Zoran Music. Bil je slikarski, grafični in risarski mojster sodobne Evrope in posebej Krasa ter kraških ambientov. Bil je edini slikar slovenskega porekla, ki se je v 20. stoletju prebil v elitne kulturne kroge v Italiji in Franciji, posebej v Parizu, kjer je živel večino svojega zrelega življenja do pozne starosti. Slikal je krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, avtoportrete, drevesa, prizore groze iz taborišča Dachau, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in starostne avtoportrete.

Vsebina

ŽivljenjeUredi

Slikar in vsi njegovi ožji sorodniki so bili doma na Goriškem. Oče Anton Musič je bil iz Šmartna v Brdih, kjer sorodniki družine Musič na eni nekdanjih večjih kmetij žive še danes. Mati Marija Blažič je bila iz zaselka Kostanjevica (Lig nad Kanalom). Vsa ožja družina in njihovi predniki so bili slovenskega porekla. Zoran je s starši in mlajšim bratom do začetka bojev na Soški fronti živel v vasi Bukovica, med Volčjo Drago in Biljami, pod obronki kraških gričev. Musič starejši je bil tam učitelj in upravitelj vaške šole, mati je bila prav tako šolana učiteljica. Družina je živela v najetih prostorih v hišah Bukovica 42 in 40. Očeta so kmalu po začetku I. svetovne vojne mobilizirali in poslali na fronto v Galicijo. Deček je bil junija leta 1915 iz domačega kraja izgnan skupaj z materjo in bratom Ljubanom ob izbruhu Soške fronte. Odšli so v vas Arnače pri Velenju. Na robu Štajerske je bodoči slikar prvič obiskoval ljudsko šolo. Po demobilizaciji očeta so se vsi člani družine že zgodaj spomladi 1918 vrnili v domače kraje na Goriško. Tam se je dečku globoko v podzavest vtisnila krajina vojnih opustošenj in golega kraškega kamenja. Italijanski zavojevalci so slovensko učiteljsko družino, skupaj z očetom, ki je bil znan zavedni Slovenec, že ob koncu poletja leta 1919 znova izgnali z območja Brd in s Primorske. Umaknili so se na Koroško, v Grebinj. Stanovali so v stari šoli pod grajskim gričem; objekt je sedaj podrt. Dobro leto kasneje, po oktobrskem plebiscitu 1920, so družino s Koroške grobo pregnali avstrijski nacionalisti. Končno zatočišče so primorski begunci po krajši odisejadi našli na slovenskem Štajerskem, družina pri Sv. Emi nad Mestinjami. Zoran se je preselil v Maribor, kjer je kot dijak novembra 1920 nadaljeval šolanje na Realki. Po nekaj letih se je prešolal na mariborsko Učiteljišče, kjer je jeseni 1928 zaključil srednjo šolo. S slikanjem sta ga prva seznanjala njegova srednješolska učitelja in šolana slikarja, Viktor Cotič na realki in Anton Gvajc na učiteljišču v Mariboru. Za krajši čas je Mušič obiskal Dunaj in tam preverjal možnosti študija ter obiskoval kulturne prireditve. Prvič je objavljal v časopisih, najprej več okornih karikatur mariborskih kulturnikov. Študiral je v Zagrebu, na Akademiji za likovno umetnost, pretežno pri profesorju, vzorniku in mentorju Ljubi Babiću. Ta slikar, profesor, scenograf, galerist, oblikovalec in umetnostni zgodovinar je nanj vplival v vseh pogledih. Med ostalimi njegovimi profesorji sta nanj nekoliko vplivala Tomislav Krizman in Vladimir Becić. Leta 1934 je z odliko in manjšo razstavo zaključil dodiplomski študij. Pol leta kasneje je s slikarji in kiparji štajerske skupine Brazda prvič razstavljal v Murski Soboti in marca 1935 v Celju. Nato je za tri mesece odpotoval v Španijo, od koder se je ob koncu junija 1935 vrnil domov na Štajersko. Javnosti je postal znan s svojimi slikami in zlasti s pismi iz Španije, objavljenimi v časniku Slovenec. V Španiji je veliko skiciral in kopiral znane slike El Greca in F. Goye za slovenske galerije in mecene. 3. novembra 1935 je bilo v mariborski Kazinski dvorani odprtje slikarske in kiparske razstave, na kateri je razstavljal tudi Mušič. To je bila že četrta razstava tega leta, na kateri je sodeloval.[4]

 
Od leve proti desni: Zoran Mušič, Alfred Manessier, Eudaldo (okrog 1960)

Izmenično je živel je pri starših v Mariboru in Hočah, občasno v Zagrebu in Ljubljani. Po letu 1940 je bil uradno stalno nastanjen in prijavljen v Ljubljani. Vmes je odslužil vojaški rok v Bileći ter Rogoznici pri Šibeniku in bil po stažiranju povišan v podporočnika. Veliko je razstavljal, potoval, pisal za časopise, dajal samozavestne izjave, zastopal stanovsko društvo. Vsako poletje je zahajal v Dalmacijo, največkrat na Korčulo, kjer je bilo malo kulturno žarišče. Kontinuirano je slikal in risal na terenu. Skupaj s prijatelji je razstavljal po Jugoslaviji (Beograd, Zagreb, Osijek). Do novembra 1944 je imel okoli 30 skupinskih in samostojnih razstav. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1939 s kolegom F. Šimunovićem v Beogradu, v galeriji Cvijete Zuzorić, manjšo samostojno retrospektivo z dvajsetimi deli že v začetku leta 1942 pri galeristu Obersnelu v Ljubljani (galerija na Gosposvetski cesti). Bil je član mariborskega umetniškega kluba Brazda in slovenske likovne skupine Neodvisni. Zvesto so ga spremljali različni kritiki. Najbolj naklonjeno so o njem pisali Lojze Bizjak, Radivoj Rehar in Fran Šijanec. Do italijanske kapitulacije je Mušič živel pretežno v Ljubljani, kjer je bil uradno prijavljen. Na Goriškem je bil več mesecev, ko je slikal po cerkvah: V Drežnici in Grahovem sta delala skupaj z Avgustom Černigojem (Černigoj je izpeljal večino dela, Mušič je slikal konkretno krajino in portrete v drežniškem prezbiteriju), v Gradnem v Brdih skupaj z Lojzem Spacalom (Mušič je v olju naslikal 14 postaj Križevega pota). V Trst se je preselil v pozni jeseni 1943, po nemški zasedbi južne Slovenije in Italije. Skoraj leto dni je živel med Trstom, kjer je pisal in risal za časopise in med Benetkami, kjer je ustvarjal pretežno gvaše in risbe. V obeh mestih je tudi razstavljal. Nemški gestapovci so ga aretirali v začetku oktobra 1944 v Benetkah, skupaj z več aktivnimi podporniki antifašističnih upornikov iz Italije in Slovenije. Sredi novembra 1944 je bil iz Trsta odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je na robu smrti preživel čas do konca vojne. Pred tem je zavrnil predlog, da naj se pridruži domobrancem v Istri. V taborišču je na skrivaj je narisal nekaj skic, predvsem portretov sojetnikov. Po osvoboditvi je skupaj z drugimi Slovenci več kot mesec dni čakal na prevoz domov. Med čakanjem je risal različne motive, predvsem mrtvece v taborišču. V začetku junija se je s prvim transportom za Slovenijo z več kot sto risbami vrnil v Ljubljano. Krajši čas se je zdravil na Golniku. Z Golnika se je vrnil v Ljubljano, kjer je imel stalno bivališče. Iz nje je zaradi pritiskov povojnih oblastnikov in očitkov kolegov ob koncu julija leta 1945 odšel k sorodnikom v Gorico. Tovariši so mu očitali razstavljanje med vojno in premalo spoštljiv odnos do partije. Pozno jeseni je iz Gorice odpotoval v Benetke. Tam se je znova spoprijateljil s samosvojo slikarko Ido Cadorin in se septembra 1949 poročil z njo. Po letu 1946 je intenzivno slikal, najprej akvarele popularnih motivov Benetk in podobe konjičkov. Razstavljal je v Trstu, Benetkah, redno v Rimu in drugje po Italiji ter večkrat v Švici. Zelo pogosto je zahajal v Trst in se veliko družil s slovenskimi intelektualci, pisatelji in slikarji. Znova se je začel posvečati grafiki, posebej med obiski v Švici, kjer so mu bili naklonjeni znanci s Korčule in posamezni meceni. Leta 1952 je imel prvo manjšo razstavo v Parizu. Po dogovoru z ugledno francosko galerijo - Galerie de France se je v Franciji tudi ustalil. Našel je atelje na Montparnasseu. Pogosto se je skupaj z ženo vračal v Benetke, tako da je izmenoma živel med njimi in Parizom. V francoski prestolnici se je družil s kolegi iz različnih dežel, zlasti s tistimi, ki so govorili njemu domače jezike (italijansko, nemško, slovensko). Posebej ponosen je bil na svoje prijateljevanje z Giacomettijem. Pomagali so mu posamezni rojaki, ki so bili bolj vešči stikov z galeristi in tiskarji grafik. Veno Pilon je bil reden gost v njegovem ateljeju. Skiciral je Mušiča pri slikanju konjičkov (1954), včasih ob druženju v kavarnah, kjer je bil slikar manj pogost gost kot nekateri drugi Parižani in bohemski ustvarjalci. V Slovenijo se je Mušič lahko prvič sam vrnil šele leta 1956 (prej ni dobil jugoslovanske vize). Dve leti pred obiskom so bile njegove risbe iz taborišča že razstavljene na Babićevi spominski razstavi v Zagrebu. Leta 1955 so njegove izbrane grafike razstavili na prvem grafičnem bienalu v Ljubljani, skupaj z drugimi predstavniki skupine Ecole de Paris. Na drugem bienalu je že prejel eno pomembnih nagrad in dobil možnost za manjšo samostojno razstavo grafik leta 1959. Pogosto je obiskoval starše v Ljubljani in Brdih, kasneje, do pozne starosti, redno brata in druge sorodnike v Sloveniji. Dokler je mogel, je zahajal tudi v Dalmacijo ali Istro. Njegovi stanovanji v Parizu in Benetkah sta bili neuradni ambasadi slovenske kulture; obiskovali so ga zlasti slikarji Miha Maleš, Maksim Sedej, France Mihelič in kiparji, stari in novi prijatelji. Včasih je sam poiskal slovenske študente, da so mu delali družbo, npr. Tomaž Šalamun in Tatjana Wolf ali filozof E. Bavčar, drugič se je osamil, da je imel dovolj časa za razmišljanje in delo. Samostojno je razstavljal v številnih manjših galerijah Evrope in se skozi Avstrijo in ugledna razstavišča Nemčije s svojimi kakovostnimi izdelki počasi in potrpežljivo prebijal v prestižne institucije Francije. V Ljubljani je bil vedno dobrodošel v Moderni galeriji, ki jo je vodil njegov prijatelj Zoran Kržišnik. Gostili so ga na samostojnih predstavitvah v letih 1959, 1960, 1967, 1990, 1997; včasih v Mali galeriji, običajno v glavni stavbi. Sodeloval je na vseh ljubljanskih grafičnih bienalih od prvega leta 1955 do sedemdesetih let ter večkrat za tem. Zoran Kržišnik ga je uvrščal med pionirje ljubljanskega grafičnega bienala in ga imenoval enega od velikih podpornikov tega bienala. Kljub zavistnosti nekaterih domačih kolegov je Mušič postal merilo za primerjave uspeha, kakovosti med likovniki v Sloveniji in Jugoslaviji. Postopoma je za svoje zasluge dobil v Sloveniji vse možne stanovske in državne nagrade ter priznanja. Kržišnik je slikarju pomagal pri uveljavljanju v nemških deželah Evrope, kritiki kot Jean Grenier, Jacques Lassaigne so povzeli Kržišnikove analize, jih nadgradili in slikarju pomagali v Franciji. Slikar se je dokončno uveljavil v Evropi s svojimi ciklusi Nismo poslednji sredi sedemdesetih let, ko se je zanj zavzel še ugledni kritik, pisec in direktor uglednih muzejev Jean Clair in ga spremljal vse do smrti. Razstavljal je v vedno bolj reprezentančnih, izbranih galerijah Evrope (npr. Center Georges Pompidou), pogosto tudi v ZDA. Vrnil se je k svojim ciklusom notranjosti beneških cerkva, jih dopolnil z vedutami mesta ob lagunah, z značilnimi pročelji in nekaj silhuetami znamenitih stavb. Razvil je serijo podob slikarja v ateljeju. Vedno bolj se je posvečal dvojnim portretom z Ido, redkeje mestnim vedutam. Njegova velika retrospektiva je bila leta 1995 v razstavišču Grand Palais v Parizu. Razstavo sta skupaj odprla slovenski predsednik Milan Kučan in francoski predsednik François Mitterrand. Ta je bil slikarjev osebni prijatelj. Obisk razstave je bil za Pariz sorazmerno skromen. Razstava je bila največja med okoli 250 samostojnimi predstavitvami umetnikovega dela v obdobju njegovega življenja. Za pariški katalog so pisali najbolj ugledni kritiki Francije in posamezniki iz drugih držav. Pozna leta je slikar preživljal v Benetkah, kjer je skoraj slep slikal temne avtoportrete. Zadnja dela na platno so datirana leta 2000. Edino stalno razstavo njegovih del za 134 izbranih grafičnih listov so mu leta 1991 uredili v dvorcu Dobrovo v Goriških Brdih v Sloveniji. Avstrijci mu obljubljene stalne razstave v Celovcu niso nikoli uredili in niso ustanovili fundacije. Odtujili so številne njegove umetnine. ki jih niso nikoli vrnili slikarju ali njegovi ženi in jih sedaj preprodajajo po Avstriji in drugje. V Italiji so njegova dela v različnih manjših zbirkah: akvareli v Bologni, večina zapuščine v Benetkah, posamezna dela v Milanu, Gorici, Trstu in Rimu. Zametki zbirk nastajajo v Španiji, kjer mu je večjo razstavo leta 2008 pripravila Barcelona. V stalni likovni zbirki imajo njegova pozna dela v Valencii. Zasebniki v tujini in Sloveniji imajo odlične zbirke njegovih umetnin. Največji sta v Trstu in v Ljubljani. Več zbirk je v severni Italiji, izbrana dela v družini Braglia v Švici. Zapuščino družine v Benetkah je leta 2018 prevzel muzej Fortuny.

Umetnik je umrl 25. maja 2005 doma v Benetkah, v starosti 96 let. Pokopan je na otočku Sv. Mihaela v Benetkah, na robu razdelka 16.

DeloUredi

 
Zoran Mušič - Avtoportret (1998)

Zavestnega likovnega ustvarjanja se je začel mladi Mušič lotevati okoli 1927 v Mariboru, ko se je na srednji šoli seznanjal z osnovnimi slikarskimi tehnikami in uveljavljenimi motivi akademskih slikarjev. Prevladovalo je risanje tihožitij in portretov. Model v domačem okolju je bila v začetku kar mati, ki jo je risal že nekaj prej kot srednješolec. V javnosti se je najprej uveljavil kot mariborski karikaturist. Znanje mu je omogočilo, da je z le nekaj težavami naredil sprejemne izpite za Zagrebško likovno akademijo. V tridesetih letih se je v Zagrebu hitro razvil v akademsko šolanega slikarja in grafika ter kulturnika. Izkazal se je za zelo spretnega risarja in nadarjenega slikarja s smislom za barvna skladja, ki je imel na akademiji po prvem letniku vedno samo odlične ocene. Skupaj z njim so študirali Dore Klemenčič, kipar Zdenko Kalin, Zoran Didek, malo kasneje Marij Pregelj. Bil je močno pod kulturnim vplivom mentorja Babića in drugih učiteljev ter vzornikov nekoliko konservativne šole. Na vse študente je imelo velik vpliv kulturno in družabno življenje Zagreba. Ustvarjal je risbe, redke začetniške grafike manjših formatov (linorezi, litografije), številne gvaše, tempere in olja s standardnimi motivi: portret, tihožitje, krajina, mestna veduta. Na starejših oljih so vidni becićevski pastozni nanosi, samozavestne poteze in premišljene kompozicije ter sorazmerno umirjena barvna paleta. Vihravo zasnovo linij, izhodiščne kompozicije motivov in notranjo dinamiko je zadržal vsa trideseta leta. Slikarjev mentor je tedaj za zgled postavljal Edouarda Maneta in izbrane španske slikarje. Posebej popularen je bil Goya in njegova svetloba. Ob njih je jasno razpoznaven vpliv krajin van Gogha, pri grafiki in risbah socialna motivika Georga Grosza, nekoliko Otta Dixa in drugih slikarjev, tudi Hegedušića. Navduševal se je nad postimpresionisti okoli Bonnarda, zlasti njegovimi prefinjenimi interierji. Navdihoval se je ob španskih baročnih slikarjih in posebej ob poznemu Goyi, ki mu ga je priporočil Babić. Študenti so na akademiji in veliko kopirali znane slike in odlitke antičnih kipov, kar je bila značilnost večine konservativnih akademij. Izhodišča je Mušič med študijem in v večji meri kasneje našel ne le v slikarstvu, povzel je zanj zanimive pobude v vseh razvojnih obdobjih evropske kulture, v podobah Altamire, zgodnjekrščanskih mozaikih, portretih na mumijah in stenskem slikarstvu osrednje Italije 13. in 14. stoletja; navdihoval se je ob literaturi, v gledališču, pri filmih. Natančno je bil seznanjen z delom ekspresionistov, čeprav se je hitro odrekel pretiranemu izražanju čustev in pripovednosti v svojih podobah. Najbolj se je v zgodnjem obdobju naslanjal na izhodišča fauvistov, koloristov in postimpresionistov, francoskih in nemških. Posebej natančno je premislil tihožitja in načine slikanja Cezanna, delno Lautreca in nekaj kasneje ustvarjalnost de Pisisa. Navdih je v zgodnjem obdobju ustvarjanja vedno bolj iskal v naravi, vendar brez njenega neposrednega posnemanja. Redno je v vseh letnih časih obiskoval slovenske gore, kjer je našel dodatne motive. Večino njihovih okorno risanih ali slikanih podob je v zreli dobi uničil, ker se je zavedal svojih lastnih likovnih pomanjkljivosti. Pogosto je na prostem slikal mestne vedute in izbrane motive ponavljal v isti ali v različnih tehnikah. Zagrebško okolje je pustilo dodaten vtis z deli mentorja Babića; ob njem je občudoval notranjosti cerkva in druge slike Dalmatinca E. Vidovića, interiere M. Tartaglie, vlake s parno vleko A. Motike, nekoliko manj krajine O. Glihe in drugih. Akademijskemu šolanju je sledilo obdobje, ki bi lahko imelo ime mariborsko-ljubljansko uveljavljanje.

V Španijo je Mušič odpotoval iz Maribora na predlog in pod vplivom Babića in kolege F. Šimunovića ter s finančno podporo slovenskih institucij (Narodna galerija, mesto Maribor, banovina) in uglednih posameznikov (I. Zorman, F. Windischer), ki so v njem že videli perspektivnega ustvarjalca. Ta pot in izkušnje, ki jih je dobil na Iberskem polotoku, so ga dokončno potegnili iz anonimnosti v Sloveniji in delno v Jugoslaviji. Potoval je po stopinjah svojega mentorja, ponekod dobesedno povzemal njegove izjave s predavanj in motiviko Babićevih skic ter slik (notranjosti katedral, krajine, Toledo), drugje je ubral popolnoma svojo motivno pot (bikoborbe, maskirani sprevodi, ciganska bivališča). Znal je smiselno reducirati vtise in se v kratkem obdobju španskega bivanja osredotočil na tri velike umetnike in tista njihova znanja, ki so mu najbolj ugajala. V svoje ustvarjanje je prevzel spoznanja ob ogledih originalov Goye, Greca in kasneje Velasqueza. Večino svojega obiska v Španiji je posvetil kopiranju Goyevih slik v muzeju Prado. Povzel je prefinjeno upodabljanje notranje svetlobe, ki jo izžarevajo posamezne figure in predmeti na španskih slikah. Med potjo je pisal dnevnik in veliko skiciral. Drug navdih je bila kamnita krajina, znova nadgradnja sončnega mediterana, v večji meri krasa in slovenskih gora. Odnos do vedno prisotne kraške krajine je po vrnitvi v Jugoslavijo poglobil v Bileći, kjer je tudi portretiral. Kasneje je dopolnil svoja občutja v Dalmaciji, zlasti med rednimi poletnimi slikanji vzdolž presončene skalnate jadranske obale in na rednih obiskih Korčule od 1934 do 1940. Na otok je zahajal skoraj vsako poletje in tam skiciral, fotografiral ter slikal, prvič tudi prizore z oslički in ženami na tržnici ali na poti. Morda se je srečeval s patrom Vidom Mihičićem, dokazano s slikarjem in izumiteljem iz Švice Walterjem H. Jonasom. Ohranjena je vrsta njegovih krajin, delno s konkretno znanih lokacij (mesto Korčula, Vela Luka, Lumbarda) in posamezne fotografije. Tudi v Dalmaciji je vedno ustvarjal v serijah (Oljke, Otočanke, Tržnice), v zgodnjem obdobju pogosto na prostem (vedute Maribora, Kolodvori, motivi ob vodi). Bil je dobro seznanjen z vsemi sodobnimi ustvarjalnimi trendi, tudi z eksperimenti prijateljev Ferda Delaka in konstruktivista Avgusta Černigoja, vendar ga takšen način likovnega izražanja ni pritegnil. Posredno je po obiskih in življenju v Benetkah, izrazito po koncu vojne, upošteval bizantinske mozaike in poznoantične fajumske portrete ter srednjeveško ustvarjanje v Italiji, npr. sienske stenske slike iz obdobja gotike in zgodnje renesanse. Vse vplive in izhodišča je sintetiziral in izčistil na svoj, avtorski način, ki je prevladal nad vzorniki in šolo. Zaradi lažje dostopnosti in cene materiala je pred drugo svetovno vojno in med njo veliko ustvarjal v tehniki gvaša ali tempere na papir, manj v tehniki olja na platno. Ohranjena olja so običajno naročeni, močno standardni portreti. Kadar ni mogel potovati, so bila pogost motiv tihožitja (Cvetje v vazi, stare sohe, ribe). Poskusil je slikati stenske slike, vendar manj uspešno, šablonsko; podobno učinkujejo skoraj vsa naročila za portrete. Njegov prvi večji prodor izven Jugoslavije je povezan s serijo razstavljenih gvašev v Benetkah poleti 1944 (večinoma uveljavljeni motivi Benetk). Italijanski avtorji kataloga so ga tedaj jasno postavili med Slovence in perspektivne slikarje slovanskega vzhoda s svojskim izrazom in energijo. Pri njem so iskali manj utemeljene vzhodnjaške vplive; teh do selitve v Benetke pri njegovih delih ni. Optimizem in načrte novih razstav je prekinil nemški zapor in za njim koncentracijsko taborišče Dachau. Po prestavitvi v podzemno tovarno je še kot taboriščnik pogosto skiciral, vendar je ohranjeno ali odkrito le malo teh dokumentarno dragocenih zgodnjih risb s svinčnikom: vtisov iz taborišča, drobnih portretov sojetnikov ali risb po naročilu stražarjev. Izkušnje iz Dachaua, kjer je zlasti maja 1945, po osvoboditvi, narisal nad 200 izjemnih črtnih skic. Spomini in skice so imeli trajen vpliv na njegovo zrelo ustvarjanje. Ob tem so edinstveno pričevanje in likovni dokument ter nova stopnja in podlaga kasnejše Mušičeve ustvarjalnosti. So prestop ustvarjalnosti med šolanim akademskim slikarjem in zrelim umetnikom z globokimi osebnimi izkušnjami. Več kot 100 skic trupel in drugih motivov iz taborišča, ki so nastale pomladi 1945, tik po osvoboditvi, je ohranjeno v različnih zbirkah po svetu. Največ jih je daroval muzeju novejše umetnosti v Parizu (13 na desetih listih), ena je v manjšem pariškem muzeju. V Baslu imajo v muzeju devet originalnih risb, v Celovcu najmanj pet, v Ljubljani tri v Moderni galeriji. Nekaj risb je v zasebnih zbirkah: v Ljubljani je vsaj petnajst listov v treh zbirkah, v Trstu so tri v eni in dve v drugi zasebni zbirki. Leta 2016 so v tržaškem partizanskem arhivu našli še 23 risb (eno dodatno v drugi zbirki), ki jih hranijo v muzeju Revoltella. Ena starejša portretna risba je v Brdih, ena risba je v Ženevi, ena v Barceloni in ena v Vatikanskem muzeju (prej v Trstu). Nekaj risb je razpršeno po Evropi, vsaj dve sta ostali v ZDA in vsaj sedemnajst v lasti slikarja ali njegove družine v Benetkah.

Rešitev iz taborišča je predstavila drugačnega ustvarjalca, ki pa je dozoreval še vrsto let. Postopoma so postale njegove slike bolj zrele, izčiščene in večplastne. Sprostil se je po letu 1946; najprej z barvitimi akvareli beneških vedut. Nadaljeval je z živahno paleto v serijah popularnih dalmatinskih osličkov, ki so postali lebdeči konjički. Upodabljal jih je v vseh tehnikah in velikostih, samo v olju več kot 600. Poslikal je sobo vile D. v Zollikonu v Švici, kjer je povezano uporabil vse svoje dotedanje motive. Pripravljal je kartone za tkane in vezene dekoracije velikih potniških ladij z motivi potovanj Marca Pola (Augustus) in Pomladi (Asia), risal je za prospekte Benetk. Benetke in obiski v Švici so spodbudili in omogočili ustvarjanje grafik v različnih klasičnih tehnikah. V njih je ločil nekdaj v slikah združeno črtno risbo in barvne ploskve, posebej značilne za litografije. Konjički, ki iščejo v simbolni krajini, so ostali za več kot desetletje njegov prepoznavni znak tudi pri grafikah, posebej v času iskanja tržišč in ob nostalgičnem domotožju, ko ni smel v staro domovino. S spomini na domačo pokrajino in Dalmacijo so povezani ciklusi Brodniki, Sienske in Umbrijske krajine. Novo življenje označujejo serije ležečih aktov in desetine portretov Ide. Po selitvi iz Benetk v Pariz se je umetnik znova prebijal od začetka in skoraj iz anonimnosti. Poskušal se je v različnih smereh in tehnikah, slikal je platna večjih formatov, se približal abstrakciji in se vrnil k figuri, čeprav je njegov prevladujoč motiv vedno in v vsakem motivu domišljijska krajina. Ta, v začetku lirična krajina, je polna notranje energije in sintez različnih znanj ter osebnih spoznanj. Stopnjevanje motivike iz konjičkov ali Dalmatink, ki potujejo na tržnico, je mogoče spremljati vzporedno v slikah in na grafikah, kjer se iz prepoznavnih figur osebe reducirajo v simbolne loke, madeže in lise. Nadaljeval je izražanje v različnih grafičnih tehnikah, intenzivno je spoznaval barvno litografijo večjih formatov. Kasneje se je vračal k jedkanici, akvatinti, priljubljeni suhi igli, barvni risbi in olju. Po ponovnih obiskih domačega Krasa in Dalmacije so abstraktni motivi znova žareli v intenzivnih barvah, nič več z megličastimi akvareli. Očiščeni motivi Ograd, Kraških pokrajin, Bizantinskih suit, ožgane zemlje in kamenje so imeli nekaj kasneje vzporednice v manj uspešnih, vendar z barvami prežetimi krajinami iz Cortine in manj konkretnih Apeninov. Po premoru s figurami se je sprostil ob silhuetah znanih gora Dolomitov okoli Cortine. Ustvarjalni proces je bil vedno podoben načinu, ki ga je posvojil že med študijem. Obiskoval je gore in obale ter si osamljen skiciral motive, zanimive zanj v realni ali abstraktni zasnovi. S pomočjo teh je kasneje ustvarjal serije v ateljeju. Po krajši ustvarjalni krizi in slepi ulici s ponavljanjem konjičkov in koncu iskanj v smeri abstraktnih motivov se je ob koncu šetdesetih let vrnil k figuri človeka in k obujenim spominom na grozo Dachaua. Vrnitev k človeku in njegovemu telesu je bila delno spontana in delno načrtovana. Svoje delo je stalno primerjal z ustvarjalnostjo drugih likovnikov v Parizu in drugje. Morda je nanj vplivalo delo pesnikov in drugih kulturnikov, s katerimi se je družil v Parizu. Manj verjetno je, da je povzemal izhodišča filozofov.

Nov prelom je bil vzporeden izidu knjige profesorja estetike Jeana Grenierja. Njegova monografija je bila leta 1970, še pred izidom, dopolnjena s Kržišnikovim besedilom. Grenier je natančno razčlenil Mušičev izvor, poznal vzore s krasa in slovansko dušo ter njegovo ustvarjalnost. Kržišnik je vsem presenečenim teoretikom Evrope, ki niso razumeli novih slikarjevih motivov iz taborišč z naslovom Nismo poslednji, te celostno predstavil. Sledila je zaslužena retrospektivna razstava v pariškem Muzeju moderne umetnosti ob koncu leta 1972. Na razstavi je prvič v večjem številu pokazal svoje nove slikane nadgradnje spominov iz taborišča, cikluse temnih teles trpinov. Otrpla trupla serij Nismo poslednji ali Noi non siamo gli ultimi so mu po razstavi odprle vrata v velike galerije Evrope in ZDA. V zrelem obdobju je zavestno in zaradi oslabelega vida ustvarjal z bolj izbrano barvno skalo. V lažje obvladljivem akrilu, risbah in grafikah je ustvaril prevrednoteno svojsko figuraliko žrtev taborišč, podobe, ki so daleč od osladnosti bolj priljubljenih starejših krajin. S slikami se je oddolžil lastnim notranjim moram preživetja po taborišču, spominu sotrpinov v taborišču Dachau in bil aktualen v času novih vojn. S serijami Nismo poslednji je prepričal še zadnje dvomljivce med likovnimi kritiki. Nadaljeval je z rastlinskimi motivi podob ožganih hrastov-plutovcev in osamljenih ali prepletenih dreves. Vzporedno se je vrnil v upodabljanje svojih videnj Benetk, večinoma k ploskovitim vtisom pročelij ter počlovečenim silhuetam bark in Giudecce. Zavestno je v svojem delu preizkušal zanj nove tehnike slikanja, vedno bolj reduciral barve, iskal součinkovanje struktur platna, tekstur, odsotnosti bleščav. Nadaljeval je s starostnimi cikli figur Samotarjev, z Avtoportreti, slikami notranjščin. Osamljenost ali odtujevanje najbližjih je izrazil v serijah V ateljeju, Dvojni portreti, Katedrale. S silhuetami Pariza je ustvaril nekaj oddaljenih primerjav z Monetovimi vedutami mest. Sledili so znova figuralni samotni Popotniki, Anachoreti, Goli portreti. V pozni starosti je po papirju večjega formata skoraj slep vlekel duhovne črte svoje lastne podobe ali svoje žene Ide kot grafe notranjih čustev in oblik, kjer linija telesa izstopa iz beline ozadij.

Stalna zbirka njegovih povojnih grafik je od leta 1991 na ogled v dvorcu Dobrovo v Goriških Brdih. Pregled grafik je opozoril na vzporedno pomembno likovno izražanje umetnika. Razstava je bila dolgo edina njegova stalna zbirka na svetu. Ostaja edina, urejena v obdobju njegovega življenja. V Sloveniji je poleg Dobrovega njegovo delo dobro zastopano v stalnih zbirkah Moderne galerije Ljubljana, ki ima zanimivo serijo zgodnjih in nekaj poznih del, v Umetnostni galeriji Maribor (zlasti zgodnje slike in njegov najstarejši grafični Avtoportret) in več kot ducat raznolikih del v Kambičevi zbirki v Metliki. Stalne zbirke v Narodni galeriji so bile z novo donacijo maja 2016 nadgrajene s posebno razstavo slikarjevih del, ki obsega več kot sto risb, grafik in slik. To je osebna zbirka Mušičeve družine, nečakinje Vande, brata Ljubana in svakinje Milade. Razstavo so odprli 18. maja 2016 in prenovili februarja leta 2017 ter znova novembra 2018. V Narodni galeriji v Ljubljani tudi zgodovinski pregled stalne zbirke zaključujejo ustvarjalci iz druge polovice 20. stoletja, med njimi Mušič. Manjše galerije v Sloveniji imajo posamezna dela (Galerija Vena Pilona v Ajdovščini, Galerija Slovenj Gradec). Pet do deset del je v rednih zbirkah velikih muzejev sveta, od Louvra do Metropolitanskega muzeja. Novembra 2012 je pri SAZU izšla do sedaj najbolj obsežna knjiga o Mušiču; napisalo jo je več kot 20 avtorjev iz Slovenije in Evrope. Sodelovali so vodilni poznavalci Mušičevega dela.

Po slikarjevi smrti so v Ljubljani pripravili več zanimivih razstav: Drobna dela na papirju v Cankarjevem domu (2005) in Mušičeva dela iz privatnih zbirk I, II, III v Galeriji Zala (2006; 2008 grafike; 2009 risbe). Ista galerija je organizirala še razstave (2010 v Beogradu; 2011 na Dunaju in v Londonu). Posebno razstavo je maja leta 2006, ob prvi obletnici slikarjeve smrti, organizirala v slovenski galeriji A + A v Benetkah slikarka Ida Cadorin s sodelavci.

V Barceloni so imeli od 25. februarja do 18. maja 2008 v Gaudijevi palači La Pedrera obsežno retrospektivno razstavo z okoli 130 predstavljenimi deli: skicami, akvareli, oljnimi in akrilnimi slikami iz vseh obdobij med 1945 in 2001. Skrben izbor Jeana Claira in njegovih sodelavcev je spremljal katalog in dopolnjeval film, ki ga je v osemdesetih letih posnela švicarska televizija z režiserjem Junodom.

Avgusta 2008 je izšla brošura Stevena Jarona o Mušičevih taboriščnih risbah. Decembra 2008 je izšla knjiga spominov Mušičeve žene Ide (avtorica G. dal Bon). V Ljubljani, Ajdovščini in Novi Gorici je bila ob stoletnici rojstva odprta vrsta razstav, večina s katalogi. Marca 2009 je bilo mogoče videti dokumentarno razstavo Španska vizija v Narodni galeriji in razstavo Mušičeve risbe v Galeriji Zala v Gosposki ulici. SAZU je 26. in 27. marca 2009 pripravil dvodnevni simpozij, posvečen delu in življenju slikarja. V Cortini je bila od februarja do srede aprila 2009 odprta razstava Mušičevih podob Dolomitov.

Ob stoletnici slikarjevega rojstva je bilo organizirano v Sloveniji več kot deset razstav. Najbolj celostno retrospektivo je pripravila kustosinja Breda Ilich Klančnik v Moderni galeriji v Ljubljani 24. novembra 2009 z okoli 170 slikami in risbami. Odprta je bila do konca februarja 2010. Spremljal jo je odličen katalog s temeljnim besedilom Tomaža Brejca. To je bila največja razstava posameznega slikarja v Sloveniji doslej, kakor je navajala posebna priloga Dela: Zoran Mušič, 12. februarja 2010. Tri izjemna slikarjeva dela so v stalni postavitvi Moderne galerije. Manjšo dokumentarno razstavo o ustvarjanju Mušiča in Maleša je zasnovala Breda Ilich Klančnik. Razstava je gostovala v Dobrovem, kasneje (2012) v Galeriji Mihe Maleša v Kamniku.

Razstave so s pomočjo lastnikov slik iz Slovenije in naših likovnih kritikov organizirali tudi v Italiji. V Legnanu pri Milanu so 19. novembra 2011 odprli večjo razstavo Mušičevih del, pretežno slik iz slovenskih zbirk. Razstava je bila odprta do sredine februarja 2012. Za katalog sta pisala Boris Pahor in Gojko Zupan. Leta 2013 je bil Mušič uvrščen na elitno razstavo izbranih portretov različnih ustvarjalcev 20. stoletja v Milanu (Il Volto dell’ 900), leta 2015 s Samotarji na reprezentativno razstavo v Vicenzi (Od Tutankamona do Bacona). Zagrebški kritik Igor Zidić je v jeseni 2015 pripravil manjšo slikarjevo razstavo v Rovinju. Oktobra 2016 so v Tržiču / Monfalcone razstavili Mušičevo veliko tapiserijo s podobami pohoda Marca Pola na Kitajsko, eno njegovih največjih in ključnih del. Septembra 2016 so odprli razstavo zasebne zbirke Braglia v Luganu v Švici. Leta 2017 so bile pomembne razstave v Švici, v Bologni in Cortini. Januarja 2018 so odprli razstavo v galeriji Lorenzelli v Milanu in za tem Mušičevih dachauskih risb v Trstu. Nadgradnja predhodnih retrospektiv je bila nova velika razstava, pripravljena v Muzeju Leopold na Dunaju aprila 2018. Kustosa te razstave sta bila Hans Peter Wipplinger in Ivan Ristić. Besedila za katalog so dodali Clair, Pasqualijeva in Zupan. Manjšo butično razstavo je ob 110. obletnici slikarjevega rojstva junija 2019 organizirala Galerija Zala.

Serije podobUredi

  • 1926-1928 risbe, portret matere
  • 1929-1930 karikature
  • 1931-33 grafike s socialno motiviko: Na ulici, Trg, Predmestje, Avtoportret
  • 1934 zgodnja Tihožitja (Ribe), Orebič, morda olje Krk, Zagreb - Ilica
  • 1935 Slike iz Španije (kopije: El Greco: El Espolio, Inquisition; Goya: Smejoči ženi in mož, Oblečena Maja, Sedeča Španka?;) gvaši: Bikoborba, Cerkev San Francisco, Procesija, Toledo; risbe: Penitenti, Bikoborba, Kolporter, Toledo, Madrid I, II, III
  • 1935-1938 : Tihožitja, Cvetje, Rumeni tulipani, Beli tulipani, Anemone, Vrtnice
  • 1936-1937 : Vedute Maribora, Košaki, Predmestje, Kamnica
  • 1936-1937 : Krajina na Korčuli, Zaliv, Oljke I, II, III, V ogradi, Kopalke, Poletni počitek
  • 1936-1940 Portreti: župan Juvan (1936); Jakob Soklič (1937); Vitomil Zupan (1940); Borut Pretnar (1940); Andrej in Marko Loos 1937; Gospa Loos 1938; Portret moža; Deklica s pentljo 1937; Gospa Marija Musič 1937;
  • 1936-1940 : Aleksandrova cesta, Maribor
  • 1937-1940 : Dalmatinke na tržnici - Korčula, Pot nas Tržnico, Nalaganje osličkov, Portal šole
  • 1938-1940 : Mariborski kolodvor I, II, III, IV, Kolodvori
  • 1938-1943 : Akti v interierih
  • 1940 : Cavtat, Gostilnica, Cafe al Mare, Beograd
  • 1940-1943 : Tihožitja (Fazan, Jabolka, Ribe, Školjke)
  • 1940-1943 : Motivi iz Ljubljane (Ob Ljubljanici, Tržnica, Ajdovščina, Valvasorjev trg I, II, III, IV; Kolodvor, Dvorec Fužine)
  • 1941 Portreti
  • 1942-1943 : Svetniki (Kip svetnika, Kip svetnice, Razpelo I, II, III.), Križev pot v Gradnem
  • 1943 : Ajdovščina v Ljubljani (Figovec I, II, III)
  • 1943-1944 : Notranjosti katedrale in cerkva (Benetke), Nabrežja, Riva, Gostilna; risbe v Benetkah
  • 1944-1945 : Risbe iz Dachaua (vsaj 120), Avtoportret, Gorica I, II, III, IV
  • 1946-1949 : Akti, portreti (Ida Barbarigo), Avtoportreti
  • 1946-1953 : »Dalmatinski motivi« (Žene in oslički, Konjički, Konji, ki gredo mimo, Dalmatinski griči, Tržnice)
  • 1947-1948 : Benetke, akvareli (Trgi, Nabrežja, Palače, Barke, Cerkve, Kanali)
  • 1947-1948: grafike v Švici, v ateljeju prijatelja (Železniška postaja Z., San Remo, avtoportret)
  • 1949-1951: poslikana kletna soba vile D., Zuerich, rekonstruirana 2005 - 2015.
  • 1949-1953 : Brodniki (Trajekt), slike in grafike
  • 1949-1956 : Umbrijske krajine, Sienske krajine, Črna gora, Bela gora
  • 1950-1953 : Portreti in Akti, Pot Marca Pola, velika vezenina za ladjo Augustus; oprema drugih parnikov
  • 1953-1956 : Dalmatinske žene, Četrtkova tržnica, Sredina tržnica
  • 1953-1956 : Potujoči konjički, Ida na konju
  • 1956-1958 : Mreže, Vrše in barke (Chioggia, Pelestrina)
  • 1957-1960 : Dalmatinske zemlje, Istrske zemlje, Jadranske zemlje, Ogoljene krajine, Puste (Izžgane) zemlje - grafike
  • 1963-1968 : Italijanski motivi, Motivi iz Cortine d'Ampezzo in njene okolice, Dolomiti, Primošten, Karlobag, Apenini
  • 1966 : Dalmatinski griči
  • 1966-1968 : Konjički II, Konjički, ki gredo mimo II
  • 1969-1980 : Skalnata krajina, Samo kamenje - grafike
  • 1970-1976 in 1987 : Nismo poslednji - grafike
  • 1970-1971 : mozaik za hotel v M., največje samostojno delo
  • 1972-1975 : Rastlinski (vegetabilni) motivi, Letni časi
  • 1975-1976 : Krajine iz Dolomitov (Averau, Cinque Torri, Nuvolau) - grafike
  • 1977: Serija temnih akvarelov in motivov ladij
  • 1981-1983 : Benetke, Kanal Giudecca, Zattere, Punta della Dogana, Beneška pročelja
  • 1983-1985 : Notranjosti katedral in cerkva
  • 1983-1990 : Atelje, avtoportreti in portreti Ide, Dvojni portreti
  • 1987-1990: zadnje avtorske grafike
  • 1988-1990 : Mesta, nočni pogledi na Pariz, Avtoportreti, Ida
  • 1991-1998 : Goli (Anachoreti), skice sedečih figur, Mož, ki se umiva, Avtoportreti, Temni avtoportreti
  • 1995-1998 : Fotelji, Sedeči avtoportreti - zadnja dela v akrilu
  • 1998-2000 : pogledi na Giudecco, serija risb Avtoportret (glava)
  • 2001: zadnje datirane risbe

Muzeji in galerijeUredi

Javne zbirke z Mušičevimi deli

Slovenija

Avstrija

Francija

Hrvaška

  • Galerija Moderne umjetnosti, Zagreb (dva predvojna gvaša, Avtoportret)
  • Muzej moderne i sodobne umjetnosti, Reka

Italija

  • Galleria d´Arte Moderna, Bologna
  • Museo Morandi, Bologna
  • Galleria internazionale d'arte Moderna Ca' Pesaro, Benetke / Venezia (več grafik in slik)
  • Galleria Nazionale d'Arte Moderna, Rim / Roma
  • GaMeC gallery, Bergamo
  • Musei Provinciali di Gorizia, Gorica
  • Palazzo Fortuny, Benetke (več sto del, dokumentacija)
  • Museo Revoltella, Trst (24 risb iz Dachaua, slike)
  • Milano

Izrael

Makedonija

  • Muzej sodobne umetnosti, Skopje

Nemčija

Nizozemska

Srbija

Španija

Švedska

Švica

  • Kunstmuseum, Basel (9 risb iz Dachaua)
  • Musée Jenisch, Vevey

Vatikan

  • Vatikanski muzeji (risba iz Dachaua)

Združeno kraljestvo

Združene države

OpombeUredi

  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 2,0 2,1 Zoran Music
  3. 3,0 3,1 Benezit Dictionary of Artists — 2006. — ISBN 978-0-19-977378-7, 978-0-19-989991-3
  4. Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013. (COBISS)

ViriUredi

  • Zoran KRŽIŠNIK, Zoran Mušič grafike, III. Mednarodni bienale grafike, katalog razstave, Moderna galerija, Ljubljana, 1959.
  • Zoran KRŽIŠNIK, Zoran Mušič, katalog razstave, Moderna galerija, Ljubljana, 1967.
  • Jean GRENIER, Zoran Music, Le Musée de Poche, Paris, 1970.
  • Taja VIDMAR BREJC, Zoran Mušič, monografija, seminar dr. N. Šumija, Filozofska fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1973. /tipkopis/
  • Nelida Silič NEMEC, Nace ŠUMI, Zoran KRŽIŠNIK, Galerija Zorana Mušiča, Grad Dobrovo, Stalna zbirka grafičnih del Zorana Mušiča, Goriški muzej, Nova Gorica, 1991.
  • ÜBER-LEBENS-MITTEL, Kunst aus Konzentrationslagern und in Gedenkstȃtten für Opfer des Nationalsozialismus, Marburg : Jonas Verlag, 1992.
  • Ziva AMISHAI-MAISELS, Depiction and Interpretation, The Influence of the Holocaust on the Visual Arts, Pergamon Press, Oxford, New York, Seoul, Tokyo, 1993.
  • Zoran Music, Galeries nationales du Grand Palais, katalog razstave, Paris, 1995.
  • Gojko ZUPAN, Zorenje Zorana Mušiča med 1909 in 1935, separat, Ljubljana, 2006.
  • Gojko ZUPAN, Umetnik na tujem : Zoran Mušič - slovenski izseljenec, Mohorjev koledar, Ljubljana, 2006. str. 177-182.
  • Gojko ZUPAN, Zoran Mušič Iz slovenskih privatnih zbirk II, Grafika (1931-1984), Ljubljana, 2008.
  • Giovanna dal BON, Doppio ritratto, Zoran Music - Ida Cadorin, Venezia, 2008.
  • Zoran Music a Cortina. Il ciclo naturalistico della vita, a cura di Daniele D'Anza, Il ramo d'oro edizioni, Trieste, 2009. ISBN 9788889359419
  • Gojko ZUPAN, Alenka PUHAR, Irene MISLEJ, Veno PILON, Maja MARINKOVSKA, Zoran Mušič na Goriškem = Zoran Mušič nel Goriziano, Ajdovščina, Pilonova galerija, 2009.
  • Gojko ZUPAN, Bukovica in Mušič : geografija in likovnost, Primorska srečanja : revija za družboslovje in kulturo, L. 31, št. 318/319, Nova Gorica, 2009, str. 3-8.
  • Zoran KRŽIŠNIK, Tomaž BREJC, Ješa DENEGRI, Meta GABRŠEK PROSENC, Miklavž KOMELJ, Ivana SIMONOVIĆ ČELIĆ, Gojko ZUPAN, Jana INTIHAR FERJAN, Breda ILICH KLANČNIK, ZORAN MUŠIČ, V javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji, Moderna galerija Ljubljana, Ljubljana, 24. november 2009.
  • Videnja Zorana Mušiča, SAZU, Ljubljana, 2012. Uredniki: Niko Grafenauer, Gojko Zupan, Alenka Puhar. Uvod: Jože Trontelj; avtorji: Boris Pahor, Jean Clair, Igor Zidić, Tomaž Brejc, Gojko Zupan, Tonko Maroević, Marilena Pasquali, Emerik Bernard, Niko Grafenauer, Nadja Zgonik, Andrej Medved, Milček Komelj, Marijan Tršar, Jožef Muhovič, Andrej Jemec, Jože Ciuha, Irene Mislej, Boris Podrecca, Miro Oppelt, Ivo Jevnikar, Alenka Puhar; Gojko Zupan (življenjepis).
  • Jean CLAIR, Vanda MUŠIČ, Gojko ZUPAN, Zoran Mušič (1909-2005), From the Ljuban, Milada and Vanda Collection, Ljubljana, 2016.
  • Gojko ZUPAN, Bukovica in Zoran Mušič, Iztrgano iz spomina, Zbornik, Bukovica, 2017. str. 470-475.
  • Hans-Peter WIPPLINGER, Ivan RISTIĆ, Gojko ZUPAN, Jean CLAIR, Marilena PASQUALI, Zoran Mušič : Poesie der Stille = poetry of silence : [Leopold Museum, Wien, 13. April bis 6. August 2018] ISBN 978-3-9504518-1-8
  • Gojko ZUPAN, ZORAN MUŠIČ VII, Zakladi iz slovenskih zasebnih zbirk / Treasures from Slovenian Private Collections: The Painter Zoran Mušič, [Galerija ZALA . Ljubljana,  6. junij do 25. junij 2019]  katalog razstave, catalogue.

Zunanje povezaveUredi

NagradeUredi

  • odkupna nagrada za sliko Ob Ljubljanici, Maribor, 1937
  • odkupna nagrada za sliko Trg Svobode, Maribor, 1939
  • odkupna nagrada za sliko Aleksandrova cesta, Maribor, 1940
  • nagrada Premio Gualino na beneškem bienalu, Venezia / Benetke, 1950
  • nagrada Premio Parigi, Cortina, 1951
  • Velika nagrada za grafiko na beneškem bienalu, Venezia / Benetke, 1956
  • Nagrada na 2. mednarodnem grafičnem bienalu, Ljubljana, 1957
  • Nagrada UNESCO na beneškem bienalu, Venezia / Benetke, 1960
  • naziv viteza: Chevalier des Arts et des Lettres, Pariz, 1968
  • Zlata nagrada Moretti, Udine / Videm, 1969
  • nagrada za risbo na mednarodnem bienalu, Rijeka, 1970
  • Grand Prix na bienalu, Menton, 1972
  • častna nagrada na III. grafičnem bienalu, Fredrikstadt, Norveška, 1976
  • naziv častnika: Commandeur des Art et des Lettres, Pariz, 1979
  • nagrada Accademico di San Luca, Roma / Rim, 1979
  • Jakopičeva nagrada, Ljubljana, (1979)
  • naziv dopisnega člana slovenske akademije znanosti in umetnosti, SAZU, Ljubljana, 1981
  • velika častna nagrada 14. mednarodnega grafičnega bienala, Ljubljana, (1981)
  • Prešernova nagrada, za življenjsko delo, Ljubljana, (1991)
  • naziv častnika Legije časti: Officier de Legion d'honneur, Pariz, 1991
  • nagrada Premio Massi, Venezia / Benetke, 1991
  • Zlati častni znak svobode Republike Slovenije, Ljubljana, 1999
  • nagrada sv. Hilarija in Tacijana, Gorica / Gorizia, 2001 (prvi prejemnik)

Zunanje povezaveUredi